PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Kaj je ljubezen, zaljubljenost?

Objavil pavel, dne 7.08.2007

Ona – Torek, 07.08.2007 

Pisma Lily (1) 

Kaj je ljubezen?

Tor 07.08.2007

Alan Macfarline je profesor zgodovine in antropologije na svetovno znani Univerzi v Cambridgeu, avtor več kot dvajset znanstvenih knjig in velja za enega največjih polihistorskih umov današnjega časa – hkrati pa je tudi dedek sedemletni vnukinji Lily. Radovedna Lily sprašuje svojega dedka o marsičem, predvsem pa jo zanima, kako deluje svet. Njena vprašanja se v svoji preprostosti dotikajo tako intimnih kot moralnih, političnih in filozofskih dilem. Da bi vnukinji lahko dal zadovoljiv in pristen odgovor, mora njen dedek poseči po primerih iz svetovne zgodovine in številnih kultur.

Draga Lily!

Kot angleška najstnica boš bombardirana s podobami romantične ljubezni – v kinu, v revijah in po televiziji. Prepričevali te bodo, da je sreča v tem, da najdeš Pravega.

Veliko časa v svojem življenju boš posvetila iskanju ljubezni. Posebej nenavadno v zvezi s strastno ljubeznijo, ki jo idealiziramo, ni to, da takšna čustva občutimo, ampak da delamo iz njih pogoj za poroko.

V večini družb, kot na primer v Indiji, na Kitajskem ter v večini Afrike in na Bližnjem vzhodu, kjer sta zakonska zveza in rojevanje otrok temeljni politični, ekonomski in socialni mehanizem za prihodnost, je poroka preveč pomembna stvar, da bi odločitev o njej prepustili samo enemu človeku. Nase osredotočena in iracionalna čustva ne smejo narekovati, kdo naj ima otroke s kom.

Najstniki na primer lahko prepevajo ljubezenske pesmi in imajo v nekaterih družbah lahko celo spolne odnose, toda poroko in rojevanje otrok morajo urejati starejši člani družine ali profesionalni ženitni izvedenci. Pri tem organizirajo do potankosti premišljene ekonomske izmenjave, ki ustrezajo prehodu ženina ali neveste v drugo družino ali širšo skupnost. Organizacija poroke temelji na odnosih med starejšima generacijama na obeh straneh. Posameznikova čustva ne igrajo nobene vloge v poročnih strategijah. Ne more si sam izbrati, kdaj ali s kom se bo poročil. To izberejo drugi namesto njega.

Od kod je prišla ljubezen?

Primerjaj to z dolgo literarno in socialno tradicijo v Angliji. Od anglosaške poezije, med vso srednjeveško ljubezensko poezijo pa vse do Chaucerja, Shakespearja in velikih poznejših pesnikov in romanopiscev je bila angleška književnost dobesedno preplavljena z ljubeznijo in njeno neločljivo povezanostjo s poroko. To je daleč najpomembnejša književna tema. Pri tem ne gre le za bežne opise spogledovanja in ljubimkanja mladostnikov. Gre za neskončno refleksijo tega čudnega, iracionalnega, neustavljivega čustva, ki lahko kot vrtinec povleče človeško bitje v dosmrtno, nezlomljivo zvezo z drugim. Neskončni nasveti, pisma in pridige se vrtijo okrog teme, kako prepoznati ljubezen in se nanjo odzvati in kako zakonska zveza brez ljubezni ne more biti uspešna.

Prav tako to ni samo literarni pojav, nekakšna idealistična in izmišljena puhlica, ki nima zveze z resničnim življenjem. Pogledamo lahko v vaške listine, sodne spise in pravna poročila iz preteklosti in ti nam pokažejo, da sta se skoraj v vsem tem obdobju, tja do šestnajstega stoletja, fant pri štirinajstih in dekle pri dvanajstih lahko poročila brez duhovnika in brez navzočnosti staršev. Odločitev, kdaj in s kom naj se kdo poroči, ni bila stvar družine ali skupnosti. Ta izbira je bila prepuščena vsakemu posamezniku. Tesno čustveno partnerstvo z »zakonskim prijateljem«, zaščitniška zveza, ki naj zagotovi vzajemno pomoč in premaga osamljenost, je bila preveč pomembna stvar, da bi bila prepuščena odločitvi drugih.

Čemu se sploh poročiti?

V preteklosti je bilo zelo težko ostati sam. Tudi danes. Tako na primer pripadniki ljudstva Janomamo iz Venezuele že na prvi pogled vedo, kateri moški je samski: ker je umazan, neostrižen, slabo hranjen in pogosto bolan. Brez žene je komajda človek. Podobno si v mnogih družbah skorajda ne moreš zamisliti samske ženske, ki ima več kot dvajset let; takšne so revne, nezaščitene in v sramoto svojim družinam. Pravzaprav je tako, da se ljudje, če hočejo uživati življenje in imeti otroke, morajo poročiti.

Anglija je bila dolgo izjema, saj je tolerirala in celo spodbujala samsko življenje. Moji predhodniki, pri čemer imam v mislih predavatelje, ki so štiri stoletja učili na Kraljevem kolidžu Univerze v Cambridgeu, se niso smeli poročiti (saj bi sicer izgubili položaj in plačo visokošolskega profesorja). Zanje so skrbeli služabniki. Več kot četrtina moških in žensk v sedemnajstem in osemnajstem stoletju v Angliji se ni nikoli poročila. Poroka je bila torej možnost, nikakor pa ne nujnost. Angleže so poročni načrti njihovih otrok sicer lahko spravili v zadrego, jih vznejevoljili, razočarali ali pa razveselili, vendar so končno odločitev vedno prepustili njim samim.

Danes je, še posebno med ženskami, zelo razširjeno zavračanje trajnih odnosov in poroke. Na Japonskem, v Indiji, Evropi, Ameriki, celo na Kitajskem mnoge mlade ženske dosežejo svoja trideseta ali štirideseta leta, ne da bi se poročile ali imele otroke. Živijo udobno, imajo dobre službe in so precej premožne. Zavedajo se, da bi poroka, porod in podložnost moškemu to ogrozili, in te stvari vidijo kot neko obliko ujetništva ali žrtvovanja. Vprašanje, ki si ga dandanes postavljajo mnoge ženske, ni, zakaj ostati samska, ampak zakaj se poročiti in imeti otroke. Čeprav večina od nas sanja o duši dvojčici, ki bi nas ljubila bolj kot vse na svetu, če ne srečamo nikogar, ki bi v vseh pogledih ustrezal naši predstavi, nismo pripravljeni skleniti kompromisa in se zadovoljiti z nekom, ki ni naša prva izbira.

Mnoge poroke iz časa generacije mojih staršev pa tudi prejšnjih generacij so bile sklenjene pod vplivom pritiskov staršev in širše družbe. In prav ti pritiski so te zakonske zveze tudi ohranjali. Bolje zakon kot izobčenost in občutek neuspešnosti, občutek, da si ostal kot »zadnja konzerva na polici«. A zdaj je drugače. Povsem mogoče je, da čeprav si lepa, ne boš imela partnerja za vse življenje, ampak več partnerjev. V tem pogledu boš ena izmed novih, neodvisnih, ambicioznih žensk, ki so enake moškim, vendar v svetu nekako same. Prav lahko se zgodi, da bo tvoj moto: »Kdo potrebuje moškega?«

Morda misliš, da je to nekaj novega. A ko smo pred kratkim obiskali neko etnično skupino na jugozahodu Kitajske, smo naleteli na družbo, ki se je za kar nekaj stoletij popolnoma odpovedala porokam. Možje so bili zdoma več kot polovico leta, saj so trgovali z najrazličnejšim blagom v Indiji. Tako so morale ženske same skrbeti zase.

Zaradi tega se je zdela poroka nepotrebna. Ko je fant spolno dozorel, približno med trinajstim in šestnajstim letom, je zanj veljalo nenapisano pravilo, da si mora poiskati žensko v hiši nekoga drugega. Takrat je začel živeti po vzorcu, ki ga je ohranjal pozno v starost: zvečer je odšel prespat v hišo svoje partnerke.

Precej podobni so vzorci matriarhalnih gospodinjstev, ki so jih odkrili pri zahodnih Indijancih, na Karibih in v mnogih drugih delih sveta. V teh družbah ženska ostane v hiši in vzgaja otroke ter živi začasno z vrsto mož, ki spočno enega ali več otrok in se potem odselijo drugam. Nekateri so to pripisali šibkemu ekonomskemu položaju nezaposlenih mož, drugi zapuščini suženjstva ali zgodnejšega afriškega družinskega sistema, v katerem se sorodstvo šteje po ženski liniji. Kakršenkoli že je vzrok bil – vzorec začasnih zvez in otrok, ki živijo skupaj, čeprav si ne delijo istih staršev, je čedalje bolj razširjen.

Kaj ima ljubezen opraviti s poroko?

Zelo pomembno vlogo v razvoju našega modela zakonske zveze je odigralo krščanstvo. Značilna narava krščanske zakonske zveze je bila vpeljana zgodaj, njene temeljne lastnosti je opaziti že od devetega stoletja. Šlo je za religijo, ki je spodbujala neporočanje (celibat), monogamnost, svobodo izbire in strog seksualni kodeks vedenja, ki je prepovedoval predzakonske in zunajzakonske spolne odnose.

V ideal povzdignjeni celibat, pozna starost, v kateri so se ljudje poročali, in boj med biološko željo in religioznimi prepovedmi so očitno sestavni del vzorca romantične ljubezni. Strast je bila združena z zakonom; spolnost in zakon sta postala sinonimna, kar je v drugih civilizacijah precej nenavadno. Biološki nagoni so bili preusmerjani v umetnost in domišljijo. Te posebne lastnosti so bile v Zahodni Evropi znane mnogo stoletij pred protestantsko revolucijo v šestnajstem stoletju.

Je ljubezen slepa?

Izbira, bodisi zakonskega partnerja bodisi bolj otipljivih dobrin, je zmeraj težka. Informacija je vedno nezadostna, spremenljivke preveč kompleksne. Dovolj hudo je že, da se moraš, če kupuješ nov računalnik ali televizijo, zanesti bodisi na prodajalca bodisi na svojo intuicijo – a če se takšna kupčija izjalovi, je napako vsaj mogoče popraviti. Izbrati si partnerja za vse življenje je neskončno bolj zapleteno in s tem povezano ugibanje je neizmerno.

Neka močna želja je nujna, da človek sploh lahko izbere. Zato nas strastna »ljubezen« preplavi in priskrbi videz upravičenosti zveze. Po drugi strani pa ljubezen v zakonu ni nujno tako strastna ali »iracionalna«. Lahko je hladna, preračunljiva, zelo podobna vsakemu drugemu »podjetju«. Toda če se odločimo prekiniti zvezo, pogosto kot opravičilo za razvezo navajamo prav izgubo te misteriozne »ljubezni«.

Ljubezen se tako zdi najbolj intenzivna, ko sta negotovost in tveganje največja, v tisti fazi, ko se moramo odločiti. Ko sprejmemo najpomembnejšo odločitev svojega življenja, ki bo spremenila površen in neobvezujoč odnos v najgloblji in najbolj obvezujoč odnos v življenju, ljubezen vstopi kakor od zunaj, slepa in nepremagljiva. Srce ima svoje razloge, čeprav je um zmeden.

Kako se ljubezen vklaplja v naša življenja?

Zagotovo je ironija, da bolj ko družbe postajajo birokratske in »racionalne«, bolj je v vrh tega sistema povzdignjeno impulzivno, iracionalno čustvo, ki nima nič opraviti s kopičenjem imetja. Krepi se hrepenenje po popolni preplavljenosti s čustvi, po iracionalnem pobegu v romantično ljubezen.

Romantična ljubezen daje pomen življenju v sicer mrtvem in hladnem svetu. Obljublja tisto spojitev z drugim človeškim bitjem, ki tako očitno manjka v osamljenih skupnostih samozadostnih posameznikov. Premaga ločenost in omogoča nenehno izbirajočemu posamezniku počitek, kategorični imperativ, ki vsaj za trenutek odpravi vse dvome in neodločenost.

Želji, kot imeti, lastiti si, se dobro ujemata z enako iracionalnima željama kopičiti in imeti, ki sta temeljno gonilo v ekonomskem svetu. V sodobnem svetu je očitno, da potrošniška družba izkorišča romantične strasti za prodajo dobrin. Trženje ljubezni je povzdignilo to čustvo v visok družbeni simbol. Ljubezen nam da obljubo svobode, globljega pomena v življenju, morda celo vrnitve v nedolžnost izgubljenega paradiža.

Tvoj Baya

(Objavljamo skrajšano različico pisma. Knjiga Pisma Lily avtorja Alana Macfarlina, prevod Jurij Kovič, bo izšla oktobra 2007 pri Študentski založbi.)

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.