PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 5.07.2007

Govori tiho in nosi dolgo palico, to je seksi

Objavil pavel dne 5.07.2007

Govori tiho in nosi dolgo palico, to je seksi

Mićo Mrkaić
Mićo Mrkaić, ekonomist
finance@finance.si

V iskanju slovenskega Theodora Roosevelta

Če je kaj postalo jasno v zadnjih mesecih slovenskega večnega tranzicijskega dogajanja, je to dejstvo, da so tajkuni dokončno zavzeli politiko in da jo bodo poskušali po svojih najboljših močeh dirigirati. Po svoje je to stanje povsem pričakovano, cilj privatizacije in umika politike iz gospodarstva je bil omejitev moči politikom in povečanje družbene moči trga. Po svoje je komično, da se je ta omejitev moči politikov zgodila ravno v mandatu najbolj klasičnega od naših moči ljubečih politikov, Janeza Janše. Resnici na ljubo nihče, razen kroga njegovih vernikov, ne bo objokoval izgube njegove moči. Lahko pa začnemo objokovati dejstvo, da je, namesto da bi se trg, na katerem vlada velika konkurenca, izmuznil politiki, našo politiko prevzel s kartelskimi dogovori prepreden trg, na katerem prevladujejo nacionalni šampioni in podobni “blut und boden” tranzicijski spački.

Motili bi se, če bi mislili, da so zdajšnje razmere nekaj enkratnega v zgodovini. Tajkuni imajo naravno tendenco obvladovanja politike, saj hitro začutijo, da jim zgolj bogastvo samo po sebi ni dovolj in da jim hitro omogoči, da imajo politike v svojem žepu. Zgodovinski primer, ko je klika tajkunov obvladovala pravzaprav celo državo, so Združene države Amerike pred nastopom legendarnega Theodora Roosevelta. Možakar, ki je bil znan po svojih imperialističnih tendencah, je za enega svojih projektov izbral tudi uničenje moči tajkunov in osamosvojitev politike od njihove moči. Začel je obsežno kampanjo za razbijanje monopolov in kartelov in razbil 40 monopolov, ki so zlorabljali tržno moč. Roosevelt je v politiki igral aktivistično vlogo proti moči kartelov, ki so z medsebojnimi povezavami obvladovali celotno državo in s tem položil praktične temelje sedanji sodobni tržni ureditvi, kjer je vloga države ta, da preprečuje oškodovanje potrošnikov, ki nastaja s kartelnimi povezavami in z monopolizacijo trga.

Do tu vse lepo in prav, boste rekli, spoštovani bralci, ampak kaj ima to opraviti z nami? Že površen premislek pa pokaže, da je Slovenija v svojem odnosu do razbijanja kartelov in monopolov de facto tam, kjer so bile ZDA na začetku 20. stoletja. Formalno sicer imamo urad za varstvo konkurence (UVK), ampak brez pretiravanja ga lahko imenujemo brezzobi tiger, ki se ga bojijo predvsem ljubljanski prodajalci bureka, resni karteli pa niso občutili njegovega ugriza. Jasno je, da UVK ni grizel tako močno, kot bi moral, ker njegovih čeljusti ni pomagala stiskati politična moč. Žal še nismo dosegli stopnje, kjer bi se formalno neodvisni organi uprli politikom v resnično pomembnih zadevah.

Prihaja čas

Prihaja pa čas, oziroma je že prišel, ko so politiki dobili motiv, da udarijo po svojih nekdanjih podpornikih. Sicer bi bilo iluzorno sklepati, da bodo politiki spregledali in se začeli nesebično zavzemati za dobro potrošnika na škodo kartelov in monopolistov (ki so jih doslej podpirali ali se jim vsaj prilizovali), lahko pa računamo na maščevalni instinkt, predvsem pri našem premieru, ki ima zdaj idealno možnost združiti prijetno s koristnim, uporabiti UVK za to, da udari po svojem sovražniku Bošku Šrotu in tudi po drugih kartelih in monopolih, ki jih je naša deželica žal prepolna. Ne pozabimo, da že preprost izračun Hirschman-Herfindahlovega indeksa za nekatere pomembne panoge našega gospodarstva pokaže zelo visoke stopnje koncentracije. Dela za junaškega razbijalca kartelov pri nas zlepa ne bo zmanjkalo.

Dolga palica

Če Janez Janša ne bo uporabil svojega maščevalnega instinkta za to, da bi udaril po šrotih te dežele, pa se lahko utemeljeno sprašujemo, kdo bo ta junak. Vsekakor pa moramo kot volivci zahtevati od vseh, ki se bodo prihodnje leto potegovali za premierski položaj, da bodo poleg običajnih gospodarskih tem začeli odločno govoriti o doslednem boju proti kartelom in monopolistom te dežele. Politikom je do zdaj uspelo, da so po nekakšnem procesu osmoze osvojili osnovne fraze v dolgoročno rast usmerjene gospodarske politike (koliko so res razumeli, je seveda vprašljivo), zdaj pa lahko od njih zahtevamo, da se začnejo učiti tudi osnov razbijanja kartelov. Še več, to moramo zahtevati, poleg tega pa moramo zahtevati tudi to, da razbijanje kartelov in monopolov vključijo v svoje predvolilne programe. Žal zdaj med našo politično kamarilo ne vidim nikogar, ki bi bil sposoben ravnati tako, kot je ravnal kartelsko-razbijaški Teddy Roosevelt, katerega geslo je bilo govori tiho in nosi dolgo palico.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, borza, trg, gospodarstvo oz. ekonomija | Brez komentarjev »