PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 3.07.2007

dr. Alojzij Šuštar: Prevarani, a nikoli obupani mirotvorec

Objavil pavel dne 3.07.2007

Gostujoče pero

Prevarani, a nikoli obupani mirotvorec

Tor 03.07.2007

 

Nadškof Alojzij Šuštar se je srečal s svojim Odrešenikom na praznik prvakov apostolov Petra in Pavla prav v času, ko je njegov drugi naslednik nadškof Uran posvečeval diakone v duhovnike. Nadškof Uran je o tem časovnem ujemanju duhovniškega posvečenja in Šuštarjeve smrti dejal, da je Cerkev na Slovenskem dobila novega priprošnjika za nove duhovne poklice. Če pogledamo širše, potem lahko rečemo, da je nadškof Šuštar umrl v dneh, ko je pred šestnajstimi leti slovenski narod moral z orožjem braniti svojo svobodo in svoj obstoj. Zato je nadškofova smrt zgovorna tudi z narodovega vidika. Pred šestnajstimi leti je namreč prav v teh vojnih dneh nadškof neutrudno delal za to, da bi se vojna kar najhitreje končala in bi se vrnil mir.

Sam sem se tistega leta vrnil v Slovenijo avgusta iz Clevelanda, kjer sem bil gostujoči profesor. S pošto od rojakov in darovi za ljubljansko bogoslovje sem se napotil nadškofu. Zanimalo ga je, kako smo tam doživljali vojno v Sloveniji in kaj vse smo storili, da bi prenehala. Med drugim sem mu povedal za demonstracije pred Belo hišo in za slovesno mašo v clevelandski stolnici, ki se je je udeležilo več tisoč rojakov in Hrvatov, ki so nas podpirali. Nadškof mi je nato začel pripovedovati, kaj se je dogajalo doma in kaj vse je storil za mir on sam. Pisal in telefoniral je na vse strani in resnično me je presenetil, ko mi je povedal, da je poslal telegram na Madagaskar našemu Petru Opeki in ga zaprosil naj posreduje pri francoskem predsedniku Mitterrandu, ki je bil naklonjen srbskemu reševanju jugoslovanske krize. Kako se je spomnil, da je Opeka hišni prijatelj in redni gost družine Mitterrand, ko se mudi v Evropi? In res je Opeka francoskemu predsedniku predstavil slovensko stališče in je naletel na posluh in razumevanje. Očitno se je nadškof oprijel vsake bilke, ki bi utegnila koristiti miru.

Tam, kjer zdaj ti sediš, je ob napadu na Slovenijo sedel Milan Kučan, ki je prišel k meni s Francetom Bučarjem. Prosit sta prišla, naj uporabim svoje zveze in posredujem, da se jugoslovanska vojska ustavi, je pripovedoval nadškof. Od tam je telefoniral svojemu prijatelju zveznemu predsedniku švicarske konfederacije Kurtu Furglerju, ta ga je povezal s predsednikom evropske komisije Jacquesom Delorsom. Na nadškofiji so se z njim dogovorili, kako se bo Evropa vključila v mirovno prizadevanje in kaj mora storiti Slovenija, da Evropa sploh stopi v balkanski kotel. Delors je zahteval prekinitev sovražnosti in takrat so se dogovorili za tisto, kar smo potem poznali kot moratorij. Nadškof je bil prepričan, da se bodo po tem srečanju, ki je prineslo mir in nove upe v deželo, prenehale tudi sovražnosti med Slovenci in da bodo lahko vsi, ne glede na ideološko prepričanje, enakopravno živeli in delali v svoji domovini.

.

Toda kakor hitro je v deželi zavladal mir, se je začela gonja proti državnemu tožilcu Antonu Drobniču, ki je mladoleten stopil k domobrancem. Komunisti so obudili duha državljanske vojne in začeli gonjo proti starim sovražnikom. Nadškof je bil zelo razočaran, počutil se je prevaranega in izigranega. Dejal mi je, boš videl, začeli so z Drobničem in domobranci, kmalu bo spet na vrsti Cerkev.

.

Ni se motil in to je bila ves čas njegovega delovanja v samostojni državi Sloveniji največja bolečina. Ves čas si je prizadeval pokazati in javnost prepričati, da Cerkev ne zahteva zase nikakršnih privilegijev, hoče pa vse pravice, ki ji gredo, in položaj, ki je primerljiv s položajem Cerkve v drugih evropskih demokratičnih državah. Ko se je poslavljal s položaja ljubljanskega nadškofa, mu je bilo jasno, da mu na tem področju ni uspelo ustvariti miru. Uspelo mu je prepričati evropsko politično srenjo, uspelo mu je ustaviti jugoslovanske tanke, porazili pa so ga domača partija in njeni somišljeniki. Ideološka vojna proti katolištvu, ki jo imenujejo tudi kulturni boj, se nadaljuje. In zagotovo ne, po Šuštarjevi krivdi, pa tudi ne njegovih naslednikov in sodelavcev. To je pač gorivo, ki ga napol demokratična, napol totalitarna pamet potrebuje za svoje politično preživetje in oblast. Zato tudi ne preseneča, da je nadškof svojemu nasledniku Rodetu dejal, preden mu je izročil nadškofijski sedež: »Zapomni si, komunisti so še tu!« Grenko spoznanje in ugotovitev za tega človeka, ki je vse storil, da bi bil v deželi mir in bi živeli spravljeno drug z drugim v spoštovanju različnosti.

.

Naškof Alojzij Šuštar kljub razočaranju nad početjem ljudi, ki so mu v javnosti ponujali roko, govorili o spravi, zagotavljali, da spoštujejo drugače misleče in celo katoličane, ni prenehal upati, da bosta mir in spoštovanje zavladala tudi med Slovenci. Po svojih močeh je naprej delal za spravo, a ne takšno, v kateri ne bi bilo prostora za resnico ali pa bi jo pometli pod preprogo. Ves čas je odločno poudarjal, da nas bosta demonov nasilja in sovraštva rešili samo resnica in pripravljenost, da se ji priklonimo in jo sprejmemo. To se vse doslej ni zgodilo, vendar nam je rajni nadškof s svojim upanjem pokazal, da tudi mi ne smemo obupati, pa naj nas še tolikokrat prevarajo in izigrajo, ponižajo in osmešijo. Upanje v moč resnice je bilo pri njem neomajno in to je del njegove vélike dediščine, ki nam jo je zapustil.

Drago K. Ocvirk

je profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Zgodovina | Brez komentarjev »

Počitnice naj bodo namenjene tudi delu

Objavil pavel dne 3.07.2007

Moj otrok – Poti dozorevanja

Počitnice naj bodo namenjene tudi delu

Delo, priloga Ona, Tor 03.07.2007

Zdenka Zalokar Divjak, dr. razvojne psihologije

 

Živimo v zanimivem paradoksu: starši delajo čedalje več, otroci in mladostniki pa manj.

 

Odrasli postajajo utrujeni, izčrpani, izgoreli, na drugi strani pa nam pred očmi odraščajo zdolgočaseni in apatični mladi ljudje ( op. Pavel : zanemarjeni in razvajeni otroci), ki ne vedo, kaj bi počeli s seboj. Prvi se na vseh področjih izobražujejo s protistresnimi programi, da bi nekako zdržali tempo, v katerega so se vdali tudi v dobrem prepričanju, da je treba skrbeti za otroke in jim ponuditi vse najboljše možnosti za odraščanje.

 

Toda skrb še zdaleč ne pomeni, da delajo »vse« za otroke ( op. otroka pretirano zaščitijo pred življenjem, zato prezaščiteni otroci kasneje ostanejo nepsosobni na vseh področjih življenja) , ravno nasprotno, tako jih naredijo odvisne od svoje pomoči. To nam dokazuje preveč mladih, ki niso sposobni samostojnosti, ampak živijo pri svojih starših in na njihov račun. ( op. kar je čudaštvov Sloveniji, saj so starši že pred desetletji s tem namenom gradili večstanovanjske hiše, da imajo otroke doma na psihološki ketni).

 

Namesto da bi otrokom postavljali naloge in zahteve, jih večinoma prosijo, naj se učijo, in se z njimi pogajajo za opravljanje najbolj vsakodnevnih del. ( op. zelo očitno znamenje permisivne, zbegane vzgoje, kjer se staršem še sanjajo ne, kaj so cilji in kaj tehnike vzgoje)

Kako nam še ni jasno, da se bo želja za delo in učenje rodila takrat, ko bosta to nalogi, ki se ju opravi brez velikih pedagoških prijemov, enostavno zato, ker sta vrednoti in v tem času in prostoru, kjer živimo, še vedno nujni za preživetje.

.

Konec šolskega leta bi morali otroci praznovati skupaj s starši (od katerih jih je ogromno več vložilo v šolsko delo kot njihovi otroci), smo pa lahko v vseh mestih videvali veliko pijanih mladostnikov, ki so tako proslavili svojo »srečo«, da se je končala šola. Veliko si jih je brez težav pridobilo dovoljenje, da gredo »malo na morje«, praznovat. V enem od kampov sem po naključju opazovala takšno praznovanje, zato so se mi v glavi vrtela vprašanja: »Kje imajo starše? Od kod jim denar? Ali je mogoče, da se to dogaja z našimi mladostniki?« Otroci sploh niso vedeli zase, kje so, kaj šele, kaj govorijo in počnejo.

Zadnje čase se preveč pozornosti namenja zabavi, in to predvsem za otroke in mladostnike, ki potem dejansko »zapravijo« svoja najboljša leta v iskanju dobrih žurov in zlorabe svojega časa. ( op. še ena velika značilnost permisivne vzgoje je, da zaskrbljeni starši naredijo vse, da je otroku prijetno in da se ves čas zabava, a je ves čas v življenju srečen. Razvajen otrok v življenju išče samo lahke bližnjice, zabavo in počitek. Drugih ciljev nima.)

Ob koncu šolskega leta se starši veliko bolj ubadajo z mislimi, kam otroke dati na počitnice, kot kako bi jih lahko zaposlili in kje. Ob vsem tem je tistih, ki niso imeli ravno bleščečih ocen ob koncu srednje šole ali imajo popravne izpite, zelo veliko in obenem je tistih, ki imajo narejene vse pogoje za naslednje letnik, izredno malo.

.

Ravno za vse te posameznike bi bilo še kako koristno, da bi med počitnicami namesto dopustovanja delali in tako vsaj malo začutili, kaj pomeni zgodaj vstati, osem ur delati in preostali del nameniti učenju. Namesto takšnega urnika pa bo večina dolgo spala, se potem kakšno uro posvetila učenju ali jih bo k temu prisilil inštruktor, in ker bodo uspešno naredili letnik, bodo še nagrajeni s kakšnimi počitnicami. Naslednje leto se bo zgodba ponovila, dokler ne bo končano obdobje obveznega šolanja.

.

Seveda pa so tudi otroci in mladostniki, ki so zelo dobro opravili obveznosti v šoli in se jim med počitnicami ne bo treba učiti. Ne glede na to je prav, če tedaj razbremenijo starše vsaj s kuhanjem kosila, pospravljenim stanovanjem in drugimi deli, ki lahko nekoliko pripomorejo k boljšemu vzdušju v družini. Počitnice so priložnost, da se tudi otroci učijo pomena dobrih odnosov, skrbi drug za drugega, dobrih del, saj bo to velika naložba v oblikovanje njihove zelo, zelo pomanjkljive altruistične note osebnosti.

Piše: Zdenka Zalokar Divjak

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vzgoja, razvajen otrok, vzgoja samega sebe, zanemarjen otrok | Brez komentarjev »

Sporočila z nove razprave o uboju srbskega predsednika vlade Zorana Đinđića

Objavil pavel dne 3.07.2007

Sporočila z nove razprave o uboju srbskega predsednika vlade Zorana Đinđića

Ne povsem nepričakovano lahko spremljamo obnovljeno razpravo o motivih in razlogih za uboj predsednika srbske vlade Zorana Đinđića. Povod so bili pred dnevi objavljeni policijski izsledki preiskave o nedovoljenem trgovanju s tobačnimi izdelki med vojnami in neposredno po njih in terorju na ozemlju bivše Jugoslavije. Zanimivo branje, nedvomno, polno najrazličnejših podrobnosti o enormnem bogatenju organizatorjev takšne trgovine, pa vendar pustimo tožilsko-sodni del ob strani.

V tednu, ki je za nami, je namreč srbski specialni tožilec Slobodan Radovanović napovedal oblikovanje posebnega predmeta preiskave o ozadjih premierovega uboja. Premisliti velja nekaj dejstev, ki jih je nedavna polemika politično vplivnih posameznikov ponovno aktualizirala. Pomembno je eno samo vprašanje, kateri mehanizmi in procesi so privedli do uboja predsednika takratne srbske vlade. Analiza teh procesov je pomembna ne samo zaradi zgodovinskega spomina in obsodbe, tudi zaradi današnjih ocen razmer v tem delu Evrope.

Prepričanje o popolni skorumpiranosti oblasti

Oktobra 2000 je bil zrušen Miloševićev režim. Temeljno dilemo nove demokratične oblasti bi lahko danes opisali kot vprašanje, ali bodo samo resne socialno gospodarske reforme zadostne za realno krepitev politične stabilnosti države? Pa seveda to ni bilo samo vprašanje Srbije, enako relevantno je v skoraj vseh državah zahodnega Balkana. In odgovor danes poznamo: ne, saj v teh državah niso bili socialni in gospodarski problemi nikoli glavni glasniki političnih sprememb. Samo kot primer. Stranka pokojnega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana ni izgubila volitev proti stranki prav tako pokojnega Ivice Račana zaradi radikalne rasti brezposelnosti, slabih gospodarskih rezultatov ali oddaljevanja od evropskih pridružitvenih procesov, temveč zaradi prepričanja javnosti, da sta državni in strankarski aparat medsebojno strahovito povezana in skorumpirana ter zaradi antipatije in obsojanja nekaterih, recimo poslovnih potez predsednikove družine.

Težave pokojnega bosanskega predsednika Izetbegovića so bile ob vseh strahotah vojne povezane tudi z dvomljivimi povezavami in sumljivimi finančnimi malverzacijami njemu najbližjih in podrejenih vojaških voditeljev. Težave nekdanjega makedonskega notranjega ministra Ljubomira Frčkovskega niso bile povezane z njegovim ukazom o razgnanju demonstrantov z glavne vpadnice v Skopje, da se je lahko vrnil s smučarskega dopusta, temveč z dovoljenjem za velik nakup slik in opreme za pisarne.

In če se spet vrnem k zgoraj zastavljenemu vprašanju oktobra 2000, tudi Miloševićev režim je bil zrušen predvsem zaradi kriminalno-mafijskih povezav režima in njegove družine ter prepričanja javnosti o popolni skorumpiranosti oblasti. Moja teza je, da ne moremo ocenjevati uspešnosti vlad teh držav, sploh ne v zadnjih letih, zgolj s kazalniki uspešnosti reševanja socialnih in ekonomskih problemov, temveč tudi s stabilnostjo koalicij in uspešnostjo prekinitve vseh povezav s koruptivno organiziranim okoljem.

Napoved obračuna z mafijo in kriminalom

Danes lahko ponovno aktualizirana vprašanja o ozadjih atentata na srbskega predsednika vlade razumemo kot politično vprašanje, namreč ali niso prav tiste združbe organiziranega kriminala, ki so obogatele v času Miloševićevega režima s transakcijami nafte, droge, tobaka in s tem kapitalom izsiljevale centre legalne oblasti, tudi tiste, ki so ukazale uboj premiera, ko je ta nedvoumno pokazal, da bo tudi mednarodno legitimnost svoje oblasti utemeljil na odločitvi o obračunu z mafijo in organiziranim kriminalom. Možnosti dogovora ni bilo več.

Tako razumem tudi zgoraj omenjeni sklep tožilca Radovanovića za vsaj nekaj dogodkov zadnjih pet, šest let. Splača si jih ogledati. Prve dni aprila 2001 je bil ugrabljen, tako takrat kot zdaj verjetno najpomembnejši in najvplivnejši srbski gospodarstvenik Miroslav Mišković. Po plačilu razmeroma velike odkupnine je bil izpuščen. Dober mesec kasneje je francoska policija v Parizu aretirala in izročila Beogradu glavne posameznike organiziranega podzemlja, kasneje zelo znane kot vodje zemunskega klana, zaradi suma vpletenosti v omenjeno ugrabitev. Procesuiran in obtožen ni bil nihče, nasprotno, vsi so bili zelo hitro izpuščeni. Novembra istega leta sledi tako imenovani tihi upor srbskih specialnih enot, tako imenovanih rdečih baretk. Iz svojega centra v Kuli so se z oklepnimi vozili pripeljali v Beograd in blokirali eno izmed vpadnic v mesto. Postavljali so najrazličnejše politične zahteve, predvsem zamenjavo notranjega ministra in spremembe v vodstvu obveščevalne službe. Nihče od organizatorjev protesta ni odgovarjal, lahko smo le poslušali najrazličnejše zgodbe o tem, kako je bil protest prekinjen. Pa so morale biti že takrat marsikomu povsem jasne povezave mafijskega klana in oboroženih specialnih enot.

 

Uspešnost vlad zahodnega Balkana moramo ocenjevati tudi s stabilnostjo koalicij in uspešnostjo pretrganja vseh povezav s koruptivno organiziranim okoljem.

 

Na Balkanu ne gre tako hitro

V tistem času sem svojim prijateljem pojasnjeval, da sem v službi v tistem delu Evrope, kjer se z dlanjo dotakneš tal in čutiš, kako se vrti zemlja. Zato tudi danes ponavljam, da ne smemo biti evforično naklonjeni tem državam samo v času sprememb režima, da ne gre na vprašanja, ali bi lahko države zahodnega Balkana po spremembah režima hitreje napredovale, odgovarjati z obrazci razvitih demokracij. Če želimo podati oceno takratnega ekonomskorazvojnega projekta demokratične oblasti v Srbiji, si je treba vzeti štiri izhodišča. Vprašanje odnosa do haaškega tribunala, odnos do evropskih integracij, vprašanje stabilnosti koalicije ter vprašanje uspešnosti in sposobnosti izpeljave velikih, strateških infrastrukturnih projektov in tujih investicij. Poglejmo odgovore. Sodelovanje z evropsko železno damo Carlo del Ponte se je ciklično zaostrovalo. Takratni zunanji minister Goran Svilanović mi je na novoletnem sprejemu leta 2003 pripovedoval o bruseljskih in washingtonskih pogovorih o potrebnih pritiskih na srbsko vlado, da bi izročila osumljene sodišču v Haagu. Kot vidim v zabeležkah, je takratni pritisk videl skoraj kot poskus uvedbe novih sankcij proti državi in nekaj kasneje dodal: “To bi bil poraz ne samo ene vlade ne Evropske unije, to bi bil poraz dobre volje in ljudi, ki so izboljševali spremembe. Vlada tega ne sme dovoliti. Politika tudi ne. Pa tudi Washington in Bruselj ne.”

Đinđić je imel le še malo časa

Đinđić je bil prepričan, da je potrebno pred začetkom evropskih pogajanj odpreti vprašanje statusa Kosova: “Nekateri žele držati Srbijo v precepu. Odločil sem se spregovoriti, da bi zbudil mednarodno skupnost in Evropsko unijo: ne moreta istočasno veljati dva medsebojno izključujoča se principa, administrativno teritorialni in etnični. Sprejetje takšnega precedensa samo pri Srbiji bi vodilo k destabilizaciji regije.”

Odzivi so bili enoznačni, ni še čas za razpravo o statusu Kosova. Drugega novembra 2002 je bil sestanek vodstva vladajoče srbske koalicije v znanem lovišču Morović. “Imamo zelo malo časa, nekaj tednov,” je ob koncu sestanka povedal Đinđić in pri tem mislil na vprašanje konsolidacije odnosov dveh najmočnejših političnih grupacij v državi, svoje in stranke Vojislava Koštunice. Velikih infrastrukturnih projektov, sam bi jih razumel tudi v smislu nekakšnega “new deala”, ni bilo, kot da ni bilo moči. Vse je kazalo, da stvari ne gredo najbolje. Kot da so jih opazili samo zelo redki in še bolj redki v Bruslju in Washingtonu.

Vzporednice v srbski zgodovini

Zadnji februarski vikend 2003 je bil Beograd kot obkoljen. Vse razpoložljive sile policije in varnostno-informativne agencije so bile vključene. “Ko bom odšel v Haag, bo gorela Srbija,” je že nekaj dni grozil Vojislav Šešelj. Nekoč sem že citiral njegove odgovore za enega izmed beograjskih časopisov, ko je na vprašanje novinarja, kaj se bo zgodilo 29. maja na datum, ki ga tolikokrat omenjate, odgovoril: “To je velik datum v srbski zgodovini, obletnica uboja kralja Aleksandra in kraljice Drage, saj bo obeležen ta veliki datum, mar ne? Naj vas samo spomnim – ko je slišal, da se pripravlja atentat, je Nikola Pašić takoj odšel v neko zdravilišče v Švico”. In kdo naj bi odpotoval 29. maja v Švico, je nadaljeval novinar, odgovor je bil opisen: “Ne 29. maja. On bo odšel približno ob istem času kot jaz.” Đinđić je tisto novo leto preživel v Braziliji na inavguraciji njihovega predsednika, tam naj bi bil tudi potrjen načrt dokončnega obračuna z organiziranim kriminalom. Povsem jasno je bilo, da brez tega niso možni ne reformski ne evropski procesi.

Prvi poskus uboja predsednika vlade je bil v petek 20. februarja 2003 zjutraj, ujeti udeleženi so bili tudi takoj izpuščeni, sam dogodek pa skrajno pomanjšan. Slab mesec kasneje je bil Đinđić ubit.

Včeraj sta v družinskem letovišču v ameriški zvezni državi Maine začela svoje pogovore ruski in ameriški predsednik, George W. Bush in Vladimir Putin. Ena izmed pomembnih tem bodo tudi razmere v jugovzhodni Evropi. Ne gre jih presojati in ocenjevati brez razmisleka o vsem, kar se je zgodilo. V tem vidim racionalno plat ponovnega odprtja tragičnega uboja srbskega predsednika vlade.

Borut Šuklje je podjetnik, ki se ukvarja z mednarodnim svetovanjem. Je nekdanji politik in slovenski veleposlanik v Beogradu.

 

shaman [ 23:05 2.7.2007 ]

Fino. LDS-ovec in seveda marsofček Šuklje pisuni o mafiji v Srbiji. To, da je v Srbiji mafija, po mojem več niti ni novica. Frankl, ka pa ko bi ti našel enega, ki bo pisal o slovenski mafiji? Recimo začnemo z enakim naslovom: “Poguben vpliv korupcije in [Partijsko-]mafijskih povezav” . Nadaljujemo pa en teden za tem z: “Slovenska klijentelistična mafija in njen vpliv na svobodo trga” . Pa potem: “Slovenska klijentelistična mafija in njen vpliv na višino proračunske porabe” . Pa potem “Slovenska mafija in roparska [davčna] uravnilovka, ki jo hrani” , Pa “Slovenska mafija in suženjstvo slovencev” . Pa recimo: “SLO Socijalna država oz. vzakonjen državni reket, ki se steka v žepe slovenske [rdeče] mafije” . Ali recimo, glede na to, da vendarle gre za časopis Finance, nekaj takega: “Metode ruske mafije inferiorne metodam slovenske. V podnaslovu pa: “Slovenska mafija svoje prihodke generira povsem legalno s pomočjo države, ruska pa še vedno od časa do časa uporablja metode Al Kaponeja.” Pa nadaljujemo z: “Slovenski zlati šus oz. šticunga slovenske mafije” v podnaslovu pa, “Kako smo izračunali, da bi davki lahko bili 4 krat nižji, če se iz proračuna ne bi napajala mafija” . In tako naprej. Bi šlo? Mene, kot bralca Financ namreč ta slovenska mafija zanima veliko bolj kot srbska. Drži sicer, da me v primerjavi s pisanjem o zimbabvejski mafiji, slovenska še bolj izrazito zanima kot v primerjavi s srbsko. Glede na to, da v Financa piše akr nekaj komunajzarskih insajderjev , bi pri tej temi informacije o notranjem ustroju SLO mafije lahko prispevali kar oni, pa bi recimo Rop lahko bil “žvižgač”, ona Kranjčeva, ali Kresalova recimo bi lahko bili “globogo grlo”, oni F21 Subotič bi lahko bil “neimenovani vir iz UDBE”, itd… P.S. Vmes lahko serijo teh sila resnih kolumen malo razbijemo in poživimo z naslovi kot je recimo: “Bonsai in 40 F21 palčkof” , ali kaj podobno zabavnega in lahkotnega. Takorekoč, otrokom namesto pravljice zvečer za prebrati.LP shaman

NavadniNimda [ 23:37 2.7.2007 ]

Shaman, ne ide to tako. Pri nas v Sloveniji smo gradualisti. Revolucionarni ihti smo se že davno odrekli (če izvzamemo Semoličevo snežno-meteženje po Ljubljani). Torej lepo počasi in postopoma. Torej “videl sem nekoga v službi, ki je imel plavo kuverto. Hm, morebiti je šel k zobarju” . Ko pride to v zavest delovnih ljudi in občanov (če si lahko sposodim Kardeljev termin), se gre potem naprej. Recimo “oni dan so ujeli kurjega tatu. Upajmo, da ga ne bodo pomilostili.” … Če bomo delovali v tej smeri, bomo čez 20 let ali še kasneje, že precej odrasli v svoji titanski borbi za pravičnejšo družbo, kjer ne bo prostora za poživinjene sindikate ala Jimmy Hoffa & Al Capone v upravah državnih “podjetij”, pa tudi kaznilnica v Dobu na Mirni bi imela že tretji prizidek v izgradnji, kamor bi se zgrinjale množice skorumpiranih bivših državnih uradnikov, šefov uprav državnih “podjetij”, eno-mandatniških politikov po preteku mandata, klientelističnih “poslovnežev”, prisesanih na državni Proračun s pomočjo zrežiranih razpisov, in diplomirancev vseh mogočih dopisnih univerz s sfotokopiranimi diplomami… You name it, vse sorte jih imamo, braća Srbini se skrijejo! :) )

 

 

 

 

 
 

   
   

 
Blog PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |