PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 15.06.2007

Zmaj, strelovod in latrina

Objavil pavel dne 15.06.2007

Zmaj, strelovod in latrina

natisni
 
 

06/17/2007 , časopis DRUŽINA

Od greha do zarote Čas je, da spoznamo, da protiverska drža, ki se prej ali slej nadaljuje v organizirani družbeni akciji, ni toliko vezana na družbeno ureditev kot na stanje duha. Dejstvo, da povsod po Evropi redno hodi k maši 10 do 15 odstotkov kristjanov, je pomenljivo. Kristjani smo po drugi svetovni vojni živeli bodisi v Španiji pod diktaturo katoličana Franca, bodisi pod taktirko liberalnih krščanskih demokratov na Nizozemskem, bodisi smo vzdihovali pod peto komunizma, vendar je danes stanje duha povsod približno enako brezbožno. Tudi v deželah z veliko katoliško tradicijo, kjer Cerkev še kaže določeno množičnost, prej ali slej hamletovsko naletimo na »nekaj gnilega« – denimo na Poljskem smo takoj zatem, ko je ljudstvo s sesutjem komunizma razkazalo javno moč katolištva, razkrili eno najvišjih stopenj splavov na svetu. Protiversko čustvo torej NI ( op. IZKLJUČNO) sad
  1. komunistične strahovlade
  2. ali prostozidarske zarote,
pač pa vesti človeštva, ki je iz srca izgnalo Boga in se predalo grehu. Če so kje kakšni zarotniki ( op. seveda tudi obstajajo ljudje, ki jim je prvi ali eden glavnih ciljev boj proti Cerkvi, toda za kristjana bi bilo preveč PARANOIDNO, da bi se obešal nanje), ki vodijo medijske kampanje proti Cerkvi (česar ne bomo a priori izključili), je njihovo delovanje možno, ker se v človekovi notranjosti odvija huda duhovna drama: boj med grešno in hrepenečo čudjo, med poslušanjem in preslišanjem Besede. Kdor bo nagnjen k preslišanju Besede, bo nagnjen tudi k utišanju Cerkve, k njenemu javnemu moralnemu razvrednotenju. Protiversko in proticerkveno čustvo je najprej osebno dejstvo, nato družbena akcija. Najprej je osebni greh, nato proticerkvena zarota. Agresivni laicizem v akciji Ali se tovrstna družbena akcija že dogaja? Očitno se. Ob razsežnosti moralnega razkroja, ki smo mu priča na Zahodu, bi bilo celo čudno, če javne bitke proti Kristusovim učencem ne bi bilo. Če je na milijone ljudi vpletenih v zločin splava, ne moremo pričakovati, da bo Cerkev, ki splav jasno in glasno obsoja, zleknjena v tempeljsko udobje uživala vsesplošni ugled in žela hvalo. Gonja ima vse bolj razvidno ideološko in politično podobo. V prejšnji številki Družine je škof Peter Štumpf zapisal, da je laicizem nova ideologija, ki je zamenjala marksizem. Ta ideologija postaja vse bolj agresivna in vse bolj spretno tipa v temne globine duha, zaznava strahove in drame sodobnega človeka ter jih zlorablja v politične namene. Duhovno in moralno razruvanega človeka z vse večjo lahkoto prepričuje, da je z njim vse v redu. Problem je le v krščanstvu, ki kar naprej drega v človekovo vest ter se gre nekega samozvanega žandarja morale in vzvišenega razsodnika. (op. oprostite, toda meni gre zelo na živce, če se gre nekdo vzvišenega razsodnika. Meni se zdi dovolj, če nekdo pove svoje mnenje, trditev. Če pa se dela vzvišenega, potem pa sebe malikuje.) Laicizem ponekod dobiva tako veliko politično moč, da kristjan lahko tvega obsodbo »sovražnega govora« in tudi zapor, če denimo izjavi: »Homoseksualnost je greh!« Poglejte na internet in preučite sodni kalvariji, ki sta ju doživela pastorja Ake Green s Švedske ter Stephen Boissoin iz Kanade! Zdi se, da bo tudi tovrstni laicizem, kot že nekatere ideologije pred njim, prej ali slej zapadel skušnjavi omejevanja svobode veroizpovedi. V kakšnih proticerkvenih postopkih pa se izrisuje laicizem na Slovenskem? Vsaj na tri načine. Da je Cerkev risana kot prvi problem sodobne družbe, torej kot hudobni zmaj. Da Cerkev služi kot strelovod za sproščanje družbenih napetosti. Da Cerkev spreminjamo v latrino, v katero na silo tiščimo lastni gnoj. Bodimo nazornejši! Cerkev kot zmaj Kdor je gledal Trenja o problemu pedofilije (na telovo, 7. junija) in izvajanje poslanca Pečeta, ve, o čem govorimo. Ta gospod in njegova stranka sta v problematiki pedofilije zaznala novo »tržno nišo«. Najprej sta razgovor o pedofiliji stopnjevala do apokaliptičnih razsežnosti, s čimer sta vznemirila in prestrašila vse starše. Nato sta ta isti strah staršev preusmerila proti Cerkvi, ki tudi drugod po svetu v neolaicističnih scenarijih pač igra vlogo hudobnega zmaja, ki žre majhne otroke. In končni cilj operacije: prestrašena mamica bo tako le v stranki gospoda Pečeta videla tisto legijo svetih Jurijev, ki bo zaščitila slovensko milo otročad pred hudobnim zmajem. Drugi, bolj usoden in prikrit cilj je utišati Cerkev. Zmaj namreč nima pravice do govora in zagovora. Vest moralno razkrojenih ljudi je takó na varnem pred Besedo, ki prihaja iz Cerkve.
  1. Ali vésti spolno sprevrženih ne godi novinarsko dokazovanje, da »je Cerkev polna pedofilov«?
  2. Ali lopovu, ki je ukradel podjetje, ne godi spoznanje, da » tudi Cerkvi gre samo za denar«?
  3. Ali politiku, katerega krvavoroki mentorji so od leta 1945 naprej z gestapovskimi metodami vladali Sloveniji, ni na kožo pisano historično-ideološko stališče, češ »Cerkev je zažgala na milijone evropskih žensk in pobila na milijone ameriških Indijancev«?
Proticerkveni politik je po eni strani priložnostni izvajalec tega notranjega nareka, po drugi pa nevaren manipulator nezavednih (anti)religioznih vzgibov. Skratka, grešnikova vest je tista, ki »potrebuje«, »proizvaja« in krepi podobo grešne Cerkve – podobo vsakomur nevarnega zmaja. Cerkev kot strelovod
  1. Čim bolj ko bo svet grd in frustriran v svoji grdoti, tem bolj se bo jezil na Cerkev.
  2. Čim več se bo nabralo temnih naelektrenih oblakov na nebu zahodne civilizacije, tem več strel bo udarilo v zvonik Petrove stavbe. Psihoanalitiki bi dejali, da gre pri tem za obračun z intrapsihično podobo Boga, ki ga ranjena vest vidi kot vrhovnega krivca za človeško nesrečo. Cerkev je tisti simbol, na katerega bodo ljudje stresali svojo jezo nad življenjem.
Ostanimo pri aktualnem primeru. »Pridobitev« spolne revolucije je, da je splošna spolna in zakonska morala v razsulu, kar ima strahotne posledice za mlajši rod, v naslednji fazi pa ogroža socialno in biološko stabilnost celotne civilizacije. Toda namesto ostre analize, ki bi jo morali opraviti verniki t. i. svobodne ljubezni o tem, kaj je šlo narobe, se pojavi proticerkveni refleks. Našli se bodo novinarji in zviti politiki ter razširili novico, da je največ gnusnega spolnega greha prav med cerkvenimi posvečenci. Da je celibat v svojem okolju leglo seksualnega zla, danes trdijo že nekateri akademiki. Na ta način to,
  1. kar se hudega godi med moškim in žensko, po pravilu strelovoda plačuje katoliški celibater.
  2. Kar so zavozili razuzdani hipiji in pogrošni freudisti, mora danes boleti Cerkev!
Nič zato, če podatki kažejo, da je največ pedofilije med domačimi stenami, in nič zato, če trume evropskih moških hodi na seksualni turizem v eksotične dežele, kjer za nekaj dolarjev dobiš desetletno deklico, važno je le, koliko je tega med duhovniki! Ponavlja se Kajfeževa prerokba, ki jo lahko prevedemo takole: Bolje da mučimo nekaj duhovnikov, kot da mučimo ves grešni narod (prim. Jn 11,50).To ni nič novega. Že iz časov starozaveznih prerokov vemo, da oblast in ljudstvo, ki ju prerok zasači v grehu in ju ostro kritizira, v lastno obrambo za edinega problematičnega, edinega, ki je vzrok družbene in celo kozmične nesreče, razglasita ravno božjega moža. »Si to ti, ki spravljaš Izraela v nesrečo?« je rekel pokvarjeni oblastnik Ahab preroku Eliju v času hude suše in lakote (prim. 1 Kr 18,17). Cerkev v latrini Performerki Samira in Tina sta uprizorili svetoskrunski šov s podobo ptujskogorske Matere božje. Kot poroča in s sliko pokaže Delo (26. 5.), sta hoteli spregovoriti le (oj, ta »le«) o tem, kaj človeku ostane po ljubezenskem »flopu«. Po razočarani ljubezni se počutiš bedno. To vemo. Zakaj potem prizor nage ženske, ki v drži in okrasju ptujskogorske Device našteva svoja bežna in prazna seksualna srečanja z moškimi? Spet smo priča projekciji človeške drame v božjo sfero. V performansu se spolna razpuščenost in depresivna izruvanost sodobne ženske raztegne na Devico Marijo. Podsporočilo je strašno: ker ljubezni ni op. v meni), je ne sme biti niti pri Devici Mariji. In v nadaljevanju: ker je vse umazano in temno, mora biti umazana in temna tudi božja Mati. Oziroma: če smo vsi končali v žalostni latrini, mora z nami biti tudi Cerkev. Kaj zdaj? Bodimo pozitivni! Ali ni agresivni laicizem tudi znak, da evropski človek pogovora z Bogom ne more prekiniti. Četudi se z Bogom prepira in ga žali, z njim vendarle govori. To je pohušanje, ampak to je tudi priložnost.

Branko Cestnik

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, mediji, novinarji | Brez komentarjev »

Kdo je zavozil Slovenijo?

Objavil pavel dne 15.06.2007

objavljeno 15.6.07 00:01, tiskana izdaja št. 113/2007

Komentarjev: [20]


Komentar:

Kdo je zavozil Slovenijo?

Uroš Urbas
Uroš Urbas
uros.urbas@finance.si

 

Drugi naj se vojskujejo, ti, srečna Avstrija, pa se poročaj, je bil od konca 15. stoletja pregovor za habsburško monarhijo. Medtem ko so druge evropske države svoje ozemlje širile z vojnami, jih je habsburška monarhija s porokami. Medtem ko se v Sloveniji že skoraj deset let ukvarjamo s tem, kateri lobiji so si neupravičeno izgovorili rente, sanjarimo o reformah in našem prodoru v vrh svetovno najkonkurenčnejših, ko neuspešno rešujemo črne fonde tajnih služb in razmišljamo, kako rešiti pokojninski sistem, so Bavčar, Šrot, Bohorič … poskrbeli za pokojninsko zavarovanje potomcev svojih potomcev. Medtem ko slovensko privatizacijo delajo podobno ruski, smo ponosni na visoko gospodarsko rast in na to, da imamo nizko stopnjo dohodkovne neenakosti (Ginnijev koeficient je 0,29, s čimer smo pod evropskim povprečjem, ZDA pa ima koeficient nad 0,4). Toda pomembnejše, premoženjske enakosti pri nas ni še nihče izmeril. Da ne bo nesporazumov: neenakost nikakor ni slaba, je povsem nesporna, če je pravično pridobljena v pošteni tržni tekmi, ne pa po načelu “znajdi se” in ob pomoči političnih povezav ter nacionalnega brambovstva.

Ker je Boško Šrot čuvanje slovenskih nacionalnih interesov izrabil za svoj interes, je najbolj na očeh javnosti – četudi nedostopen za medije, a z največjimi političnimi ambicijami. Edina smola Boška Šrota je, da ni ravno tipičen oligarh – čeprav ima s svojimi političnimi ambicijami tipičen oligarhičen način vodenja in načrte za ustoličenje svojega brata za predsednika ne nepomembne stranke, pri čemer bo imel na voljo tudi infrastrukturo svojega medija, ki je obenem največja slovenska časopisna hiša. Šrot bo za menedžerski odkup Pivovarne Laško pač moral plačati velik kup denarja (oziroma ga bo plačala Pivovarna Laško), medtem ko so oligarhi svoje premoženje dobili za bagatelo. Mu je pa, tako kot kakšnim korejskim čebolom, v zelo kratkem času uspelo lastništvo tako preplesti, da je lastnikom odvzel nadzor nad družbo. Pivovarna Laško sicer ni njegova, toda lastniki praktično ne vplivajo na njegovo vodenje. Šrotu ne moremo šteti za slabo, da je slovensko industrijo pijač predstavil kot nacionalni interes in pri tem osvojil čustva Slovencev. Bili smo ponosni nanj, ko je pregnal Belgijce, Slovenci se pa ne damo, tujega nočemo, svojega ne damo! Šrotu ne moremo šteti za slabo, da je kupil najboljšega consigliera v državi, in to v paketu s skesanko. Šrot je bil le pravi človek, ki je bil na pravem mestu ob pravem času. Če bi bile okoliščine zrele, bi enako naredil Tone Turnšek ali pa Janko Kosmina z Istrabenzom.

Odgovornost za povečevanje nepravične premoženjske neenakosti s političnimi povezavami in izigravanjem zakonov imajo Drnovšek, Rop in Janša. Prva dva sta držala štango svojim političnim prijateljem, s čimer so onemogočili retencijo političnih elit, zadnjega pa je pri ravnanju vodilo maščevanje. Ni ga zanimalo, kakšne bodo posledice, hotel se je le maščevati. Doslej si ni še noben predsednik vlade kot prioritetno nalogo svojega programa postavil zavzemanja za pravno državo.

————————————————————————————-

še zanimiv komentar

 shaman [ 00:48 ] “….Odgovornost za povečevanje nepravične premoženjske neenakosti s političnimi povezavami in izigravanjem zakonov imajo Drnovšek, Rop in Janša. Prva dva sta držala štango svojim političnim prijateljem, s čimer so onemogočili retencijo političnih elit , zadnjega pa je pri ravnanju vodilo maščevanje. Ni ga zanimalo, kakšne bodo posledice, hotel se je le maščevati….:”====================================Ali prav razumem? Drnovšek in Rop sta svojim političnim prijateljem omogočila, da na temelju izigravanja zakonov in [klijentelističnih] političnih povezav, nagrmadijo premoženje in s tem, povzročili “velike” premoženjske razlike.V zvezi z bogatenjem na temelju političnih povezav in izigravanjem zakonov se povsem strinjam z avtorjem – ja Rop in Drnovšek sta počela natančno to in najbrž ne le in zgolj to. Najbrž se [oba] nista ustavile le pri omogočanju prjatlem, da kradejo.Ni mi pa jasno zakaj je akcent na “razlikah” in ne na kraji sami.In ko se je to zgodilo nam je, pravi avtor, bojda šla u kurac retencija nekih konkretnih političnih elit. Katerih? Če nam pa avtor zaupa katerih elit retencija in če prav slutim na katere misli, bom najverjetneje želel zastaviti še naslednje [retorično] vprašanje. Na temelju česa gradi avtor tezo, da se bi tiste fantomske politične elite morale obdržati inu obstati? Lopovska Drni in Rop gori ali doli, dajmo najprej videti, katere elite, bog jih nima rad, so nastale in se niso obdržale pa se bi morale.P.S. Kolikor vem so v SLO med letom 1989 in 15. junijem 2007 nastale le in izključno komunistične, prokomunistične, nekakšne socijalistične in komunistom kompatibilne politične elite. Neuspele retencije teh ne bi bilo za obžalovati, roko na srce pa [žal] niti niso bile ogrožene niti so izginile. Torej?Lp shaman

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem | Brez komentarjev »

Prihodnost je v družinah

Objavil pavel dne 15.06.2007

 

Komentar:

Volitve so blizu

Janez Drobnič
Janez Drobnič, Poslanec NSi
finance@finance.si

 

Ali bo dan slovesa tudi dan žetve?

Ob navdušenju, ki smo mu bili priča ob koncu pogajanj o zakonu o delovnih razmerjih, se mi je postavilo gornje vprašanje. Res je do naslednjih parlamentarnih volitev še leto in pol, a če vključimo še pol leta intenzivnih priprav na predsedovanje in potem še pol leta predsedovanja, so volitve pred vrati. Vlada nima več časa, da prav veliko naredi pri urejanju domačih zadev. Saj veste, ko so pri hiši gostje in tudi, ko se nanje pripravljamo, domači interesi niso v ospredju. In še nekaj je res: na obisk se pripravimo ne le s postrežbo, temveč tudi olepšamo stanovanje, če ne gre drugače, tudi ob neupoštevanju ustaljenih pravil. Skratka, po hitrem postopku potisnemo stvari pod posteljo, v omaro ali predal oziroma jih umaknemo z vidnega polja, prezračimo in s kako dišavo osvežimo prostor ter poskrbimo za prijaznost s prikupnim cvetličnim aranžmajem. Torej, sporočilo je nedvoumno: pri nas je vse na svojem mestu in pod nadzorom.

A kaj po tem, ko gostje odidejo? V ospredje stopi realnost, omare se odprejo, nežni parfum se razdiši in vsemu temu se pridruži še razdejanje, ki pač sodi k domači zabavi, kup smeti in nepomite posode in … Ostane le odmev prijaznih besed zadovoljstva, ki so jih izrekli gostje ob odhodu. Nam pa ostaneta nered in umazanija, ki motita še veliko bolj kakor prej.

Ko gostje odidejo

To so bile misli, ki so me spremljale ob “prečudoviti” novici, da so socialni partnerji usklajeni. V katere omare in predale so založili vsa nerešena vprašanja, prepotrebne spremembe, kdo je koga “parfumiral in zračil”, komu koristi sejanje rožic? Kakor da bi lahko živeli od zemeljskih vonjav in svetlobe sonca. Kdo smo, da ne sprevidimo takih kozmetičnih trikov?

Pa vendar bo enkrat treba pospraviti, sicer se bomo zadušili v lastni gnojnici. Kdo bo potonil prvi? Tu pač veljajo zakoni fizike – tisti, ki je manjši, ker mu pride prej čez glavo. Pa tako lepo smo se dogovorili, napisali program reform, določili smer, pot in cilj. Pod žarometi in pred očmi javnosti podpisali visok družbeni konsenz, se usedli na vozu in … in samo sedeli – uživali. Tistih, ki so vlekli voz, je bilo premalo. Dober program še ne pomeni sprememb. Kakor pomivalni stroj sam po sebi še ne pomeni pomite posode in načrt za učenje še ne prinaša opravljenega izpita.

Spremembe za ljudi in na njih

Kje je bila storjena napaka? Se je uštel tisti, ki je načrtoval program reform, jih res ne potrebujemo? Je pogrnil tisti, ki je obljubljal zagon in gorivo? Ali pa je bilo vse skupaj pretežko za šibak in že do konca zdelan voz? Spremembe, take ali drugačne, posebej pa gospodarske in socialne, se delajo zaradi in za ljudi, pa tudi na ljudeh. Voz smo ljudje. Nihče ne more sedeti in se delati, da to njega ne zadeva. Glavna težava je torej v tem, da smo ali na voz naložili preveč ali pa bi morali vozu ponuditi oporo.

Smo zreli za spremembe in kdaj je nekdo zrel? Za posameznika govorimo, da je zrel takrat, ko je sposoben sprejemati odločitve in odgovarjati za svoja dejanja. To pa vključuje tudi to, da dela pošteno, ne laže in ne krade, se zna dogovarjati in sprejemati drugačnost, drži dogovorjeno besedo ter je zvest svojim načelom in prepričanjem. Skratka, vse to razumemo kot zrelost neke osebe in njeno verodostojnost. Čim višja stopnja teh vrlin ali vrednot krasi neko osebo, večjo verodostojnost in zaupanje ljudi ima. Več ima družba takih ljudi, boljša prihodnost se ji piše.

Kje so ljudje z vrednotami

Torej prihodnost Slovenije ni niti v veliki gospodarski rasti, niti v poslovni odličnosti, niti v postavljanju take ali drugačne regijske razdelitve, niti opcijah, ki bodo vodile to državo. Prihodnost Slovenije je torej v ljudeh, v ljudeh, ki so odrasle in verodostojne osebe, ki so jim vrednote odgovornost, poštenje, spoštovanje, zvestoba, zaupanje, sprejetost … Ne trdim, da ne potrebujemo kapitala, da ne potrebujemo novih delovnih mest ali učinkovitega šolskega sistema na vseh stopnjah. Tudi tega ne trdim, da so strategije prazne besede, ki polnijo predale odgovornih oseb. Trdim pa, da vse to postane relevantno in za družbeni, gospodarski in posameznikov razvoj nujno potrebno šele, ko to upravljajo zreli in verodostojni ljudje. Trdim tudi, da se Sloveniji piše boljši jutri šele takrat, ko nas ne bo strah prihodnosti, če ne bo zmagala na volitvah prava politična opcija. Trdim, da smo Slovenija ljudje, ki ne moremo biti orodje v rokah političnih in kapitalističnih tajkunov, katerih edina vrednota je imeti.

Prednostna vloga družine

Kako v Sloveniji priti do takih oseb, ki ne “imajo”, ampak “so”? Kako do zrelih in odgovornih ljudi, ki jim ni vseeno za posameznika in jutri? Kje jih najti, kje vzgojiti? Prepričan sem, da so njive, kjer rastejo in se vzgajajo taki ljudje, v družinah. Družina je tista vrednota oziroma je skupek vrednot, kjer se gojijo in vzgajajo osnovne človeške vrednote ljubezen, zvestoba, spoštovanje, poštenje, zaupanje, sprejetost … Tu se človek nauči, obrusi in utrdi. Tisočletna zgodovina nas uči, da je človek preživel le zato, ker ga je ne le rodila, ampak tudi vzgajala, spodbujala, ščitila, varovala in spodbujala družina. Družba, ki torej jemlje vlogo in pomen družine v družbi kot prednostno, ima prihodnost, za katero se splača truditi in za katero se splača sprejemati programe razvoja in napredka. Kapital in oblast v rokah takih ljudi šele pomenita napredek, razvoj in blaginjo za državo in posameznika.

Za tako filozofijo pa ni treba spremeniti ne zakonodaje ne strategije, temveč miselnost ljudi. Najprej odgovornih in potem po hierarhiji navzdol. Do takrat pa – dobrodošli na sončni strani Alp, v deželi usklajene zakonodaje, smelih programov razvoja, megaigralniških centrov, umetnih otokov. V deželi, kjer je vse pod nadzorom in pospravljeno v omare. Z izjemo Sove – ta se ni dala ujeti in pospraviti.

Kje je torej prihodnost Slovenije? V življenju, družini in mladini.

Janez Drobnič je nekdanji minister za delo, zdaj pa poslanec državnega zbora.

 

………………………………………………………………………………………………………………………………………

zanimiv komentar

shaman [ 09:29 ] Kako v Sloveniji priti do takih oseb, ki ne “imajo”, ampak “so”? Kako do zrelih in odgovornih ljudi, ki jim ni vseeno za posameznika in jutri? Kje jih najti, kje vzgojiti? Prepričan sem, da so njive, kjer rastejo in se vzgajajo taki ljudje, v družinah. Družina je tista vrednota oziroma je skupek vrednot, kjer se gojijo in vzgajajo osnovne človeške vrednote ljubezen, zvestoba, spoštovanje, poštenje, zaupanje, sprejetost …

Ohohoooo! Kako težko temo smo odprli in pri tem vseeno ostali hinavsko neiskreni.Res je, take ljudi rabimo, res je družina je ključna, ma kaj ti nuca “pridelati take ljudi v tovarni Družina d.o.o.”, če ga pa tisti moment, ko iz te tovarne stopi v svet , čakajo:

1. agresivni komunajzarski kleptomanski nasilno-uravnilovski družbeni sistem, ki mu bo odvzel, zasegel, ukradel skoraj vse rezultate dela in prizadevanja in mu dopovedal, da lako dela kar če, ma uravnilovka ga bo učinkovito držala v statusu sužnja. In seveda taisti sistem atakira na vse ideale in v Družini d.o.o. programirane vrednote ter načela.

2. “socijalni partnerji”, ki predatorskim fevdalcem [v glavnem] komunistične politične provinijence asistirajo pri vzdrževanju fevdalnega sistema in bodo našega v Družina d.o.o. pridelanega supermana zanesljivo spravile v pozicijo tlačana in ga tam držale, njega, ki so mu oni programirali, da dela za bedno neto mezdo, ki mu ne bo nikoli omogočila vstopa med svobodne, ekonomsko in moralno neodvisne osebke.

3. slovenska družba nesvobodnih, zasužnjenih osebkov, odvisnikov s polomljenimi hrbtenicami, ki imajo tendenco njegovega duha in samozavest zmleti v prah in ga prisiliti v pridružitev “kleptomanskemu pragmatizmu SLO družbe”, v kateri ni mesta za fer igralce, ljudi z načeli in visokimi moralnimi standardi in poštenjake. Vsakdo, ki naj se bi dvignil nad raven bednega mezdnega delavca, ki “nekako shaja” iz meseca v mesec, ne glede na to ali je odvisno zaposleni inženir, manager ali delavec za trakom, je v tej družbi napoten na krajo in podmiznost, kajti iz dela in pameti, ti bolj ali manj vse dohodke zasežejo s pomočjo uravnilovskega davčnega sistema. Tega, da je ta družba takšna in da ga to čaka, ko naredi svojo spin off Družina d.o.o. in gre na svoje iz očetove Družine d.o.o., ga v družini v glavnem ne podučijo, ker je to tabu, ker se tako grdega detalja otroku ja ne pove, pač pa se mu dopoveduje, da naj le pridkano konča šolo, da bo lahko postal uspešen v naši družbi enakih možnosti, ker se vsi delajo mone in se pretvarjajo, da res imajo življenje, da niso sužnji, in da so odnosi v družbi drugačni kot v resnici so. Družina mu ne razloži, da bogati niso in ne morejo biti med odvisno zaposlenimi, pač pa le med [rdečimi] prihvatizacijskimi baroni in mafijo raznih tipov.

4. družba, ki za fasado enakih možnosti, ima dejansko vse že zdilano pod mizo in našemu supermanu ne daja šanse premika iz klase tlačan v klaso samostojni uspešni neodvisnež z nekompromitirano trdno hrbtenicvo, razen če se takoj pridruži in začne služiti eni izmed roparskih klijentelističnih tolp pod neposredno komando političnih blokov. Za začetek se pri izbiri tolpe, mora opredeliti, ali mu je bolj pri srcu rdeča ali bela barva. Pravzaprav se je z Janšo izkazalo, da v SLO primanjkuje vseh barv razen rdeče, katere zaloge so nepregledne in, da v realnem življenju gre le za dva odtenka rdeče barve. Krvavo rdeča ali bledo rdeča, nekje med roza in belo, obrobljeno bojda s črno. (Krasna družba, ki ima tako dilemo na prvem mestu!).Ko se opredeli, potem naprej pohlevno leti v jati s svojimi srakami na roparske pohode. Krade, laže, živi zlagano življenje brez hrbtenice in se svojim otrokom hinavsko širokousti – “sinek, če češ biti uspešen ded, tako, kot jaz, končaj šolo”, kot bi mu šola, znanje in sposobnosti res bili glavni kriterij, ali pa kakšen pomemben faktor za “uspeh, ali neuspeh” za več ali manj, za boljše ali slabše življenje v Komunistični Jamahiriji Butalistan, alias Socijalistična Republika Slovenija.Skratka…Družina d.o.o. in njeni ranljivi, nezaščiteni, socijalno v glavnem nepreskrbljeni, na nenehne agresivne napade krvožejnih virusov, nejasno in vprašljivo odporni izdelki nimajo šanse, če se prej ne odpravi žarišča vseh okužb – sprevržene družbene ureditve, kar bo [končno] omogočilo nastanek neodvisnega srednjega razreda sproščenih in neustrahovanih ljudi, ki jih danes v SLO pogreša in proaktivno pomaga ustvariti,…kdo že?

LP shaman

 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem | Brez komentarjev »

To so bile svete krave

Objavil pavel dne 15.06.2007

Vsakemu zavednemu Slovencu,

  1. ki ima rad nalitega čistega vina,
  2. ki velikokrat čez dan uporablja razum,
  3. ki ga zanima kaj se dogaja v Sloveniji zadnjih 20 let tranzicije in
  4. ima rad kvaliteten humor in
  5. bogate in jasne stavke z vratolomnimi pridevniki,
svetujem da si čimprej prebere knjigo avtorja Mića Mrkaića: To so bile svete krave.

Avtor se zelo pogumno loti znanih slovenskih osebnosti, ki jih mediji zadnja desetletja prikazujejo kot velike avtoritete. Mrkaić ( po univerzitetni izobrazbi fizik, kar se vidi po superiorni logiki in z matematično utemeljeno teorijo in dokazi, hkrati pa po podiplomskem študiju v ZDA vrhunski ekonomist svetovnega ranga) jih s kvalitetnimi argumenti in s stavki iz njihovih javnih odgovorov: užaljenih, zagrenjenih, neargumentiranih – javno razkrinka kot NAMIŠLJENE AVTORITETE oz. SVETE KRAVE. Njegov namen je, da “zakolje te svete krave”, seveda figurativno, z dobrimi argumenti. Kar mu po mojem mnenju odlično uspe!

Predvsem prikaže zavestno laganje ( velika moralna sprijenost), veliko strokovno neznanje, dvoličnost teh vladajočih slojev v Sloveniji,

ki na eni strani javnosti govorijo parole o socialni pravičnosti,

na drugi strani pa neupravičeno ( s slabim znanjem in slabim delom in s slabimi rezultati) hitro bogatijo. Vzpostavili so kastni sistem v družbi. Nedotakljiva in bogata elita, a na drugi strani pa večino družbe še vedno živi bedno in brezpravno. Seveda so vmes še medijski in politični dvorjani, ki z mehko hrbtenico PRIDNO služijo svojim gospodarjem.

Opisuje ekonomsko – politično in zakulisno dogajanje od leta 2001, ko ga je prijatelj iz EF poklical, če bi postal državni sekretar pri ministrici Tei Petrin v LDSovi Drnovškovi vladi.

Avtor natančno opiše sledeča poglavja:

  1. boj s socialističnimi ekonomisti Banke Slovenije za obrzdanje inflacije iz 10% ( trajala je 10 let) na 2% ( Gaspari, Mencinger, Bole, Ribnikar, Štiblar, Drenovec)
  2. boj s Kebrom glede zdravstvene reforme (Stanovnik Tine)
  3. opis šibkosti ekonomske stroke na naših fakultetah ( Kovač, Prašnikar, Mramor, Tajnikar, in ostalih 20 dr. profesorjev, ki na katerikoli zahodnoevropski univerzi ne bi bili zmožni narediti niti magisterskega študija ekonomije, kaj šele doktorskega in nimajo mednarodnih znanstvenih člankov, raziskav) , v Banki Slovenije in v privatnem inštitutu, ki ga vodi Mencinger
  4. boj s slovenskimi mediji, ki so Mrkaića ubijali 6 let, ker so jim to oblastniki naročili
  5. uveljavljanje logike in razumnega dialoga v socialistični Sloveniji Kajti ljudje so nezmožni dialoga zaradi strahu in izkrivljenosti iz komunizma ( “utopična samoupravna latovščina”) kjer se raje dela megla, namesto da bi iskali logične argumente v dialogu
  6. boj z Ropom na strokovnem polju in pomoč Janši pred volitvami
  7. pisanje gospodarskega programa SDSu
  8. sodelovanji v Janševi vladi
  9. kako je bila vlada z Janšem vred nepripravljena za resne gospodarske reforme ( sploh vprašljiva Bajukova strokovnost v primeru nerazumnega sprejemanja neumne in škodljive Mramorjeve davčne reforme, hkrati pa velika strahopetnost Bajuka, strah za lastno pozicijo. Namesto, da bi probleme reševal, nojevsko ignorira realnost)
  10. boj s slovenskimi mediji, ki medijsko umorijo in oblatijo vsakega nasprotnika Kučana oz. komunistov ( Miheljak, Mija Repovž, Grega Repovž, Lorenci, tednik Mladina,…)
  11. opis resničnega liberalizma ( zgodovina, sedanjost, Tavčarjevi kultornobojevniki, Ljubo Sirc in pravi liberalci s konzervativnimi vrednotami angloameriškega tipa, ki podpirajo odprt ekonomski prostor in svobodo odraslega posameznika) vs. socialistični LDS, kjer ni bilo niti enega liberalca
  12. opis ekonomske znanosti, ki naj bi temeljila na ekonomski matematiki, ekonometriji, preverljivih metodah
  13. prikaz sprijenosti slovenske družbe s socializmom ( fašistični model korporativnega gospodarstva)
Mrkaić velikokrat zna pohvaliti značilnosti in dejanja. Tudi pri nasprotnikih. Npr. Tinetu Stanovniku priznava veliko inteligentnost, prav tako Janši. A po drugi strani Stanovniku očita socialistično zaslepljenost in namerno ( ZAVESTNO) laganje in gledanje v oči, prav tako Kebru. Medtem, ko Janši očita strahopetnost, ker ni peljal reform brezkompromisno naprej.

Koga Mrkaić spoštuje kot profesionalne, inteligentne in poštene osebe v Sloveniji:

  1. Rado Pezdir ( ekonomist in kolumnist Financ)
  2. Uroš Urbas ( ekonomist in kolumnist Financ)
  3. Janez Šuštaršič ( šef UMARja)
  4. Stanislav Kovač ( ekonomist in svobodni novinar, nekoč novinar Mladine, potem novinar Maga)
  5. Igor Masten, dr. ekonomije
  6. Sašo Polanc, dr. ekonomije
  7. Ljubo Sirc, dr. ekonomije
  8. Samo Fakin, zdravnik in mag. ekonomije, novi šef ZZZS
“V Sloveniji bomo šele takrat postali zdrava demokratična družba,

ko bo prav vsak državljan zmožen videti Josipa Broza Tita kot velikega zločinca in pljuniti nanj”.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Knjiga, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, stranka LIBERALCI | Brez komentarjev »

Življenjska drža v vsaki minuti življenja

Objavil pavel dne 15.06.2007

Ko sem bil še bruc na faksu in se je pojavljala takrat s. Vida Žabot,

mi je bila kljub temu, da sem katoliško vero opustil,

takrat zelo privlačna, živa. Nekaj je sevalo iz nje. Neka lepota. Neko življenje, nekaj kar sem takrat potreboval, kar je v meni manjkalo. Nekaj kar sem pri večini kristjanov pogrešal, ali pa celo opažal nasprotno. Pri njej sem opazil ( zdaj lažje vidim to!) tako notranjo veselje kot razum. Nasproti zakrčenosti, strahu, žalosti, dvoličnosti in fanatičnosti ( neuporaba razuma in skrivanje za Boga) – kar sem pogosto opažal pri deklariranih kristjanih.

Večino časa so me spremljali problemi, težke misli o življenju, slaba samopodoba, nisem videl lepega ne v sebi, ne v svetu, bil sem pesimist, poln dvomov, brez smisla, z neko bolečo tesnobo v trebuhu, ki se je vedno pogosteje pojavljala.

Šel sem na njeno predavanje.

Glavna stvar, ki mi ostaja iz tistega predavanja je stavek,

da se prisotnost Boga čuti v mojem odnosu do življenja, do sebe, do ljudi

da tak človek živi z radostjo in mirom,

ne glede ali uživa, ali rešuje probleme, ali dela, ali ga zbode vrtnica.

  1. Če te zbode vrtnica: ali jezno zakolneš?
  2. Če se zgodi nek nov problem, si žalosten, jezen?
  3. Ali pa se pri vsakem lepem in tudi pri vsakem hudem, “slabem” dogodku zahvališ Bogu?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v vzgoja samega sebe | Brez komentarjev »