PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

3 ovire zasebnemu šolstvu v Sloveniji

Objavil pavel, dne 3.10.2007

Zasebno visoko šolstvo: o predsodkih in manipulaciji

DELO, dr. MAtej Makarovič

Sre 03.10.2007

 

Na vprašanje, zakaj je bilo o zasebnem šolstvu pri nas z vso resnostjo povedano že toliko netočnosti in nesmislov, je pravzaprav težko celovito odgovoriti.

 

Verjetno so razlogi predvsem trije:

  1. ideološka zaverovanost,
  2. namerna manipulacija (interesi, privilegiji)
  3. ali kratko malo nevednost.

Ideološka zaverovanost je predvsem dediščina socializma, ko je veljalo, da je vsaka zasebna pobuda sumljiva, pri »vzgoji in izobraževanju« pa je zasebna pobuda že skoraj sovražna dejavnost. Če v kombinaciji s tem kdaj nastopa še rimskokatoliška cerkev, zveni vse skupaj še toliko bolj grozovito. Ta dediščina je za seboj pustila trdovratne predsodke, ki so še danes močni in precej odporni proti dejstvom. V tem ideološkem diskurzu je oznaka »zasebna šola« skoraj psovka.

 

Namerna manipulacija je pogojena predvsem z interesi. Predvsem ljudje, ki so si v javni izobraževalno-raziskovalni sferi nabrali velike zasebne koristi v obliki vpliva, moči in/ali denarja, imajo velik interes za varovanje monopolnega položaja svojih institucij, ki jim tako rekoč brez podjetniškega tveganja, ker jim preživetje in varnost zagotavlja država, prinašajo velike podjetniške koristi.

 

To je tudi interes, ki se običajno skriva za zadnje čase zelo pogosto politično floskulo: »Nisem proti zasebnemu šolstvu, vendar ne na račun javnega.« To bi seveda pomenilo, da lahko, na primer, zasebne fakultete obstajajo le v teoriji, kajti v tistem trenutku, ko v praksi dobijo prvega študenta in prvi raziskovalni projekt, pridobijo nekaj, kar bi sicer morale dobiti državne fakultete, in se torej zasebne razvijajo na račun državnih oziroma na račun načenjanja njihovega monopola. Da študentov na zasebnih visokošolskih ustanovah danes ni bistveno več kakor kakšnih pet odstotkov, seveda ni opravičilo. Zakaj bi bil monopol državnih institucij le 95-odstoten, ko pa je lahko stoodstoten.

 

Preostalo pa opravi kratko malo nevednost, ki se širi od nekaterih tako imenovanih strokovnjakov preko novinarjev na širšo javnost. Če ne morem veliko proti ideološkim predsodkom in načrtnim manipulacijam, pa lahko z nekaj dejstvi prispevam vsaj k manjši nevednosti.

 

Še posebno je treba poudariti tri najbolj značilne zablode:

  1. o javnem in zasebnem interesu,
  2. o kakovosti in
  3. o enakosti možnosti.

Najprej je tu skrb za javni interes in strah pred (neupravičenim) prelivanjem javnega denarja v zasebne žepe. To je seveda zelo realen problem, vendar sploh ni odvisen od tega, ali je šola javna ali zasebna. Meni najbolj znane finančne afere s področja visokega šolstva so se dogajale na javnih visokošolskih institucijah. Zlorabe so seveda načeloma mogoče ne glede na to, ali gre za javni ali zasebni sektor, rešitev pa je seveda dosleden finančni nadzor, predvsem nad namensko porabo sredstev.

 

Po drugi strani pa tudi nisem opazil, da bi se v državni raziskovalni sferi kaj stekalo v »javne žepe«, kar precej zasebnih žepov pa se je tu že zelo dobro in zelo temeljito napolnilo. Vodenje in obvladovanje nekaterih javnih raziskovalnih centrov se je v zadnjih desetletjih tako personificiralo, kakor da bi šlo za pravo zasebno lastnino, pa čeprav je institucija formalno javna. Center profesorja x tako ostane center profesorja x celo, ko je profesor x že zdavnaj upokojen … Če je njegov posel pri tem še finančno donosen, je vse skupaj še toliko bolj zanimivo.

 

Na drugem mestu naj omenimo vprašanje kakovosti, ob katerem zasledimo pogosto skrb, da predlagana resolucija in zakonodaja o visokem šolstvu in njegova regionalizacija ne prispevata k večji kakovosti. Zakoni in resolucije seveda res ne zagotavljajo večje kakovosti, konkurenca pa je gotovo prinaša več kakor monopol. Na ravni srednjega šolstva vrhunska kakovost nekaterih zasebnih šol niti ni več dvomljiva, malo bolj zapletena pa je zgodba o kakovosti zasebnega visokega šolstva. V resnici se je zasebno visoko šolstvo začelo predvsem z vzponom raznih visokih strokovnih šol, ki so bile večkrat v vseh ozirih precej poslovno naravnane. Tudi raziskovanje jih ni posebej zanimalo, saj so bile usmerjene predvsem v množično podeljevanje pogosto precej zlahka pridobljenih diplom.

Vendar varuhov starih, predvsem ljubljanskih, univerzitetnih monopolov pri širitvi teh šol ni nič kaj skrbelo za kakovost. Pravzaprav jih je začelo »za kakovost« res javno skrbeti ravno takrat, ko so se v zasebnem sektorju začele pojavljati tudi bolj ambiciozne in bolj kakovostne institucije. Mlada ustanova, kakršna je na primer Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici, seveda ne more in nikoli ne bo mogla tekmovati, na primer, s staro Fakulteto za družbene vede v številu svojih sodelavcev, že zdaj pa je lahko pred njo v prednosti v njihovi znanstveno-raziskovalni kakovosti. Seveda je celotna slika precej mešana in tako na državni kakor na zasebni strani lahko najdemo institucije zelo različne kakovosti. Vendar se po moji oceni za izraženo skrbjo varuhov starih univerzitetnih monopolov očitno ne skriva strah pred prenizko kakovostjo, temveč prej strah pred razvojem nekaterih res kakovostnih zasebnih fakultet.

 

Najhujša zabloda v zvezi z visokim šolstvom pa je povezana z enakostjo možnosti. Zasebno šolstvo naj bi namreč namigovalo na šolnine in možnost šolanja samo za premožne. Vendar je situacija v Sloveniji prej nasprotna. Možnosti za brezplačni redni visokošolski študij je danes več in ne manj.

Mnoge stare ljubljanske fakultete so ustvarjale velikanske dohodke iz šolnin izrednega študija, v zameno za to pa so tem študentom večinoma ponujale izrazito okrnjeno storitev z minimalnim obsegom predavanj, pogosto celo brez seminarjev in vaj. Tudi bivanje v Ljubljani je bilo za marsikaterega – rednega ali izrednega – študenta (pre)velik finančni zalogaj. Danes pa lahko mnogi od njih namesto tega izberejo redni brezplačni študij na kateri od koncesioniranih fakultet, v katerem od regionalnih središč, na primer v Celju, Novem mestu, Novi Gorici ipd.

 

Za enakost možnosti je to seveda velikanska pridobitev, tako v smislu lažjega dostopa kot v smislu svobodnejše izbire. Seveda pa je ta pridobitev hkrati finančna izguba za marsikatero ljubljansko fakulteto, ki je od dohodkov izrednega študija lagodno živela. In tu seveda pridemo do zanimivega spoznanja: marsikatera stara državna fakulteta si še naprej želi čim več izrednega študija s čim višjimi šolninami, medtem ko zasebne fakultete s koncesijo ponujajo redni študij brez šolnin tam, kjer ga doslej še ni bilo. Kdo torej tu ponuja in kdo zavrača enakost možnosti in logiko študija kot »javne dobrine«?

dr. Matej Makarovič

sociolog

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.