PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 2.07.2007

Kaj moški potrebuje, da je lahko oče?

Objavil pavel dne 2.07.2007

Ko normalen, zrel moški zve, da je njegova partnerka noseča, se zaveda, do bo moral odigrati zelo pomembno novo in odgovorno vlogo do partnerke in otroka.

Njegova vloga je, da objame s psihološkim objemom svojo partnerko in otroka. To pomeni, da se odpove svojemu psihološkemu otroku ( željam, užitkom, razigranosti, “jaz prvi”, “svobodi” ) in zelo močno uporabi svojo psihološko odraslost ( samostojen in odgovoren spopad z življenjem, iskanje info, učenje, reševanje problemov, dejavno življenje, refleksije) ter psihološkega starša ( negovanje otroka in negovanje žene v njenih potrebah in željah, kritično vrednotenje informacij, obnašanj, vrednote, pravila, cilji, smisli).

Tako kot pri ženskah, imamo tudi pri moških dve skrajni obliki, ki nista dobri oz. sta škodljivi tako za starša, kot za otroka kot za partnerski odnos.

  1. Največ možnosti dandanes pri moških je, na žalost, da so “infantilni očetje”. To pomeni, da ko pride otrok na svet, ga v večini primerov doživljajo kot otroka tekmeca, ko mlajšega brata in so do njega zavestno ali nezavedno izredno ljubosumni. Doživljajo ga kot ODVEČNO BREME. Pošiljajo mu stalne ali občasne signale, da ga sovražijo, oz. ” Ej mulc, ti si tu odveč!”. ” Uničil si mi life!”

Ko njegova žena potrebuje pomoč in pritisne na očetovo odgovornost, se infantilni oče odzove zelo pubertetniško, češ “ nehaj mi težiti”, “pusti me pri miru” , ” zakaj me dušiš”. Kar naenkrat začne doma veliko manjkati, veliko je s prijatelji in kolegi, doma pa je ves tesnobem. Dokler ne zbeži in zapusti tako partnerke kot otroka.

  1. druga skrajnost je “perfect oče”. Tak oče pri rojstvu otroka deluje pretirano odgovorno. Popolnoma izključi svojega psihološkega otroka. Popolnoma skrbi za ženo in za otroka. Sebe v celoti zanemari. Ponavadi za celo življenje. Njegov smisel življenja je da gara in da služi otroku in pri tem podpira še ženo. To so pretirano odgovorne in dostikrat zelo zaskrbljene osebe in izgledajo kot suhoparne, puste osebe. Tako kot perfect mame tudi oni svetu izgledajo, da “živijo SAMO za otroka in družino”. Včasih se zgodi, da infantilna mama zapusti moža in otroka. Mož mora sam odgovorno poskrbeti ( ali ga okoliščine v to šele prisilijo, da iz infantilnega očeta postane normalen oče) za otroka.

Normalen oče bo znal izključiti v času rojstva in vsaj prve tri leta življenja otroka svojega psihološkega otroka: svoje želje, svojo svobodo, razigranost, svoje užitke, hobije itd. na račun skrbi za ženo in otroka, ki ju bo negoval in razvajal in kritično presojal vse v življenju, da ne bo šlo kaj narobe. Potem pa bo pri odraščanju otroka to počasi opuščal in razrahljal skrbnost do otroka, da ga nauči večje samostojnosti in odgovornosti do sebe.

.

Problemi:

najbolj pogost problem je, da pridne in resne ( odgovorne) punce iščejo med fanti ” zabavne” in ” cool” tipe, ki so polni iskrivost, razigranosti, znajo njih zabavati, razvajati, osvajati in nasploh “življenje živeti bolj na easy”.

To pa je kavelj. Ravno ti moški imajo preveč razvitega “psihološkega otroka”( zabava, kreativnost, igra) v sebi in premalo “psihološkega odraslega” ( spopad z življenjem, reševanje problemov, delo, kariera, gradnja in negovanje mreže odnosov), še manj pa ” psihološkega starša v sebi” ( ne znajo negovati ne sebe ne drugih, ne znajo biti kritični do sebe in drugih, ne znajo vrednotiti kaj je prav, dobro in kaj slabo, narobe).

Zato ti “hudi frajerji” in “zapeljivci” in “alfa samci” v trenutku rojstva popolnoma odpovejo. Takrat ( prepozno) te ženske spoznajo, da so v resnici ti tipi otročji, infantilni in da so se HUDO zmotile pri izbiri partnerja. Ker so jezne nase, jih zasovražijo in veze se razderejo v večini primerov, one pa postanejo zagrenjene matere samohranilke.

. Glavna naloga pametne, normalne ženske je, da v hoji s fantom preveri, koliko je fant odgovoren, koliko je delaven, kako rešuje problemov, kako jo zna negovati in kako zna biti kritičen do nje in do sebe ter sveta. To pa bo najlažje videla v konkretnih življenskih dejanjih, kjer je potrebno dalj časa reševati probleme oz. delati.

.Spet pa se sploh v Sloveniji pojavlja problem pri iskanju partnerjev: mladi ljudje so premalo pogumni in sproščeni v iskanju kontaktov, zato so tudi manj aktivni v mreženju in poglabljanju odnosov. Ker dolgo nimajo partnerja, je potem dober prvi, ki pride mimo in pokaže vsaj minimum zanimanja. Takega partnerja potem hitro trdno parazitsko zgrabijo, ga ponavadi za celo življenje zagrabijo in se nanj posesivno prisesajo. V resnici pa niso niti poizkusili pridobiti nekaj IZBIRE med fanti in dekleti, čemur je namenjena hoja v dvoje pred zakonskim odnosom.

Drug problem pa je s kariero. Tak oče ali taka mama se ne more začasno odpovedati temu cilju ( kariera), zato je veliko odsoten iz družine. S tem daje jasno sporočilo: otrok in družina sta mi postranska stvar.  Ker ne zmorejo doživeti ( intimo, zato tudi bežijo v materialne ( denar) in častihlepne smeri ( oblast, moč), da napolnijo notranjo praznino in bolečino, ker so v osnovi nezmožni bližine, odnosa) bližino v odnosu in vse lepote in vso srečo, ki jo bližina v družini prinaša ( tako bližina partnerskega odnosa kot bližina starševskega odnosa), ne bodo nikoli izvedeli, da so v življenju zapravili največjo srečo,  prvo nagrado življenja.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družina, iskanje partnerja, psihologija; duševnost, razvajen otrok, vzgoja samega sebe, zanemarjen otrok, zlorabljen otrok | Brez komentarjev »

Kaj ženska potrebuje, da je lahko mama?

Objavil pavel dne 2.07.2007

Ko ženska izve, da je noseča, lahko zelo različna odreagira na otroka. Ne bom moraliziral.

Otroka v svojem telesu lahko doživi na tri načine:

  1. parazit ( otrok pridobiva, mama izgublja)
  2. pol-parazit ( otrok pridobiva, mama ne izgublja)
  3. simbioza ( oba: otrok in mama imata od močne povezanosti neko dobrobit)
Zrela, odrasla ženska bo običajno otroka doživljala po 3. mesecu ( ko se običajno končajo slabosti) kotnaklonjeno osebo v normalnem simbiotičnem odnosu.

Ko ženska rodi, z otrokom nista več povezana s telesno mejo ( trebuh), ampak sta še vedno povezana s psihološkim objemom.

Ženska običajno potrebuje okrog 10 dni, da otroka sprejme, da ga vzljubi.

Ta psihološki objem mame okrog otroka pomeni, da mora ženska znati vsaj tri leta izklopiti iz svoje osebnosti lastne želje po užitku, razigranosti, razvajanju. Svoja dela osebnosti odraslega ( iskanje informacij, reševanje problemov)  in starša ( vrednotenje) pa uporabiti za to, da otrok preživi.

Vsak jok otroka izraža neko potrebo, ki jo otrok nima potešeno in zaradi katere lahko umre ( lakota, žeja, telesna toplina, polulan, pokakan). Otrok brez skrbi odraslega ne zmore preživeti.

V redkih primerih imamo pri mamah dve skrajnosti:

1. infantilne, otročje mame

so ponavadi mladoletne mamice, ki se jim otrok “zgodi”. Kadar jim je z otrokom prijetno, ga doživljajo zabavno, kot majhna punčka, ki se igra s svojo barbiko. Kadar pa je otrok “siten” ali pa “ji prekriža njene načrte, da gre zvečer v life”, pa je otrok zanjo kot mlajši brat, “ki ji ljubosumno pije kri”. Zato imajo te mamice, ki ne znajo ob lastnem otroku izključiti psihološkega otroka v sebi, ves čas težave v konstantnosti odnosa do otroka. Ta je ambivalenten. Nek trenutek ga ljubi, drug trenutek ga sovraži. Sploh občutek sovraštva je za otroka izredno patološki.

V odraščanju otroka, je veliko znakov iz strani mame, da ” kaj pa je tebe treba bilo” in veliko pogojne ljubezni ter veliko izpadov sovraštva, kar otrok kasneje ponotranji in bo v odraslih letih sam sebe sovražil v večini življenskih okoliščin.

  1. druga skrajnost so “perfect mame” .

To so mame, ki svojega psihološkega otroka po porodu popolnoma črtajo, da se kot odrasla in starševska osebnost lahko popolnoma posvetijo v služenju otroku. Problem je v tem, da te mame otroku služijo kot hlapec najmanj 20 let ali celo življenje. Otroka pretirano ščitijo ali celo razvadijo. Če so mame motene, potem otroka tudi psihično pohabijo. Tak otrok bo težko zapustil mamo.

Normalna mama se zaveda, da mora svojega psihološkega otroka vsaj prve tri leta izključevati. Tako odpadejo žuri in to, da je ona v svojih željah prva. Zaveda se, da so potrebe otroka prve. Kasneje po treh letih pa vedno bolj opušča služenju otroku in se posveča tudi svojemu psihološkemu otroku. Tako otroku omogoča, da si veča mejo z njo v ohlapnost in pri 18letih lahko od mame oddide samostojno in samozavestno v svet.

“Mamini sinčki” in “očetove hčerkice” imajo vse po vrsti dominantno mamo ( oz. hčerkice dominantnega očeta). S tem staršem so še vedno v simbiozi, kar je za 18 let starega človeka že patološko. Zato si tudi v življenju iščejo prav tako (izredno) dominatnega in zaščitniškega partnerja. Patološkost partnerke “maminega sinčka” je v tem, da MORA ” svojemu” moškemu “pomagati”, “ga voditi”, “ga reševati”, ” ga kontrolirati” – saj se le v tem čuti ljubljena. Seveda je jasno, da dominanten partner močno trči v dominantnega starša, zato se razvijejo zelo sovražni odnosi do tašč oz. tastov ( pri moškem partnerju).

Mamini sinčki tudi po poroki živijo zelo blizu mame, očetove hčerkice pa v bližini očeta. Obema je starš ideal ženskosti oz. moškosti. Težko navežejo odnos bližine z drugimi ljudmi.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vzgoja, psihologija; duševnost, vzgoja samega sebe, zanemarjen otrok, zlorabljen otrok | Brez komentarjev »

Sladka mednožja za vaške onaniste

Objavil pavel dne 2.07.2007

Sladka mednožja za vaške onaniste

Mićo Mrkaić
Mićo Mrkaić, ekonomist
finance@finance.si

 

Davki so upravičljivi zgolj za financiranje javnih dobrin

Draga, saj bo hitro konec, upam, da ne boš močno trpela,” je mladenič rekel svoji vitki svetlolasi ženi, ko sta skupaj čakala pred vrati ograjenega kompleksa, ki je še najbolj spominjal na zapor. Segel je z rokami okoli nje in rekel: “Daj, da te še zadnjič objamem.” Vmes pa je posegla stroga paznica v usnjenih škornjih in z bikovko roki in zakričala: “Dovolj je bilo, ura je šest, dama bo pol leta v shemi spolne izravnave, plačati mora svoj dolg družbi. Kako pa mislite, da bi brez izravnave grdi moški, slinasti starčki in luzerji prišli do lepe ženske?

Ali mislite, da nekdo samo zato, ker se je rodil grd ali ker se je postaral, ne sme imeti lepotice?” Mladenič je bruhnil v jok, njegova žena tudi, objela sta se in se nista hotela spustiti, paznica pa je s piščalko poklicala pomočnike in z nekaj dobro odmerjenimi udarci so parček ločili, žensko odvlekli skozi vrata, moškega pa pobili na tla in mu za popotnico namenili še nekaj brc v želodec.

Obdavčevanje je zgolj varianta hlapčevstva

Spoštovani bralci, če se vam zgornja zgodba zdi oddaljena od naše prakse, vam svetujem natančno branje teorije liberalizma Roberta Nozicka. Praksa progresivnega obdavčevanja, prerazdeljevanja in zmanjševanja splošne zavisti z izenačevanjem razpoložljivih dohodkov v temelju ni bistveno drugačna kot zgoraj opisani suženjski sistem.

Po doktrini pravega liberalizma, ki temelji na doktrini samolastništva, ne pa takega, kot ga na primer propagira komunistični mladinec Jožef Školč, je obdavčevanje za karkoli drugega kot za financiranje javnih dobrin zgolj varianta hlapčevstva. Obdavčevanje, katerega namen je izenačevanje možnosti v družbi, pa je de facto enako sistemu, kjer spačkom država omogoči, da se meseno spoznajo z lepoticami.

Sposobni, sredstva za promoviranje lenuhov

Da človek ne sme biti sredstvo drugemu za dosego njegovega cilja, je široko sprejeta etična pozicija, ki jo je formuliral že Immanuel Kant, zato ne bom prijazno gledal na odzive tistih, ki mi bodo v svoji nevednosti zaradi zgoraj napisanega očitali ekstremizem.

Razlika med obdavčevanjem v denarju in v naturi je samo razlika v mehanizmu plačevanja, v obeh primerih pa je rezultat ta, da nas imajo soljudje, ki prejemajo naš denar ali delo, za svojo lastnino, za sredstvo, s pomočjo katerega uresničujejo svoje ambicije ali blažijo svoje frustracije. Nozick in Kant se strinjata v ideji, da ljudje ne smejo biti zgolj sredstvo, odtod pa hitro sledi sklep, da je etična pozicija družbe enakih možnosti, ki možnosti izenačuje s prerazdeljevanjem, nesprejemljiva, saj sposobne in marljive ljudi obravnava kot sredstvo za promoviranje nesposobnih in lenuhov.

Za vsakim transferjem je skrit novodobni suženj

Na podlagi povedanega smo lahko veseli, da se je s politične scene dokončno umaknil Dušan Keber. Ta je s svojim maoističnim manifestom o ljudeh pred profitom pospeševal novodobno suženjstvo, s sladkimi besedami o solidarnosti pa je prikrival kruto dejstvo – da smo plačniki računa njegove egalitaristične utopije sposobni in marljivi in da nas imajo nesposobni in luzerji za sredstva, s katerimi uresničujejo svoje cilje.

Pokvarjeno, mar ne? Za sladkimi besedami o solidarnosti, za vsakim transferjem luzerju ali lenuhu je vedno skrit novodobni suženj, ki v sedanji ureditvi nima nobene zakonske pravice, da se temu suženjstvu upre, še več upor suženjstvu je po naših zakonih kazniv.

Zato moramo z vsemi silami delati za pravi liberalizem Nozickovega tipa, za odpravo suženjstva, ki se evfemistično imenuje solidarnost. Samo minimalna država je garant svobode, v katerem je suženjstvo odpravljeno. Ob Kebrovem propadu sem obujal spomine na boj proti njegovim ekstremističnim projektom in veseli me, da sem z neutrudno dejavnostjo preprečil peklenski načrt ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.

Po tem, ko je izgubil bitko z mano, je šla Kebrova pot samo še navzdol in enako se bo godilo vsakomur, ki mi bo stopil na pot. Kar vprašajte Janeza Janšo, ki zdaj plačuje ceno zato, ker se je požvižgal na moje nasvete.

Kresalovi bo uspelo le, če se bo otresla Školča

Spoštovani bralci, če vam to, kar je v povedano v današnji kolumni, ni všeč in če zato mislite, da je Mrkaić ekstremist, ki dela liberalizmu slabo uslugo, vam močno priporočam branje prave liberalne literature! Kdor misli, da liberalizem pomeni samo nižje davke in privatizacijo podjetij, ali pa pravico, da si brez strahu pred policijo prižgete kak joint, ne gleda dovolj daleč in ne razume celotne globine pravega liberalizma.

Iskreno upam, da bo stranski produkt te kolumne tudi to, da bo iz nje potegnila kak koristen nauk moja prijateljica Katarina Kresal. V politiki ji bo uspelo samo, če se bo otresla komunista Školča, ki hlini liberalizem in jo želi skupaj s svojim pajdašem Kacinom nadzirati iz ozadja, še nikoli pa ni pojasnil, zakaj so državna podjetja kupovala ostudne “skulpture” njegove žene v času, ko je bil predsednik parlamenta.

Socializem in egalitarizem ekvivalent taboriščem

V tem prelomnem času, ko spomin na igralca grofa Drakule Bela Lugosija cveti in ko po besedah velikana človeške misli Boštjana Jazbeca “Veljko Bole računa samo še Grangerjeve teste kavzalnosti”, je naša trpeča država prepolna dobrotnikov, ki se gredo velikodušnost s tujim denarjem.

Ta prisilna solidarnost, ki smo je žal navajeni, je v tesnem sorodstvu z navidezno absurdno velikodušnostjo, pri kateri bi vaše žene in dekleta delili vsem spolno prikrajšanim. Pač, ni vsakdo tak rojen lepotec, kot je Maks Tajnikar, mar ne? Zakaj bi nekdo trpel odrinjenost zaradi svoje genetske zasnove? Zahteve po skrbi družbe za kakovost življenja, uravnotežen trajnostni razvoj in družbi enakih možnostih so zgrajene na novodobnem suženjstvu!

Spoštovani bralci, če vas je bilo zato, da se tega suženjstva zaveste in da začnete brati pravo liberalno literaturo, predvsem Roberta Nozicka, potrebno po glavi udariti s tole macola kolumno, je njen namen dosežen.

Nikakor pa ne nasedajte podlim provincialnim lažnim prerokom liberalizma, ki vas hočejo omrežiti s tem, da vam ponujajo pravljice o trajnostnem razvoju, se gredo corporate welfare in za promocijo svojih doktrinarnih zmazkov vpokličejo kakega lokalno uglednega direktorja – to so kače, ki vas hočejo zaslepiti, da še dolgo ne boste spregledali tega, da sta socializem in egalitarizem de facto ekvivalenta taborišč, kjer posiljujejo vojaki zmagovitih vojska.

 

 
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem | Brez komentarjev »