V

Veliko staršev danes svojih otrok ne pošlje v vrtec, ampak jih varujejo varuške na črnem trgu oz. stari starši.

Pri večini je morda res prisotni ekonomski kriterij, saj vrtec na otroka stane od 350€ do 450€ na mesec! Osebno varstvo pa je večkrat zastonj ( pri dedkih in babicah: ampak tam ne gre za socializacijo) pa tja do 5€ na uro varstva otroka.

Nekateri starši pa so zaradi prinicpa, predsodkov, “ljubezni” proti temu, da gre otrok v vrtec. Vedno najdejo kak izgovor. Tak otrok, če že je v vrtcu, potem velikokrat zboli, dokler ga starši ne vzamejo iz vrtca. Ker starši nanj duhovno prenašajo strahove, predsodke in odpore.

Čemu je dobro, da je otrok v vrtcu, ko recimo doseže tri leta? To je dobro za razvoj otroka. Predvsem socialni razvoj. Otrok v normalni družini večino časa doživlja predvsem ljubezen, naklonjenost, velik interes staršev zanj, pozitivnost, včasih je celo oboževan ( otrok = bog).

Resnični svet pa ni tak, da imajo mene ali mojega otroka vsi ljudje radi.

1. Večini ljudem je vseeno zanj, so ignorantski.
2. Eni ljudje so pozitivni do njega, nanj gledajo s simpatijo.
3. En del ljudi pa prezira ali sovraži ali po domače ne mara mojega otroka.

In ta realna družbena situacija se zgodi v vrtcu, v skupini otrok. To je nek laboratorij socializacije za otroka. Sploh, če mu starši znajo doma pravilno, ustrezno pojasniti, osvetliti in ozavestiti odnose z drugimi otroci in njihova čustva.

Tudi sam sem imel v življenju večino časa probleme, da mi niso bili toliko pomembni ljudje, ki me imajo radi in me sprejemajo. Bolj pomembni so mi bili ljudje, ki me zavračajo, ne sprejemajo, ignorirajo. To me je vedno tako bolelo. Kljub zavedanju, me še danes včasih boli. A veliko manj.

Zanje sem se trudil, večino časa. Da bi jim ustregel, da bi me opazili. Na žalost sem si njihov odnos do mene razlagal zelo posplošeno: ” Nihče me ne mara!”, kar pa velikokrat pripelje do hudih motenj kasneje. Kajti vsi kasnejši odnosi so kot neka patološka igra v kateri (sebi) dokazujem ” da saj me tako ali tako nobeden nima rad!”. Danes nimam več tega vzorca Please You, ki se mu strokovno reče gonič ali driver. Vidim, pa da ga ima ogromno ljudi.

Moj otrok se bo moral naučiti pravil igre sveta, se socializirati:

1. zaznavati realno vsebino v otrocih, in v sebi,
2. jo pravilno razumeti,
3. dojemati odnose med otroci,
4. si iskati prijatelje,
5. se znati braniti pred sovražniki, se umikati pred njimi,
6. enostavno sprejeti, da ga nekateri ignorirajo in da ga ne bodo jemali kot pozitivca, niti kot negativca, temveč kot nulo.
7. naučil se bo sebe imeti rad, saj bo sprejel, da je čisto dovolj, da ga ima nekaj ljudi v življenju radih brezpogojno

Enostavno: tukajšnji lastniki kapitala si konkurence ne želijo. Sploh pa ne boljše konkurence iz tujine.

Zato bodo delali vse kar zmorejo, da si svoje neupravičeno prigrabljene rente zaščitijo z

1.  birokracijo,
2. “nacionalnimi interesi” in
3. “družinsko srebrnino”.

Nastrada večino folka, sploh izobraženega, zgolj za to, da socialistični fevdalizem (oz. privilegiji in profiti rdeče aristokracije) ostaja(jo)  zaščiteni.

Si se kdaj vprašala zakaj so plače v Sloveniji 3x do 5x nižje od plač v EU?

Skušam se vedno bolj zavedati, da živimo v družbi iluzij, kjer se skuša druge ljudi manipulirati čimbolj učinkovito in čimbolj brezsramno, včasih že kar vulgarno.

V družbi je vedno manj vernikov klasičnih monoteističnih religij, pa še večino od teh ima zelo zmedeno, površinsko in večinski družbi prirejeno verovanje.

Zadnja desetletja se pospešeno širijo sledeče religije:

1. vraževernost, malovernost

2. new age kot miks meni prijetnih religij

3. socializem, ki oponaša katoliško religijo, sploh v njenih najslabših časih

Bodimo pozorni, kolikokrat slišimo v vsakdanjem pogovoru in v medijih “ideal” in “idealno” , pa čeprav ta beseda ne govori o uresničljivem cilju, temveč o cilju, ki ga ne moremo doseči. Tako kot Sizif.

Sam se zavestno trudim, da uporabljam namesto besede ideal razne bolj ustrezne sopomenke :

1. smisel
2. cilj
3. pot
4. vzgled
5. nazor
6. največkrat pa optimum

Optimum pomeni, da je cilj možno doseči. Medtem, ko ideali ne moremo doseči, je nedosegljiv, zato je frustrirajoč. Sploh pa se z ideali da izvrstno manipulirati z ljudmi. Npr. ” nekoč, ko družba ne bo več razslojena na revne in bogate” oz. ” nekoč, ko bodo vsi ljudje srečni”.

Večkrat tudi zasledim, kako velikokrat se uporablja v družbi “črno-beli” jezik:

Vsi ljudje so … Nobeden ni… Vse .. in Nič…. Vedno … in Nikoli..

Te besede so možne v realnosti za zelo majhno skupino ljudi, za manjša dejanja in manjša časovna obdobja. Ne moremo pa tega posploševati preko večine družbe.

Skratka, teh nekaj besed me opominja, da se v družbi manipulira, indoktrinira. To se očitno dela zelo uspešno, kajti večino od nas to podzavestno sprejemamo in ponotranjamo ta jezik idealov, “črno-bele slike” in (samo)manipulacije. Kar pa je še slabše, širimo ga podzavestno naprej in dajemo ljudem lažno sporočilo, da če “vsi to tako delamo, potem bo pa že držalo nekaj na tem!”

Ideale so razvili že Grki. Potem jih je krščanstvo uporabljalo in na žalost tudi zlorabljalo. Eno je uresničljiv cilj, drugo pa ideal. Nazadnje pa sta ideale še izrabila potrošniški kapitalizem in pa socializem obeh skrajnosti ( nacizem in fašizem iz ene in komunizem iz druge). Obljubljanje idealov, namesto vzgoja k lastni odgovornosti in svobodni dejavnosti človeka in družbe, pa pripelje tako posameznega človeka kot večje družbene skupine v ODVISNOST, v vedno večjo brezizhodnost. In nazadnje skušajo taki ljudje in skupine IDEAL uresničiti z nasiljem ( primer so nacisti, fašisti in komunisti in to ne v srednjem veku, temveč komaj nekaj let nazaj!!!!) . Zato so danes ideali nekaj najbolj nevarnega in izrojenega. Če so Grkom služili za umetnost in napredek znanosti, so kristjanom služili za duhovno popotovanje in krepitev karakterja. Sprijeni socializem pa je ideale izvrstno unovčil, da je eni ozki eliti barabinov zagotovil ležerno in materialno udobno preživetje na račun večine ljudi. Njihov program je v osnovi:

1. laganje ( zavajanje z ideali, utopijami, iluzijami, obrekovanje, medijski umori)
2. ropanje ( prisvajanje kapitala, lastnine, privilegijev)
3. umori konkurence, tekmecev, NE-HLAPECEV

Jezni mali človek Matej Kovač, direktor za tuje trge pri IUS Software finance@finance.si

Predvolilno prilizovanje

V času volitev je vsa pozornost namenjena malemu človeku, sredinskemu volivcu, ki ga mora nagovoriti kandidat, ki želi zmagati na volitvah. Drago Jančar je pred kakšnim mesecem v kolumni v Sobotni prilogi Dela opozoril, kako se deklarirana skrb za malega človeka na eni strani sprevrže v hinavščino, na drugi strani pa, vzeta zares, v populizem in izničenje objektivnih meril. Današnjo kolumno bi rad posebej posvetil fenomenu jeznega malega človeka, to je družbeni skupini, ki jo označuje nezadovoljstvo z vsem in vsakomer. V razvitih demokracijah je takih izrazito nezadovoljnih volivcev okrog 10 odstotkov, v tranzicijskih državah pa precej več. Madžarski in poljski sociologi so ocenili, da je populističnih rešitev željnih, nezadovoljnih volivcev kakšnih trideset odstotkov, v Sloveniji jih je morda malo manj. Ti poraženci tranzicije niso le klasičen lumpenproletariat, mnogi med njimi so izobraženi, a hkrati ponižani in razžaljeni, in prav oni pogosto odločijo izhod vsakokratnih volitev.

Zmanjševanje deleža jeznih, frustriranih in populizmu naklonjenih volivcev je potreben pogoj za normalizacijo družbe. Nezadovoljstvo, ki se usmeri v kritiko, je za družbo zdravilno, nezadovoljstvo, ki se spremeni v jezo in frustracije, pa destruktivno. Če pri iskanju vzrokov za tako velik delež jeznih ljudi postavimo napačno diagnozo, si že v izhodišču poslabšamo možnost za vzpostavitev večjega zaupanja in razumevanja.

Domneva, da je delež poražencev tranzicije tako velik zaradi

1. vse večje komercializacije v družbi, zaradi uvajanja trga ali po domače kapitalizma v družbi, je napačna.
2. Druga napačna diagnoza jeze pa je, da so nezadovoljneži “luzerji”, ki nimajo objektivnega vzroka za svoje nezadovoljstvo. Le to naj bi bilo le posledica njihovih osebnih neuspehov.

Preberi preostanek članka »