PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za Oktober 2007

Fevdalizem

Objavil pavel dne 31.10.2007

Fevdalizem je družbena ureditev, ki uzakoni privilegij enega človeka, ene družine oz. ene elite na posameznem področju.

Je zelo slab sistem, ker ne deluje v smislu skupno dobrega, temveč omogoča lagodno življenje samo aristokraciji, medtem ko se za tlačane nič ne spremeni na bolje. Npr. samo ena aristokratska družina lahko pobira davke od kmetov, ki so bili takrat še ranga 10%, danes pa so v Sloveniji 5x višji.

Fevdalizem trajno ustoliči eno skupino. Fevdalizem nasprotuje tekmovalnosti, svobodi začetka za vse. Ne omogoča fair playa na igrišču, kjer bi najboljši zmagovali.

Mafija kot italijanska organizacija je tipičen primer fevdalne ureditve, saj so se tam neizobraženi kmetje tako uprli tujim zavojevalcem – fevdalcem, hkrati pa kasneje tudi prihodu meščanstva, liberalizma in tržnega kapitalizma.

Tudi Cerkev je več stoletij delovala kot fevdalna struktura, dokler je bila zlizana z oblastjo. Danes v njej še obstajajo določene strukture, ki hočejo to obnoviti, a so to utopični projekti: fevdalizem na dolgi rok nima šans.

Liberalni tržni kapitalizem v primerjavi s fevdalizmom ponuja svoboden vstop na trg, enake startne možnosti vsakemu. Njegova edina regulativa ( naloga države) je, da zagotavlja enaka pravila za vse tekmece na trgu, preprečuje monopole in s kaznovanjem preprečuje kršenje zakonov kar lahko vidimo tako v ZDA ( Enron, Microsoft) kot v EU ( Microsoft). Drugače pa prepusti trg tekmecem in tržnemu aksiomu: ponudba in povpraševanje določata ceno produkta ali storitve.

Demokratična meščanska družba je evolucijsko kot prva nastala okrog leta 1790 v ZDA, čeprav so liberalni trgovci in obrtniki obstajali že v srednjem veku v Firenzah in v Benetkah, pa v Amsterdamu in v Londonu. V Franciji pa je prišlo do meščanske revolucije. Podjetniki oz. obrtniki so želeli imeti enakopraven položaj z aristokrati. Republikanci vs. monarhisti.

V tržnem kapitalizmu lahko še kako velik lastnik kapitala v trenutku propade, če preneha delati na lastni konkurenčnosti. Zato je podjetništvo gonilo družbe. Kapitalizem nagrajuje uspešne posameznike, družine, družbe, podjetja. S tem širi blaginjo na vse. Za razliko od fevdalizma, ki spodbuja negativno selekcijo in umiranje družbe na obroke.

Tudi trg dela je tak, da nagrajuje dobre delavce tako z denarjem kot z višjim položajem v hierarhiji podjetja. Delavce s slabimi rezultati pa degradira. V Sloveniji je večina ljudi zaposlenih (tako kot v komunizmu, v fašizmu in v nacizmu) v državnih firmah. Tam ni gledanja rezultatov, ni degradacij in ni napredovanj, “ljudje zgolj hodijo v službo”. Po hierarhični lestvi se vzpnejo samo preko družinskih oz. političnih povezav.

Danes smo kapitalisti vsi, ki nam od plače ostane del denarja ( menda je vsak Slovenec lastnik vsaj 100.000 € premoženja, npr. nepremičnine). Le tega lahko vložimo. V 20.stl. se je v anglo-ameriškem sistemu izjemno izpopolnil finančni sistem vzajemnih skladov, ki malim vlagateljem omogoča veliko varnost investicij in visoke donose kapitala. Hkrati so se razvila izredno učinkovita podjetja, multinacionalke.

Če pogledamo po svetu, se je socializem razvil v državah, ki so bile še najbolj meščansko nerazvite, oz. fevdalistične: Kitajska, Rusija, Srbija, Vietnam, Južna in Srednja Amerika, Severna Koreja, arabski svet ( ne pozabimo, da Sirijo in Irak vodijo socialisti stranke BAAS, hkrati pa ima AL-Kaida še kako socialistične metode, prav tako kurdska delavska stranka). Včasih Indija in Egipt. Večina afriških držav. V Nemčiji, Italiji, Franciji in Srednji Evropi pa se je socializem združeval z nacionalizmom oz. je zlorabljal zdravi patriotski odnos ljudi oz. spoštovanje lastnega naroda.

Socializem je v bistvu velik povratek nazaj iz kapitalizma. Uzakonja monopole in uzakonja popoln vpliv mafije. Kot vidimo v Rusiji je večino vzvodov kapitala v rokah Partije in KGB. Zato so tudi zakoni sprejeti tako, da zagotavljajo nemoteno oplajanje tega kapitala mafije in preprečujejo vstop konkurence, tekmecev. Izgublja predvsem prebivalstvo.

Da je socializem = fevdalizem,

  1. vidimo tako iz primera pojava mafij v tranzicijskih državah, ki vse izhajajo iz socialističnih elit,
  2. kot v tem, da je vsem socializmom religija poleg liberalizma najhujši smrtni sovražnik. Religije so jim bile največji konkurent v novem fevdalizmu. Dva fevdalistična akterja ne moreta obstajati hkrati na enem teritoriju.
  3. hkrati pa iz zgodovine, kje se je socializem najbolje prijel: v fevdalnih, nerazvitih državah
Kitajska je šla po obratni poti: uvedla je tržno gospodarstvo in s tem fenomenalen napredek gospodarstva in njenega prebivalstva. A po drugi strani je na političnem področju še vedno netržna, oz. samo ena stranka oz. aristokracija oz. monopol. Tudi svobode verovanj in religij na Kitajskem še dolgo ne bo.

Iz tranzicijskih zgodb vidimo, da je partijska mafija vedno naredila vse, da je ostala na položaju. Tudi zlorabila narod oz. patriotski odnos. Primer sta Hitler in Mussolini ( ki sta kot socialista v meščansko močnih državah prišla na oblast samo v povezavi z nacionalizmom). V državah ex-YU ( ki so po letu 1948 vse postale nacional -socialistične!) pa smo videli tudi kako je partija zlorabila patriotizem in vero ( preko medijev, kulturnikov, vojske, sodišč) tako grdo, da je sprožila ponovne državljanske vojne, samo za to da je ostala na oblasti. Nekoč je sprožila državljansko vojno, da je prišla na oblast ( moč, kapital, monopol), v sodobnosti pa, da je ostala na oblasti.

Najbolj mehak in prefinjen “tranzicijski prehod” je uspel slovenski partiji. Popolnoma nadzirajo večino gospodarstva, večino šolstva, večino medijev, večino sodnikov. Pa še večino ljudi jih navdušeno podpira, kar bi težko rekli za Rusijo. Partija deluje skozi vse politične stranke. Medijska manipulacija je tako izvrstna, da ljudje niti opazijo ne, v kakšni matrici živijo, kakšne vodljive lutke medijev so.

Najbolje so se izvlekle iz socializma vse srednje evropske države, sploh baltske, ki so bile prej zelo meščansko in tržno razvite, socializem pa so doumele kot okupacijo s strani Rusije. Vse so uspele uvesti lustracijo, hkrati pa so vpeljale zelo radikalne liberalne reforme, ki jim že prinašajo rezultate. Tam danes socialistične stranke na volitvah ne dosegajo skupaj niti 20% ( Madžarska, Slovaška, Poljska).

Največja svetovna grožnja je trenutno Kitajska, ki trenutno že vodi svetovno gospodarstvo. Če se tam partija iz politike ne bo normalno umaknila ( kar je utopija) in uvedla v političnem sistemu tudi tržnosti ( demokracija = tržnost , pluralizem mnenj in političnih idej), bo definitivno zlorabila nacionalizem, kar že histerično počne v odnosu do Tibeta, Tajvana in Japonske. Le to bi lahko pripeljalo v novo svetovno vojno.

Druga boleča točka ( vir WW3) pa je sama Evropa, ki ima večji demokratični deficit kot ZDA. Odtod tudi WW1 in WW2. EU bo obstala samo, če bo vzpostavila učinkovito ( močno) federalno državo ZDE ( Združene države Evrope), podobno kot ZDA. To pomeni, da se bo morala znebiti socializma (privilegijev elit, birokracije in visokih davkov) in vzpostaviti čiste tržne mehanzme povsod. Glede na poznavanje zgodovine, me je strah, da bodo evropski nacional -SOCIALISTI spet zapletli svoje države v medsebojne vojne.

Zato te prosim, nikoli ne voli socialista! Gre za blaginjo vseh. Danes socialisti podpirajo zasvojenost, parazitstvo, slabe navade, zaspanost, idealizme itd.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Zgodovina | Brez komentarjev »

Afrika: potencial za 200MW sončne elektrarne ( stolpne)

Objavil pavel dne 31.10.2007

To so trenutno najbolj perspektivne elektrarne za Afriko. Če bi tuja podjetja začela investirati denar v te elektrarne, ki se jih splača najbolje postaviti v puščave, bi veliko afričanov dobilo kvalitetna delovna mesta. Hkrati pa bi zaustavila priseljevanje množic revežev v EU.

Sonce čez dan segreva kak km2 veliko ponjavo v obliki kroga. V središču kroga je stolp po katerem se vroč zrak izpod ponjave dviga v nebo. Na dnu stolpa je vetrna turbina. Pod ponjavo so še cevi z vodo, ki ponoči segrevajo ta zrak, ko T okolice pade do ničle.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v ekologija, energetika | 2 komentarjev »

Bosna, projekt VE

Objavil pavel dne 31.10.2007

Bosna je podpisala pogodbo z dansko firmo, ki bo v Bosni postavljala veterne elektrarne in pa male HE.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v ekologija, energetika | Brez komentarjev »

Jedrske elektrarne

Objavil pavel dne 31.10.2007

So danes zelo varne in zelo čiste. Daleč bolj kot premogove TE.

Zaščita je potrojena. Problem so samo nizko in srednje -radioaktivni odpadki, ki pa jih je relativno malo. 40 ton v treh letih. Medtem, ko bi jih ekvivalentna TE na premog imela 1000 ton v eni uri.

V Krškem ima JE majhno moč napram ostalim JE, toda še vedno daje več kot tretjino vse elektrike Sloveniji. Moč je 700MW.

Če bi gradili novo, bi le ta imela moč 1500MW. V tem času bi lahko po Sloveniji zgradili tudi 2 plinski kogeneracijski TE po 600MW, ki bi bili rezerve.

Hkrati pa bo zgrajena ČHE v Avčah in morda še ČHE Kozjak ( 2 × 200MW).

Razvoj tehnologij JE je potekal takole:

1. generacija JE – prvi prototipi (zgrajeni v 50′ in 60′ letih)

    1. ZDA – lahko vodni reaktorji,
    2. Kanada – težko vodni,
    3. Velika Britanija – plinsko hlajeni,
    4. Rusija – lahko vodni

    2. generacija JE – obstoječe elektrarne (zgrajene v poznih 60′ pa vse do 90′)

      razvoj je v mnogih državah ustavila nesreča na otoku Treh milj v ZDA in Černobil v Ukrajini

      3. generacija JE – napredne elektrarne

        1. To so elektrarne oziroma tehnologije razvite na podlagi izkušenj obstoječih reaktorjev in tehnologij,
        2. Prevladujejo lahko vodni reaktorji,
        3. Glavni motiv pri razvoju le-teh je bil napredek v varnosti pri enaki ekonomski konkurenčnosti,
        4. Preprečevanje velikih izpustov (resnih nezgod) je glavni cilj te tehnologije,
        5. Pasivni oziroma aktivni varnostni sistemi in življenjska doba 60 let,
        6. Uporaba ponovno predelanega izrabljenega jedrskega goriva (MOX)

        4. generacija JE – to so bodoče elektrarne

          1. Dve glavni značilnosti teh reaktorjev sta: večji izkoristek na turbini in hiter nevtronski fluks- boljši izkoristek urana in manj odpadkov, izrabljeno gorivo se reciklira
          2. Industrijska uporaba te tehnologije je predvidena po letu 2030, saj zaenkrat obstaja šest različnih konceptov za nadaljevanja razvoja te generacije.

          • Share/Bookmark

          Objavljeno v ekologija, energetika | 2 komentarjev »

          Omizje o nadškofu Rožmanu oz. razveljavljenem procesu

          Objavil pavel dne 31.10.2007

          Nastopajoči:

          1. zgodovinar Pirjevec Jože
          2. Janez Stanovnik, predsednik Borcev
          3. Zdenka Cerar, pravnica ( nekdanja g.tožilka, ki je umaknila zahtevo o razveljavitvimontiranega procesa proti Rožmanu z utemeljitvijo, da bi škodoval narodu)
          4. upokojeni beograjski nadškof Perko Franc ( ki ga sta ga Zdenko Roter in Mitja Ribičič obsodila na 5 let zapora zaradi vica o Titu)
          5. Drobnič Anton, nepolnoletni domobranec, pravnik, nekdanji g. tožilec
          6. Franc Martin Dolinar, zgodovinar, ki je iz arhivskih podatkov o Rožmanu napisal knjigo
          Tole omizje sem gledal veliko bolj neobremenjen kot bi ga pred 10-timi ali 15-timi leti, ko sem bil glede domobrancev veliko bolj zmanipuliran kot sedaj. Takrat bi reagiral kot večino današnje javnosti: z nestrpnostjo, sovraštvom in prezirom do izdajalcev.

          Kaj mi je pomagalo k neobremenjenem pogledu na zgodovino: predvsem knjiga Aleksandra Bajta ( ki ni bil cerkven človek, ampak liberal. torej v tistem času v hudem sporu z RKC), ki piše, kako je komunistična elita aktivirala svoje teroriste, da so v prvih dnevih okupacije preganjali člane TIGR in četnike ( liberalne slovenske fante, predvsem oficirje, podjetnike, trgovce, meščane, študente, ki so se šli odpor proti Nemcem in Italijanom).

          Kasneje sem še naletel na pričevanja sorodnikov in manj-cerkvenih ljudi. Pričevanja, kako so komunistični psihopati oz. zločinci prve dneve vojne izvajali zločine nad civilisti, sploh nad inteligenco in verniki. Takrat še ni bilo nobene ” bele garde”, bila je zgolj ” plava garda”, ki je imela orožje od angležev in iz jugoslovanske vojske. BTW, Srbija je četnike pomilostila in jim dala iste poojnine kot partizanom. Vse to mi je pomagalo kot verniku omiliti strog in predsodkov ter indoktrinacije nabit pogled na Cerkev, zgodovino WW2.

          Se je kdo kdaj vprašal od koga so komunisti dobili zelo sodobno orožje, da so leta 41 nad slovenskimi civilisti iz celega političnega spektra izvajali zločinske ekskekucije? 2000 umorjenih ljudi, večkrat cele družine, vključno ženske in otroke. Od Hitlerja? Od Stalina? Par ljudi, par članov partijskega vodstva v Sloveniji je izvajalo psihopatski načrt likvidacije Slovencev: glavni vodja eksekucij je bil Kardelj ( pospravil je Voranca v Dachauu in Angelo Vode, Titana in Tomšiča), pa zraven Kidič, samo službo za poboje ( VOS, partijska policija)  iz izključno -preverjenih partijcev pa je vodila Zdenka Kidrič. Kasneje so sodelovali še Matija Maček, Mitja Ribičič, eden najbolj znanih teroristov je bil Franc Stadler. No, dobro si je zapomniti, da je bil Stanovnik ( njegov oče je bil Aleš Stanovnik, ustanovni član PIF, kasneje OF in član krščanskih socialistov) večino časa Kardeljev tajnik.

          Nazaj k omizju. Začelo se je umirjeno. Najbolj mi je bil všeč zgodovinar Franc Dolinar. Navajal je sveže podatke, dejstva iz arhivov. Umirjeno. Le enkrat je posredoval in jezno ustavil debato, ko je Stanovnik manipuliral s “pismom gospe”, češ da to ni verodostojen dokument. Seveda si lahko predstavljamo pismo rdeče tercialke.

          Drobnič je skušal ostati pri pravnem jeziku. Toda njega so “prijazni” nasprotniki uspešno zmanipulirali z medvprašanji, prekinitvami. Sploh je očitna razlika v terminih “sovražnik” in “okupator”. Drugače pa je Drobnič uspešno kot pravnik razkrinkaval manipulacije Cerarjeve, Stanovnika in Pirjevca.

          Zanimivo, Cerarjeva je odgovarjala kot pravnica zgolj prvo minuto, potem je raje govorila kot človek, ki jo “dejstva” o “kolaboraciji” kot “zavedno Slovenko” globoko bolijo in prizadanejo. Mene pa zanima, kako lahko partijo, ki je ves čas sovražila narod, zaničevala narod in”pospravljala voditelje naroda”, genodicirala narod, kako jo sploh lahko danes predstavljamo kot voditeljico naroda? Če je z besedo “narod” zgolj manipulirala za dosego oblasti. Mar ni skrajno lažniva oznaka “narodno” osvobodilni boj? Česa so osvobajali “narod”? od kapitalizma in Cerkve? Od Anglo-američanov in od imperialistov?

          Isto Pirjevec, ki je v glavnem uporabljal oz. zlorabljal termine “kolaboracijo”, potem je nekaj časa poskušal z “denuncianstvom” Rožmana. Vsekakro pa je z medklici uspešno sporvociral tako Drobniča kot nadškofa Perka, da sta jezno izbruhnila in se komaj še obvladovala.

          Problem je javnost, ki to gleda. Zelo malo ljudi išče resnico. Zelo malo ljudi zanjo skuša zdržati vse te frustracije. Raje hitro zaključijo, sploh pa presojajo in obsodijo predvsem in zgolj na podlagi zunanjega videza, prijaznosti ter vpliva množice. “Več ljudi vpije eno geslo, bolj je to geslo resnica!”

          Tukaj je briljiral Stanovnik, ki je drugače znan po histeričnih hitlerjanskih govorih na zborovanjih borcev, kjer dokaj hitro opravi s sovražnikom. Tukaj pa je bil prijazen dedek, ki je zelo vljudno in ponižno prosil, “če sme še nekaj vprašati”. Ves čas je igral ubogo žrtev. Veliko simpatij je požel, ko je povedal, da je bil deležen verske vzgoje in kako je on osebno doživljal, ko je gledal in poslušal fašiste in Rožmana. Izvrstna manipulacija z dramskim trikotnikom: igraš žrtev in s tem pokažeš kdo je tvoj preganjalec, hkrati pa v javnosti pozivaš na aktivacijo rešiteljev.

          Perko pa je sicer dobro razkrinkaval subtilne in grobe manipulacije nasprotne trojice, le da je to počel preveč temperamentno, razdrženo, jezno. Zato je prav to sodobno publiko, ki sodi predvsem po videzu, zelo odbijal s svojim obnašanjem ” metanjem ven”, da bi mu verjela. Enkrat je izbruhnil: ” 60 let smo bili deležni komunističnega pranja možganov, in tule sedijo tisti, ki so produkt tega pranja!” Seveda se je nasprotna stran spet perfidno zatekla v igro žrtve ( kot delajo muslimani): ” No, zdaj nas pa žalite!” Seveda se Perko ni pustil: ” Zakaj pa leta 43, ob kapitualciji Italije, niste sodili Robottiju in vsem fašističnem krvnikom naroda: zakaj ste jim dovolili nekaznovano oditi, pa čeprav ste imeli vse v rokah?” in še: “Zakaj ste pobili nekajkrat več slovenskih civilov kot pa okupatorjevih vojakov?”

          Dolinar je nalogo opravil izvrstno. Presenetil me je njegov profesionalni pogum in njegova umirjenost kljub številnim provokacijam. Rožman je bil zelo zaveden Slovenec. Pribežal je z družino iz Koroške, kjer je poznal zločinskost in trdoto nacizma. Tam je bil branik slovenskega naroda. Sploh verniki so bili eni redkih, ki so v Avstriji po letu 1918 ohranjali slovenski jezik, kuluro in narodno zavest. Najhitreje so med nemčurje vstopali socialisti, socialdemokrati in liberalci. Hkrati pa je kot razgledan človek poznal grozote in izprijenost komunizma iz Rusije, Ukrajine ( v enem letu so namenoma izstradali 2 miljona kmečkih ljudi, celih družin), Poljske, Španije ( kjer so komunistični psihopati od leta 31 do 39 pobili 5.000 neoboroženih duhovnikov in redovnic). Rožman je poznal tudi izprijenost socialista in sovražnika Cerkve Mussolinija, ki mu je na koncu vseeno uspelo dobiti uradno cerkev na svojo stran s tržno pogodbo in z obljubo, da se bo zoperstavil komunizmu iz Moskeve. Rožman je posredoval za tisoče ljudi, da so se vrnili iz zaporov, tudi za to, da so fašisti Rab zaprli oz. izboljšali razmere. Med drugim tudi za komunsta Toneta Tomšiča, ki so ga izdali fašistom v vrhu KP Slovenije.

          Rožman ni direktno podpiral domobranskih enot, tudi ni sodeloval z vodstom okupacije več kot je bilo potrebno za normalno sobivanje in za prošnje.

          Rožman je svoje pridige skrbno pisal in prepisoval, delal kopije, ker se je zavedal, da jih želijo komunisti zlorabiti ( to je Stanovnik tudi poskušal).

          Rožmana po pravnih standardih EU ne morejo obsoditi kot izdajalca, zločinca oz. kolaboranta. Ti izrazi ne spadajo v pravno logiko.

          Tudi Pirjevec se je strinjal, da bomo še več vedeli o Rožmanu, ko se čez desetletje odprejo Vatikanski arhivi.

          • Share/Bookmark

          Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Zgodovina | 1 komentar »

          Balažiceva analiza NSIja

          Objavil pavel dne 30.10.2007

          Zanimiv mi je predvsem predzadnji odstavek.

          V imenu križa in težav

          Tistega lepega dne, 4. avgusta 2000, je bila v Ljubljani po razkolu malo prej rojene velike desnosredinske SLS-SKD ustanovljena zadnja pomembnejša slovenska strankarska formacija – Nova Slovenija (NSi). Po dobrih petih letih je NSi danes druga največja vladna koalicijska stranka, ki brez pretiranih razlogov za optimizem pričakuje izziv svojega drugega rednega kongresa 19. novembra v Novi Gorici, od česar si med drugim obeta tudi prodor na “rdečo” Primorsko. Že od začetka jo vodi zdajšnji finančni minister Andrej Bajuk, ob ustanovitvi stranke predsednik ponesrečene vlade desne sredine z najkrajšim mandatom. Bajuk se še danes rad spomni na burne dogodke leta 2000, “na tiste vroče poletne dni, ko smo hitro, a s treznim premislekom ustanovili novo stranko, ker se pač nismo mogli sprijazniti s tem, da bi se ljudsko-krščanska politična opcija na Slovenskem utopila v velikih koalicijah po stranpoteh slovenske tranzicije”. Še raje od tega pa poudari zgodovinsko vlogo NSi pri preobratu lanskega 3. oktobra, “ker nismo dovolili, da bi postali žlahtna konservativna stranka, o kateri še vedno sanja marsikdo, zlasti nekdanji oblastniki”. Bajukov triumfalizem nove oktobrske revolucije je seveda nekoliko posiljen: razen na specifičnih evropskih volitvah stranka ni bila ravno najuspešnejša, “ni torej pridelala veliko obresti od dobre glavnice” (tako predsednik sveta stranke Lojze Peterle). Zdaj ji resno grozi počasna politična smrt – če se je stranka že izognila utopitvi v velikih Drnovškovih tranzicijskih koalicijah, se zdaj vse bolj utaplja v Janševi posttranzicijski koaliciji kot mali frakcijski privesek SDS.

          Nova Slovenija v primežu Opus dei

          Mnogo jih je v NSi, ki bi radi potapljajočo se barko reševali po preizkušeni metodi – potrebujemo zgolj novega predsednika stranke! K temu kliče tudi opazno upadanje članstva. Čas za spremembe naj bi odprlo novo prvo ime: Lojze Peterle, Miran Kramberger, Janez Drobnič, Ljudmila Novak, Jernej Pavlin in celo Marko Pogorevc so bolj ali manj v igri.

          Za odrešitev NSi se potiho omenja ideja oživitve nekdanje SKD, ki bi si priključila po Podobnikih razsuto podobno SLS. Nova SKD bi v parlamentu imela uglednih 16 poslancev, s čimer bi bila zadovoljna predvsem slovenska Rimskokatoliška cerkev, ki nikoli ni preveč zaupala Janši. Trenutno ga sicer podpira zaradi oprijemljivih koristi, toda ocena je, da je SDS one-man-band in se bo izčrpala tako, kot se je LDS.

          Takrat bi na sceno stopila že pripravljena prenovljena krščanskodemokratska opcija, ki bi s cerkvenim denarjem in kadri znala zavarovati lastniške in ideološke pridobitve RKC. Zaradi neprepoznavnosti NSi v vladni koaliciji in utapljanja v SDS bi po tem načrtu kazalo še bolj podčrtati krščanske vrednote kot univerzalne, ki morajo vladati med ljudmi. A ves projekt visi na preprečitvi vnovične izvolitve medlega Bajuka za predsednika stranke. Našteti možni protikandidati sicer v zboru ponavljajo, da proti Bajuku ne bodo kandidirali, toda serija nočnih sestankov napoveduje zagrizen spopad, v katerem ima svoje prste vmes tudi – nihče drug kot “skrivnostni” Opus dei. Nova prepoznavnost NSi bi menda lahko izhajala že iz tega, da bi imela stranka prva žensko na čelu, vendar bi pred zamenjavo na vrhu najprej kazalo opraviti z “janšisti” v NSi, ki menijo, da bo sprememba na predsedniškem položaju s samostojnejšo vlogo stranke omajala odnose s SDS in v vladni koaliciji.

          Peterle vs. Janša

          Ker bi neposredna Peterletova kandidatura povzročila razdor v stranki, je kandidatka Ljudmila Novak kot naročena. Bajuk na vodi čuti nevarnost, zato prisega na odsluženo staro koalicijo Slovenija in opozarja na ljudi v stranki, ki bi radi načrtno naredili zmešnjavo: “Joj, kako bi nekateri radi videli, da bi me bilo konec. Nekateri bi radi videli, da bi me kar nenadoma zmanjkalo.” Pritisk s terena se vse bolj ogreva za samostojnejšo Peterletovo usmeritvijo in njegove večje politične ambicije, tudi če ga začasno – dokler uraduje po evropskih sobanah – zastopa Novakova v vlogi slamnate ženske. Ob morebitnem Bajukovem porazu bi se premier Janša znašel pred dilemo, ali Bajuka zamenjati na položaju finančnega ministra in v sodelovanju z novim vodstvom NSi poiskati boljšo rešitev ali pa ponagajati koalicijski partnerici in igrati na dokazano Bajukovo uporništvo ter še en razcep v NSi in desnosredinskem političnem polju, ki ga želi nadzorovati sam. Konflikt širših razsežnosti bo potem neizogiben: Janša na eni strani ima še vedno močan izsiljevalski potencial in lahko vladnim partnericam kadarkoli zažuga z drugačno koalicijo (Pahorjeva SD in Kacinova LDS nista povsem imuni za zvoke oblastnih Siren), na drugi strani pa je v NSi že nekaj časa čutiti nejevoljo. Peterle s somišljeniki namreč meni, da imajo v zasedanju gospodarstva, privatizaciji in pri kadrovanju premalo vpliva in informacij, kar nevarno poglablja razpoke med SDS in NSi.

          Krščanskoliberalno načelo subsidiarnosti

          Aktualne kadrovske mahinacije so kajpada preplitve, da bi dolgoročneje utrdile NSi (ali neko novo SKD) kot temeljno slovensko (neo)konservativno stranko. Abeceda modernizacije strankinega idejnega profila se začenja s slovesom od zastarelih in iztrošenih programskih korporativnih konceptov. Toda med njimi najdemo tudi načelo subsidiarnosti, ki med posameznika in državo vriva vrsto vmesnih skupnosti (združenja, sindikati, verska občestva …), pri tem pa v okviru krščanskega družbenega nauka nosi neko nenavadno liberalno potezo. Na vprašanje, kdo naj ima odločilno besedo, od kod naj prihajajo pobude in čigave koristi naj bodo v ospredju, odgovarja, da imajo prvo mesto vmesne skupnosti, osrednja državna oblast pa ima zgolj pomožno in dopolnilno vlogo. Ni ravno čisti liberalizem, toda s takšno protietatistično držo bi se strinjal vsak pravi liberalec. Krščanskoliberalno načelo subsidiarnosti so po papežu Piju XI. v svojih okrožnicah povzeli vsi naslednji papeži, drugi vatikanski koncil pa je izrecno poudaril cerkveno nasprotovanje sleherni birokratski krepitvi državne oblasti, pospeševanje pobud od spodaj, svobodo združevanja in demokracijo. Programski poudarek na omenjenem načelu bi NSi odlepil od razvpitega kontinenta korporativnega solidarizma, ki izhaja iz utopične predpostavke družbe kot harmoničnega celostnega organizma. Iskrena podpora NSi sicer kompromisarskim Damijanovim liberalnim reformam bo tudi delojemalcem že srednjeročno prinesla več od vsake socialne demagogije: kot desnosredinska stranka mora za to NSi opustiti staromodne krščanskosocialistične tirade v imenu prikrajšanih družbenih slojev, ki so v posmeh vsaki sodobni konservativni politični logiki. Ta daje prednost tekmovalnosti in iniciativnosti ljudi v tem, da si pomagajo sami – iznajdljivost v prizadevanjih za optimalno preživetje ima torej prednost pred obsežnimi vladnimi socialnimi programi.

          Samoukinitev NSi?

          NSi je lahko tradicionalistična, ljudska, konservativna stranka, utemeljena na krščanski etiki, toda odločiti se mora, ali bo liberalna ali ne. Obotavljajoča podpora vladnim reformam nakazuje razvoj stranke v to smer – navsezadnje ji je nemška CDU lahko za vzor pri kombiniranju krščanskega etosa in zagovarjanja individualne in podjetniške svobode. Le dokončati kaže pot med Scilo krščanskosocialističnega kolektivizma in Karibdo liberalnega individualizma, ki je za okus konservativcev pač preveč brezbožen. Alternativa temu je počasna samoukinitev stranke. V napoto pa so tudi porajajoči se elementi klerikalizma, ki bi v Sloveniji znova povezali tron in oltar, oblast in Cerkev, kjer bi imel kler v državi izjemen položaj in tako vplival na življenje prek vzvodov oblasti. Zunaj dvoma je, da si RKC prizadeva dobiti prednostni položaj in z državno avtoriteto ljudem bolj ali manj odkrito vsiljevati svoj verski nauk in moralo. Tako kot se Cerkev okorišča s politiko, so tudi v NSi takšni, ki bi se radi okoristili s Cerkvijo, od katere pričakujejo, da bo s svojo religiozno in moralno avtoriteto pri svojih članih podprla zahteve oblasti in njene interese – kot se je zgodilo pri referendumu o RTV in Damijanovih reformah. Vsako udinjanje klera oblasti – in nasprotno – vodi v širše družbene konflikte. Prav v NSi – poleg Pahorjeve SD – bi morali biti zaradi zgodovinskega nasledstva belo-rdeče pošasti občutljivi za strašno sporočilo in delovati v smeri sprave, iskrenega priznanja krivde in odpuščanja, kakršno najdemo na mnogih mestih v evangelijskem sporočilu Jezusa Kristusa. Z Bajukom ali brez njega.

          Dr. Milan Balažic je predavatelj na fakulteti za družbene vede.

          Prispevki izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.

          • Share/Bookmark

          Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, politika | Brez komentarjev »

          Najhujša neo-socialistična ofenziva na Slovenijo dosedaj

          Objavil pavel dne 30.10.2007

          Dobrodošli nazaj v čas komunistične propagande. Sem mislil, da smo na koncu tranzicije, pa sedaj vidim, da smo komaj nožni palec pomolili v tržni kapitalizem. Toliko, da smo se odločili, da vanj ne gremo in raje ostanemo v “varnem”  socialističnem fevdalizmu.

          Prva tri leta JJ vlade je Pahor peljal konstrruktivno kritično opozicijsko politiko. Na trenutke je zgledal celo laburist. Večino njegovih poslancev pa ne.

          Odkar so prišli v SD Rop, Cvikl in kameradi, pa so se začele prve diverzantske akcije.

          Zakaj?

          JJ do sedaj ni naredil še nič reformnega, razen lepotnega davčnega popravka, olajšave in to, da je skrajno čudaški Mramorjev socialističen zakon o obdavčitvi odpravil.

          JJ obljublja, da bo zadnje leto prodal večino največjih še državnih podjetij, ki so vir dohodkev birokracije in podrepnih socialistkov. Vir raznih korupcij.

          To je glavni razlog zakaj Jelinčničeva SNS straši s fevdalizmom, kapitalisti in Cerkvijo. SNS je Stranka NEOSOCIALISTOV? Danes skušajo mediji SNS prikazati kot desno stranko, kot antipol SDja. V resnici pa skorajda ni razlik v ideologiji. To je le optična prevara, podobna kot pred leti, ko sta si Kučan in Haider prijateljsko ( na zunaj pa sovražno) pomagala do oblasti na račun političnih nasprotnikov in javnega mnenja, ki zmanipulirano udari vedno na prvo žogo, na prvi predsodek.

          1. Lovski zakon: fevdalni in izključni monopol lovskih zvez bi moral nadomestiti EU zakon, ki omogoča lastnikom gozdov, da odgovorno in samostojno gospodarijo z gozdovi.
          2. Šolski zakon: javno šolsto ne damo. Nobenih privatnih šol. Spet Cerkev.
          3. Javno ( beri socialistično) zdravstvo
          4. varnostne agencije: ali bo ministru uspelo vzpostaviti trg, ali bodo monopoli agencij ostali
          5. dimnikarji: od države priviligirani dimnikarji oskubljajo prebivalstvo, ni trga dimnikarjev in svobodne izbire s strani kupca storitve
          6. inflacija: krivec vlada ali pa nekonkurenčna prehrambena industrija in nekonkurenčni trgovci
          7. svoboda medijev: najbolj skorumpiran del novinarjev, ki so vsi po vrsti levičarji iz 60ih let ( DDR Volks Beobachte) je napisal peticijo, da so ogroženi, cenzurirani. In to novinarji, ki so imeli zadnjih 20 let in več super dobre plače (2000 do 5000 € mesečno) in super visoko mesto v hierarhiji, na račun večine novinarjev, ki niti pogodbe o stalni zaposlitvi nimajo. Spet histerično vpitje.
          8. pa še Soap operi Strojanih, ki je čisti medijski konstrukt
          9. pa še soap opera o Izbrisanih, ki je spet medijski konstrukt
          10. pa še soap opera o NESTRPNOSTI Slovencev, čeprav je že stoletje jasno, da so najbolj nestrpni LEVIČARJI, socialisti, zadnji primer je LDSov razpad in skreganost vseh z vsemi.
          11. Tako ali tako pa že ves čas poslušamo socialistično laž, da vlada “razprodaja podjetja” oz. nacional-socialistično laž, da vlada “razprodaja nacionalne interese”, “družinsko srebrnino” itd.

          • Share/Bookmark

          Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, gospodarstvo oz. ekonomija, liberalne reforme ( PRO FREE Market), politika | Brez komentarjev »

          Kdo je p. Silvano Fausti?

          Objavil pavel dne 30.10.2007

          Je jezuit. SJ ali po slovensko DJ.

          Je Italijan.

          Je doktor filozofije in doktor teologije.

          Živi na obrobju Milana, v komuni, solidarno z drugimi obrobneži in družinami čez dan dela z njimi (zbirajo kosovne odpadke, delajo priložnostna gradbena dela, kmetijska dela itd), z njimi pripravlja hrano, si deli hišo in hišna opravila, zbira odpadke, jih duhovno spremlja, ima maše in piše knjige. Dečko živi solidarnost. Ni nek levičar ali socialist, temveč živi solidarnost kot jo ponuja kristjanom evangelij. Na prostovoljnih temeljih. Iz notranje odločitve, zberejo se ljudje, ki to želijo skupaj živeti in enostavno to poskušajo živeti. Ni nobenega boja za oblast, oz. za lažje preživetje na račun manipulacije ” malega človeka” kot smo navajeni v vseh socialističnih gibanjih in sistemih.

          Živeti v skupnosti je zelo težko, hkrati pa le to človeka resnično gradi in mu daje polnost življenja. Sodobni človek je prestal muke kolektivizma ( socializmi: komunizem, fašizem, nacizem), ki je z lažmi, ustrahovanjem, prisilami, terorjem in ideali skušal ljudi držati skupaj. Druga skrajnost pa je sodobni individualizem, kjer si človek svobodo razlaga na napačen način: kot beg od vsega. Kot anarhijo, kot nihilizem, kot potrošništvo, kot materializem. Zato je spet odtujen, globoko osamljen in nesrečen. ” V globokem šitu” kot rečejo mladi ali/ in vseh vrst odvisniki ( zasvojenci).

          Fausti je eden najbolj zanimivih, duhovnih, kritičnih in realističih avtorjev kar sem jih kdaj bral. Kritičen je tako do trendov sodobne družbe, kot do nekaterih posameznikov in trendov(mainstream) v Cerkvi. Predvsem je zelo globoko duhoven in duhovit.

          Prebral sem njegovo knijžico Pismo Silu iz katere bom občasno prepisal kakšno modro, duhovno misel.

          Hkrati pa sem kasneje prebral tudi knjigo: Priložnost ali skušnjava, v katerem zelo kvalitetno in razumljivo tudi za ateiste ( ki niso vajeni cerkvenega jezika), torej neklasično cerkveno, piše o največjem problemu sodobnega človeka novega veka, da ne zna RAZLIKOVATI. Ravno zato se da človeka zadnjih 500 let tako enostavno manipulirati, ker je ostal brez zdrave pameti, brez tradicije, brez vrednot. Tehnološko napredujemo, družbeno pa nazadujemo. Družba postaja vedno bolj infantilna, vedno več je nerazumnega vraževerja in slepega sledenja idealom, utopijam ( socializem).

          Avtorja priporočam, zelo toplo priporočam tako

          1. iskalcem sebe, resnice, itd.
          2. ateistom ( tem upam knjigo ponuditi, za antiteiste mi je pa škoda časa)
          3. vernikom ( ki jim bodo besede v teh knjigah 100% porušile nekatere referentne okvire oz. osebne poglede na osebno vero in na Cerkev – a jim bodo po drugi strani bolj jasno osvetlili lastno vero in smisel Cerkve).
          Skratka bogat in izzivalen izziv za vsakega mislečega in živečega človeka!

          • Share/Bookmark

          Objavljeno v Knjiga, p. dr. Silvano Fausti SJ | Brez komentarjev »

          Javni interes ( iskreno pismo mladega zdravnika)

          Objavil pavel dne 30.10.2007

          Mladi zdravnik iz svojih izkušenj opisuje agresivno in nestrpno manipulacijo socialistov na področju zdravstva. Se bo našel tudi kakšen učitelj, ki bo razkrinkal, zakaj se zavzemajo socialisti  samo za javno šolstvo, privatno pa je Satan. Drnovšek je imel prav glede tega, da smo danes na slabšem. Take socialistične ofenzive (histerične medijske gonje) kot se dogaja v zadnjem letu vladanja JJ niti jaz ne pomnim. Pa čeprav je moj materialni standard leta 2007 daleč boljši kot je bil nekoč ( 10 ali 20 ali 30 ali 40 let nazaj) ali celo nekoč od mojih staršev in starih staršev.

          Gostujoče pero 

          Vse v imenu javnega interesa

          DELO

          Tor 30.10.2007

          Zadnje čase se veliko govori o javnem interesu in javnem zdravstvu. V imenu javnega interesa je dovoljeno vse. Medijske manipulacije, v katerih kar žari jeza na vse, ki se upajo podvomiti o »javnem interesu«. Javno je zveličavno, nekaj več, vse drugo je zavrženo, slabše, slabo.

          Beseda javno je bila v zadnjih letih tolikokrat izrečena, da se je tako rekoč usidrala v podzavest državljanov kot nekaj, za kar se je vredno bojevati. Pri tem javnem zavzemanju pa je dovoljeno domala vse, sredstva se ne izbirajo.

          Tako zdravstveni domovi zavzemajo javno in edino pravilno mesto za oskrbo bolnikov. Zdravstveni domovi so edini usposobljeni za izvajanje kvalitetne oskrbe. Najbrž tudi edini v tej državi izvajajo kontrolo nad kvaliteto svojih storitev. Zdravstveni domovi so naš skrbnik zdravja in edino pravo zatočišče bolnih.

           

          Na drugi strani tega črno-belega sveta so koncesije, zasebništvo. Privatizacija »javnega« razbija in razgrajuje naše svetla zatočišča – zdravstvene domove. V svetu privatništva je prostor samo za profit. Profit na račun bolnikov, ki si želijo javnega zdravstva.

          Boj zdravstvenih domov proti koncesijam je kakor boj med dobrim in zlim.

           

          Pa je res tako?

           

          Spoštovani novinarji, zavarovalničarji, srepogledi in leporečni poslanci in poslanke, ste kdaj pomislili, da so zdravstveni domovi samo mrzle betonske stene z okni in vrati? Po vseh meni poznanih podatkih zdravstveni dom ni pozdravil niti enega samega pacienta. Tudi koncesije niso pozdravile nobenega pacienta. Spoštovani, bolnike vendar zdravi zdravnik! Zdravniki in njihovi sodelavci so tisti, ki oskrbujejo vse bolne, betežne in nujne pomoči potrebne. Pa vendar besede »zdravnik« v vsem pisanju in govorjenju ni nikjer.

          Ali si pri svojem sodelovanju v medijski vojni javnega zdravstva in koncesij ne upate izreči besede »zdravnik«, ker boste naslednji dan obiskali zdravnika v zdravstvenem domu, bolnišnici ali zdravnika koncesionarja in mu zrli v oči?

          Morda vam ni treba imenovati, kdo se trudi in dela v ustanovah, ker nekateri medijski gonjači to delo opravljajo namesto vas. Le kako naj si zdravnik razlaga novinarsko pozivanje državljanov, naj prijavijo korumpiranega zdravnika, pri tem pa ga že vnaprej obsodijo in pribijejo na križ?

           

          Vsaj enkrat na mesec smo v rumenem tisku priča grozljivim dogodkom na hodnikih čakalnic, v operacijskih dvoranah in ambulantah. Umiranje človeka postane v očeh medijev čez noč pravnomočna obtožnica zdravnika. Podpihovanje čustev državljanov ob tragičnih usodah, ki dnevno spremljajo zdravniško delo in življenje nas vseh, v Sloveniji ne pozna več razumnih meja.

           

          Bolnik v javnem zdravstvu, ki stopa v čakalnico ordinacije zdravnika ali zobozdravnika, se sprašuje le eno. Ali zdravnik »jemlje na kartico« ali bo moral vse storitve plačati iz lastnega žepa?

          Bolnika ne zanima, ali je zdravnik koncesionar zasebnik ali zdravnik, zaposlen v zdravstvenem domu. Upravičeno pričakuje le kvalitetno zdravljenje.

          Povsod v Sloveniji koncesionarji, torej zdravniki in zobozdravniki, ki izvajajo javno zdravstveno službo, opravljajo dežurno in urgentno službo skupaj z zaposlenimi v zdravstvenih domovih. Velika večina jih opravlja službo v zdravstvenih domovih, tako da pacienti sploh ne občutijo razlike med koncesionarji in zaposlenimi v zdravstvenih domovih. Vendar je med njimi (v organizacijskem in motivacijskem smislu) velikanska razlika. Podatki mnogih zdravstvenih domov govorijo, da lahko koncesionarji in zaposleni v zdravstvenih domovih uspešno delujejo v istih prostorih.

           

          Pa vendar lahko beremo članke, kako s podeljeno koncesijo odhajajo zadnji ginekologi, zdravniki, zobozdravniki. Odhajajo kam?! Vsi ostajajo in zdravijo paciente v javnem zdravstvu! Vsi ti zdravniki bi odšli, če nobeden od njih ne bi dobil koncesije, s katero bi zdravili v javni zdravstveni mreži.

           

          V nekaterih krajih so zdravniki koncesionarji skupaj z vodstvi zdravstvenih domov in župani investirali v gradnjo prizidkov in obnovo zdravstvenih domov. O tem taisti razlagalci stanja javnega zdravstva seveda ne govorijo.

           

          V nekaterih krajih so zdravniki koncesionarji edini živeči predstavniki betonskih kompleksov, imenovanih zdravstveni domovi, in skupaj z občino in upravitelji vzdržujejo in obnavljajo prostore, večinoma zgrajene še v časih samoprispevkov.

           

          Prav tako je preslišano, da so v nekaterih mestih zdravstveni domovi skoraj prazni, ker so zdravnikom koncesionarjem vodstva zdravstvenih domov ponudila nevzdržne najemne pogodbe. To so natančno tisti zdravstveni domovi, ki so zaradi vojne v interesu »javnega« zabredli v finančne težave. Oprema je zastarela in nezadovoljni preostali zdravniki in osebje samo nemočno spremljajo napačne odločitve vodilnih. Revolucionarni citati, ki jih vedno znova prebiramo v raznih medijih, še podžigajo nezadovoljstvo.

           

          V nekaterih mestih so zdravniki zaradi vse večjega nezadovoljstva začeli odhajati iz zdravstvenih domov in delo opravljajo zunaj javnega zdravstva – samoplačniško. Občine zato podeljujejo koncesije zdravnikom, da bi jih vključile v javno zdravstveno mrežo.

           

          Resnično, vendar nikoli zapisano pa je, da so nekateri, vendar ne vsi, direktorji zdravstvenih domov samo nekakšni posredniki med zdravniki in zobozdravniki pa ZZZS. V tej vlogi pa nekateri prejemajo dohodke, ki presegajo plače ministrov, poslancev, celo predsednika vlade in države.

           

          Zdravniki s koncesijo podpišejo vsako leto pogodbo o izvajanju javne zdravstvene službe. Zadnjih 15 let se podpisujejo pogodbe med zdravniki koncesionarji in ZZZS za opravljanje javnega zdravstvenega varstva. Zdravniki koncesionarji imajo sklenjene tudi sporazume in pogodbe z občinami ali zdravstvenimi domovi o opravljanju dežurne službe. V demokratičnih družbah urejajo pravice in dolžnosti pogodbenih strank ravno pogodbe. Nihče si pogodbe ne sestavi sam, za takšen dogovor morata biti dve strani.

           

          Problem razpadanja zdravstvenih domov po Sloveniji je

          1. problem privilegijev vodilnih,
          2. vztrajanja pri 40-letnem preživelem sistemu zdravstvenega varstva,
          3. izločevanja zaposlenih zdravnikov pri odločitvah, ki zadevajo smernice razvoja zdravstvenih domov,
          4. prevelike »režije« …
          Zdravstveni domovi razpadajo kljub temu, da so razna gibanja s podpisi ustavila ministra Bručana z njegovim zakonom o koncesijah, ki bi razgrajeval zdravstvene domove oziroma javno zdravstvo. Morda je sedaj treba poiskati novega nasprotnika »javnega«.

          Na koncu vseh bitk in napadov v imenu »javnega« ostaneta samo zdravnik in njegov pacient, z javnim interesom ali brez javnega interesa.

           

          Krištof Zevnik,

          dr. dent. med.

          • Share/Bookmark

          Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, liberalne reforme ( PRO FREE Market) | Brez komentarjev »

          Umrl je režiser Franci Slak

          Objavil pavel dne 30.10.2007

          O njem sem večkrat slišal, da je pogumen, drzen režiser. V zadnje ga v intervjuju omenja v zelo pozitivni luči tudi mladi in uspešni režiser Okorn.

          Ne morem pa verjeti, da je lahko urednik kulturne strani Dela tako podlo bitje. Vem, da je šel Slak zaradi svojih iskrenih filmov zelo na živce birokratsko -socialistični srenji, ki zapravlja čas oz. “služi denar” v kulturnih ustanovah.

          • Share/Bookmark

          Objavljeno v Film | Brez komentarjev »