PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 20.06.2007

Resnica o nevarnosti trave, marihuane

Objavil pavel dne 20.06.2007

V središču – Marihuana, podcenjena droga 

Ko tudi ti postaneš trava

Delo, Ona

Tor 15.05.2007

Marihuana, gandža, trava. »Trava je pravzaprav super ime za marihuano, vsepovsod raste, vsepovsod jo dobiš, ko jo nekaj časa kadiš, tudi sam postaneš trava,« mi je dejala Katja, bivša partnerica zasvojenca z marihuano, ne brez zajedljivosti v glasu. »Kaj misliš s tem, da postaneš trava?«

»Nič ni s tabo. Kar ždiš ali se prekladaš naokoli in si sam o sebi prepričan, da si najbolj kul tip pod soncem, vsi okrog tebe, ki niso zadeti, pa so zmešani. Tako kot trava, samo jê. Pleteniči neke svoje ideje, a ničesar omembe vrednega ne izpelje, nobene odgovornosti in resne komunikacije, ki vodi do prepoznavanja in reševanja težav. S tako zadetim človekom ni mogoče dlje živeti niti delati, ali se tudi sam začneš zakajati ali pa greš. Nekega dne sem imela razmerja dovolj in sem šla. In naj mi nihče ne reče, da trava ni resna droga!«

.

Katja je uspešna svobodna ustvarjalka. Ne samo v partnerski zvezi, tudi pri svojem delu se je srečevala z bolj ali manj rednimi uživalci marihuane, saj jih je v njenih umetniških krogih kar precej. V začetku, pred leti, je bila do kajenja trave nevtralna in strpna, tudi sama je včasih pokadila kakšen džojnt s kolegi, sčasoma pa se je njeno mnenje zelo spremenilo.

.

Ko izgubiš stik z realnostjo

»Ko se začnejo redno zakajati, gre njihova ustvarjalnost navzdol, postanejo neresni in nezanesljivi. Sami sicer mislijo, da so kul in nad vsemi drugimi, da je ves svet nor, samo oni so mirni in imajo prav, v resnici pa so le umaknjeni v svoj iluzorni svet, ki so si ga ustvarili s pomočjo omame s travo. Izgubijo stik z realnostjo in težave, ki se jim zato v življenju začnejo kopičiti, rešujejo tako, da se spet zadenejo in se dvignejo nad običajne smrtnike.« Odločno pomete s trditvami nekaterih, da jim trava pomaga pri ustvarjalnosti.

 

Legalizacija marihuane

Nekateri se ne strinjajo z njo. Od časa do časa se v zahodnem svetu in tudi pri nas pojavijo gibanja in prireditve, ki si prizadevajo za legalizacijo marihuane in jo prikazujejo kot zelo blago ali celo neškodljivo naravno drogo, ki naj bi imela še zdravilne učinke. V nekaterih evropskih državah, na primer v Španiji, Švici in na Nizozemskem, je dekriminalizirana oziroma legalizirana pod posebnimi pogoji, na Nizozemskem jo lahko kupite v posebnih prodajalnah. Pri nas je dekriminalizirano samo uživanje, posedovanje, gojenje, prodajanje in omogočanje uživanja pa je protizakonito. Zlasti tisti, ki si prizadevajo za legalizacijo, poudarjajo, da naj bi bila veliko manj škodljiva kot alkohol in tobak.

.

Strokovna medicinska revija The Lancet je marca letos objavila članek, podpisan s številnimi priznanimi britanskimi strokovnjaki. Primerjalna analiza različnih vrst drog, alkohola in tobaka (glede zasvojljivosti, tveganosti in škodljivosti) je pokazala, da je marihuana mnogo manj škodljiva, saj je med 22 drogami zasedla 17. mesto, precej za alkoholom (11) in tobakom (14). Glede na zasvojljivost je zasedla 11. mesto (tobak tretje in alkohol šesto).

.

Po drugi strani pa se pojavljajo opozorila, da marihuana, ki v zadnjih letih prihaja na evropsko tržišče, vsebuje precej več THC kot v prejšnjem stoletju. Množijo se tudi strokovni članki, ki z rezultati kliničnih raziskav kažejo, da je lahko povzročitelj ali sprožilni dejavnik za razvoj nekaterih psihoz in duševnih bolezni pri tistih, ki so k temu nagnjeni. Statistično je dokazano, da je med uživalci marihuane večji odstotek bolnikov s shizofrenijo, neposredna vzročna povezava med uporabo marihuane in duševno boleznijo pa ni znana.

Druga raziskava kaže na povezavo med uživanjem marihuane v najstniških letih in (lahko s poznejšimi) težavami z duševnim zdravjem, kot so paranoje, psihotične epizode in celo duševne bolezni, kot je shizofrenija pri ljudeh, ki imajo predispozicije za razvoj teh motenj in bolezni. Ob tem ne smemo zanemariti mogočih socialnih posledic in posledic za osebnostni razvoj pri rednem dolgotrajnem uživanju.

Konoplja, neznana znanka

Konoplja je botanično rod Cannabis, ki spada v družino Cannabaceae (konopljevke, sem spada tudi hmelj). Ima do 1,5 metra visoko steblo, listi rastejo navzkrižno, so značilno dlanasto deljeni s podolgastimi, suličasto oblikovanimi nazobčanimi listnimi krpami. Je dvodomna rastlina, kar pomeni, da se moški in ženski cvetovi razvijejo na ločenih ženskih in moških rastlinah. Taksonomi razvrščajo rod Cannabis botaniki na dva načina, oba sta v veljavi. Po enem vključuje tri vrste: C. sativa (navadna konoplja), C. indica (indijska konoplja) in C. rudealis (podivjana, nekoč kultivirana C. sativa v osrednji Aziji). Po drugi razvrstitvi pa se le ena vrsta C. sativa deli na dve podvrsti Cannabis sativa subsp. sativa in Cannabis sativa subsp. indica, torej je tu indijska konoplja podvrsta navadne konoplje. Vrsti oziroma podvrsti in njune različice se razlikujejo po višini rastline, razvejenosti stebla in širini listnih krp. Za indijsko konopljo so značilni listi s širšimi listnimi krpami, vendar obstaja tudi sorta, ki ima ožje listne krpe, bolj podobne navadni konoplji. Konopljo že stoletja gojijo na širokem predelu Evrazije, poleg tega je sorazmerno nezahtevna rastlina, ki zlahka podivja, zato obstajajo številne varietete in sorte omenjenih vrst oziroma podvrst.

Konoplja kot uporabna rastlina

Konoplja je zelo stara kulturna rastlina in le malo so jih že stoletja na tako širokem območju sveta uporabljali v tako različne namene od industrije prek zdravilstva do droge. V industriji uporabljajo njena vlakna, semena in olje. V zdravilstvu so znani nekateri njeni zdravilni učinki. V zadnjih letih tudi farmakologija in medicina raziskujeta njeno uporabnost. Nekateri raziskovalci poročajo o blažilnih učinkih na simptome slabosti, depresije, izgubo teže pri bolnikih z aidsom in rakavih bolnikih pri kemoterapiji. Imela naj bi blag protivnetni in protibolečinski učinek, delovala naj bi tudi kot blago pomirjevalo. Rezultati raziskav kažejo na potencialno uporabnost pri zdravljenju shizofrenije in multiple skleroze.

Uradna medicina zelo zadržana

Ustanove uradne medicine v Združenih državah Amerike (FDA, NIH; izjema je Kanada z zdravilom proti multipli sklerozi) in Evropi so glede uporabe konoplje v zdravstvene namene zelo zadržane. Doslej je uradno ne dovoljujejo, ker naj bi bili škodljivi učinki in možnosti zlorabe večji od koristi. Zagovorniki trdijo, da za tem stojijo farmacevtske multinacionalke, ki ne marajo naravne in poceni konkurence.

Konoplja kot droga

Vrste, podvrste in sorte konoplje vsebujejo zelo različne količine aktivnih substanc kanabinoidov, vseh kanabinoidov je okrog 20. Najbolj znana in raziskana sta CBD (canabidiol) in THC (tetrahidrocanabinol). CBD sam nima hipnotičnega učinka, pripisujejo pa mu zdravilne. Vrsta Cannabis sativa, ki jo uporabljajo v industrijske namene, ima veliko vrednost CBD in majhno vrednost hipnotičnega THC, zato ni uporabna kot droga, ima pa potencialne možnosti uporabe v zdravstvu. Za hipnotični učinek konoplje je odgovoren predvsem THC. Največ ga vsebuje Cannabis indica, torej indijska konoplja. Delež THC lahko precej niha tudi med posameznimi varietetami in sortami indijske konoplje. Za pridobivanje droge so uporabne le ženske rastline, še zlasti veliko THC je v rastnih vršičkih, popkih in ženskih socvetjih. Vsebnost THC v posušenih listih običajne marihuane niha med enim in sedmimi odstotki. Smola indijske konoplje se imenuje hašiš in običajno vsebuje tudi do dvakrat več THC kot posušeni zeleni deli rastlin. Pridobivajo jo iz dlačic, ki prekrivajo rastlino. Hašiševo olje pridobivajo z ekstrakcijo delov rastline, bogatih s THC, in običajno vsebuje 10 do 20 odstotkov THC, lahko pa tudi precej več.

Na trgu se pojavljajo nove hibridne sorte marihuane, ki jih selekcionirajo in vzgajajo v rastlinjakih, kjer z modernimi tehnikami, kot sta osvetljevanje s posebno svetlobo in hidroponika (gojenje rastlin v vodi z nadzorovano koncentracijo mineralov in drugih dodatkov), pridelajo rastline z bistveno večjo vsebnostjo THC v listih, ki lahko dosega enak ali celo večji odstotek, kot ga ima hašiš.

Uporabniki marihuano pretežno kadijo, najpogosteje pomešano s tobakom v obliki cigarete, imenovane džojnt ali džola, lahko pa tudi v pipi. Obstajajo tudi priprave za vdihavanje s pomočjo uparjanja. Iz marihuane se pripravlja tudi maslo in kolački, včasih jo mešajo s hrano in pijačo.

Učinki (pospešen srčni utrip, stopnjevanje občutkov, evforija in duševna sproščenost, včasih pa opazimo tudi nenadne spremembe v zaznavanju, mišljenju in občutenju) so pri kajenju precej večji kot pri oralni uporabi, pojavijo pa se že nekaj minut po zaužitju. Marihuana doseže vrhunec učinkovanja v dvajsetih do tridesetih minutah in učinkuje dve do štiri ure. Takojšnje fiziološke posledice so povišan krvni pritisk, pokanje žilic v očeh, suha usta in grlo ter občutek lakote. Takojšnje psihične posledice so motnje v spominu, predvsem kratkoročnem, popačeno zaznavanje časa in prostora ter zmanjšana sposobnost hitrih reakcij in koordinacije. Marihuana lahko povzroči tako imenovano akutno panično-anksiozno reakcijo: močan strah pred izgubo kontrole in paniko. Simptomi večinoma izginejo v nekaj urah. Narava in intenzivnost kratkoročnega učinka sta odvisni od načina uporabe, količine in koncentracije THC, vsebnosti drugih kanabinoidov, časa med dvema uporabama in tudi mentalnega in telesnega stanja uživalca.

V različnih mentalno-telesnih stanjih in okoliščinah lahko enako marihuano doživi različno: ga na primer sprosti, naredi pasivnega, odsotnega, zaspanega ali pa mu da polet in občutek, da ima kopico dobrih idej. Opazno se zmanjša sposobnost za kompleksnejše mentalne in telesne dejavnosti, zato je vožnja avtomobila pod njenim vplivom prepovedana.

 

Daljše uživanje večjih količin lahko povzroči psihično odvisnost, za katero je značilno, da uporabnik hrepeni po stanju omamljenosti in uporaba droge postane del vsakdanjega življenja. To povzroči številne težave v družini, partnerstvu in službi.

.

MATJAŽEVA IZPOVED

Od trave do heroina

Matjaž se zaradi zasvojenosti s trdimi drogami zdravi v Centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog: »S travo sem se srečal v prvem letniku gimnazije. Nekdo v družbi je prinesel marihuano, zvili smo si džolo in kadili, se smejali, bilo je res v redu, nadaljevali smo skoraj vsakič, ko smo se dobili, tudi finančno nam je bila čisto dostopna. Večinoma smo si zvijali džole in kadili, redkeje smo imeli vodne pipe, včasih cookieje. V tretjem letniku gimnazije smo kadili že skoraj vsak dan, to je bil naš način druženja. Ni pa bilo več tako dobro, ker so se nekateri sošolci nekako oddaljili od nas, malo postrani so nas gledali, niso pa nas povsem izolirali, saj smo vseeno čisto dobro funkcionirali v šoli, ni bilo večje frke. Prav zaradi kajenja marihuane pa sem moral zapustiti gimnazijo in se prešolati na drugo. Tega mi je bilo res žal, ker sem se na tisti dobro počutil. Na novi gimnaziji sem z družbo spet kadil marihuano. Fizično nisem čutil potrebe po travi, sem pa velikokrat razmišljal o tem, kako dobro bi bilo prav zdajle imeti kakšen džojnt, biti easy in se kar preseliti v tisti drugi svet in občutke. Čas je tekel drugače, če smo bili zadeti, vse je bilo bolj easy. Tu in tam se je pojavil občutek paranoje, kaj bo, če … in vprašanje, kaj pa, če ni vse tako easy, kot se zdi, kaj če to res ni v redu, kaj, če bodo res posledice? Ne bi mogel reči, da sem bil fizično zasvojen. V nekem obdobju sem imel deklico, s katero se nisva zakajala, takrat sem bistveno manj kadil marihuano in ne bi mogel reči, da mi je manjkala. Ko zdaj gledam nazaj, mislim, da bi imel brez zakajanja višje ocene, ostal bi na šoli, ki mi je bila všeč. Moje meje so zato precej širše. Verjetno je bil zato prehod na heroin lažji. Ne bi mogel sicer reči, da me je marihuana kot taka vodila k heroinu, mislim pa, da je razširitev mej olajšala prehod nanj. Med tistimi, s katerimi smo se skupaj zakajali, so nekateri nehali, nekaj jih je prešlo na trde droge, med njimi koga celo ni več, so tudi taki, ki le včasih še pokadijo kakšno džolo; zelo različno, ni pravila.

Mladim bi rekel iz svoje lastne izkušnje: pustite trde droge čisto pri miru, niti ne poskušajte, tudi marihuani se je najbolje izogniti. Pa nočem moralizirati, to je nasvet, ker sem videl, kako se ljudje znajdejo v začaranem krogu droge. Enkrat zagotovo postane bad, a takrat je prepozno, da bi bil pameten, takrat si že zasvojen in je težko priti ven. Poiščite raje druge užitke v življenju in druženju, peljite se s kolesom, z motorjem.«

Zakaj marihuana?

Ivanko Berčan je ustanoviteljica in predsednica Društva za delo z mladimi v stiski Žarek s sedežem na Jesenicah, ki med drugim vključuje dnevne centre Naj mladih ne vzgaja ulica in komuno Skupnost Žarek. Spregovorila je o vzrokih in posledicah uživanja marihuane. Pridružil se nam je njen sodelavec A. C., ki je bil tudi sam odvisnik in zdaj svoje izkušnje iskreno in odkrito deli z mladimi.

.

Ali je marihuana res sorazmerno nenevarna?

A. C.: Naša domača »trava« vsebuje tri do štiri odstotke THC, vzgojena v rastlinjakih pa ga ima tudi do 10-krat več! Tudi pri nas jo gojijo. THC zelo spremeni zaznavanje okolja, občutek za čas in razdalje postane popolnoma nerealen, in takšni ljudje celo vozijo avto! Nekateri trdijo, da trava ne povzroča fiziološke zasvojenosti, psihično pa samo pri nekaterih posameznikih. To ne drži, pri nekaterih opazimo tudi fiziološko zasvojenost, vendar to sploh ni najpomembneje. Pomembne so posledice! Psihološka zasvojenost se razvije, in to velika, pojavijo se hude težave. Ne glede na stopnjo zasvojenosti so posledice pogosto zelo hude. Poznam več primerov, ko so mladi ljudje zboleli za shizofrenijo, res jih je škoda. Mladi, ki poskušajo travo, se v glavnem ne zavedajo, kako nevarna je, čeprav se trudimo, da bi jim to dopovedali. Mislijo, da imajo vse pod kontrolo, da se jim ne more zgoditi nič nevarnega, da so prepametni, da bi šli čez mejo. Takšno razmišljanje poznam iz lastne izkušnje. Vendar je to zmota. V trenutku, ko začneš kaditi, si že čez mejo!

Berčan: Marihuana je vsekakor droga. Vsi, ki jih poznam, so začeli s travo, nihče ni šel kar takoj na heroin ali drugo trdo drogo. Ko opazujem mladostnike, ki kadijo travo, opažam, kako se spreminjajo, kako jim začnejo stvari »dol padat«, postajajo zamorjeni, se začnejo zapirati vase in v svoj svet. Pogosto se hihitajo brez pravega vzroka, ne da bi bili zares veseli. Najpomembneje pa je vedeti, da je vse, kar človek vzame zato, da bi se bolje počutil in deloval, namesto da bi izhajal iz sebe, svojih resničnih potreb, občutkov in notranje moči, droga. Ko začnemo jemati nekaj od zunaj, namesto da bi poiskali v sebi, naša osebnost začne umirati. Vzeti neko substanco, da bi se bolje počutil in stvari doživljal drugače, prijetneje, je že v prvem koraku zgrešena pot. V naslednjih korakih gre človek naprej v iskanju vse intenzivnejših občutkov, vse globlje tone v drogo in se oddaljuje od samega sebe. Ne ozre se več vase, da bi v sebi poiskal občutek varnosti, trdnosti in si zgradil temelje za življenje.

Kako pomagati mladostnikom, ki uživajo marihuano?

Berčan: Sami redko prepoznajo, da imajo problem. Večinoma pokličejo starši. Tudi preventivno veliko delamo s starši. Opažam, da so izjemno popustljivi, vzgoja je zelo permisivna, otrokom v družini pogosto ne postavijo nobenih meja. Otroci in najstniki se preizkušajo ob mejah, nujno jih potrebujejo, sicer se čisto izgubijo, zbegani so in nimajo občutka varnosti. Ne vedo, kaj je trdnost. Ko se srečamo s starši, jim najprej povemo, kakšno je dejansko stanje in kam lahko kajenje trave vodi. Potem se pogovorimo, kako postaviti meje in kako pomagati mladostniku. Mama nekega dekleta je prišla k nam po pomoč, ker je bila hči že krepko na travi. S hčerko smo se najprej dogovorili, da bo redno hodila k nam v dnevni center na učno pomoč. Kmalu smo prišli tudi na njene težave in način življenja in tako je spoznala, kaj dela narobe. Pomembno je dovolj zgodaj postaviti meje in pomagati mlademu stopiti na boljšo pot. Spomnim se mame, katere hči je pri devetih letih kadila. Mama je to preprosto dopuščala: »Če ji bom prepovedala, gre lahko še na kaj hujšega.« To je napačno razmišljanje! Ker ni imela nobenih mej, je stopila na pot, ki vodi k hujšemu! Kdaj bo mati postavila mejo, kdaj bo hči na dovolj hudem? V dnevnem centru se srečujejo skupine mladih, veliko se pogovarjamo, imam sodelavce, ki so bili nekoč na drogah, in povedo svoje izkušnje. Za nekatere mlade je še dovolj zgodaj, da »potegnejo ročno« in spremenijo način življenja.

Delujete pa tudi preventivno.

Imamo številne programe za osnovne in srednje šole ter mlade in njihove starše. Poudarek ni na informacijah o drogah, saj je tega vsepovsod dovolj in včasih deluje že skoraj kot reklama. Pogovarjamo se, kaj so vzroki, kje so tisti kamni, kjer se mladostnik spotakne, da ne more zakorakati naprej v življenje. Mlade spodbujamo k prizadevanju za uresničitev svojih sanj, ni dovolj samo sanjariti, pomembno se je zavedati, da resnično kakovost življenja dosežeš samo z lastnim delom in da ni bližnjic. Poudarjamo, kako pomembna je resnica. Prikrivanje in laži vodijo v vse globlje v težave, na koncu se mladostnik ne more nikomur več zaupati, ker bi moral povedati že zelo grozne stvari. Mladim pomagamo najti zaupanje vase in svoje lastne moči, spodbujamo jih, da se sprejmejo takšni, kot so, saj ni nihče popoln, vsi se srečujemo z dvomi in strahovi. Ko razvijejo temeljno zaupanje vase, ne čutijo več tako močne potrebe po pripadnosti klapi. Potreba po pripadnosti in povezanosti je pogosto vzrok, da se priključijo družbi, kjer skupaj kadijo travo. Skupaj z mladimi raziskujemo ozadje jemanja drog. Pogosto rečejo: »Pa saj problem ni droga, problem je to, kar je zadaj!« Nenehno se srečujemo z njihovimi kompleksi manjvrednosti, slabo samopodobo. Nimajo stika s seboj, ne vedo, kaj se v njih dogaja. Pomagamo jim najti stik, izraziti, kaj čutijo in doživljajo. Sprememba se mora zgoditi od znotraj, da človek lahko tudi na zunaj spremeni svoje življenje.

A. C.: Ko govorim z mladimi, jim ne ponujam tehničnih podatkov o drogah in ne moraliziram, ampak jim iskreno povem, kako sem sam doživljal svoje obdobje drogiranja. Grozno je bilo. Muka, huda muka. Iskreno in odkrito jim opišem vse posledice in jim povem, kako težka in dolgotrajna je pot ven in kako iluzorno si je na začetku domišljati, da imaš stvari pod nadzorom.

.

AJDINA IZPOVED

Življenje z odvisnikom je grozljivo

»V razmerju s človekom, zasvojenim z marihuano, sem preživela dobro desetletje. Začetek je bil pravljično lep, poln varne in tople bližine, ki je obetala, da bova ustvarila družino, se skupaj žlahtno starala, dokler naju smrt ne loči. Simbioza je bila res močna, imela sem občutek, da mi bere misli, želje, občutke. Življenje se je počasi, neopazno, a vztrajno, začelo vrteti samo še okrog odnosa. Drugi ljudje so bili bolj ali manj moteči, zato sva čas preživljala pretežno sama. Ogrožalo me je le njegovo zakajanje, iz česar sem bila izločena. Teh trenutkov, ki so počasi zasejali razdor, si nikoli ni pustil vzeti. Šele pozneje sem dojela, da je bil zato umirjen, ljubeč, zanimiv, omnipotenten partner, ki mu nič ni moglo do živega, zato sem ga občudovala in oboževala. Zasvojenost je bila obojestranska: pri meni z njim, pri njem pa z marihuano. Drugi del najinega sobivanja ni bil več tako rožnat. Vložila sem ogromno energije v to, da bi preprečila kajenje, a mi seveda ni uspelo. Življenje s svojimi zahtevami je začelo pritiskati, omama v dvoje pa ni bila več tako močna. Čutila sem, da se najin odnos giblje po ustaljenih navadah in da postaja čedalje bolj mrtev, otopel, zato me je začelo spet vleči v življenje. Najini poti sta se začeli vse bolj razhajati. Veliko sem brala o učinkih marihuane, ko sem to povezala z lastnimi izkušnjami, sem bila vse bolj prepričana, da ni tako nedolžna, še zlasti če jo človek uživa redno vsak dan. Njeni učinki na duševnost so nesporni, sčasoma lahko izzove tudi shizofrenijo. Prihodnost ni bila torej nič obetavna. Otroka z njim si nisem več želela, ker sem prebrala, da ima zaradi zasvojenosti z marihuano enega ali obeh staršev lahko posledice. Poleg tega sem vse bolj čutila, da njegov življenjski slog osamljenega jezdeca vpliva tudi name in me odteguje od življenja.

Zdaj vem, da kar počne naš partner, počnemo tudi sami. Ko živimo skupaj, vplivamo drug na drugega na vseh ravneh: telesni, duševni in duhovni.

 

Intuitivno sem čutila, da se moram osamosvojiti, sicer bo šlo vse samo še navzdol. Zbirala sem notranjo moč za odhod, kar se je tudi zgodilo. To je bilo eno najtežjih obdobij v mojem življenju, saj sem bila prvič soočena s seboj in nisem mogla več vseh usmerjati svojih pričakovanj in energije v partnerja. Zame se je prvič v življenju začela prava osebnostna in duhovna rast na lastnih nogah, brez zatočišča v navidezno varni simbiozi.«

Piše: Lea Jelen

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družina, inženirji družbe, modne družbene smernice, razvajen otrok, zlorabljen otrok | Brez komentarjev »