PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 19.06.2007

Soočenje s smrtjo oz. neozdravljivo boleznijo

Objavil pavel dne 19.06.2007

Psihiatrinja Elisabeth Kubler – Ross je v svoji knjigi O smrti in umiranju takole naštela faze človekovega odziva na smrt bližnjega oz. novico zdravnika, ” Imate raka!”:

  1. zanikanje,
  2. jeza,
  3. taktiziranje,
  4. depresija ( žalost, strah, tesnoba, obup),
  5. sprijaznjenje.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v citati, psihologija; duševnost | Brez komentarjev »

SBI20 presegel 10.000

Objavil pavel dne 19.06.2007

SBI20 presegel 10 tisočakov

Jure Rozman
Jure Rozman
jure.rozman@finance.si

 

Na ljubljanski borzi je danes borzni indeks SBI20 samozavestno presegel mejo 10 tisoč točk, Krki se je preboj nad tisoč evrov izognil za las

  • Share/Bookmark

Objavljeno v borza, trg, gospodarstvo oz. ekonomija | Brez komentarjev »

Iskanje življenjskega partnerja preko interneta

Objavil pavel dne 19.06.2007

Svetuje: Alenka Berlot Košiček

Čim prej na prvi zmenek

Delo, piloga Ona, Tor 19.06.2007

 

Po nasvetu prijateljice sem se odločila, da poiščem partnerja prek spleta. Najprej sem bila razočarana, izkazalo se je, da so večinoma neresni. Potem mi je moški uporabnik napisal zelo lepo sporočilo. Malo sva klepetala, kmalu je predlagal srečanje. Težava je, da mu ne zaupam. Čeprav se mi zdi, da misli resno, ne morem dokončno presoditi, ali je vredno, da se srečam z njim. On meni, da lažje spoznaš osebo, če jo vidiš v živo. Mi lahko kako pomagate?

.

Ksenija

.

Pri delu se večkrat srečam z ljudmi, ki imajo izkušnje z iskanjem partnerja prek spleta. Poznam nekaj uspešnih parov, ki so se spoznali tako.

Kljub temu čutim, da je med ljudmi še veliko predsodkov.

.

Ampak še pomembneje je, da se dejanj lotimo po zdravem premisleku in z realnimi pričakovanji. To ljudem po navadi manjka.

.

.

V vsakodnevnem hitrem tempu nam primanjkuje priložnosti za spoznavanje novih ljudi. Bolj ali manj se vrtimo v istem zaprtem (op. socialnem) krogu. Možnost srečati nekoga, ki bi lahko postal naš partner, se bistveno zmanjša, ko končamo študij.

Tisti, ki jim do tedaj ni uspelo ustvariti trdne zveze ali so se s partnerjem iz zelo mladih let razšli, ker iz zaljubljenosti nista našla poti v zrelo ljubezen, se pogosto znajdejo sami. Mnogi na pragu tridesetih let se sprašujejo, kje najti ustreznega partnerja.

.

Prav tako imajo težave ljudje srednjih let in starejši, ki so iz kakršnega koli razloga ostali sami in bi si želeli ustvariti novo zvezo.

.

Navezovanje stikov prek spleta je lahko dobra priložnost. Prav tako kot v vsakdanjem življenju srečamo različne ljudi, so tudi na spletu taki in taki.

Nekaterim je le do avantur, bežnih stikov, drugi, tudi moški, si želijo resne zveze kot vi.

.

Strinjam se z mnenjem moškega, ki ga omenjate, da se je treba čim prej (op. v živo) srečati. Spoznavamo se lahko le v osebnem stiku.

.

Pozitivno vlogo takšnih spletnih portalov vidim v tem, da omogoča uporabnikom prvi ( op. !!!) stik z drugo osebo. Dopisovanje naj bo kratko in prvi zmenek čim prej. Včasih smo rekli, papir prenese vse, in prav to velja za dopisovanje prek spleta. Tam lahko med drugim srečate ljudi, ki imajo neverjeten dar pisnega izražanja, bujno domišljijo, to pa je tudi vse. Lahkoverni jim hitro nasedejo, se kar topijo ob pisnih izlivih življenjskih modrosti in čustveni toplini. Oseba si zato ustvari iluzijo nekoga, ki ga ni. Celo zaljubi se v človeka, ki obstaja le v virtualnem svetu. ( op. zelo znana stara slovenska popevka v kateri pevec poje: ” Vem nekje živeti mora, ženska ki jo vroče ljubim!”, ?????).

.

Za spretnimi dopisovalci se lahko skrivajo tudi ljudje, ki resničnih stikov z drugimi sploh niso sposobni navezati ali pa so v tem zelo omejeni.

.

Pri osebnem srečanju, če se sploh zgodi, sta razočaranje in prizadetost na drugi strani lahko velika in nekateri težko razumejo, zakaj se je prav njim to pripetilo.

.

Zadaj so:

 

  1. prevelika želja po partnerju,
  2. bližini,
  3. ljubezni in
  4. nerealna pričakovanja.

Sočloveka lahko spoznavamo le v osebnih srečanjih, v pogovoru in še bolj s tistim, kar nam sporoča z nebesednimi sporočili:

 

  1. obrazno mimiko,
  2. telesnimi gestami,
  3. ali je telesni izraz skladen s tistim, kar govori.
  4. Prav tako ga spoznavamo prek njegovih odzivov na različne situacije.
  5. ( op. najbolj pa ga spoznavamo kasneje v dejavnostih, kako dela, kako se obnaša kadar se pojavijo težave, kako rešuje probleme, kako odreagira v manjši in večji stiski, kako se krega, kako rešuje konflikte itd)

 

Ljudje, ki so vsaj malo občutljivi in znajo opazovati, odkrijejo vsaj to, da človek ni pristen. ( op. tu je predvsem problem naivnosti in zaslepljenosti s pričakovanji).

.

Vaš strah pred osebnim stikom je pretiran in vam predstavlja oviro, kot ste že sami opazili. Morda se skrivajo za njim

 

  1. slabe izkušnje,
  2. negativna samopodoba,
  3. strah pred zavrnitvijo
  4. ali kaj drugega.

Če si želite ustvariti zvezo, boste morali premagati strah, drugače ne bo šlo.

Prav je, da ste previdni, da izberete za sestanek javni kraj, da ne vstopite v avto človeka, ki ga ne poznate, in podobno. Če bi se o svojem strahu radi osebno pogovorili, me lahko pokličete na 031 318 652.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskanje partnerja | Brez komentarjev »

Človek mora imeti v življenju najmanj dva scenarija

Objavil pavel dne 19.06.2007

Metka Klevišar, dr. med., upokojena zdravnica

Človek mora imeti v življenju najmanj dva scenarija

Delo, priloga Ona,

Tor 19.06.2007

 

Rodila se je leta 1944 v Ljubljani. Družino je zaznamovala mamina srčna bolezen. Tudi to je pripomoglo, da se jeMetka Klevišar namesto za slavistiko odločila za študij medicine. V prvem letniku, stara je bila 19 let, jo je presenetila novica, da je najverjetneje zbolela za multiplo sklerozo, kar so nevrološke preiskave potrdile čez dve leti. Bolezen je pri njej potekala ugodno. Zaposlila se je na Onkološkem inštitutu, vse do upokojitve leta 1994 je delala z bolniki s pljučnim rakom. Pomoč človeku v težkih preizkušnjah jo je vodila k ustanovitvi društva Hospic, ki spremlja umirajoče in žalujoče svojce. Zaradi humanih prizadevanj je bila leta 1995 razglašena za Slovenko leta. Zdaj živi novo obdobje, svojo četrto kariero. Bolezen vedno bolj postaja stvarnost in problem, vendar je pogumno spoprijemanje z boleznijo ni nikoli pripeljalo na rob onemoglosti, tudi zdaj ne. Je vedra in energična, zna se veseliti vsakega trenutka. Bogate življenjske izkušnje zapisuje v člankih in samostojnih knjigah ali jih ljudem posreduje v živi besedi.

Zanimivo je, kako pozorno spremljate vsakdanje življenje ljudi, ki jih srečujete, in poskušate del tega spraviti na papir. Znamo Slovenci preprosto samo živeti?

Nemogoče je govoriti na splošno, vendar se mi zdi,

  1. da se znamo premalo veseliti življenja,
  2. premalo uživamo v tem, kar imamo, tudi v čisto vsakdanjih (op. majhnih) stvareh.
  3. Najpomembneje je, da človek »hodi«.
  4. (op. da se naučimo ne delati ideale in jih porušimo!) Vsak ima v mladosti predstavo o tem, kaj je zanj pomembno, vendar sčasoma ob vsem, kar doživlja, s čimer se spoprijema, nekako začuti, kaj je tisto bistveno.
  5. Želela bi, da bi znali biti bolj kos življenju z vsem, kar nam prinaša,
  6. in se ga kljub vsemu veseliti. ( op. ne-razvajen človek se tega že v otroštvu izuri, danes pa je večina ljudi že kar globoko razvajenih, kar se vidi v nerganju, kritikanstvu in v obupavanju nad življenjem, ker ni tako kot v sanjskih idealih).

.

Kakšen je sploh naš manevrski prostor, če v življenju ni nič naključno in je pravzaprav vse vnaprej določeno?

Ne vem, kako bi živeli brez načrtov. Vse življenje jih delamo – večje, manjše, kratkoročne ali dolgoročne. Potrebni so. Vendar če vprašate ljudi, ali se jim je življenje dogajalo tako, kot so predvidevali pri dvajsetih, bo vsak rekel, da se je sukalo čisto drugače, veliko želj se jim ni uresničilo. Zato so bili žalostni, mislili so, da jim je spodletelo. ( op. ljudje so žalostni, ker ne zmorej prisiliti življenja v kalup ideala, ki si ga postavijo)

Umetnost je, da znamo iz takih zgodb spoznati, zakaj so se morale zgoditi v prav tistem trenutku. Nemalokrat se izkaže, da ni šlo za naključje niti neuspeh, ampak priložnost za nekaj novega. Morda ob tem zaslutimo, da nekdo ( op. Nekdo?) ureja naše življenje veliko bolje, kot znamo sami načrtovati. Samo včasih tega ne vidimo. Tu pa smo spet pri tem, da je vse odvisno od posameznika.

Srečujem veliko ljudi, ki jih doletijo težke stvari. Vsak doživlja svojo stisko, ki jo je težko meriti, zanimivo pa je opazovati, kako različno se odzivamo na vse, s čimer se srečujemo v življenju.( NI POMEMBEN PROBLEM, POMEMBEN JE MOJ ODZIV NA TA PROBLEM). Nekdo bo zaradi enakih težav rekel, da je zdrav, drugi se bo imel za hudo bolnega. Vmes pa je široka paleta možnosti.

Vi ste se morali zgodaj naučiti živeti z negotovostjo.

V prvem letniku na medicini so mi diagnosticirali multiplo sklerozo, stara sem bila devetnajst let. Zaznamovala me je za vse življenje, to je razumljivo. Zavedam pa se, da brez te diagnoze ne bi bila to, kar sem, druga stvar, ki sem jo ob bolezni spoznala, je, da se nenehno zavedam, da je življenje samo kot takšno negotovo. Ne le bolezen, tudi številne druge stvari so, ko ne veš, kako bodo potekale. Prav nič ni zagotovljeno. Razen smrti, seveda. Nič ni gotovo. S tem se srečujemo vsi in s to temeljno resnico se je treba sprijazniti, kar je seveda lahko reči, ukrepati pa precej težje.

.

Oprostite, da sem osebna: ste verni?

Sem.

.

Morda sta upanje in vera v tem, da zdržimo v položaju, kakršen je, brez zagrenjenosti, s hvaležnostjo, da je tako in ne slabše.

Moja čisto osebna vera, ki je del vsega, kar doživljam, tudi če o njej ne govorim veliko, ima vlogo v mojem življenju. Prepričana sem, da se ob življenjskih prelomnicah dejansko izkaže globoka človekova vera v to,

  1. da ima vse smisel,
  2. da končno mora biti vse dobro, kljub neznankam.
  3. In še: mene izkušnje učijo, da smem upati. Ne na idealno rešitev ( op. to je ena največjih skušnjav, da si ljudje v težavah začnejo risati ideale), ampak da bom nekako zmogla, kar koli bo že prišlo. Tudi za tisti dokončni skok v smrt. Našteto nima ničesar opraviti z institucionalno vero.

Poznam res veliko ljudi, ki so zelo vpeti v cerkvene strukture, vendar ne najdejo vere zase. (op.!!!!, resničen stavek, katastrofalen prikaz razmer v Cerkvi).

.

Mora življenjski realizem, kakršnega premorete vi, človek pri sebi razviti ali mu je dan po naravi in vzgoji?

Moja mama je bila velikokrat pred smrtjo, ker je imela hudo srčno napako. Ko sva bili s sestro še majhni, jaz sem bila stara kakšnih dvanajst let, naju je zdravnica poklicala k sebi in rekla, da se morava naučiti dobro kuhati in gospodinjiti, ker bo mama kmalu umrla.

.

Vas je bilo strah?

Takrat seveda. Starši so bili preprosti ljudje, ampak modri, in smo se o tem ogromno odkrito pogovarjali. In to ne z grozo. Po drugi strani je tudi v najtežjih trenutkih ostalo živo upanje, da bo šlo. Tako sem dobila od doma dobro življenjsko doto:

  1.   po eni strani velik življenjski realizem,
  2.  po drugi spoznanje, da vselej lahko upaš.

Zanimiva je misel, da mora imeti človek v življenju najmanj dva scenarija, če ne celo več. Tako lažje, bolj neobremenjeno živi. Ob bolezni je to še posebno pomembno. Pomeni, da moraš vedno dopustiti, čeprav se ne zavedaš prav dobro, da boš ozdravel ali pa tudi ne, da ti bo nekaj uspelo ali pa tudi ne. Hudo je, če pričakuješ eno samo možnost in si ves usmerjen vanjo, potem pa se ne uresniči. Katastrofa. Ko so mi kot študentki ugotovili multiplo sklerozo, sem dopuščala možnost, po kateri bi me bolezen še pred koncem študija priklenila na posteljo. Uresničil se je zame ugodnejši scenarij. Dopuščala sem možnost, da ne bom dočakala upokojitve po redni poti, in hkrati upala, da bo bolezen napredovala počasi. Zavedala sem se, da nekega dne ne bom mogla peš v drugo nadstropje, pred petimi leti sem se preselila in ta skrb je odpadla.

.

Z diagnozo multiple skleroze živite več kot štirideset let. Je treba imeti veliko poguma, da je človek »to, kar je«?

Kot študentka medicine sploh nisem razumela marsičesa, kar sem prebrala o multipli sklerozi. Jasno mi je bilo le, da lahko povzroči hudo invalidnost. Znašla sem se v nezavidljivi situaciji – bila sem sama s svojim strahom pred prihodnostjo, spraševala sem se, kako bo bolezen pri meni potekala.

Težave so se kazale počasi, korak za korakom, tako sem se nanje lahko pravočasno privadila. Vse bolj sem tudi spoznavala, da se nima smisla obremenjevati s strahom, kaj bo, ko bo, če bo …

Vedela sem, da bom vse težave reševala, ko bodo aktualne. Če gledam nazaj, je bila sreča zame tudi, da staršev nisem vznemirjala z diagnozo. Bi razumeli? Spremeniti tako ali tako ne bi mogli ničesar. Prihranjeno mi je bilo, da bi komplicirali.

.

Ni lažje nositi bremena, če ga nosita vsaj dva skupaj?

Vse prevečkrat doživljam, da starše bolezen skrbi bolj kot otroke. Pred dnevi, denimo, me je poklical gospod, ker so tridesetletnemu sinu diagnosticirali sum na multiplo sklerozo. To je pri njem povzročilo neizmeren strah in zmedo, prepričana sem, da ga je bolj prizadelo kot sina. In potem je cirkus v hiši. To, da sem študirala medicino, mi je pomagalo toliko, da sem kot zdravnica vsaj približno vedela, naj ne pričakujem nemogočega. Poleg tega sem se leta 1974 zaposlila na Onkološkem inštitutu, česar nisem načrtovala. Kar zgodilo se je. In zgodilo se je točno najboljše mogoče. Nenehno sem delala z ljudmi, ki so doživljali neizmerno večje stiske kot jaz. Nisem imela razloga, da bi se pritoževala. Še več, s svojim zdravstvenim stanjem sem morala biti pravzaprav zadovoljna – nisem zmogla vsega, vendar še vedno veliko. Živela sem skoraj normalno. ( op. izmaknila se je odgovoru, nanj ni odgovorila).

.

Ampak bržkone ste si zastavljali vprašanje: zakaj prav jaz?

Dvajset let sem preživela med bolniki s pljučnim rakom, ta čas je bil zame zelo dragocen. Umirajoči so me dejansko učili živeti, zavedela sem se, kaj je pravzaprav bistvo življenja.

Je pa škoda, da veliko ljudi vidi samo sebe. Če znaš videti tudi druge, je zame to oblika solidarnosti, ki ti pomaga živeti. Ko nehaš biti središče sveta, okoli katerega se vse vrti, ko si eden izmed vseh ljudi na istem čolnu, potem te vprašanje, zakaj ravno jaz, manj obremenjuje. Morda se lahko kdaj tudi vprašaš, zakaj se meni ne dogajajo tako hude stvari. Ena od oblik solidarnosti je solidarnost med zdravnikom in bolnikom. To ne pomeni, da bi bolnik vedel toliko medicine kot zdravnik, ampak da oba dajeta in oba dobivata. Ne samo bolnik, tudi zdravnik v tem odnosu veliko dobi. Ob tej zavesti laže zdrži težke stvari, s katerimi se pri delu srečuje.

.

Pravite, da postaja vaša bolezen vse bolj stvarna. Kako zdaj premišljate o sebi?

Dejstvo je, da bolezen počasi napreduje, kar je tudi pričakovati. Ko sem pisala knjigo Moja četrta kariera, še nisem uporabljala vozička, zdaj ga. Treba ga je pravočasno sprejeti in se ne bojevati do konca, češ, saj bo … Doma sicer hodim sama ob palici, vesela pa sem, da za ven vendar uporabljam voziček, omogoča mi večjo samostojnost. In prav zadovoljna sem s tem, kar zmorem, moram pa tudi priznati, da mi ni vseeno, kako bo naprej.

.

Ni skrivnost, da živite polno življenje. Predavate, prevajate, pišete članke in samostojne knjige. V Četrti karieri ste podelili z drugimi svoje doživljanje diagnoze multiple skleroze. Je bila tudi nekakšna terapija za vas?

Ko sem se lotila pisanja, se mi je zdel pravi trenutek, da spregovorim o sebi, o doživljanju bolezni, o svoji četrti karieri, ki sem jo takrat začenjala. Drži, moja življenjska pot je samo moja, vendar sem prepričana, da je vedno dragoceno slišati druge, kako se spopadajo s podobnimi težavami, kot se sam. Moja najnovejša rubrika, ki jo pišem, se imenuje Pogled z vozička (op. v Družini)– zamisli kar sproti prihajo, vse bolj tudi spoznavam, da so življenjske zgodbe, ki jih posredujemo drug drugemu, neprecenljiv zaklad. Zanimivo, dokler meni ni bilo treba, nisem nikoli štela stopnic ali kako priti v hišo …

.

V gimnazijskih letih ste bili odločeni, da boste študirali slavistiko. Zakaj vas je zaneslo na medicino?

Težko reči, kateri je bil ključni razlog. Rada in veliko sem brala, pisala sem lepe spise. (smeh) Pravzaprav sem se zadnje leto pred maturo premislila, ker se mi je zazdelo, da bi postala pravi knjižni molj, če bi postala slavistka. Ugotovila sem, da bi medicina zame pomenila pot do ljudi. Veselila me je interna medicina, še sanjalo pa se mi ni, da bo moje poklicno področje onkologija.

.

Kako ste se torej zaposlili na Onkološkem inštitutu?

Zelo enostavno. Po koncu študija sem bila pet let in pol na Dunaju, kjer sem delala v zdravstvu. Ko sem se vrnila, sem potrebovala službo. Spominjam se, bil je petek, ko sem prišla v Ljubljano, razmišljala sem, kje je največ možnosti za zaposlitev. Spomnila sem se kolegice, ki je pravila, da je na Onkološkem inštitutu prostor. Takrat, leta 1974, je bilo težko dobiti osebje za delo s hudo bolnimi. Sprejeli so me v ponedeljek zjutraj in takoj sem začela delati, ne da bi bila kdaj prej načrtovala to delo.

Ste odločitev kdaj obžalovali?

Nikoli. Lahko sem samo vedno bolj spoznavala, da prihod tja ni bil naključje.

Upokojili ste se dokaj mladi. Zakaj?

V dvajsetih letih dela na Onkološkem inštitutu nisem bila niti en dan na bolniškem dopustu. Upokojila sem se 1994. s petintridesetimi leti delovne dobe – zaradi dela na radioterapiji sem imela pet let bonificirane delovne dobe, pet študijskih let sem dokupila. Odločila sem se, ker sem se vprašala, kaj z odhodom v pokoj pridobim – želela sem sprostiti čas, saj sem veliko delala z umirajočimi in njihovimi svojci. Hvaležna sem, da sem imela možnost svobodne izbire in sem se upokojila kot zdrav človek.

Na vašem obrazu ni videti sledi izkušenj, da ste dvajset let stali do smrti ob strani bolnikom.

Veste, ljudje imajo pogosto napačno predstavo. Prepričani so, da je delo duhamorno, o tistem pa, ki se pogovarja z umirajočimi, da nosi okrog žalosten obraz. Spomnim se, da sem si postavila hipotetično vprašanje: Če bi morala zboleti za eno od oblik raka, za katero bi se odločila? Najbolj sem poznala svoje bolnike, bolnike s pljučnim rakom, ki imajo sploh slabo prognozo. Ugotovila sem, da bi najraje imela pljučnega raka, če bi ga že morala imeti, ker sem ga poznala. Vesela sem bila, da sem tako razmišljala, ker bi s svojimi bolniki težko delala, če bi se mi zdelo grozno imeti pljučnega raka. Veste, izjemno rada sem imela svoje delo. Ni lahko delati z ljudmi, ki so hudo bolni, po drugi strani pa se ob njih dotikaš bistvenega. Ob umirajočih se lahko učiš pristnih človeških odnosov, strpnosti, dojemanja, kaj je pomembno v življenju. Ob umirajočih sem se dejansko naučila tudi upanja.

.

Kaj je lahko vsebina upanja med umiranjem?

V takšnih okoliščinah ne to, da bo človek ozdravel, upanje je, da bo, dokler živi, preživel čim bolj polno, da ga ne bo bolelo in ne bo sam.

Prav iz potrebe po spremljanju nekoga, ki umira, in razbijanju tabujev v zvezi z umiranjem in s smrtjo je v vas dozorela zamisel o Hospicu?

Med bolniki in svojci sem občutila neznansko veliko stisk. Ustanovitev skupine, ki bi ponujala oporo tako bolnikom kot svojcem in zdravstvenemu osebju, je bila nujna. Ideja je dozorela leta 1995 s slovenskim društvom Hospic, ki spremlja umirajoče ter žalujoče svojce. Pomeni življenjsko filozofijo, celostno skrb za umirajočega, ki vključuje njegove fizične in duhovne potrebe kakor tudi potrebe njegove družine. Program torej pomaga, da človek čim bolj polno preživi zadnji del svoje življenjske poti, če se le da, v krogu družine.

Ljudem je običajno nelagodno, ko izvemo, da je nekdo zbolel, saj ne vemo, kaj reči, kako ravnati. Zakaj nismo sposobni biti ob nekom, ki trpi?

To je značilno za današnji čas, morda zato, ker postajamo vse bolj odtujeni, po drugi strani to področje ostaja skrivnost in smo do nje manj odprti. Ko nekdo zboli, nastane okoli njega in družine praznina.

Ljudje se umaknejo, ker ne vedo, kaj bi rekli. Poglejte, saj je hudo, če nekdo zboli, ampak veliko huje je, da se o tem sploh ne pogovarjajo. Iskreno pogovarjajo. Namesto da bi takrat, ko je pomembno, govorili, si drug pred drugim zatiskajo oči in se delajo, kot da nič ni.

.

Verjetno zato, ker je tako najlaže ravnati.

Spomnim se osemdeset let starega gospoda, ki ima raka na pljučih. Kmalu bo umrl, ampak nihče si mu ne upa nič reči, pridejo ga obiskat, prebijejo z njim pet minut, nato tako rekoč zbežijo. Ob tem so nesrečni, ker ga imajo radi, tako zelo se jim smili. In nesrečen je on. Drugače bi bilo, če bi se odprli, si prisluhnili. Mislim, da je to usmeritev, za katero si mora človek prizadevati vse življenje, gojiti iskrenost do sebe in soljudi. Ne biti na zunaj imeniten, ampak biti to, kar si. Veste, nimam otrok in ne mislim razpravljati o vzgoji, vendar sem prepričana, da je ena najtežjih preizkušenj za starše otroka vzgojiti v samozavestnega, samostojnega človeka, ki si upa biti tudi drugačen … Ne mislim, da bi nosil zelene lase. (nasmeh) Moram pa priznati, da bi se tudi sama jezila, če bi imela sina z zelenimi lasmi … (smeh) Ampak pomembno se je naučiti živeti z nedokončanimi zadevami, kajti vsega v življenju ne moremo razrešiti. Dostikrat kdo meni, da je treba pred smrtjo vse rešiti. To ni res. Včasih pač ne gre. Zato ne moremo ljudem zbujati občutkov krivde, če česa ne zmorejo. Včasih stvari enostavno ne gredo. Življenje je takšno, kot pač je. Nikoli popolno. Oziroma redko. (op. haloooo?).

.

Kako se odzovejo ljudje, ko vas vidijo na invalidskem vozičku?

Ah, o tem bi lahko marsikaj povedala. Denimo, ko sem bila na izletu v Barceloni, me je kolega zdravnik prvič videl na vozičku, vendar je bil tiho in si ni upal reči ničesar. Drugi spet vprašajo in jim razložim, da ga imam, ker tako lažje obvladam marsikatero situacijo, in prav to je zame pomembno. Najdejo se tudi taki, ki vprašajo nekako vsiljivo, da se mi ne zdi vredno odgovarjati, in jih pustim v njihovi radovednosti.

Katere stvari v življenju vas vedno znova osrečujejo?

To je relativno. Sreča je občutek, ki nastane, ko čutim povezanost z ljudmi, s katerimi sodelujem, in onimi, ki me kličejo oziroma pišejo, ker preprosto želijo pokazati, da so z menoj. To me veseli. Prijetni občutki.

Je mogoče, da vas srečevanje z ljudmi nikoli ne utrudi?

Da. Mislim, da je tako. Tudi zato, ker znam biti tudi sama in tega ne doživljam kot težo, ampak kot priložnost, da se v tišini in miru vedno znova vračam k sebi.

.

Zadnjih pet let preživljate s prijateljico, tudi upokojeno zdravnico Julko Žagar. Mnogi, ki se poklicno ukvarjajo s starimi ljudmi, vidijo v vajinem načinu bivanja model, ki bi ga bilo treba priporočiti tudi drugim, da bi lažje in bolj polno živeli.

Bom povedala, zakaj. Prej sem stanovala v sosednji ulici, v drugem nadstropju brez dvigala, moj krog gibanja je bil zelo omejen, vse težje sem hodila. Začeli sva razmišljati, da bi se preselili v večje stanovanje, vendar sva se na koncu odločili iskati dve stanovanji v istem stopnišču, z dvigalom in garažo v hiši ter po možnosti z infrastrukturo v bližini. Prav to se nama je uresničilo prej, kot sva upali. Kar hitro sva se morali odločiti. Niti tega nisva vedeli, katero stanovanje bo od katere. Zdaj že pet let živiva vsaka v svojem, vodiva eno gospodinjstvo in druga drugi pomagava. Sicer sva bili vse življenje solerki, živeli sva sami, brez družine in nikoli vajeni živeti v skupnosti. Mislim, da je stvar človeške zrelosti, da sva midve v najini različnosti pripravljeni na zelo dobro sožitje. To doživljava kot blagoslov. Ni nama dolgčas, čeprav sva upokojeni. Veliko se pogovarjava, skupaj gledava televizijo, imava veliko prijateljev in kar naprej naju obiskujejo. Poglejte, midve nisva nikoli kuhali – Julka pravi, da se ji je celo voda prismodila – zdaj nama je malenkost povabiti pet ljudi na kosilo.

Pravite, da veliko reči ne morete več opravljati, potrebujete pomoč, ampak se kljub temu počutite svobodno.

Jasno. Moram povedati, da nikoli ne pomislim na to, da že deset let nikamor ne morem sama. Če je treba kam priti, rečem, da bom takrat tam. In pridem. Seveda pa pomembno pripomorejo h kakovosti življenja socialni stiki. To se mi zdi bistveno.

Če vas vprašam, ali ste zdravi – kakšen je vaš odgovor?

Brez pomisleka, da sem. Nimam težav, zaradi katerih bi morala jemati zdravila, tudi bolečin nimam. Edina moja težava je, da težko hodim in sem omejena v gibanju. Ampak zato se ne počutim bolne. Nasprotno, počutim se kot zdrav človek.

Ali zdravila za svojo bolezen niste nikoli iskali?

Multipla skleroza je bolezen, ki se je pravzaprav ne more zdraviti. Za lajšanje simptomov so takrat, ko sem zbolela, dajali injekcije vitamina B, enkrat sem zaradi vnetja vidnega živca jemala kortikosteroide v zelo velikih odmerkih. Vesela sem, da se mi ni bilo treba odločati za kar koli drugega kot za življenje. Zdaj namreč poskušajo z zdravili ustaviti bolezen, vendar poznam ljudi, ki niso zadovoljni, radi bi jih nehali jemati, a si ne upajo niti ne vedo, ali jim bodo pomagala. Počutim se stokrat bolj svobodno, ker se mi ni bilo treba odločati, ali bi sprejela takšno zdravljenje ali ne. Mislim, da je prav tako.

Sprašuje: Klavdija Miko

Foto: Matej Družnik

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Praktični del življenja, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, vzgoja samega sebe | Brez komentarjev »