Branko Gradišnik v tem blogu: Menda Žižka res kdo načrtno pošilja sem na Hrvaško. Že lani je bilo tako. Pride v Zagreb in odpredava in potem si Hrvati rečejo: “No, takšni so Slovenci, zdaj razumemo,” in se odločijo, da nas vendarle ne bodo napadli, kajti kako naj zdrav človek sploh napade vaške bebce …

…

Ampak naj bo. Če moramo brati o Paris Hilton, bomo pa še o Slavoju Žižku.

Čeprav sem se z Mazzinijem srečal prvič v filmu Operacija Cartier,

pa se mi je vtisnil najglobje v spomin, ko sem slučajno prebral neki članek o ljubljanski čajnici. Morda, ko sem bral njegove članke v Sobotni prilogi Dela. Tam me je njegovo pisanje tako potegnilo, da sem dobesedno začutil situacijo od besede do besede. Med branjem sem se ustavljal, saj sem se parkrat vmes nasmejal do solz. Zgodba je bila barvita in smešna. Bil sem pa razočaran, da kolegi, ki sem jim dal članek za brati, da so bili ravnodušni. Mazzinija je lastnik lokala tožil, ker tudi ni dojel njegove duhovitosti.

Kasneje sem še enkrat v Delu bral eno od njegovih poletnih zgodb. Med branjem čutiš to, da ni neko nakladanje, da človek veliko ve in iskreno živi življenje, da je zelo radoveden in zelo duhovit, da veliko dela na sebi. Čudim se odkod mu vse te ideje in ta bujna domišljija. Potem sem mu napisal mail o tem kaj mi je bilo všeč in kaj ne v njegovi zgodbi. Niti nisem pomislil, da bo odgovoril, ker sem mislil, da so ti ljudje slavni in preobremenjeni. Pa mi je. Bil je vesel mojega odziva. Rekel mi je, da je bil edini, kljub temu, da je zgodba izšla v 100.000 izvodih časopisa.

Zadnje čase se oglasi kdaj v pismih bralcev. Je oster in duhovit kritik. Dokaj realen. Po branju njegovega pisanja mi ostane jasna rdeča nit in ogromno duhovitosti, dobre volje.

Tudi tale intervju mi je bil super.

Če ne drugega me vsi tile naslovi čakajo, da si knjige preberem.

Kot otrok, ki je imel permisivno vzgojo in zato postal razvajen človek, brez zavedanja, kaj so meje in čemu so dobre. To se je kazalo predvsem v tem, da sem pred ljudmi prehitro podrl svojo mejo ( pa čeprav jih še nisem dobro poznal) ali pa v tem, da sem (agresivno) vdiral v meje drugih ljudi in jih uporabljal za uresničevanje mojih sebičnih želja.

Meje so mi bile navlaka, nekaj nepotrebnega, nekaj kar imajo umsko omejeni ljudje in ljudje, ki ne zmorejo bližine. Jaz sem jo zmogel, še preveč. To je bila zabloda.

Zdrav medčloveški odnos je, da se znava drug drugemu približati, da znava občasno svoje meje pomakniti navznoter in se bolj zbližati.

Pred ljudmi, ki me ogrožajo in niso vredni mojega zaupanja moram meje pomakniti bolj navzven kot jih imam običajno, da jih znam zadržati daleč stran od svoje intime, ranljivosti.

Tudi drugim ne želim več vdirati skozi njihove meje ( čeprav me še velikokrat zanese),  ker vem, da bližina raste skupaj z zaupanjem. Naj me DRUGI povabi v svojo hišo, s notranjost – kar pomeni, da mi zaupa. Zaupnje je temelj vsakega kvalitetnega odnosa ( od družine do posla).

Nekoč sem mislil, da iskreni ljudje ne smejo imeti nobenih meja. Zabloda! Nekoč se nisem znal zaščititi z mejo pred napačnimi ljudmi. Zabloda!

Nekoč sem mislil, da delam dobro, če ljudem rušim meje, vdiram v njihovo intimo. Zabloda! Nekoč sem mislil, da dva, ki sta prijatelja, da dva, ki sta zaljubljena – ne smeta imeti distance, ampak popolno bližino. Zabloda!

Danes vidim, da je nujno ne samo to, da se znava približati eden drugemu, temveč da se znava tudi oddaljiti drug od drugega. V svojo samoto.

Danes vidim, da je dober odnos tako

1. kvaliteta približevanja
2. kvaliteta ostajanja v bližini nekaj trenutkov
3. kvaliteta odhajanja, oddaljevanja, ponovnega postavljanja meje

Dober odnos je kot valovanje. Približevanje, uživanje bližine in oddaljevanje. Z vsakim novim približevanjem pa nastaja nova, boljša kvaliteta odnosa.

Če sta dva človeka samo zelo skupaj, brez meja, izgubita svojo osebnost, sta v nezdravi simbiozi ( razen mati in dojenček!). To je ena (bolezenska) skrajnost. Velikokrat vidimo pare, kako životarijo v hladni distanci, kjer sta oba nezmožna bližine, intimnosti, kar pa je druga (bolezenska) skrajnost.

Včeraj sem dal gor link od njegovega bloga. Danes sem si vzel več časa za prebiranje njegovega bloga. Že prej sem ga rad prebiral v intervjujih, poslušal.

Zame je Gradišnik avtoriteta pisanja, poleg Mazzinija.

Avtoriteta humorja in avtoriteta dela na sebi.

Avtoriteta iskrenosti in pristnosti ( Branko, začni pisati na forumu iskreni.net!).

Opazil sem ime Pavel na njegovi prioritetni listi blogov. Ko sem ga pogledal, sem opazil svoj blog.

Branko, zelo sem hvaležen in ponosen, da si moj blog uvrstil med tvoje priljubljene. Vedno sem vesel pohvale od ljudi, ki jih zelo cenim oz. so mi avtoritete na določenih področjih. To me bo še bolj motiviralo h kvaliteti.

Včeraj mi je prijatelj, politik, povedal, da je bila pred kratkim narejena raziskava,

ki kaže, da si kar 62% Slovencev želi socializem, v Avstriji pa le 11% državljanov Avstrije ( ker imajo izkušnje, da je kapitalizem bolj kreativen in prinaša višjo blaginjo).

Vse kaže, da bo večina plač v Sloveniji še nadaljnih 50 let na polovični ravni avstrijskih. Bomo morali emigrirati?

Včeraj smo imeli za prijatelje in za našega sinkota praznovanje 1. rojstnega dne.

Malo kremšnit, malo soka in malo vina za mamice in očke. Cela dnevna soba je bila polna otrok, igrač in vreščanja, “tastari” pa smo se stiskali ob stenah majhnega stanovanja. Malo sem poškljocal s fotoaparatom, toda pri malemu ne uspem fotografirati zobkov. Glavnina pa šele pride v soboto z žlahto, ko se bo roštiljalo in jedlo torto. Takrat bo nekjakrat več otrok. Bo tudi velik vrt, več prostora za igranje.

Bomo videli, če bo v soboto ženina sestra javno objavila, da je že v 4. noseča. Ko smo se z morja oglasili na obisku sta bila nekam preveč sproščena in vesela z možem. Običajno niti približno nista, vsaj videl ju še nisem dalj časa tako žareti.

Katera od sester bo aprila rodila prej? Bodo imeli še 4. hčerko?

Marjeta Cotman, Dušan Semolič, Marko Štrovs in nenazadnje Janez Janša so bili nezmožni pomembnih premikov na trgu dela, pravi ekonomist Sašo Polanec

Če sodimo po tem, kdo so glavni akterji, ki vplivajo na institucionalno ureditev trga dela, bo ta še nekaj let cokla razvoja slovenskega gospodarstva. Marjeta Cotman, Dušan Semolič, Marko Štrovs in nenazadnje Janez Janša so bili navkljub odkritemu občudovanju danskega modela nezmožni pomembnih premikov na trgu dela.

Očitno Slovenci nismo tako močni na stara leta kot Danci

Starostne meje za upokojitev nikakor ni mogoče dvigniti, saj po mnenju prej omenjenih akterjev očitno Slovenci nismo tako močni na stara leta kot Danci. Za razliko od njih smo očitno povsem nesposobni najti novo zaposlitev, saj nas morajo ščititi najbolj rigidna pravila odpuščanja v Evropi. Očitno je, da smo tudi čustveno nezreli, saj potrebujemo dolge odpovedne roke, da se pripravimo na samo dejstvo, da bomo ostali brez zaposlitve. Seznam je dolg in da ne bom dolgočasil bralcev poglejmo, s čim so nas oblikovalci slovenskega trga dela ta teden razveselili.

Marjeta Cotman je znana po svojih revolucionarnih idejah

Za zabavo sta poskrbela ministrica Marjeta Cotman na eni in sindikalist Dušan Semolič na drugi strani. Marjeta Cotman je znana po svojih revolucionarnih idejah. Spomnite se samo genialne domislice iz časov, ko je bila še državna sekretarka, ki je hotela ukiniti študentske servise in prenesti njihove aktivnosti kar na letargičen Zavod za zaposlovanje. Tokrat je v zakon zapisala, da bi morali vsako avtorsko pogodbo priglasiti na Zavodih za zaposlovanje, saj je po njenem mnenju na zavodu veliko takšnih, ki bi bili prav tako sposobni opraviti dela, ki se pogosto opravljajo preko avtorskih pogodb. Na ta način naj bi dobila vpogled v to, kdo resnično aktivno išče delo in kdo ne. Očitno je, da sama v praksi zelo malo dela, da ji hodijo takšne ideje po glavi.

Neumnost podobnega formata je naredil le še Dušan Mramor

Naj samo navedem primer z Ekonomske fakultete, kjer se aktivnosti podiplomskega študija izvajajo pretežno preko avtorskih pogodb. Preden naj bi se to zgodilo, naj bi na Zavod poslali povpraševanje po takšnih kadrih. Pravila zahtevajo, da je takšen posameznik vsaj docent ekonomije oziroma poslovnih ved, ki jih bo med brezposelnimi osebami dokaj težko najti. Je primer EF nepomemben? Pravzaprav ne, saj je pomemben delež del preko avtorskih pogodb opravljen prav s strani akademikov. (Neumnost podobnega formata je naredil le še Dušan Mramor, ki je z namenom omejevanja pranja denarja preko študentskih servisov predpisal, da se morajo vse študentske napotnice pošiljajo hkrati tudi na DURS, kjer so milijone napotnice le pridno skladiščili.)

Organizirajmo javna dela in ugotovimo, kdo bi zares rad delal

In kaj naj bi naredila Cotmanova, če bi resnično želela nadzorovati brezposelne? Danci so jim vzeli prosti čas, tako da ne bi mogli delati v sivi ekonomiji. Povsem enako lahko naredimo tudi mi. Organizirajmo javna dela in na ta način ugotovimo, kdo bi zares rad delal.

Kaj je tokrat ušpičil Dušan Semolič

In kaj je tokrat ušpičil Dušan Semolič, ki je v času pred decembrskim kongresom, na katerem izbirajo novega šefa Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, še posebej zaskrbljen za zaposlene. Nepoučene bralce naj spomnim, da je Semolič pred časom dal pobudo, naj država prisili banke k posojanju mladim, ki so zaposleni za določen čas. Ni treba poudarjati, da takšne odločitve niso v rokah vlade. Potem je pred nekaj tedni zelo zaskrbljen nad višino slovenskih plač in evropsko ravnijo cen pri sebi sklenil, da je sedaj res čas, da Slovenci dobijo “evropske plače”. Zdelo se je, da bi se moralo to zgoditi skoraj preko noči, kar bi seveda pomenilo gospodarsko katastrofo. Očitno je, da ga inflacija še vedno zelo skrbi, saj tokrat zahteva omejitev marž trgovcev, ker se ti domnevno kartelno dogovarjajo o višini cen in ob vsakokratnem dvigu cen hrane na svetovnih trgih tudi sami takoj dvignejo cene.

Potrebno je zmanjšati moč največjem sindikalistu

Gospodarski minister se je na to pobudo odzval razumno in le v kratkem odgovoru za javnost povedal, da predpisovanje marž trgovcem ni v domeni vlade. Pri vsem tem je najbolj komično dejstvo, da o višini marž pridiga šef največjega delavskega kartela v Sloveniji, ki sam z zahtevami o višjih plačah lahko prispeva k inflaciji. Zato predlagam, da s ciljem znižanja inflacije in v skladu s Semoličevo pobudo omejimo marže sindikatom na 0,01 odstotka bruto plače in na ta način zmanjšamo moč največjemu sindikalistu. Edina slabost tega ukrepa bi bila, da bi bili prikrajšani za ceneno zabavo, ki jo Semolič nudi.

Avtor je Sašo Polanec na blogu Razgledi [+].

Moji odgovori in moja izbira:

1. Ali ste za zmanjšanje pristojnosti predsednika republike?

DA NE * Ne želim odgovoriti

2. Ali naj država zgradi nogometni stadion?

DA NE *

Ne želim odgovoriti

3. Ali bi v Irak napotili dodatne slovenske vojake?

DA NE * Ne želim odgovoriti

4. Ali naj država Tomažu Humarju financira novo odpravo na osemtisočaka?

DA NE * Ne želim odgovoriti

5. Ali bi vrnili denar hrvaškim varčevalcem Ljubljanske banke?

DA NE * Ne želim odgovoriti

6. Ali podpirate arbitražo za rešitev meje s Hrvaško?

DA * NE Ne želim odgovoriti

7. Ali podpirate sprejem Turčije v EU?

DA * NE Ne želim odgovoriti

8. Ali naj banki NLB in NKBM ostaneta v državni lasti?

DA NE * Ne želim odgovoriti

9. Ali ste za ukinitev ekonomsko-socialnega sveta?

DA * NE Ne želim odgovoriti

10. Ali ste za ukinitev državnega sveta?

DA * NE Ne želim odgovoriti

11. Ali naj imajo romska, nemška, hrvaška in srbska manjšina svojega predstavnika v parlamentu?

DA NE * Ne želim odgovoriti

12. Ali imajo sindikati pozitivno vlogo v slovenski družbi?

DA NE * Ne želim odgovoriti

13. Bi zmanjšali število praznikov v Sloveniji, ki so dela prosti?

DA * NE Ne želim odgovoriti

14. Ali Slovenija potrebuje novo ustavo?

DA * NE Ne želim odgovoriti

15. Ali bi vzeli za svojega ekonomskega svetovalca Mića Mrkaića?

DA * NE Ne želim odgovoriti

16. Ali bi legalizirali prostitucijo?

DA * NE Ne želim odgovoriti

17. Ali podpirate pravico do splava?

DA NE * Ne želim odgovoriti

18. Ali naj bo splav samoplačniški?

DA * NE Ne želim odgovoriti

19. Ali naj se EU preoblikuje po vzoru ZDA v enotno državo?

DA * NE Ne želim odgovoriti

20. Ali se zavzemate za šolnine na visokošolskem študiju?

DA * NE Ne želim odgovoriti

21. Ali podpirate privatizacijo šolstva?

DA * NE Ne želim odgovoriti

22. Ali bi razbili Univerzo v Ljubljani na več manjših enot?

DA * NE Ne želim odgovoriti

23. Ali ste za cerkvene zasebne šole?

DA * NE Ne želim odgovoriti

24. Ali naj država blejski otok vrne RKC?

DA * NE Ne želim odgovoriti

25. Ali je treba Mitju Ribičiču soditi zaradi zločinov proti človeštvu?

DA * NE Ne želim odgovoriti

26. Ali podpirate privatizacijo zdravstva?

DA * NE Ne želim odgovoriti

27. Ali naj država privatizira Slovenske železnice?

DA * NE Ne želim odgovoriti

28. Ali naj država subvencionira izdajo knjig?

DA NE * Ne želim odgovoriti

29. Ali naj bodo vrtci brezplačni?

DA NE * Ne želim odgovoriti

30. Ali se nameravate prihodnje leto udeležiti gejevske Parade ponosa?

DA NE * Ne želim odgovoriti

31. Ali bi v Ljubljani podrli Metelkovo?

DA * NE Ne želim odgovoriti

32. Ali podpirate preimenovanje brniškega letališča v Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana?

DA * NE Ne želim odgovoriti

33. Ali naj državna sklada KAD in SOD čim prej prodata najboljša slovenska podjetja?

DA * NE Ne želim odgovoriti

34. Ali so subvencije za samostojne kulturne delavce po vašem mnenju upravičene?

DA NE * Ne želim odgovoriti

35. Ali naj debeli državljani plačujejo dražje zdravstveno zavarovanje kot suhi?

DA * NE Ne želim odgovoriti

36. Ali vam bo Milan Kučan za zgled pri opravljanju funkcije predsednika republike?

DA NE * Ne želim odgovoriti

37. Ali ste kdaj kadili marihuano?

DA NE * Ne želim odgovoriti

Celoten vrstni red: (za primerjavo vaših odgovorov z odgovori kandidatov kliknite na ime)

1)	Marjan Beranič	[70,27%]
2)	Pavel Premrl	[64,86%]
3)	Zmago Jelinčič Plemeniti	[48,65%]
4)	Matej Sedmak – Peacehiker	[43,24%]
5)	Mitja Gaspari	[40,54%]
6)	Monika Piberl	[40,54%]
7)	Danilo Türk	[35,14%]
	Darko Kranjc	[32,43%]
9)	Jože Andrejaš	[32,43%]
10)	Elena Pečarič	[29,73%]
11)	Lojze Peterle	[27,03%]
12)	Artur Štern	[27,03%]

Zadnjo nedeljo smo se bolj pozno spravili ven. Žena je zadnje čase utrujena, pa tudi mali je dobro spal popoldan. Po kosilu sem ju spravil v avto in smo že drveli proti Cerkljam na Gorenjskem in potem proti Ambrožu.

Od Ambroža naprej smo po gorski cesti šli do rampe in še mimo nje na veliko parkirišče. Tamalega sva dala v nahrbtnik, vzela pohodne palice in s pomočjo trekking obutve zagazila v makadamsko cesto do gostilne Rozika ob zgornji postaji gondole. Ambient in pot sta fantastična, če ne bi vsake deset sekund prismrdel kak avto. Hodili smo 30 minut in se vmes celo umikali avtobusu, motokrosistu in 4-kolesniku, ki so zadnje čase moderni. Bedno.

Pri Roziki sem jo vrezal direktno preko pobočja na Tiho dolino, kajti po cestah po Krvavcu so ves čas vozili avtomobili do hotela na vrhu. V Tihi dolini je malo pihljalo. Šema, nisem imel majice za preobleči, hrbet pa moker. Tam smo malo počakali. Popili, pojedli. Razgled je bil super. Mali je malo hodil naokoli in se igral s kamenčki. Bili smo dovolj umaknjeni od ceste, da nas avtomobili ” ljubljančanov” niso jezili. Sranje je, da se umakneš v naravo kamor pridejo smetiti na vse načine tudi malomeščani.Pol ure smo počili, se naužili pogledov na Zvoh, Krvavec, Kočno, Grintavec, Velika planina in Storžič. Od Tihe doline smo zagrizli naravnost gor proti hotelu. Upal sem na kislo mleko in žgance, ki ga je zmanjkalo. Tam smo potem jedli. Še prej smo bili malo na tesnem, ker bankomat kartic ne jemljejo. Zbirala sva drobiž, vsak evro v kakšnem žepu je prišel prav. Spomnil sem se na otroška leta, ko je mama po očetovih žepih v hlačah iskala dinarje, da sva z bratom lahko šla v trgovino po kruh.

Kislega mleka niso imela, jedli pa smo joto in žgance in se sončili v ležalnikih. Super. Gledali smo jadralne avione, številne padalce. Mali je tacal po terasi, skozi ograje je gledal in poslušal kravice. Le občasno sva morala teči za njim, ko jo je brisal naravnost proti zanj preveč dvignjenem robu terase.

Le zakaj v neskončost ponavlja le tisto kar je zanj nevarno in kar mu rečeva NE! ?

Kako bova uspela to rešiti? Ne vem še. Me pa malo muči.

Ob pol osmih smo jo mahnili direktno dol proti hotelom, kjer se začneta “krožnička” žičnici. Mali je bil simpatičen. Ves čas sva se igrala “I” in “A”. Enkrat je on govoril zaporedja, drugič sva govorila izmenično. Malo so mi klecale noge.

Od tam ( hoteli, koče) pa proti Planini jezera, kjer je blizu avto parkirišče.

Krvavec je znan po vetru, močnem vetru. Ki začne pihati okrog poldneva. Močno pa piha ob vsaki spremembi vremena, ko v dolini še ničesar ni čutiti. Seveda smo bil ” čehi” saj smo bili nepopolno oblčene, brez vetrovk, le mali je bil dobro napravljen. Smo pa neke ” čehe” videli, ki so šli na Krvavec v sandalah in natikačih. Pred sabo so imeli vozičke z dojenčki. Malec tvegano.

Veter na Krvavcu pozno popoldne pojenja ( ob lepem vremenu). Naslednjič bomo zavili desno in se povpeli mimo ostalih planšarij na vrh “krožničkov”. Res je, da tam ni veliko sence in na vrhu koče, toda je vsaj bolj čist zrak in manj avtomobilov in motoristov. To nedeljo sem imel občutek, da se je v naravo odpeljalo z avtomobilom “pol ljubljane”. Potem stopijo iz avtomobila, fotografirajo, spijejo pir in se pripeljejo nazaj v Ljubljano.

Ves čas na Krvavec vozi gondola. Vprašanje, če ni ceneje, sigurno pa je bolj ekološko, vzeti raje gondolo kot avto. Nekaj podobnega je tudi Velika planina in pa Vogel.

Spet nakupi. Komaj drživa pozitivno stanje TRRjev.

Včeraj sva bila v Pikapolonici in Baby Centru ( yuppieee, zapomnil sem si imena trgovin za dojenčke). Malo sva pogledala cene, če je kakšna akcija, a v osnovi sva prišla za nakup:

1. nogavičk
2. copatk
3. sedeža za kolo
4. sedeža za gugalnico
5. peskovnika
6. kakšne znižane hlačke, srajčke, puloverje

Kupila sva sedež za gugalnico, 12 €. Tega bomo dali na češnjevo vejo, na vrtu pri mojih starših, ki včasih pazita na malega, kadar imava midva večje obveznosti.

Kupila sva tudi sedež za na kolo. Danes ga bom probal montirati. Vsipoznani imajo neke Hamak ali kaj, midva pa sva vzela Bellelli za 30€. Eden drug je bil 70€, Roemer pa celo 100€. Roemerjev imava avtosedež za katerega sva dala okrog 160€, če se prav spomnim, pred 3 meseci. Kljub številnim znancem, nisva prej dobila zadosti informacij, kakšen sedež je optimalen glede price/performance. Sedež za kolo mi bo prišel prav, da bom včasih lahko jaz iz službe s kolesom skočil po tamalega. Večinoma pa ga bo žena okrog 5ih pripeljala, ko se bo vračala z avtom iz službe.

Moji starši otroka ne bodo pazili. Dobila sva varuško, ki bo 4 otroke, enako stare, pazila za 5€ na dan. Dobro je, da nekdo drug vzgaja, ne ravno stari starši. So pa na obrobju mesta. Do tja je okrog 3km, približno 30 minut peš oz. 10 min s kolesom. Kako bo s peskovnikom? Peskovnik bi bilo fino imeti za takrat, ko ga bodo imeli stari starši. Ti plastični so premajhni, komaj otrok vanj sede, že nima nobenega prostora. So pa praktični, ker se dajo premakniti, ker se dajo pokriti. Ali pa bova kupila polivinil in iz ene gramoznice pripeljala nekaj vreč peska. Vsekakor mora biti pokrit. Tretja opcija je zlepljenka prepita z oljem, ki stane okrog 90€ v meri 125X250. Pol bi jo razrezal za stranice, polovica pa bi bila za pokrov pred mački in psi.

Kupila sva še nogavičke in eno srajco, ki je bila znižana na 4€.

Aha, zadnjič nama je prijatelj Franci posodil nahrbtnik za otroka. Dosedaj sva si ga 3x izposodila pri drugih. Morda bova to jesen več hodila po hribih.

Pri Franciju, ki živi v hribih z družino in ima malenkost starejše otroke kot midva,sva naročila dobre sanke, tako da bomo šli kdaj na te daljše gorsko-gozdne proge, ki zadnje desetletje rastejo kot gobe. Ne bomo jih plačevali – šli bomo peš gor in se spustili. Ne spomnim se več cene, tam okrog 50-100€ morajo biti, jih bo njegov kolega izdelal ročno.