PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 3.10.2007

3 ovire zasebnemu šolstvu v Sloveniji

Objavil pavel dne 3.10.2007

Zasebno visoko šolstvo: o predsodkih in manipulaciji

DELO, dr. MAtej Makarovič

Sre 03.10.2007

 

Na vprašanje, zakaj je bilo o zasebnem šolstvu pri nas z vso resnostjo povedano že toliko netočnosti in nesmislov, je pravzaprav težko celovito odgovoriti.

 

Verjetno so razlogi predvsem trije:

  1. ideološka zaverovanost,
  2. namerna manipulacija (interesi, privilegiji)
  3. ali kratko malo nevednost.

Ideološka zaverovanost je predvsem dediščina socializma, ko je veljalo, da je vsaka zasebna pobuda sumljiva, pri »vzgoji in izobraževanju« pa je zasebna pobuda že skoraj sovražna dejavnost. Če v kombinaciji s tem kdaj nastopa še rimskokatoliška cerkev, zveni vse skupaj še toliko bolj grozovito. Ta dediščina je za seboj pustila trdovratne predsodke, ki so še danes močni in precej odporni proti dejstvom. V tem ideološkem diskurzu je oznaka »zasebna šola« skoraj psovka.

 

Namerna manipulacija je pogojena predvsem z interesi. Predvsem ljudje, ki so si v javni izobraževalno-raziskovalni sferi nabrali velike zasebne koristi v obliki vpliva, moči in/ali denarja, imajo velik interes za varovanje monopolnega položaja svojih institucij, ki jim tako rekoč brez podjetniškega tveganja, ker jim preživetje in varnost zagotavlja država, prinašajo velike podjetniške koristi.

 

To je tudi interes, ki se običajno skriva za zadnje čase zelo pogosto politično floskulo: »Nisem proti zasebnemu šolstvu, vendar ne na račun javnega.« To bi seveda pomenilo, da lahko, na primer, zasebne fakultete obstajajo le v teoriji, kajti v tistem trenutku, ko v praksi dobijo prvega študenta in prvi raziskovalni projekt, pridobijo nekaj, kar bi sicer morale dobiti državne fakultete, in se torej zasebne razvijajo na račun državnih oziroma na račun načenjanja njihovega monopola. Da študentov na zasebnih visokošolskih ustanovah danes ni bistveno več kakor kakšnih pet odstotkov, seveda ni opravičilo. Zakaj bi bil monopol državnih institucij le 95-odstoten, ko pa je lahko stoodstoten.

 

Preostalo pa opravi kratko malo nevednost, ki se širi od nekaterih tako imenovanih strokovnjakov preko novinarjev na širšo javnost. Če ne morem veliko proti ideološkim predsodkom in načrtnim manipulacijam, pa lahko z nekaj dejstvi prispevam vsaj k manjši nevednosti.

 

Še posebno je treba poudariti tri najbolj značilne zablode:

  1. o javnem in zasebnem interesu,
  2. o kakovosti in
  3. o enakosti možnosti.

Najprej je tu skrb za javni interes in strah pred (neupravičenim) prelivanjem javnega denarja v zasebne žepe. To je seveda zelo realen problem, vendar sploh ni odvisen od tega, ali je šola javna ali zasebna. Meni najbolj znane finančne afere s področja visokega šolstva so se dogajale na javnih visokošolskih institucijah. Zlorabe so seveda načeloma mogoče ne glede na to, ali gre za javni ali zasebni sektor, rešitev pa je seveda dosleden finančni nadzor, predvsem nad namensko porabo sredstev.

 

Po drugi strani pa tudi nisem opazil, da bi se v državni raziskovalni sferi kaj stekalo v »javne žepe«, kar precej zasebnih žepov pa se je tu že zelo dobro in zelo temeljito napolnilo. Vodenje in obvladovanje nekaterih javnih raziskovalnih centrov se je v zadnjih desetletjih tako personificiralo, kakor da bi šlo za pravo zasebno lastnino, pa čeprav je institucija formalno javna. Center profesorja x tako ostane center profesorja x celo, ko je profesor x že zdavnaj upokojen … Če je njegov posel pri tem še finančno donosen, je vse skupaj še toliko bolj zanimivo.

 

Na drugem mestu naj omenimo vprašanje kakovosti, ob katerem zasledimo pogosto skrb, da predlagana resolucija in zakonodaja o visokem šolstvu in njegova regionalizacija ne prispevata k večji kakovosti. Zakoni in resolucije seveda res ne zagotavljajo večje kakovosti, konkurenca pa je gotovo prinaša več kakor monopol. Na ravni srednjega šolstva vrhunska kakovost nekaterih zasebnih šol niti ni več dvomljiva, malo bolj zapletena pa je zgodba o kakovosti zasebnega visokega šolstva. V resnici se je zasebno visoko šolstvo začelo predvsem z vzponom raznih visokih strokovnih šol, ki so bile večkrat v vseh ozirih precej poslovno naravnane. Tudi raziskovanje jih ni posebej zanimalo, saj so bile usmerjene predvsem v množično podeljevanje pogosto precej zlahka pridobljenih diplom.

Vendar varuhov starih, predvsem ljubljanskih, univerzitetnih monopolov pri širitvi teh šol ni nič kaj skrbelo za kakovost. Pravzaprav jih je začelo »za kakovost« res javno skrbeti ravno takrat, ko so se v zasebnem sektorju začele pojavljati tudi bolj ambiciozne in bolj kakovostne institucije. Mlada ustanova, kakršna je na primer Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici, seveda ne more in nikoli ne bo mogla tekmovati, na primer, s staro Fakulteto za družbene vede v številu svojih sodelavcev, že zdaj pa je lahko pred njo v prednosti v njihovi znanstveno-raziskovalni kakovosti. Seveda je celotna slika precej mešana in tako na državni kakor na zasebni strani lahko najdemo institucije zelo različne kakovosti. Vendar se po moji oceni za izraženo skrbjo varuhov starih univerzitetnih monopolov očitno ne skriva strah pred prenizko kakovostjo, temveč prej strah pred razvojem nekaterih res kakovostnih zasebnih fakultet.

 

Najhujša zabloda v zvezi z visokim šolstvom pa je povezana z enakostjo možnosti. Zasebno šolstvo naj bi namreč namigovalo na šolnine in možnost šolanja samo za premožne. Vendar je situacija v Sloveniji prej nasprotna. Možnosti za brezplačni redni visokošolski študij je danes več in ne manj.

Mnoge stare ljubljanske fakultete so ustvarjale velikanske dohodke iz šolnin izrednega študija, v zameno za to pa so tem študentom večinoma ponujale izrazito okrnjeno storitev z minimalnim obsegom predavanj, pogosto celo brez seminarjev in vaj. Tudi bivanje v Ljubljani je bilo za marsikaterega – rednega ali izrednega – študenta (pre)velik finančni zalogaj. Danes pa lahko mnogi od njih namesto tega izberejo redni brezplačni študij na kateri od koncesioniranih fakultet, v katerem od regionalnih središč, na primer v Celju, Novem mestu, Novi Gorici ipd.

 

Za enakost možnosti je to seveda velikanska pridobitev, tako v smislu lažjega dostopa kot v smislu svobodnejše izbire. Seveda pa je ta pridobitev hkrati finančna izguba za marsikatero ljubljansko fakulteto, ki je od dohodkov izrednega študija lagodno živela. In tu seveda pridemo do zanimivega spoznanja: marsikatera stara državna fakulteta si še naprej želi čim več izrednega študija s čim višjimi šolninami, medtem ko zasebne fakultete s koncesijo ponujajo redni študij brez šolnin tam, kjer ga doslej še ni bilo. Kdo torej tu ponuja in kdo zavrača enakost možnosti in logiko študija kot »javne dobrine«?

dr. Matej Makarovič

sociolog

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, šolstvo | Brez komentarjev »

Tito med desetimi največjimi morilci 20.stl.

Objavil pavel dne 3.10.2007

http://www.finance.si/192580

V Nemčiji so sestavili seznam največjih množičnih morilcev dvajsetega stoletja, med katerimi se je znašel tudi Josip Broz Tito

Nemški časnik Bild je sestavil seznam dvajsetih največjih množičnih morilcev, ki so zaznamovali dvajseto stoletje. Med prvimi desetimi se je znašel tudi jugoslovanski voditelj Josip Broz Tito.

Absolutno prvo mesto pripada kitajskemu diktatorju Mao Ce-tung, ki naj bi bil odgovoren za smrt petdesetih milijonov ljudi.

Avtorji članka so na deseto mesto postavili pokojnega predsednika Jugoslavije Josipa Broza Tita, saj naj bi bil v času 35 letnega predsedovanja odgovoren za smrt milijona ljudi.

Drugo mesto zaseda ruski diktator Josip Stalin, ki naj bi imel na duši smrt štiridesetih milijonov ljudi, (op. Pavel: 10 miljonov ukrajinskih kmetov, celih družin, ki jih je namenoma izstradal v eni zimi)

za njim pa se je uvrstil Adolf Hitler z dvajsetimi milijoni.

Četrti je dolgoletni kitajski diktator Čang Kaj Šek z desetimi milijoni,

za njim pa Lenin s štirimi milijoni.

Sledijo Japonec Tojo Hideki (tri milijone),

zloglasni Pol Pot (dva milijona),

osmi je etiopski diktator Mengitsu (dva milijona) ter predzadnji Pakistanec Yahya Khan, ki naj bi bil odgovoren za smrt milijona ljudi.

Deseti je Tito – miljon Jugoslovanov.

(op. Pavel: prispevek pozabi povedati, da so bili to v večini vsi socialisti)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Zgodovina | 2 komentarjev »

Zlagani Peterle

Objavil pavel dne 3.10.2007

 

Zlagani Lojze Peterle

Stanislav Kovač
Stanislav Kovač, kolumnist Financ
finance@finance.si

 

(op. Pavel: levičarji ( priviligiranci) nikakor ne bodo dovolili, da desničar ( socialist) dobi volitve. Zato že nekaj časa pričakujem afero na račun Peterleta, nekaj v stilu medijskega umora dr. Arharja.

Preseneča me Kovač, ki je desno orientiran pravi liberalec. Le kaj nam poleg socialista Peterleta še ostane, da volimo: priviligiranega socialista Gasparija ali priviligiranega socialista Tuerka ali salonskega nacional – socialista Jelinčiča, čeprav so vsi štirje v dobršni meri tako nacionalisti kot socialisti?)

Laganje kot družbena vrednota

Predsedniški kandidat vladnih strank NSi, SDS in SLS Lojze Peterle je med vsemi kandidati zagotovo tisti politik, ki se pred volivci najraje prikazuje kot pošten, resnicoljuben in nasploh zaupanja vreden politik. Vendar Peterletova politična preteklost, ki je povezana z eno najodmevnejših in nikoli pojasnjenih tranzicijskih afer Slovin, opozarja ravno nasprotno, da je Peterle dejansko nezaupanja vreden politik.

Afera Slovin

Nerazčiščena afera Slovin opozarja, da bi s Peterletovo izvolitvijo za predsednika države laganje postalo družbena vrednota.

 

V Financah smo januarja letos ob zamenjavi tolarja z evrom v kolumni Tolarjevo slovo od afere Slovin (11/2007) opisali ozadje nikoli pojasnjene afere Slovin, ki je nastala v začetku oktobra 1991 ob zamenjavi jugoslovanskih dinarjev s tolarji, ko je Demosovi vladi predsedoval Lojze Peterle.

V avgustovskih Financah je bila v sklopu pisanja o predsedniški volilni kampanji v članku Kaj so pometli pod preprogo? (161/2007) povzeta navedena kolumna: tedanji Peterletov minister za trgovino Maks Bastl, ki je bil tako kot Peterle član vladne stranke Slovenskih krščanskih demokratov (SKD), je jeseni 1991 prek direkcije za blagovne rezerve podjetju Slovin brez zavarovanja in preverjanja visoko tveganega posla nakazal skoraj milijardo tedanjih jugoslovanskih dinarjev (približno 20 milijonov evrov) za nakup blaga in deviz v Srbiji. Ko je Slovin dva meseca pozneje z blokiranim žiro računom ostal praznih rok, je minister Bastl v časopisu Delo izrekel eno najbolj škandaloznih laži v celotnem obdobju tranzicije, da je šlo pri državnem poslu s Slovinom le za navaden ničvreden papir: “Še dan pred zamenjavo denarja smo v Beograd poslali papirje, saj pri vsem ne gre za nič drugega kot za papir. Ker potrebujemo uvozno blago, smo šli v to zamenjavo dinarjev. Jaz v vsem skupaj ne vidim tragedije. Saj gre vendar samo za papir, zdaj pa je okoli tega nastal tak cirkus.” (Minister Bastl pravi, saj gre samo za papir, Delo, 24. decembra 1991)

Pri 20 milijonih evrov izgubljenega državnega denarja je šlo v resnici večinoma za bančna posojila, ki jih je pozneje morala vrniti direkcija za blagovne rezerve. Ker je šel Slovin v stečaj, je morala država za pokrivanje izgub direkcije nameniti tudi davkoplačevalski denar neposredno iz proračuna. Peterle je kot tedanji predsednik vlade obljubil, da bo zadeva razčiščena, a so samo zamenjali njegovega strankarskega kolega Bastla in vse skupaj pometli pod preprogo.

Peterletov odgovor

Predsedniški kandidat Peterle se je nekaj dni pozneje odzval na pisanje Financ dobesedno takole: “Ker s Slovinom nimam nič, na moji duši tudi nič ne leži. Ko se je zadeva pojavila, sem takratnega ministra za trgovino Maksa Bastla prosil, naj odstopi, če v mesecu dni ne bo mogel razčistiti zadeve. Tako je tudi storil, vendar pa pristojni organi v preiskavi niso našli podlage, da bi proti njemu podali kazensko ovadbo, zato je v mojih očeh čist. Čudim se, da o tem pišete prav zdaj, pred začetkom uradne volilne kampanje za predsedniške volitve, in pogrevate pred 15 leti zaključene zgodbe” (Odmev: Kaj so pometli pod preprogo?, 168/2007)

Peterletov odziv na afero Slovin je pomemben iz razloga, ker gre za njegov prvi javni odziv po letu 1992. V vsem tem obdobju je namreč ignoriral javne pozive, naj kot predsednik Demosove vlade pojasni ozadje afere Slovin.

“S Slovinom nimam nič”

Ker je predsedniški kandidat v odzivu v Financah zatrdil, da s Slovinom nima nič, podpisani navaja citat iz njegove knjige Zamolčane zgodbe slovenske tranzicije (Kovač, 1997, stran 173), kjer je med drugim opisana tudi Peterletova vloga v Slovinovi zgodbi: “Poleti 1991, ko je politična napetost med Slovenijo in Beogradom dosegla svoj vrhunec in je bilo trgovanje s poceni devizami v južnih republikah v polnem zamahu, je tedanji predsednik vlade Lojze Peterle po telefonu poklical enega od finančnikov Ljubljanske banke in ga na kratko obvestil o nekem poslu, povezanem z akreditivi. Čez nekaj tednov je predsednikovemu klicu sledil obisk predstavnikov finančnega ministrstva in podjetja Slovin v banki. Govorili so o akreditivnem poslu, ki ga je Slovinu ponudilo beograjsko podjetje ABC Coblex in se je pozneje sprevrgel v največjo državno afero Slovin”.

Čiščenje Bastlove krivde

Peterle je v odzivu v Financah o vloge ministra Bastla zapisal, da “pristojni organi v preiskavi niso našli podlage, da bi proti njemu podali kazensko ovadbo, zato je v mojih očeh čist”.

Podpisani je kot novinar Mladine leta 1992 in 1993 v številnih člankih pisal o aferi Slovin, kjer je v središče afere postavil Bastlovo škandalozno izjavo, s katero je dinarsko imetje države v Slovinovem poslu v vrednosti tedanjih 20 milijonov evrov primerjal z navadnim ničvrednim papirjem. Tako je pred 14 leti v članku Slovinova lestev groze (Mladina, št. 2., 19. januarja 1993) razkril, da je kriminalistična služba v preiskavi afere Slovin dejansko ščitila najvišje državne predstavnike na čelu z ministrom Bastlom, ki so bili odgovorni za nastanek afere Slovin. V enoletni kriminalistični preiskavi afere Slovin, kjer je sodelovalo kar 26 kriminalistov z raznih UNZ in je uradno potekala od decembra 1991 do decembra 1992, kriminalisti z ministrom Bastlom niso opravili niti običajnega rutinskega pogovora zbiranja obvestil.

Zoper novinarja štirinajst letna gonja

Nekaj dni po izidu navedenega Mladininega članka je temeljno javno tožilstvo v Ljubljani zoper novinarja sprožilo kazenski pregon z obrazložitvijo, da naj bi škodil časti in dobremu imenu kriminalističnega inšpektorja Klaudija Stroliga, ki je operativno vodil kriminalistično preiskavo v aferi Slovin. Kazenski pregon zoper podpisanega novinarja je v imenu države vodil tedanji javni tožilec v Ljubljani Tomaž Miklavčič, ki ga je na mesto vodje temeljnega javnega tožilstva v Ljubljani leta 1991 imenovala prav Peterletova stranka SKD. Leta 1995 je višje sodišče v Ljubljani novinarja pravnomočno oprostilo.

Zoper podpisanega novinarja je spomladi 1993 odškodninski postopek sprožil tudi imenovani kriminalist Stroligo. Pravdna zadeva je potekala kar 14 let in je bila pravnomočno končana šele letos marca, ko je vrhovno sodišče pravnomočno odločilo v korist novinarja. V več kot desetletni pravdni zadevi so se razkrile številne umazane podrobnosti iz poteka kriminalistične preiskave v aferi Slovin. Vodja kriminalistične preiskave Stroligo je leta 1999 pod sodno prisego med drugim priznal, da je kriminalistična služba vseskozi vedela, da je minister Bastl javno govoril neresnico o državnem denarju kot ničvrednem papirju, vendar kljub temu zoper njega ni začela postopka preiskave in ni raziskala motiva Bastlovega laganja. (Zapisnik o glavni obravnavi pri Okrožnem sodišču v Celju z dne 2. julija 1999, Opr. št. P 574/95)

Bralci Financ si morajo predstavljati razsežnost tedanje afere Slovin na primeru, če bi danes denimo kakšen vladni minister javno govoril neresnico o porabi 20 milijonov evrov državnega denarja in bi se znašel na naslovih straneh časopisov, kriminalisti pa bi vedeli za ministrovo laganje in kljub temu ne bi raziskali motiva za njegovo zavajanje javnosti.

Molk Peterletove vlade

Nekaj tednov po javnem izbruhu afere Slovin, 20. januarja 1992, je zasedal tudi skupščinski odbor za proračun in javne finance in od Peterletove vlade zahteval, da odboru predloži pisno poročilo s podrobno kronologijo sklepanja poslov s Slovinom: “V poročilu je potrebno odgovoriti na vprašanja, ali je bila sklenitev pogodbe s Slovinom glede na stanje blagovnih rezerv nujna, kdo je bil garant, kako je bila terjatev zavarovana in ali je nabavljeno blago v enaki realni vrednosti tolarjev?” (Poročilo odbora za proračun in javne finance, št. 000-01/90-2/78, 1. januarja 1992).

Na naslednji seji skupščinskega odbora za proračun, 12. februarja 1992, se je na pobudo opozicijske LDS odločalo tudi o ustanovitvi posebne preiskovalne komisije v aferi Slovin. Temu predlogu je najbolj nasprotoval Janko Deželak, ki je bil tako kot premier Peterle in minister Bastl član vladne stranke SKD. Preiskovalna komisija v aferi Slovin dejansko ni nikoli začela delovati, Peterletova vlada pa tudi ni odgovorila na nevšečna vprašanja skupščinskega odbora za proračun.

Nerazčiščena afera Slovin

Danes je tudi uradno znan razplet kriminalistične preiskave afere Slovin, saj v akreditivni aferi Slovin ni bil nikoli pravnomočno obsojen nihče. K neslavnemu razpletu afere Slovin je treba dodati tudi usodo Peterletovega ministra Bastla, ki je bil zaradi afere Slovin februarja 1992 razrešen kot minister, vendar kriminalisti zoper njega niso nikoli uvedli preiskave. Pozneje je postal direktor celjskega podjetja Emo in se v tranziciji prelevil v enega najpomembnejših celjskih poslovnežev. Družina Bastl je namreč lastnica koncerna Maksim, poslovnež Bastl pa se je skupaj z družino na letošnji Managerjevi lestvici sto najbogatejših Slovencev znašel na 21. mestu z ocenjeno vrednostjo premoženja 22,4 milijona evrov. Gre za približno enako vrednost premoženja, ki jo je Bastl kot Peterletov minister v aferi Slovin označil za navaden ničvreden papir.

Pogrevanje preteklosti

Predsedniški kandidat Peterle se je v odzivu v Financah čudil, zakaj Finance z afero Slovin pogrevajo zgodbe izpred 15 let. Hkrati isti Peterle v volilni kampanji pogreva mnogo starejše zgodbe iz obdobja med drugo svetovno vojno ali po njej. Po Peterletu je očitno primerno, da se v volilni kampanji pogrevajo le tiste zgodbe iz preteklosti, ki so v njegovem političnem interesu, druge (denimo nikoli razčiščena afera Slovin) pa naj ostanejo pred volivci zamolčane.

Ne glede na Peterletov odnos do afere Slovin ostaja dejstvo, da lažnivi minister Bastl še danes ostaja v Peterletovih “očeh čist”. S Peterletovo izvolitvijo za predsednika države bi laganje tako postalo družbena vrednota, Slovenija pa bi dobila lažnivega predsednika.

Nerazčiščena afera Slovin opozarja, da bi s Peterletovo izvolitvijo za predsednika države laganje postalo družbena vrednota.

Stanislav Kovač je ekonomist.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, inženirji družbe, modne družbene smernice, mediji, novinarji, politika | Brez komentarjev »

Manj privilegirani

Objavil pavel dne 3.10.2007

Bog je Oče vseh in nima odvečnih otrok, ki bi se jih hotel znebiti. Kdor pozna Očetovo srce, ne more drugače, kakor da ljubi vsakega človeka kot brata ali sestro, kar v resnici sta. Če koga izključuje, ignorira Očeta in njegovo ljubezen.

Manj privilegirani in zadnji so prvi, ki jih je treba upoštevati za brate. Če ne delamo tako, v resnici nismo sinovi in hčere Očeta.

p. Viljem Lovše SJ

e-uvid, Dom Svetega Jožefa, LJ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v duhovna misel | Brez komentarjev »

Psihoterapevt Bogdan Žorž proti igralnicam

Objavil pavel dne 3.10.2007

mail s tako vsebino sem dobil. Upam, da ja to Žorž res napisal.

Sam sem malo skeptičen, ker s tem na državnem nivoju omejujejom odraslim ljudem odločanje o sebi.

Se pa zavedam, da hazardirajo predvsem nesrečni ljudje, večina od njih je tako ali drugače zasvojenih, del tudi s “kockanjem”.

 

Spoštovani kolegi!

 

Zadnje čase smo v Sloveniji priča razpravam o igralništvu, natančneje, o gradnji »mega« igralnice v Sloveniji.

Priča smo resnim in neresnim razpravam, strokovnim in spolitiziranim, odprtim in obremenjenim s predsodki… Tudi sam se vključujem v te razprave, podprl sem peticijo o omejevanju igralništva. Podprl sem jo zato, ker se kot psihoterapevt srečujem s problemi zasvojenosti, tudi zasvojenosti s hazardom. Podprl sem jo tudi zato, ker sem v tej peticiji videl dovolj odprto razmišljanje, ki ne nastopa s predsodki in politikanstvom, ampak vidi potrebo po temeljitem nadzoru na  to obliko iskanja užitka, ki tako odkrito vodi v zasvojenost – seveda, pri delu uporabnikov, ne pri vseh! Ampak to velja tako ali tako čisto za vse droge!

 

V pogovorih o tej temi mi je bilo pred dnevi postavljeno izzivalno vprašanje – ne kot posamezniku, ampak kot predstavniku poklica, ki si za svoje poklicno delo postavlja skrb za človekovo duševno zdravje. Vprašanje je nekako naslednje: »Kaj pa vi, psihoterapevti? Boste kaj rekli na to temo, ali se boste kar sprenevedali? Se boste sklicevali na to, da vi  samo pomagate tistim, ki potrebujejo pomoč? Ali boste morda celo po tihem odobravali mega igralnico, ker veste, da vam je tako klientela zagotovljena?…«.

 

In sedaj mi ta vprašanja ne dajo miru! Zato vas vabim, da se opredelite. Vabim vse tiste, ki vam ni vseeno, da skupaj oblikujemo svoje stališče! Najprej pa se preštejmo – da ugotovimo, ali sploh lahko kaj rečemo kot predstavniki psihoterapevtske stroke, ali izključno kot posamezniki! Zato vas vabim, da se mi javite – tako tisti, ki ste pripravljeni podpreti prizadevanja za omejevanje igralništva, kot tisti, ki imate drugačna stališča. Potem bomo videli, kaj lahko storimo!

 

Ker imam sam le malo naslovov, vas tudi prosim, da to sporočilo posredujete naprej svojim psihoterapevtskim kolegom!

 

Bogdan Žorž

  • Share/Bookmark

Objavljeno v motnje in bolezni, psihološko svetovanje | Brez komentarjev »

Svoboda vs. privilegiji

Objavil pavel dne 3.10.2007

Svoboda nima hujšega sovražnika kot so privilegiji.

( baje franc. pregovor)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, citati, liberalne reforme ( PRO FREE Market) | Brez komentarjev »