PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 8.10.2007

CHE kot Kristus, bog socialistov 20. in 21. stl.

Objavil pavel dne 8.10.2007

Ikona 20. stoletja 

Kristus Che Guevara

HOČEVAR Miha,

DELO

SOBOTNA priloga,

Sob 06.10.2007

 

Vsi ljudje smo krvavi pod kožo, zmotljivi, umrljivi. Le da nekateri postanejo nesmrtni, potem ko odidejo na oni svet. To se je dogajalo ob začetku našega štetja, pa tudi v 20. stoletju, ko je vzniknila ena najbolj razpoznavnih ikon sodobnega sveta. Štirideset let je od tega, kar so zemeljsko oblo obkrožile podobe padlega gverilca Cheja Guevare, ki so ga v sumljivih okoliščinah 9. oktobra 1967 pokončali v bolivijskem pragozdu. Okrogla obletnica je duh junaka kubanske revolucije izpustila iz stekleničke. Vprašanje pa je, ali še premore »čarobno« moč, da vlije pogum vsem upornikom, ali je le donosna podoba na turističnem kiču.

Štiridesetletnica Chejeve usmrtitve seveda načenja precej več vprašanj. V teh dneh vas bomo mediji bombardirali z zgodbami o Ernestu Guevari, o njegovi preobrazbi iz argentinskega zdravnika v kubanskega vojščaka, njegovi vlogi v Castrovi revoluciji, širjenju »ljudskega upora« v Afriko in Južno Ameriko, o njegovi smrti pri 39 letih, misterioznem izginotju in ponovnem odkritju njegovih posmrtnih ostankov ter seveda o njegovi globalni dediščini. Manjkalo ne bo niti poskusov razkriti,

 

kdo je bil zares Che Guevara?

  1. Brezkompromisni upornik proti severnoameriškemu imperializmu,
  2.  zaščitnik zatiranih,
  3. veliki vojaški strateg,
  4. ideolog novega, boljšega socialističnega sveta, kot je orisan v kubanskem revolucionarnem »svetem pismu«.
  5. Ali nesposoben in krut komandant,
  6. ki je med revolucijo pobijal lastne vojake, pa tudi kmete po hribih, kjer so se borile njegove čete.
  7. Ko je sestopil s »Sierre«, pa je postal mesar iz La Cabañe, utrdbe, kjer so pod njegovim nadzorom odstranjevali sovražnike revolucije,
  8. ki je tudi pod njegovim vodstvom po gobe poslala kubansko gospodarstvo, v začetkih petdesetih let eno najuspešnejših v Latinski Ameriki. 

Tako ga svetu poskuša predstaviti kubanska diaspora onstran Floridske ožine.

 

Javno mnenje pa bo na koncu v največji meri bržkone izoblikoval filmski svet. Chejeva romantična podoba je oživela z uspešnico Walterja Sallesa, morda bomo drugačnega Cheja videli prihodnje leto v hollywoodski upodobitvi njegovih zadnjih dni v režiji Stevena Soderbergha in z Beniciom Del Torom v glavni vlogi.

 

Chejevo »vnebovzetje«

Nobenega dvoma pa ni, da se je legenda o Cheju začela z njegovo smrtjo. Za to so, hote ali ne, poskrbeli kar njegovi rablji, ki so ga po usmrtitvi v vasici La Higuera s helikopterjem prepeljali v Vallegrande, kjer je bil 9. in 10. oktobra v pralnici bolnišnice na ogled javnosti. Pokojni Che je napolnjen s formaldehidom, da ne bi prehitro začel razpadati, radovedneže »gledal« z na prvi pogled živimi očmi. Nune iz bolnišnice ter vaščanke je presunila podobnost z Jezusom Kristusom, zato so rezale pramene njegovih las in jih shranile kot talismane. Vojaki in funkcionarji so za spomin razgrabili njegove osebne predmete. Tedaj je bilo že jasno, da bo truplo izginilo. Da so imeli dokaz, da je šlo res za Ernesta Guevaro de la Serna, rojenega v Rosariu 14. junija 1928, so mu odrezali roke, druge posmrtne ostanke pa zakopali v skupinski grob z njegovimi padlimi in usmrčenimi soborci. To je razlaga, ki je, kljub nekaterim pričanjem o kremaciji trupla, obveljala julija 1997, ko je skupina argentinskih in kubanskih forenzičnih arheologov našla grobnico z ostanki sedmih ljudi, med njimi pa je bilo tudi truplo brez rok in s sledmi velike količine formaldehida.

»Šel sem iz sobe, tudi zunaj je bilo polno vojakov. Pristopil sem k naredniku Teranu, ki je vedel, da bo eksekutor. Dejal sem mu, narednik, vaša vlada je ukazala eliminacijo zapornika. Roko sem dvignil v višino brade. Ne streljajte od tod navzgor, temveč navzdol, saj naj bi ta človek umrl za ranami, ki jih je prejel v boju. Da, moj kapitan, da, moj kapitan, je odgovoril. Ura je bila okoli enih popoldne v Boliviji. Od tod sem se umaknil na kraj, kjer sem fotografiral Chejev dnevnik, okoli deset čez eno pa sem slišal kratek rafal,« se Felix Rodriguez, agent Cie kubanskega rodu, ki je zadnji zaslišal Cheja in bolivijski vojski prenesel ameriški ukaz za usmrtitev, spominja dne, ki je bil, če mu je verjeti, usoden tudi za njegovo zdravje. »Ko sem hodil po svežem gorskem zraku, sem se zavedel, da sopiham, da zelo težko diham. Che je bil že mrtev, a njegova astma, bolezen, ki se me prej nikoli ni dotaknila, se je prenesla name. Še danes je moje kronično pomanjkanje zraka stalen spomin na Cheja in njegove zadnje ure v vasi La Higuera,« pravi Rodriguez.

Nič manj mistike Chejevi usmrtitvi ni pripisal njegov rabelj Mario Teran: »Bil sem v dvomih 40 minut, preden sem izpolnil ukaz. Šel sem do polkovnika Pereza v upanju, da ga bo preklical. A polkovnik je pobesnel. Tako sem šel. To je bil najhujši trenutek v mojem življenju. Ko sem prišel do Cheja, je sedel na klopi. Ko me je videl, je dejal: ‘Prišli ste me ubit.’ Bil sem plah, brez odgovora sem spustil glavo. Nato me je vprašal: ‘Kaj so povedali drugi?’ Dejal sem mu, da niso povedali nič, in on je odgovoril: ‘Bili so pravi junaki!’ Nisem si drznil streljati. V tistem trenutku je bil Che v mojih očeh velik, zelo velik, ogromen. Oči so se mu močno svetile. Čutil sem, kako me prevzema, ko me je gledal nepremično, me je obšla slabost. Mislil sem, da bi mi Che z nenadnim gibom lahko odvzel orožje. ‘Pomirite se,’ mi je dejal, ‘in dobro namerite. Ubili boste človeka!’ Nato je stopil korak nazaj proti pragu, zaprl sem oči in izstrelil prvi rafal. Che je z razcefranimi nogami padel na tla, se zvil in močno krvavel. Prišel sem k sebi in izstrelil še drugi rafal, ki ga je zadel v roko, ramo in srce. Že je bil mrtev.«

 

Samo Fidelova lutka?

Pričanja, ki mejijo na magični realizem Gabriela Garcie Marqueza, pa niso prepričala intelektualcev zunaj Latinske Amerike. »Potem ko so ga ujeli, nihče ni zbral poguma, da bi sestavil eksekucijski vod, ki bi usmrtil tega propadlega človeka. Na koncu ga je pokosil rafal iz brzostrelke pijanega bolivijskega podčastnika,« je rabljevo skrivnostno slabost povsem zemeljskim tegobam pripisal Ludovico Incisa di Camerana, italijanski politik in diplomat, ki je del svojih spominov na službovanje v Južni Ameriki v petdesetih in šestdesetih letih minulega stoletja strnil v eseju Chejevi fantje (I ragazzi del Che). V njej si je drznil združiti dve skrajnosti [op. Pavel: kdaj bo zgodovina pokazala, da sta bili to samo dve veji socializma, fašizem in komunizem, dve glavi triglavega zmaja, ki je pustošil tudi po Sloveniji] političnega spektra. Cheja po ekstravagantnosti, pustolovskem in militantnem duhu, v katerem je iskal »lepo smrt«, ne primerja z drugimi latinskoameriškimi junaki Josejem Martijem, Simonom Bolivarjem, Panchom Villo ali Emilianom Zapato. Še najbolj se mu zdi podoben Gabrieleju d’Annunziu, italijanskemu pisatelju, vojaku, vojnemu pilotu in »osvoboditelju« Reke po prvi svetovni vojni, čigar ideološko zasnovo si je sposodila fašistična Italija Benita Mussolinija.

Jacobo Machover, kubanski emigrant v Franciji, junaka levice ne enači z eno najbolj markantnih osebnosti evropske desnice iz začetka prejšnjega stoletja, mu pa pripisuje precej drugih značajskih pomanjkljivosti. »Bil je divji, tudi do svojih mož, predvsem pa je bil vseskozi podložen Fidelu, ki se je po njegovi smrti zelo izkazal pri gradnji mita o dobrem komunistu. Vse to sem zapisal, da bi obračunal z iluzijami, ki sem jih tudi sam doživljal kot mladenič. A tudi, ker čutim dolžnost do resnice o Chejevih žrtvah. Na Kubi je še vedno znan kot mesar iz La Cabañe, kjer je dal v pol leta ustreliti vsaj 180 ljudi. Veliko ljudi ve, kaj se je dogajalo, a skorajda nihče noče resnici pogledati v obraz,« je avtor kritične biografije Chejev skriti obraz (La face cachée du Che) povedal v intervjuju za milanski katoliški časnik Avvenire.

»Že od začetka revolucije je imel vrhovnega poveljnika, Fidela Castra, ki je skozi čas ustvaril podobo o uporniškem Cheju. Ta naj bi avtonomno vodil velike vojaške akcije, a v resnici se je lahko le žrtvoval za Fidela. To je Guevara razkril v osebnih beležkah, zapisanih v Kongu, ko je poudaril, da si ni drznil svojih vojakov poslati v smrt ter je moral za to odgovarjati Castru. Sicer pa je najbolj neraziskano obdobje njegovega življenja tisto med letoma 1959 in 1965, ko je bil del kubanske oblasti. Natančne analize, koliko ljudi je dal ubiti, niso naredili. Ne ve se, kolikšno škodo je povzročil kot direktor Nacionalne banke. To je bil popoln polom in najbolj zlovešča plat Cheja, ki je neizprosno kazal svojo moč in to nad tujim ljudstvom,« Chejev mit razgrajuje docent iberskih študijev na univerzi v Avignonu, ki slavnemu Argentincu v svojem filmu ne bi namenil glavne vloge. »Dali bi mu lahko stransko vlogo v velikem zgodovinskem filmu. A iz te stranske vloge so zgradili simbol, skorajda fetiš, ki še vedno koristi mnogim. Ne samo Castru, temveč mnogim drugim, ki poskušajo upravičiti svoje ideale. Prek njega hočejo povedati, da ni bilo vse ena velika zmota, da so ob Stalinu obstajale tudi poštene osebnosti.«

 

Hasta siempre Comandante

O Chejevi temni plati pa bi stežka prepričali Pabla Nerudo, Nicolasa Guillena in na stotine drugih pesnikov, ki so po vsem španskogovorečem svetu – od »matice« Španije pa od Patagonije do Tijuane – o njem pisali ode, žalostinke in koračnice. V tretjem svetu sta revščina in zatiranje še kako vsakdanji pojav, zato »vernikov« v Cheja lep čas ne bo zmanjkalo. Na seznam držav, kjer ga častijo tudi uradno, sta se z Evom Moralesom in Hugom Chavezom na oblasti vpisali tudi Bolivija in Kolumbija, a s kubansko tradicijo se nihče ne more kosati.

Sloviti vzdevek, ki le poudarja njegove argentinske korenine (le v tej državi je che medklic, ki je pri nas še najbliže gorenjskemu ejga), mu je leta 1954 nadel kubanski soborec v gvatemalski revoluciji Ñico Lopez. Kuba je tudi edina država, kjer se je njegova gverilska teorija o majhnih žariščih (focos), ki se razplamtijo v vsesplošni upor in prevzem oblasti, zares oprijela. Ne nazadnje so ga na tem karibskem otoku tudi pokopali, 17. oktobra 1997 so njegove posmrtne ostanke z vsemi vojaškimi častmi položili v mavzolej v Santa Clari, kjer je 39 let prej dobil eno odločilnih bitk revolucije.

Kubanci pa mu niso le postavili svetišča, pokazali so tudi, da znajo »krščansko« odpuščati najhujšim grešnikom. Ravno minuli teden so v bolnišnici, ki jo je z zdravniki vred Boliviji »darovala« kubanska vlada, zastonj operirali očesno mreno in povrnili vid Mariu Teranu, rablju, ki je, okajen ali pa vznesen nad veličino svoje žrtve, moral streljati dvakrat. »Štiri desetletja, potem ko je Mario Teran poskušal uničiti sanje in idejo, se je Che vrnil, zmagal še eno bitko ter tako nadaljuje boj. Teran zdaj kot starec lahko spet razloči barve neba in gozda, lahko uživa v nasmehih svojih vnukov in gleda nogometne tekme. A gotovo nikoli ne bo uvidel razlike med idejami, ki so ga pripeljale do tega, da je hladnokrvno moril, in idejami svoje žrtve,« so dogodek zabeležili v kubanskem časniku Granma, kjer se domala vsak dan najde prostor za poročila o revolucionarni dejavnosti mladine, ki živi v Chejevem duhu.

A novi socialistični človek, ki ga vodita individualna etika in solidarnost ter za svoje nesebično delo v dobro družbe ne potrebuje materialnih vzpodbud, je vrsta, ki je, če je sploh kdaj zaživela, že dolgo tega izumrla. Veliko Kubancev se preživlja s prodajanjem spominkov s herojevo podobo – na majicah, umetniških portretih, zastavah, kapah, plakatih, obeskih za ključe, svinčnikih, kovancih, na vsem, kar je mogoče prodati. Bržkone najbolj znano sliko 20. stoletja, ki jo je Alberto Korda posnel na komemoraciji žrtev eksplozije na ladji, polni orožja, v havanskem pristanišču leta 1960, na sebi nosijo le turisti, pa tisti, ki se kot Chejevi dvojniki za en pesos nastavljajo fotografskim objektivom.

Večini Kubancev je po 14 mesecih življenja brez bolehnega Castra malo mar za Chejeve ideale in uporniški duh. Bojijo se sprememb in negotove prihodnosti, kam jih bo popeljal Raul Castro. Jih čakajo še dolga leta njegove vladavine in nato dinastična predaja oblasti še kateremu v verigi očetov revolucije ali se bo po razglasitvi smrti vrhovnega komandanta vse sesulo v prah in se bo čez noč socializem prelevil v osovraženi ameriški kapitalizem? Bo tranzicija postopna in kolikor toliko ljudstvu prijazna ali se bodo s Floride takoj vrnili tisti, ki so Kubo zapustili skupaj s Castrovim predhodnikom Fulgenciom Batisto (ali njihovi potomci) in zahtevali svojo dediščino? Mladim ob tem ne vre kri, razmišljajo predvsem o odhodu z otoka v Ameriko ali Evropo, kjer naj bi jih čakal boljši jutri, največkrat pa naletijo na najslabše plačana dela in grde poglede »domorodcev«.

 

»Če je novi človek, ki si ga je želel Che, to, kar imamo danes, je to popoln polom. Če bi bil Che danes še živ, bi tako kot jaz protestiral proti temu propadlemu sistemu,« je ob obletnici smrti njegovega soborca v kubanskih hribih povedal Eloy Gutierrez Menoyo, ki je prvič povzdignil glas že dolgo tega in zaradi »bogokletstva« odsedel 22 let v zaporu …

Miha Hočevar Havana, Kuba

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Zgodovina, inženirji družbe, modne družbene smernice, politika | 1 komentar »

Zelo enostavno. Podpisujem se samo pod svoje tekste

Objavil pavel dne 8.10.2007

[To je najboljši intervju v Sloveniji v letu 2007. Že naslov pogovora z Nežmahom, meni enim najboljših novinarjev in urednikov kar jih premore Slovenija, pove ključno stvar slovenskega novinarstva in je izredno humoren odgovor na Peticijo 450 rdečih novinarjev. Marsikdo med njimi je namreč posojal svoje ime, svoj podpis v eminentnih časopisih kot je Delo raznim politikom, PRovcem oz. ideologom vladajočih strank, da so tam lahko tolkli po takratni opoziciji.

Glavni problem medijev v Sloveniji je po Nežmahovo prevelika moč urednikov, predimenzioniranost urednikov po moči in po plačah. Sploh, ker ti uredniki popravljajo tekste, retuširajo tekste novinarjev, avtorjev. Lažje MOČ ( gospodarstvo in politika) vplliva na enega urednička, kot na trumo novinarjev.

Nežmah ne etiketira. A vendar pa logično in ostro presodi pisanja in dejanja akterjev o katerih piše. Končno oceno prepusti bralcu.

Nekoč v letu 2001 sem z Bernardom tudi sam naredil intervju, ki pa je bil objavljen v internem časopisu.]

Pogovor z dr. Bernardom Nežmahom

Zelo enostavno. Podpisujem se samo pod svoje tekste

LEILER Ženja,

DELO

Sobotna priloga,

Sob 06.10.2007

Je dolgoletni novinar, komentator in urednik Mladine. Kot prvi mož jo je vodil v času »ustvarjanja zgodovine«, ko je Mladina odločno širila polje svobode govora in rušila družbene tabuje. Zanj je bil to najbolj »simpatičen« del njegove, do sedaj že četrt stoletja dolge novinarske poti. Kasneje, ko je svoboda govora postala ustavna kategorija, se je zaradi svojega pisanja znašel na sodišču. Stanovsko društvo ga ni podprlo. Podprli pa so ga Novinarji brez meja in dvesto ameriških članov Pena. V drugi polovici devetdesetih je postal doktor sociologije, disertacijo, študijo o konfliktni govorici, pa izdal v knjigi Kletvice in psovke. Letošnje poletje je svoje intervjuje, s katerimi je na straneh Mladine zadnje desetletje osvetljeval zamolčana poglavja preteklega režima in njegovih poznejših preobrazb, zbral v knjigo Zrcala komunizma.

Tik pred izidom pa je tudi njegovo delo Jelcinova Rusija, v katerem opisuje prelomna ruska leta, ki jih je, velikokrat na kraju dogajanja, spremljal kot novinar.

Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), mediji, novinarji, politika | Brez komentarjev »