PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Meditacija o vrednotah, ki bogatijo naše življenje

Objavil pavel, dne 4.10.2007

 hmmm,

z vsem se ne strinjam, bom še napisal refleksijo tega članka.

 

Finance

Civilizacija ljubezni in solidarnosti

Ob nedavnem neurju, ki je zajelo Železnike, Cerkno in druge kraje na Gorenjskem in v Savinjski dolini, smo videli, kako nemočni smo pred naravnimi nesrečami. Ljudje so v trenutku izgubili vse, nekateri celo življenje. Prizadeti krajani so se znašli v hudi stiski, ki je sami ne bodo mogli odpraviti. V duhu ljudske modrosti, ki pravi, da prijatelje spoznamo v nesreči, se je takoj našlo veliko pravih prijateljev, ki so bili pripravljeni pomagati: vladne in druge pristojne ustanove, gospodarske družbe, socialne službe in številni prostovoljci. Eni so priskočili na pomoč pri odpravljanju posledic vodnega divjanja, drugi so segli v žep in darovali denar za pomoč prizadetim, država in njene službe pripravljajo kratkoročne in dolgoročne rešitve.

Če želimo, da bo naša družba bolj solidarna, morata imeti pravičnost in socialna ljubezen v našem osebnem in družbenem življenju trajno mesto.

Velika pripravljenost širše slovenske družbe za pomoč ljudem v stiski, ki se je pokazala v primeru zadnje naravne nesreče, kaže, da je pri nas zelo razširjena zavest o povezanosti in soodvisnosti. Ljudje se zavedamo, da bi takšna ali podobna nesreča, kot je prizadela ljudi v Železnikih in drugod, lahko doletela katerikoli drugi slovenski kraj. Ni treba imeti veliko domišljije, da bi med tistimi ljudmi, ki so ob nesreči nemočno vili roke, lahko videli tudi sami sebe. Ob premisleku se je pri večini pojavil občutek ganotja in sočutja zaradi bolečine, ki je prizadela bližnje in daljne ljudi. Takih, ki so samo zamahnili z roko ali skomignili z rameni, češ, kaj pa jaz morem za to, je bilo malo. Solidarnost je nravna krepost, ki človeka sili, da ob tuji bolečini ne ostane neprizadet.

Skrb za blagor vseh in vsakogar

V luči družbenega nauka Cerkve je solidarnost trdna človekova odločitev, da bo delal za občo blaginjo, za blagor vseh in vsakogar, zlasti pa za tiste, ki so iz različnih razlogov pomoči najbolj potrebni, zlasti ubogi, nemočni, žrtve nesreč in drugi. Je temeljna družbena vrednota, skupaj s pravičnostjo pa tudi osebna in družbena krepost, ki je naravnana na splošno dobro in na blagor bližnjega. Solidaren in pravičen človek bližnjega ne zanemarja, izkorišča ali zatira, ampak se zanj žrtvuje in mu služi. Zato sodi solidarnost med tiste vrednote, ki omogočajo oblikovanje človeka vredne družbe. Socialna ljubezen, ki je z njo povezana, nasprotuje vsakemu samoljubju in individualizmu.

Katoliška Cerkev že dolgo zagovarja takšen celosten in solidaren humanizem, zelo izrazito pa po 2. vatikanskem koncilu. V Cerkvi smo prepričani, da takšen humanizem vodi k novemu družbenemu, gospodarskemu in političnemu redu, utemeljenem na dostojanstvu vsakega človeka, ki ga je mogoče uresničiti v miru, pravičnosti in solidarnosti. Hkrati tudi vemo, da nismo edini, ki si prizadevamo za takšno družbo. Verni pri tem najdemo oporo v Bogu, ki je učil, da je ljubezen do Boga in do bližnjega prva in najvišja zapoved; druge ljudi, ki so drugače verni ali neverni, pa k istim ciljem vodijo drugi ideali. Pri delu za ljudi, ki so pomoči potrebni, je vedno dovolj prostora in priložnosti za vse, ki jim želijo pomagati.

Enotni samo v nesreči?

Kakšna so načela solidarnostnega življenja v praksi, smo v zadnjih dneh lahko večkrat videli in doživeli. V mislih imam množice prostovoljcev, ki so prihajali na pomoč na prizadeta območja in velike vsote zbranega denarja, ki smo ga mnogi prek različnih humanitarnih ustanov namenili ljudem v stiski. Škoda, da se morajo zgoditi hude nesreče, da Slovenci pozabimo na medsebojne zamere in delitve ter stopimo skupaj in velikodušno pomagamo vsem, ki so pomoči potrebni. Ne da bi gledali, kdo pomaga in kdo je pomoči deležen!

Vzdušje v našem vsakdanjem življenju bi bilo veliko boljše in ljudje bi se bolje razumeli, če bi dobrohotna solidarnost in socialna ljubezen bili stalnici našega družbenega in osebnega življenja. Izgovori, da za takšen način življenja pri nas ni pravega razpoloženja in primernih okoliščin, so bolj ali manj iz trte izviti. Vse je odvisno od nas, ki to družbo sestavljamo in oblikujemo. Največ lahko naredijo tisti, ki so na najrazličnejših odgovornih mestih v državi: politiki, gospodarstveniki, učenjaki in kulturniki ter mnenjski voditelji. Svoj delež odgovornosti imajo tudi škofje in drugi odgovorni v Cerkvi. Veliko pa lahko naredimo tudi vsi drugi ljudje ne glede na to, kaj smo ali kje delujemo. Dovolj je, da se za solidarnostno življenje odločimo in v njem neomajno vztrajamo.

Solidarna družba

Če želimo, da bo naša družba bolj solidarna in s tem bolj človeška, morata imeti pravičnost in socialna ljubezen v našem osebnem in družbenem življenju zelo vidno in trajno mesto. Postati morata najvišje vodilo vsega našega delovanja in ravnanja. Tega se očitno zavedajo tudi letošnji predsedniški kandidati. Volilno kampanjo v glavnem vodijo tako, da izpostavljajo pozitivne vidike predsedniške službe. Svoje morebitne zmage ne gradijo na zaničevanju protikandidatov, ampak na svojih zaslugah in sposobnostih za vodenje države. Takšno ravnanje je večini ljudi všeč, saj jim omogoča trezen premislek in pravo izbiro. Nezadovoljni so samo mediji, ki živijo od škandalov, in tisti posamezniki, ki svojo namišljeno veličino potrjujejo s podcenjevanjem drugih. Pravičnosti je lastno, da kar se da pravično razsoja med ljudmi. Solidarna ljubezen pa je edina sposobna človeka vrniti samemu sebi in bližnjemu. S tem, ko se nekdo prostovoljno odpove neki dobrini, napravi prostor zase in za druge. Na teh osnovah nastaja civilizacija ljubezni in solidarnosti. Njene sadove vidimo v Železnikih in na drugih krajih, ki jih je prizadela naravna nesreča, in še marsikje drugje, ne nazadnje tudi v pripravi na volitve novega predsednika države.

Janez Gril je direktor in glavni urednik katoliške založbe Družina.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.