PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Izlet na Krvavec

Objavil pavel, dne 28.08.2007

Zadnjo nedeljo smo se bolj pozno spravili ven. Žena je zadnje čase utrujena, pa tudi mali je dobro spal popoldan. Po kosilu sem ju spravil v avto in smo že drveli proti Cerkljam na Gorenjskem in potem proti Ambrožu.

Od Ambroža naprej smo po gorski cesti šli do rampe in še mimo nje na veliko parkirišče. Tamalega sva dala v nahrbtnik, vzela pohodne palice in s pomočjo trekking obutve zagazila v makadamsko cesto do gostilne Rozika ob zgornji postaji gondole. Ambient in pot sta fantastična, če ne bi vsake deset sekund prismrdel kak avto. Hodili smo 30 minut in se vmes celo umikali avtobusu, motokrosistu in 4-kolesniku, ki so zadnje čase moderni. Bedno.

Pri Roziki sem jo vrezal direktno preko pobočja na Tiho dolino, kajti po cestah po Krvavcu so ves čas vozili avtomobili do hotela na vrhu. V Tihi dolini je malo pihljalo. Šema, nisem imel majice za preobleči, hrbet pa moker. Tam smo malo počakali. Popili, pojedli. Razgled je bil super. Mali je malo hodil naokoli in se igral s kamenčki. Bili smo dovolj umaknjeni od ceste, da nas avtomobili ” ljubljančanov” niso jezili. Sranje je, da se umakneš v naravo kamor pridejo smetiti na vse načine tudi malomeščani.Pol ure smo počili, se naužili pogledov na Zvoh, Krvavec, Kočno, Grintavec, Velika planina in Storžič. Od Tihe doline smo zagrizli naravnost gor proti hotelu. Upal sem na kislo mleko in žgance, ki ga je zmanjkalo. Tam smo potem jedli. Še prej smo bili malo na tesnem, ker bankomat kartic ne jemljejo. Zbirala sva drobiž, vsak evro v kakšnem žepu je prišel prav. Spomnil sem se na otroška leta, ko je mama po očetovih žepih v hlačah iskala dinarje, da sva z bratom lahko šla v trgovino po kruh.

Kislega mleka niso imela, jedli pa smo joto in žgance in se sončili v ležalnikih. Super. Gledali smo jadralne avione, številne padalce. Mali je tacal po terasi, skozi ograje je gledal in poslušal kravice. Le občasno sva morala teči za njim, ko jo je brisal naravnost proti zanj preveč dvignjenem robu terase.

Le zakaj v neskončost ponavlja le tisto kar je zanj nevarno in kar mu rečeva NE! ?

Kako bova uspela to rešiti? Ne vem še. Me pa malo muči.

Ob pol osmih smo jo mahnili direktno dol proti hotelom, kjer se začneta “krožnička” žičnici. Mali je bil simpatičen. Ves čas sva se igrala “I” in “A”. Enkrat je on govoril zaporedja, drugič sva govorila izmenično. Malo so mi klecale noge.

Od tam ( hoteli, koče) pa proti Planini jezera, kjer je blizu avto parkirišče.

Krvavec je znan po vetru, močnem vetru. Ki začne pihati okrog poldneva. Močno pa piha ob vsaki spremembi vremena, ko v dolini še ničesar ni čutiti. Seveda smo bil ” čehi” saj smo bili nepopolno oblčene, brez vetrovk, le mali je bil dobro napravljen. Smo pa neke ” čehe” videli, ki so šli na Krvavec v sandalah in natikačih. Pred sabo so imeli vozičke z dojenčki. Malec tvegano.

Veter na Krvavcu pozno popoldne pojenja ( ob lepem vremenu). Naslednjič bomo zavili desno in se povpeli mimo ostalih planšarij na vrh “krožničkov”. Res je, da tam ni veliko sence in na vrhu koče, toda je vsaj bolj čist zrak in manj avtomobilov in motoristov. To nedeljo sem imel občutek, da se je v naravo odpeljalo z avtomobilom “pol ljubljane”. Potem stopijo iz avtomobila, fotografirajo, spijejo pir in se pripeljejo nazaj v Ljubljano.

Ves čas na Krvavec vozi gondola. Vprašanje, če ni ceneje, sigurno pa je bolj ekološko, vzeti raje gondolo kot avto. Nekaj podobnega je tudi Velika planina in pa Vogel.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.