PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 1.10.2007

Refleksija mojega partnerskega odnosa1

Objavil pavel dne 1.10.2007

Ob branju knjige Kdo se boji dr. Ruglja avtorice Urške Krišelj Grubar, ki se veliko sprašuje o svojem partnerskem odnosu, sem tudi jaz razmišljal o svojih bivših in sedanjem partnerskem odnosu.

Kaj imava skupnega?

Kaj (od vsebine, karakterja) pri drugem je bilo izjemno privlačno , ali drugače gledano, česa nisem imel, pa sem to iskal v ženski? To drugo je poglavitno v strastnih zaljubljenskih odnosih, ki hitro propadejo.

Imava dosti glavnih vrednot istih, iste skupne glavne cilje. Glede nasprotij še nisem odkril, ker to ni bila tista moja klasična veza iz zaljubljenosti.

Moja žena mi je erotično privlačna, gradiva prijateljski odnos in slediva svojim in skupnim ciljem.

Zaenkrat mi je izredno vpadljiva njena značilnost, ki me čudi:

to, da kadarkoli se pogovarjava o drugih ljudeh, o prijateljih, znancih, neznancih, vedno me žena preseneti s svojim mnenjem o njih. Kajti njeno mnenje je tako, kot bi ga jaz izrekel ( ponavadi jo prej vprašam, preden začnem sam govoriti). Velikokrat pa mi da tudi misliti, saj pove kaj takega, kar sam nisem niti pomislil.

To je ena najmočnejših “presenetljivih” lastnosti, ki me osrečuje.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Partnerski odnos, mož & žena | Brez komentarjev »

Kdo se boji dr. Ruglja?

Objavil pavel dne 1.10.2007

Knjigo Urške Krišelj Grubar sem naročil skupaj z DVDjem dokumentarca, ko sem prebral članek v Jani.

Zakonski par je želel narediti dokumentarec dela terapevtske skupine pri dr. Ruglju, a ta jima postavi pogoj, da se morata najprej sama vključiti za vsaj eno leto v ustroj te terapevtske skupine kot klienta, ki bosta delala na sebi in svojem zakonskem odnosu.

Ruglja poznam predvsem iz medijev, prebral sem njegovo knjigo Dramatična pot in vem, da gre Rugelj na živce predvsem luzerjem, lenuhom. Sploh današnji socialistični družbi, obsedeni od potrošniškega užitka.

Urška izredno dobro piše, jezik ji odlično teče. Ker je moja generacija, jo poznam na videz, toda nikoli nisem imel kakšne posebne želje, da bi z njo okrepil odnos. Vedno mi je delovala pozersko in kot sama iskreno v knjigi pravi “klovnovsko”, plehko oz. kot ji mož pravi ” princeska”.

To je v bistvu njen dnevnik v času terapevtskega življenja. Na začektu ga piše pod psevdonimom Ulla Kris, delčki izhajajo tudi v reviji. Eden od udeležencev terapevtske skupine označi prispevke kot “Dr. Rugelj za telebane” saj so res poenostavljeno napisani za ljudi začetnike, ki imajo prepolno glavo predsodkov o Ruglju in psihoterapiji. Proti koncu pa je knjiga vedno bolj iskrena, pristna, delavna, smiselna, polnokrvna, totalno iskrena, globoko samospoznavna. Namenjena in razumljena samo tistim, ki delajo.

Če je bila na začetku še pozerska, avšasta, narcisoidna, plehka, (samo) zmanipulirana – kot je večina naše družbe, da ne govorimo o estradi in novinarjih- skupaj s številnimi predsodki do Ruglja, pa knjiga postaja vedno bolj sočna, prevzgojna, iz mesa, iz bolečih čustev, iz potu in bolečin maratonov, iz ostrih dialogov v terpevtski skupini, se kaže vedno bolj samozavestna, polnokrvna, erotična ženska. Ženska, ki uživa in živi življenje, svojo ženskost in ki zna v svojem moškemu spodbujati moškost.

Njen cilj je izboljšati kvaliteto lastnega bednega življenja in s tem izboljšati kvaliteto partnerskega odnosa z možem. Ženska na začetku ne ve niti kdo je, kaj hoče. Ve samo to, da ima krizo v zakonu, kot mama in da je globoko nesrečna odkar ve zase. Ni ne kadilka, ne alkoholik, zgolj iskrena iskalka, ki išče kanček več kvalitete v svojem življenju.

Rugelj ima res dobre nastavke za terapevtsko delo:

  1. tek in pohodništvo: dolgotrajni tek dobro deluje na telo, na psiho ( premišljevanja) kot tudi na duha, saj pospešuje meditacijo in molitve

  2. dialog na terapevtski skupini ( za ozaveščenje patološke logike in za nove cilje)

  3. pisanje dnevnika: refleksije, obdelovanje lastnih čustev, vzorcev, obnašanja

  4. pogovor s terapevtom

  5. mojsterska pot v svojem poklicu ( študij do doktorata) in razvoj kreativnosti v poklicu.

  6. prebiranje knjig, strokovnih člankov v časopisih in obvezno pisanje refleksij o njih

Cilj terapevtske poti je odrasel, zrel človek, ki zna odgovarjati zase in za svoje življenje ne rabi ne mame, ne države:

  1. doseganje genitalne stopnje partnerstva ( intima, razrešitev notranjih blokad med partnerjema)

  2. rez s primarno družino ( večino otrok današnje slovenske družbe je čustveno zlorabljenih od mam, hkrati pa ženske povzemajo moško logiko – zato izgubijo lastno ženskost, hkrati pa zatolčejo svojega moškega)

  3. premagovanje glavnega sovražnika: lenobe

  4. spremeniš lahko samo sebe

  5. prevzemaj odgovornost nase, ne išči izgovorov, ne ukvarjaj se z drugimi (drugim ne moreš pomagati drugače kot z zgledom, pa še to takrat, ko so čisto na tleh, kajti oni iz strahu in lenobe rajo vztrajajo do smrti v svoji bedi).

Glavnina knjige se zelo iskreno ukvarja z Uršinimi prijatelji, družino, sorodstvom, znancem, ki jih Urša zelo ostro “sleče”. Verjetno se njeni znanci lahko hitro prepoznajo, čeprav so skriti pod psevdonimi. Urša pač pleza ven iz jame falirancev in ti faliranci to težko gledajo in prenašajo. Toda sreča zaradi samozavedanja, samozavesti, kvalitetnejšega odnosa z možem in zaradi novega načina življenja in novih prijateljev je Urši lažje zapustiti staro družbo.

Kaj tej družbi ostaja:

  1. samoslepila
  2. pozerstvo in narcisoidnost
  3. potrošniška družba
  4. čustveno pusto in neinteligentno življenje
  5. socialno plitki odnosi, globoka osamljenost v družbi
  6. trači ( in ta knjiga je za bedake ZGOLJ najbolj oster trač o njej in njenih najbližjih)
Je pa izvrstna spodbuda iskrenemu človeku, da zaživi svoje življenje drugače. Več kot tole močno iskreno pričevanje, bo iskreni človek težko dobil za spodbudo.

Knjiga je fantastična. Ženska se je iskreno razgalila na celi črti. Vražji pogum. Rugelj je prenehal delati. Imam pa novo knjigo na spisku:

Andrej Perko (Rugljev učenec): Samopodoba ljud v stiski.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Knjiga, psihološko svetovanje, vzgoja samega sebe | Brez komentarjev »

Zavarovalnica Triglav, tranzicijski spaček

Objavil pavel dne 1.10.2007

Triglav, tranzicijski spaček

Rado Pezdir
Rado Pezdir, ekonomist
finance@finance.si

 

Od zmedenega do še bolj zmedenega

Nedavna prerekanja v zvezi s privatizacijo največje zavarovalnice so še enkrat pokazala, da je le redkim jasno, kaj naj bi bila tržna demokracija. Še več, zgodba o privatizaciji omenjene zavarovalnice je dejansko skupek vsega najslabšega v slovenski tranziciji. Brez podrobnega opisovanja celotnega zapleta omenimo le nekatere najpomembnejše dejavnike zgodbe o privatizaciji Triglava. V času prehoda iz komunizma v tržno demokracijo je bilo, med drugim, treba določiti lastniško sestavo največje slovenske zavarovalnice.

Ker že od nekdaj velja, da sta tujec in kapitalizem največja sovražnika Slovenije, se je lastniška sestava vzpostavila z malo napora, kar pomeni, da se ni jasno določila oziroma da se je vprašanje privatizacije odmaknilo v daljno prihodnost. Tako je v petnajstih letih, ki so sledila, Zavarovalnica Triglav postala poligon političnih spopadov, zavarovalniški trg je postal povsem distorziran, učinkovitost zavarovalnih pogodb (kar je edini interes zavarovancev) pa dvomljiva.

Glede na to, da je več kot petnajst let pozneje še vedno precej neznank v zvezi z zavarovalnico, se je država odločila, da bo gordijski vozel končno presekala. Na ta predlog se je burno odzval državni svet in zahteval referendum, na katerem bi volivci odločili, kako znova zvezati in presekati gordijski vozel. Vendar pa se zdi, da še vedno nihče ne opazi, da pri vsem tem ni pomembno, ali podržaviti ali deliti lastninske pravice vsevprek, pomembno je, kaj lastnina sploh je in kaj z njo početi.

Deformirani pogodbeni odnosi

Najprej, državljani in državljanke Slovenije ter z njimi kar nekaj interesnih in političnih skupin pričakujejo obljubljeno, vendar ne čisto jasno določeno certifikatno privatizacijo. Upoštevajoč, da nikomur ni jasno, kako bi (tudi) certifikatno privatizirali Triglav, je v strokovni, politični in laični javnosti najpogosteje omenjena tista različica privatizacije, ki je vezana na pogodbo med zavarovancem in zavarovalnico Triglav. Toda takšna privatizacija ne bi bila nič drugega kot samoupravna socialistična zmešnjava. Če je namreč nekdo sklenil zavarovalno pogodbo z zavarovalnico, bi mu država priznala, da je hkrati tudi njen lastnik.

Samo pomislite, zgolj dejstvo, da kupite storitev, bi pomenilo, da ste lahko tudi proporcionalni lastnik prodajalca! Šlo bi torej za popolno zmešnjavo med motivom posameznika, da maksimira svojo korist iz zavarovalnih pogodb, in motivom države, da najde učinkovitega lastnika zavarovalnice. Sledila bi katastrofalna geneza med samoupravnim socializmom in tržno demokracijo - posamezniki naj bi svoj zavarovalniški portfelj maksimirali tako, da bi z vsako pogodbo postali lastniki zavarovalnice (pustimo pri tem ob strani vprašanje vračanja rezervacij v primeru, da do škodnega dogodka ni prišlo). Kot da bi zavarovanec vstopal v pogodbene odnose z zavarovalnico zaradi interesa po lastniški kontroli izvajanja lastnih zavarovalniških pogodb in ne zaradi potrebe po učinkovitem zavarovanju.

Zavarovalnica naprodaj za upokojence

Predlog oblikovanja lastninske strukture, ki prihaja iz Bajukovega ministrstva, je še bolj zmeden. Država naj bi prek svojega paradržavnega sklada povečala svoje lastništvo v največji zavarovalnici in s tem razrešila vprašanje lastništva. Bodite pozorni, kaj predlaga antikomunist Bajuk petnajst let po padcu berlinskega zidu – nacionalizacijo podjetja!

Ne umikanje države iz gospodarstva, ampak povečanje lastniškega deleža, in to v zavarovalnici, ki ima za večino zavarovalniških produktov v državi monopol. Logiko Bajukovega ministrstva je po drugi strani mogoče razumeti, če se spomnimo vseh tujih opozoril o zlomu slovenskega pokojninskega sistema, kajti – kaj pa bi bil boljši način pridobivanja denarja za zlomljeni pokojninski sistem kot črpanje denarja iz praktično največje domače finančne institucije?

Podobno kot volivci mislijo, da je za njih optimalno, da z nakupom zavarovalne pogodbe postanejo deležni ne samo pogodbeno določenih zavarovanj, ampak tudi lastništva pogodbene strani, je za Bajuka optimalno, da imamo zavarovalnico zaradi urejanja težav v pokojninskem sistemu. Torej, do sem še nihče ni pomislil, da je pomembna učinkovita zavarovalnica.

Institucionalni guruji

Toda zgodba s tem še ni končana. Na nori vladni predlog, ki izvira iz norega tranzicijskega koncepta privatizacije Triglava, se odzove državni svet in da nanj veto ter zahteva referendum, kjer bi volivci odločili, kako naj se Triglav privatizira. Zdi se, da je na tej točki norost maksimirana.

Prvič, državni svet je parademokratična institucija, ki izvira iz korporativnega fašizma, saj vanj predstavnike ne volijo volivci, ampak interesne skupine. Kljub temu pa imajo pravico dajati veto, in to na predloge demokratično izvoljenega parlamenta in vlade.

In drugič, državni svet predlaga, da se o zadevi odloči na referendumu. Paradoksalno ali groteskno? Nevoljeni institut se sklicuje na voljo ljudstva, in sicer v primeru odločitve, ki je popolnoma tehnične narave in je v domeni demokratično voljenih institucij. Državni svet, ki bo imel pozno jeseni za povabljene interesne skupine svoje korporativistične volitve, pa je pri vprašanju lastništva v Zavarovalnici Triglav očitno videl priložnost in na hitro začel oglaševati svojo koristnost za državljane Slovenije. Seveda spet ničesar o učinkovitosti zavarovalnice.

Jedro gradualistične tranzicije

Poglejmo, če smo razumeli prav. V strahu pred tujimi lastniki, ki bi razbili mreže rdečih direktorjev, so se na začetku tranzicije iz lastniške slike Triglava izločili vsi “neprimerni lastniki”, ki bi maksimirali zgolj koristi zavarovancev, ne pa tudi rdečih direktorjev in politikov. To so tovariši naredili tako, da so povzeli prakso samoupravnega socializma in povzročili lastniško meglo, hkrati pa obljubili razdelitev lastninskih pravic med rajo, ki je bila pri zavarovalnici zavarovana. Raja, ki je v takšnem konceptu privatizacije poleg koristi iz zavarovanja videla tudi denar, je seveda tak koncept podprla. To je omogočilo tako nejasno lastniško sliko zavarovalnice, da je okoli in v njej lahko prosperirala in svoje rente izsiljevala prav vsaka, katerikoli aktualni politiki ljuba interesna skupina. Danes, ko je potrebno konsolidirati lastniško strukturo zavarovalnice, demokratično voljene institucije predlagajo nacionalizacijo, nedemokratične korporativne institucije zahtevajo, da o tem odloči ljudstvo in ljudstvo seveda hoče obljubljeni denar. Učinkovitost zavarovalnih pogodb pa je za vse vpletene strani seveda popolnoma postranskega pomena. Ni kaj, privatizacija Triglava je zgodba, ki najlepše prikaže zavoženo slovensko tranzicijo.

Medtem pa je rešitev že ves čas tako očitna in enostavna – vse skupaj naj se jutri proda najboljšemu ponudniku na trgu, ker bo sicer Triglav še eno padlo podjetje iz skupine razvpitega “nacionalnega pomena”. Ravno tako, kot sta padli podjetji Nova ljubljanska banka in Telekom.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, liberalne reforme ( PRO FREE Market), politika | Brez komentarjev »

Najbrž smo nesrečni, ker zgrešimo enostavnost življenja

Objavil pavel dne 1.10.2007

Najbrž smo nesrečni, ker zgrešimo enostavnost življenja

Dnevnik zdravnice (4/4),

ki se ukvarja s paliativno oskrbo (umirajočih) bolnikov, Hospic:

DELO, Sobotna priloga

LUNDER Urška, Sob 29.09.2007

 

Zadnjič

Prisilim se opraviti same mučne stvari. Osnutek programa izobraževanja paliativne oskrbe za razširjeni strokovni kolegij pri ministrstvu za zdravje, pa zapisnik po četrtkovi seji, ki sem jo vodila zdesetkano – le kje je tista začetna zanesenost za stvar od našega časa ustanovitve? In nato še dolg spisek potrebne dokumentacije in navodila za izvedbo klinične poti, ki smo jo usklajevali mesece v neki drugi komisiji. V murskosoboški bolnišnici je zdravnica Maja Šeruga gotovo že čisto obupana nad mano, ko še nisem poslala podrobnosti usposabljanja dvodnevnega programa v njihovi hiši. (Oprosti, Maja, prihajam k vam zagotovo, že pišem program za vaše specifične potrebe in se v mislih veselim našega druženja.) Iz gerontološkega društva me opozorijo na pozen datum in zadnji čas za prispevke predavateljev za nov zbornik sindromov v starosti, pa program kardiologije v starosti v oktobru moram tudi sestaviti, povabiti predavatelje. Ah, težko je breme zamud in prestavljanja rokov … Pripravljam predavanja, izvlečke in slikovne predstavitve za prav vsak dan izobraževanja v naslednjem tednu po vsej Sloveniji.

Nato še za delavnico v Londonu. Sporočanje slabe novice naj izvedem za učitelje paliativne medicine na mednarodnem sestanku o načinih ter metodah izobraževanja za boljšo kakovost ob koncu življenja. Znanka iz Anglije dobi moja navodila za urjenje vloge bolnice. Pošljem ji naše videoposnetke slovenskih prostovoljcev igralcev, ki so odigrali pogovor z mano v slovenskem jeziku. A nebesedni izrazi so seveda razumljivi po vsem svetu.

Vmes odgovarjam na telefonske klice: razveselim se zdravnikov, ki pogumno sledijo novostim v paliativni oskrbi, in potrdim njihov dober načrt ob bolnikih. Odgovarjam, kako zdraviti bolečino pri dementni osebi, kako odločati o hranjenju in dovajanju tekočin. Obiščem tiste najbolj potrebne.

Večerja pri prijateljih mi je kot darilo. Za vse otroke skrbimo navzkrižem, jih skupaj vzgajamo kot veliko afriško pleme. Miro prinese kitaro in med glasen smeh na najstniške smešnice se vrine njegov glas Namesto koga roža cveti, da mu pritegnem in odplavam … hrana in zdravilo obenem. Potem nas Tomi zabava z zgodbami na carinskih pregledih med Švico in Italijo, ko razlaga italijanskemu cariniku, v kakšne namene ima vseh nešteto vzorčnih stekleničk s klopi. Nasmejimo se njegovi igri, ko nam slika dogajanje…

 

Krhki obrazi sebstva

Kdo sem, ko nič ne delam? Kdo sem, ko ne vstanem, si ne morem narediti čaja? To so vaje v času bolezni za še večje in dokončno spoznanje, da nisem samo telo, da nisem samo poosebljenje vseh aktivnih vlog v vsakdanu. V svojem bistvu nisem niti mama, niti ljubica, niti zdravnica, niti navdihovalka o komuniciranju v neštetih delavnicah, še malo manj pojoča zabavljačica na hoduljah na vrtni zabavi – pravzaprav v trenutkih telesne nemoči nisem nič od tega. Le kdo sem sploh? Zagotovo še nekaj mnogo večjega, še mnogo bolj nedoumljivega … Prehlad je mimo, v križu me ne boli več in spet privzamem tisti iluzorni občutek sebstva v vseh prenapihnjeno odgovornih vlogah …

 

Ko sva s Katarino govorili o težavnem času, ko se ji je zdelo, da je zadnjič privlekla svoje slabotno telo do mize, da bi sedela med pogovorom, se je v obupu takoj spet vzravnala in zbrala moči še nazaj do postelje. Stresal jo je zadržan jok, potrebovala je neskončno toplino … Nato je ležala mirna, kot da spi, pa so se nenadoma njene oči odprle povsem jasne in mirne. Prestopanje z ene točke na drugo na življenjski poti je lahko boleča drama, ki pa lahko v porodnih krčih rojeva vedno novo, večje in še svetlejše spoznanje. Vanja ga je nekoč izrekla: »Telo biva v meni, ne jaz v njem.«

 

Iskanje izgubljenega sebstva

Čudovita vprašanja prejemam! Zakaj povezujem ekstazo z umiranjem? To je gotovo že prastara povezava. Filozof Heraklit je v 6. stoletju pred našim štetjem že vedel: »Dioniz in podzemlje Hada sta eno in isto.«

Dioniz je v grški mitologiji bog vina, ekstaze in instinkta. V Dionizovi ekstazi (ex-stasis: bivati zunaj sebe) so čustva lahko tako intenzivna, da ne zdržijo vpeta v tem času in prostoru. Dobesedno te odnese v povsem drugo polje bivanja. To polje je onkraj tridimenzionalnosti naše resničnosti in razuma. Da bi vstopili tja, kot pravijo sufijski mojstri, je pot možna tudi skozi poglobljeno potopitev v telesnost in čutenje skozi glasbo, mistično poezijo in vrtinčen gib. In tam na koncu iskanja sebstva spoznaš, da ga ne potrebuješ …

Vsaj nekaj »kapljic Dionizovega vina« smo dobili v Križankah tisti večer, ko je skupina Katalena častila petnajstletnico waldorfske šole (in je tudi župan užival). Pevka Vesna Zornik je vražja punca: na njen migljaj v rdečih satenastih rokavicah je ponorela mladež iz sedežev tja tik pod oder in rajanje je zavalovalo. Plesalca Goran Bogdanovski in Dejan Srhoj sta ponujala zgodbo gibov. Pa še glas najmlajših učencev šole. Sproščeno in glasno, da ti dih zastane – pod Markovim vodstvom, da je Eleno premaknilo s sedeža: »Glej no, naš Marko iz teorije je v Kataleni!« In glasbena teorija ji je morda postala malo bolj privlačna? Pa kako to, da se čisto preprosti Boštjanovi (Gombač) igri tretješolca na klarinetu tako radostno režimo? »A ne, da je pred njim še svetla prihodnost? Kar poglejte, kako se mu glava sveti!« Pobelelo pole, Rad imel bi jabuko … prekrasen vsak njihov video tudi na njihovi spletni strani. Hvala vam, dekleti in fantje.

 

Skozi nevidna vrata

Pri petinsedemdesetih letih z napredovalo boleznijo ledvic je gospod Leon vedel, da umira. Ni vedel prav natančno, kako dolgo bo še živel in kaj lahko še pričakuje, a brez dialize je bilo očitno, da prav dolgo ne več. Morda teden, največ deset dni? Nekako je bil pripravljen in pomirjen s svojo situacijo. Kar ga je najbolj težilo, pa je bila zadrega ljudi okrog njega, ki niso hoteli sprejeti dejstva, da bo umrl. »Nihče zares ni pripravljen govoriti o mojem umiranju. Samo silijo me, da naj se potrudim narediti stvari, ki jih ne zmorem več!«

Večina ljudi, ki imajo napredovalo neozdravljivo bolezen, se zaveda, da umirajo.                                                                                                                                                                                                                                                                      

Umirajoči je pogosto v svoji pretanjeni občutljivosti še večji mojster branja naše zadrege in največkrat priskoči s tistimi besedami in temami, ki so zanj edino prave v danem času. V pogovoru nam pomaga, če se le pustimo voditi in zdržimo spremljanje v vseh čustvenih nihanjih. Da le ostanemo odprti, kajti največkrat za prikrivanje zadrege prevzamemo držo obvladovanja položaja in odločno narekujemo teme, da držimo nadzor nad pogovorom v svojih rokah. Se sprostiti ob umirajočem, se odprto predajati trenutku s sočutjem – to je gotovo globoko osebno delo. Pa nas ob tem odpre neskončno večjemu, neosebnemu!

 

Ohranjanje dostojanstva za umirajočega pomeni biti vključen z vsem spoštovanjem v vse vidike življenja in odločanja, ne glede na to, na kakšni ravni je sodelovanje še mogoče.

 

»Govoriti o umiranju in smrti pomeni govoriti o življenju.« Metka Klevišar

Smo nesrečni, ker je življenje vse preveč zapleteno?

Najbrž smo nesrečni, ker zgrešimo njegovo enostavnost.

Naše delavnice o komuniciranju so edinstvene vsaka zase, saj pridejo na površje vse najboljše plati in lastnosti posameznih udeležencev, da se vsi napajamo v brezmejnem človeškem bogastvu. Zgodbe iz zadnjih dni so zgodbe modrosti in vsi zdravstveni delavci jih imajo polne torbe. Ko razlagam osnove čustvene inteligence, načine pogovarjanja z ljudmi v čustvenem afektu, uporabljam primere iz domačih zgodb z bližnjimi, ki nas lažje povežejo v najgloblje resnice temeljev našega sporazumevanja. Navezava na okoliščine pri delu z bolniki je potem kot odvijanje bonbonov … Ta odkritost ob povezovanju z domačimi dogodki nas v delavnici poveže še bolj. Ovire med različnimi poklici izginejo.

Obe delavnici v tem tednu prinašata nove poudarke, kar lahko z Lili razbereva iz vprašalnikov in slišiva še nekaj časa po tem, ko končamo, a se ne moremo raziti. Medicinskim sestram, zdravnikom, bolničarjem, socialnim delavcem je bilo najbolj pomembno skupno učenje o načinih in korakih v sporazumevanju, ko se izražajo jeza, jok ali strah. Kako nagovoriti mamo umrlega otroka, kaj odgovoriti bolnici, ki vpraša: »Ali bom umrla?«, kako se dogovoriti za sodelovanje z dementno osebo, kako nagovoriti stisko svojcev, ki zahtevajo neizvedljivo in nerealno v jezi ali obtoževanju …

Kot je rekel eden od zdravnikov hospicu v San Diegu, ko je svetoval pozornost in potrpežljivo spoznavanje bolnikovih zapletenih težav: prisluhnimo njegovi zgodbi. »Vsi ljudje radi pripovedujejo zgodbe. Nisem še srečal človeka, ki ne bi rad govoril svojih zgodb.« Dr. Charles Lewis je predsednik etične komisije v San Diegu in njegov globok mir poslušanja je velik kot ocean. Pravkar sta mi pisala oba: Charles in drugi zdravnik Frank Ferris, moj mentor, ki me je prevzel za tako modro in nežno vodenje med vizito med mojim bivanjem v San Diegu.

Ko je specializant pred vrati bolnikove sobe naštel vse aktualne informacije o bolnikovem stanju in tudi svoj načrt, kaj bi bili naslednji koraki, je Frank vprašal: »In kaj je bolnikov cilj?« Specializant odgovori: »Je tako slaboten, pa dementen, kako naj vem?« Frank je neizprosen v uvidevnem in mirnem vztrajanju: »Kaj ti sporoča nebesedno? Kakšne znake zaznaš?« Specializant je nemočno iskal z očmi naokrog, kako bi odgovoril. Potem je Frank vstopil v sobo, vzel stol in sedel ob bolniku ter nas predstavil. Ko je pokazal svoje veščine sporazumevanja tudi s slabotnim, dementnim, smo bili očarani. Imel je neverjeten občutek opazovati najmanjša sporočila mimike in reakcije na izbrane stavke.

Frank se ni nikoli trudil kakšno stvar olepšati, povedati bolj prijazno. Znal je tudi krepko opisati hude dogodke, neprijetne doživljaje. Zato ga imamo tako radi: sprejema nas v vsem, kar smo: vsi zbegani novi specializanti, ko prihajamo iz tujih dežel ali pa iz drugih zveznih ameriških držav, in je način v njegovem okolju tako nov, medicinski jezik drugačen, okrajšave vsega možnega pa sploh zmedejo še tako izurjene v jeziku …

Naloga človeštva ni zatreti ali odpraviti vse neprijetnosti. Črno in belo, dobro in slabo, težijo k uravnovešenju. Tako kot sta uravnovešena rojstvo in smrt. Vesolje igra večno igro nasprotujočih si sil in fenomenov in ta neprestana prisotnost vseh plati ponuja pogon kreativnosti za našo rast. A le uravnovešenje vsega obsegajočega brez izključevanja manj prijetnega prinaša polno zadovoljstvo in razvoj.

 

Vsako dogajanje kot lekcija življenja

Elisabeth Kubler Ross je o ljubezni rekla: »Prava ljubezen je edina trajna izkušnja življenja. Je nasprotje strahu in je bistvo odnosov, je sredica ustvarjalnosti, je milina notranje moči, je naša osnovna sestavina, kdo smo. In končno je tudi edina stvar, ki jo lahko resnično darujemo. Vse drugo je minljivo.«

Zlagam v škatle vsega po malem, ko odpiram omaro in pregledujem police: v Železnikih so mnogi povsem brez osnovnih potrebščin – in tukaj je gotovo še česa preveč, čeprav sem pred kratkim odpeljala oblačila prijateljem in knjige v knjižnico. Dotaknem se tistega občutka, ko sem v nekem svojem prelomnem času zapustila prav vse in odšla z malo prtljage in zobno krtačko v Švico ter ugotovila, da sem cela tudi s prav malo!

Pa me nekdo vpraša, kako da sem se odločila odkrivati se v tem mesecu skozi te zapiske? Saj ni pomembno, kaj kdo razkrije in kaj obdrži zase. Vse, kar počnemo, vse, kar smo, sloni na naši osebni moči. Če je imamo dovolj, nam bo nemara že ena sama beseda zadosti, da bomo spremenili svoje življenje. Če pa je nimamo dovolj, se nam lahko razodene še tako veliko vedenje, pa se vseeno nič ne bo spremenilo.

In vsem vam, ki mi sporočate, kako se vas tole zapisovanje dotika, vas tudi spreminja, pa tole: naslov Rumijevega velikega dela je prelepa misel: »Fihi mahifi« – Dobiš iz njega, kar je v njem zate.

Če ima življenje smisel, je to spreminjanje. Vse drugo se vrtinči okrog njega. V življenju se nam najprej zdi, da se bi morali truditi k dobremu. Toda resničen privlek je k najbolj avtentičnemu in to je dovolj dobro. Bodimo Ljubimci v svoji prvi vlogi v vseh igrah in spremenimo svoje dolžnosti temu primerno.

Aleš se javi, da sta z Anko dobro. Na jugu Španije je vroč čas tudi po hribih in v nahrbtniku ni potrebne prevelike prtljage. Midve z Elenco medtem v Stični pod Aleševo edino, a veliko jablano po tleh pobereva jabolka, jih skuhava v čežano in spečeva v pito. In Aleš je presenečen: »Oh, Elenca ima zvit gleženj?« »Ja, košarko smo igrali …« »No, saj se že vračam.« Očetovstvo je najbrž nekaj tako lepega kot materinstvo?

»S skrbjo in sočutjem proti strahu staranja«

Zdaj pa vsi povabljeni, da proslavimo svetovni dan hospica in paliativne oskrbe, na okroglo mizo v Knjižnico Otona Župančiča v Ljubljani, kjer bomo v četrtek, 4. oktobra, ob 18. uri družili svoje izkušnje, zamisli ter obljube prihodnosti. Slovensko društvo hospic nas vabi na pogovor, »kako si lahko pomagamo in kako nam drugi lahko pomagajo, ko se življenje prevesi v neozdravljivo bolezen. Kako premagati strahove pred bolečino, nemočjo in umiranjem, da hude čase spremenimo v modrost bivanja, razumevanja in bogastva bližine s tistimi, ki jih imamo radi.«

Konec

Urška Lunder

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, psihološko svetovanje | Brez komentarjev »