PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 12.06.2007

Odgovorni smo za postavljanje zahtev

Objavil pavel dne 12.06.2007

Moj otrok – Poti dozorevanja 

Odgovorni smo za postavljanje zahtev

Delo, priloga ONA, Tor 12.06.2007,  dr. Zdenka Zalokar Divjak

Gre namreč za lastnosti in osebnostne poteze, ki jih lahko precej privzgojimo s spodbudami, zahtevami in predvsem potrpežljivostjo odraslih do doslednosti.

 

Že predšolske otroke začnemo privajati ( op. priVAJAnje je nasprotje razVAJAnja) na vztrajnost z različnimi dejavnostmi,

  • v prvi vrsti že pri najenostavnejših opravilih:
    •  pri hranjenju,
    • oblačenju,
    • pospravljanju.

Na seminarjih za predšolske otroke rada poudarim, da jih je treba naučiti ne samo bontona pri mizi, ampak tudi počakati, da pridejo na vrsto, ali da lahko dobijo dodatek, pijačo, ko pridejo na vrsto.

 

Predvsem pa jim sploh ni treba na dolgo in široko razlagati, zakaj morajo počakati, bolje je, da iz naše drže in ravnanja spoznajo, kdaj bodo njihove potrebe zadovoljene.

 

Učitelji v prvi triadi imajo veliko težav, da jih otroci sploh poslušajo.

Poslušanje navodil je gotovo ena od osnovnih zahtev, ki jih morajo osvojiti v šoli in doma.

 

S starši smo si edini, da jih otrok upošteva in jim sledi takrat, kadar so njihove zahteve jasne in izražajo prepričanje, da so se pripravljeni odzvati tudi s kaznimi, če se ne bodo izpolnile.

 

Problem nastane takrat, kadar to prepozno spoznajo. Če denimo damo otroku za nalogo, da pospravi posodo, posesa stanovanje ali uredi svojo sobo, je jasno, da mora biti to opravljeno.

 

Obnese se tudi možnost, da enostavno ne poslušamo njegovih »argumentov«, zakaj česa ne bi naredil in da bo naredil »potem«.

 

Ravno zdaj sem bila na taboru s predšolskimi otroki. Za nalogo so morali vaditi pesmi za večerno petje, ko je prišel k meni fantek in dejal: »Jaka je rekel, naj ti povem, da se mu ne ljubi.« Boljšo definicijo lenobe ( op. in razvajenosti)  bi najbrž težko našli. In ne mislite, da nisem prej ustrezno »motivirala« otrok in da niso točno vedeli za namen svojega dela.

 

Volja in vztrajnost sta pač lastnosti, ki ju je treba piliti;

začnemo z enostavnimi opravili in deli, ki jih imajo radi.

 

Bojim se, da je njihova notranjost velikokrat že tako prepuščena lenobnosti in udobju, ker jim pač ni bilo treba narediti določenih stvari, da so že zdolgočaseni in apatični.

 

To se najbolj vidi pri pisanju domačih nalog. Učitelji me kar naprej prosijo, naj vendar dopovem pristojnim, da jih na predmetni stopnji že več kot polovica otrok ne piše ( op. ne pišejo v zvezek), ker smo ( op. to so postavili anarhistični in nestrokovni strokovnjaki in strokovnjakinje pod ministrom Gaabrom!)  tako uspešno postavili merilo, da »pisanje domačih nalog ni obvezno.«

 

To ( op. pisanje) je osnovna obveznost za privzgojo učnih navad. Me zanima, kateri trener v klubu bi sprejel otroka, za katerega bi starši rekli, da bo na treninge hodil »neobvezno«, ali katera glasbena šola bi sprejela otroke, kjer bi bilo »neobvezno« vaditi instrument tudi doma.

 

Tako starši kot učitelji si želimo, da pri svojih vzgojnih zahtevah ne bi bilo treba povzdigovati glasu, kar naprej opominjati otrok in posegati po kaznih.

 

Tisti starši in učitelji, ki tega ne bodo počeli ( op. in s tem s permisivnostjo OMOGOČAJO RAZVAJANJE) , bodo lahko sicer nekaj časa imeli občutek, da se dobro razumejo z otrokom, v resnici pa mora namesto njega opraviti naloge nekdo drug, največkrat oni sami.

 

Spomnim se mame, ki so jo pred kratkim klicali iz srednje šole, da njene hčerke že štirinajst dni ni v šolo. Mama dela poleg svoje službe še honorarno, da bi omogočila svojima otrokoma čim boljše razmere, ko pa je prihajala zvečer domov, jo je čakalo gospodinjstvo, srednješolki še po kruh nista šli, ker »se jima ne ljubi«. In tako se eni tudi ni več »ljubilo« hoditi v šolo.

 

In to je tisto, kar bi nas moralo zelo, zelo skrbeti!

Piše: Zdenka Zalokar Divjak

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vzgoja | Brez komentarjev »

Kompas za politične brezdomce

Objavil pavel dne 12.06.2007

Kompas za politične brezdomce

(Tomaž Štih, Črt Jakhel, Marko Pavlišič, 31.10.2002)

http://www.libertarni-klub.org/dyn/index.php?clanek_id=3

Jaka O. na vsakih volitvah izbira najmanjše zlo. Kandidatov in strank ne izbere zato, ker bi mu bil tako všeč njihov program in praksa, temveč predvsem glasuje proti tistim, ki jih ne mara. Jaka O. je politični brezdomec.

Vendar bi bilo napačno imeti ga za neopredeljenega. Ima namreč jasno predstavo o tem, kaj želi. Podpira tradicionalno “leve” ideje o svobodi osebnega izražanja in življenskih slogov, podpira pa tudi tradicionalno “desna” zavzemanja za svobodni trg in podjetniško pobudo.

Jakov problem izvira s konca osemnajstega stoletja. Tedaj so v francoski skupščini iz praktičnih razlogov presedli poslance.

Monarhiste na desno,

republikance na levo,

vmes pa vojake, da med debatami ne bi prihajalo do prelivanja krvi.

Ta dvopolna delitev se je ohranila do danes. V angleško govorečem svetu levo pomeni liberalno, desno pa konservativno. V kontinentalni Evropi so levi socialisti in desni nacionalisti. Jon Carriel je ekstremnost takšne razdelitve in omejenost izbire, ki iz nje izhaja, ponazoril takole: “če je Stalin na levi in Mussolini na desni, komu ste bližje?”

Leta 1971 je David Nolan z MIT objavil svoje delo z naslovom Classifying and Analyzing Politico-Economic systems.

Nolan je človekove nazore uvrstil v dve kategoriji – ekonomske in socialne. Nato je izdelal koordinatni sistem, kjer je za koordinatni osi vzel

stopnji ekonomske (x) in

politične (y) svobode in

nastala je Nolanova razdelitev političnega prostora.

V nasprotju s klasično razdelitvijo vas Nolanova ne omejuje na rdeče in črno. Če v Sloveniji do sedaj niste našli svoje politične opcije, je to morda zato, ker obstoječe politične stranke s svojo prakso pokrivajo zgolj manjši del celotnega možnega spektra političnega delovanja.

Hkrati Nolanova razdelitev bolj transparentno razkriva sorodnost političnih struj, ki so po stari razdelitvi na nasprotnih polih. Tako npr. marksisti in fašisti sodijo v isti kvadrant, saj gre za sorodno kolektivistično – etatistično razmišljanje.

V levem spodnjem kotu Nolanove razdelitve nastopajo tisti, ki se zavzemajo za centralistično urejanje problemov s strani države.

V desnem zgornjem pa tisti, ki verjamejo, da je poseg države zdravilo, hujše od bolezni same.

Razdelitev slovenskega političnega prostora, izdelano po praktičnih vtisih in postavljeno na Nolanove koordinate, prikazuje slika:

Če ste tudi vi Jaka O., naveličani oddajanja praznih volilnih lističev in izbir, ki puščajo slab okus v grlu, smo za vas pripravili kviz, ki vam bo pomagal, da najdete svoje mesto v političnem prostoru.

1. Elitnih šol ne potrebujemo. Vsi naj imajo enake možnosti za šolanja v brezplačnih, državnih šolah.
Da Morda Ne
2. S tveganimi športi (padalstvo, alpinizem, soteskanje) naj se smejo ukvarjati le izkušeni športniki z licenco.
Da Morda Ne
3. Rezidentom brez državljanstva naj se omogoči (aktivno in pasivno) sodelovanje na lokalnih volitvah.
Da Morda Ne
4. Država naj zakonsko ne omejuje pravice do opravljanja poklicov. Država lahko uvede diplome in šolanja za določene poklice ter o tem obvesti potrošnike, naj jim prepusti izbiro izvajalca z diplomo ali brez.
Da Morda Ne
5. Legalizirajmo marihuano za odrasle. Kajenje marihuane je zločin brez žrtve, saj se odrasel človek sam odloči za uživanje in ne škoduje drugim.
Da Morda Ne
6. Lastnino prodajmo najboljšim ponudnikom, ne glede na njihovo državljanstvo.
Da Morda Ne
7. Podjetja ne smejo kar sama podražiti svoji izdelkov ali storitev.
Da Morda Ne
8. Ukinimo državne subvencije za podjetja in kmetije. Višek sredstev vrnimo državljanom v obliki povračila davkov.
Da Morda Ne
9. Pravično je, da posamezniki za enako storitev plačajo enako, ne glede na osebno premoženje.
Da Morda Ne
10. Država je tista, ki mora poskrbeti za človeka dostojne pokojnine.
Da Morda Ne
 
(Prirejeno po članku Home for the politically homeless, The Fresno Bee 1998)

Rezultat mojega reševanja kviza

Hvala za vaš odziv! Zbrali ste 80 točk osebne in 100 točk ekonomske svobode. Vaša uvrstitev v političnem prostoru je prikazana na sliki:

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev »

Električni avtomobili

Objavil pavel dne 12.06.2007

Andrej Detela – Teoretski fizik in izumitelj

Pri ekologiji je bistveno, da se odpovemo pohlepu

MEGLA Maja, Sob 09.06.2007

Delo, Sobotna priloga

 

Andrej Detela je sicer teoretski fizik (leta 2002 je izšla njegova knjiga Magnetni vozli), a piše tudi pesmi in eseje. Predvsem je cenjen kot izumitelj in inovator, za razvoj sodobnih elektromotorjev pa je na svetovnih razstavah inovacij prejel številna zlata odličja. Na Japonskem je razvil vrhunski motor za pogon robotov, njegov končni cilj pa so elektromotorji za direktni pogon avtomobilov, ki bi omogočali pogon nove generacije električnih vozil.

Razvoj elektromotorjev je ekološki projekt, ki ga kot motivacija poganja razvoj elektromobila nove generacije. Kako vi kot znanstvenik in izumitelj razumete ekologijo?

Pri ekologiji gre za tak odnos do sveta, do ljudi in narave, ki upošteva medsebojno povezanost vseh bitij. Vsako naše dejanje ima posledice za vse soudeležence, zato moramo ravnati zelo občutljivo, skrbno in premišljeno, tako da čim manj poškodujemo občutljivo tkivo narave in sveta. Vsi vemo, da marsikatera človekova dejavnost zadaja rane. Ekologija se začne v nas samih, v naši notranjosti. Ne moremo govoriti o ekologiji, če ne obudimo v sebi otroško čistega zrenja sveta in ga povežemo z našo dejavnostjo navzven. Običajno delovanje, kakršno je prevladovalo doslej, je ostanek preteklosti, ko se je človek še boril z divjimi zvermi in se je šele učil biti civilizirano bitje; šlo mu je za preživetje v okolju »krute« narave, kot si jo je takrat predstavljal. Tedaj je privzel lastnosti agresije, podjarmljenja sveta. Navodilo iz Stare zaveze, naj si človek podredi vse živali in rastline na Zemlji, je bilo upravičeno (pa še to le navidez) le v tistem davnem času, ko je bil človek popolnoma odvisen od narave in je bil še tako šibak, da bi ga lahko narava v vsakem trenutku strla.

Sedaj pa je položaj drugačen. V zadnjih stoletjih je človek postal tako močan, da si domišlja, da obvladuje naravo, si jo skuša podrediti in je pijan od zmagoslavja nad svojo navidezno zmago. Že naše pravljice, bajke in miti so polni pošasti iz temnih gozdov, zmajev, ki sikajo plamene iz skrivnostnih podzemnih votlin. Narava je bila arhetipsko pojmovana kot nekaj, česar se bojimo. Zaradi vseh procesov v zadnjih stoletjih, zaradi razvoja znanosti, ki je marsikaj razložila, zaradi duhovnega razvoja, ko je človek zdaj bolj umirjen v sebi, v svoji lastni biti, so se zgodili bistveni premiki in človek ni več v tako prestrašenem odnosu do narave. Zato ni več dopustno, da bi se do narave obnašali kot zmagovalci. Zaradi vztrajanja pri starem načinu razmišljanja je zdaj narava tista, ki je ogrožena. Torej je ogrožena tudi naša lastna človeška narava, mi sami, naša srčna bit.

Uveljavljeni in cenjeni znanstveniki pogosto izpostavljajo problem etike v današnji znanosti kot enega ključnih problemov. Je to povezano tudi z ekologijo?

Seveda je. Pri ekologiji gre za razumevanje povezanosti med bitji, za globlje umevanje te povezanosti pa je bistveno sočutje, odgovoren čut za to, kaj se z drugimi bitji dogaja. Sodobna celostna ekologija se začne pri etiki. Delamo raziskovalne projekte, ki bodo rešili neki ekološki problem, kar je seveda smiselno, a če zraven ni etike, bomo rešili en problem, a ustvarili deset novih. Zdaj je čas za celovit pogled na svet, ker posameznih problemov ne moremo več obravnavati ločeno od preostalih. Pri ekologiji gre za holističen pristop, ki vpeljuje nove metode v delo, v raziskovanje, proizvodnjo, družbene odnose.

Ekologija je v zadnjih desetletjih prešla kar nekaj razvojnih faz. V njih se je pokazalo tudi to, kaj ekologija ni.

V zgodnjih fazah se je govorilo o ekologiji predvsem zaradi ekonomskih interesov. Sredi 70. let je nastopila prva naftna kriza in takrat se je začelo govoriti o ekologiji, deloma tudi zato, ker je nekaj let pred tem izšlo poročilo Rimskega kluba, ki je bilo prvo resno ekološko opozorilo, da lahko na svetu začne primanjkovati vode in surovin ter se pojavita izčrpanost zemlje in prenasičenost s strupi. Bolj pa se je začelo govoriti o ekologiji zaradi naftne krize, ko je postalo jasno, da ne razpolagamo z neizčrpnimi zalogami nafte in so začeli govoriti o varčevanju. A to je bilo zaradi stare paradigme, zaradi dobička, in svet je hotel živeti naprej po starem. Če ekologijo vprežemo v stari način proizvodnje in potrošnje, potem ta nima smisla. Je le mašilo, s katerim se zaradi parcialnih interesov okoriščajo določeni lobiji. Če greva k pozitivni plati, pa se sedaj stvari spreminjajo. Ena najpomembnejših vzpodbud je, da se ljudje, vsaj v zadnjem letu, resnično začenjajo zavedati, da se dogajajo resne klimatske spremembe. Letos so se klimatologi na svetovnem kongresu v Parizu strinjali, da se podnebje spreminja predvsem zaradi človeške dejavnosti.

Kaj je znanost doslej naredila za čistejše okolje in kaj sploh bi naredila, če bi lahko; če bi imela finančna sredstva ali če je ne bi onemogočali veliki kapitalski lobiji, ki bi s tovrstnimi spremembami izgubili vire zaslužka?

Odgovor ni enostaven, ker ni črno-bel. Gotovo bi stvari prišle dlje, kot so, če bi imela znanost več možnosti, da bi temu posvetila več raziskav. A takoj je treba povedati, da gre za iskanja drugačnih načinov proizvodnje, drugačnih vrst izdelkov ter ogromne paradigmatske premike, ki jih ni mogoče rešiti z obrobnimi raziskavami. Ponazorim lahko na primeru, s katerim se sam ukvarjam, to so motorji za električna vozila. Mnoga podjetja v svetu so veliko truda vložila v razvoj električnih avtomobilov, ki bi bili tudi ekonomsko uporabni, torej cenovno dostopni, a se je pokazalo, da bi bilo treba v takšen avto vgrajevati veliko novih tehnologij, ki niso poceni in tehnološko preizkušene, ter izumiti nove oblike proizvodnje. Nihče ne spodnaša tovrstnih raziskav, res pa je, da ni zadostne podpore. Veliko denarja se vloži v vojsko, v razvoj orožja. V primeri s tem so zanemarljive vsote za raziskave, povezane z ekologijo in novimi načini proizvodnje, ki bi bili ekološko neoporečni.

Mar niso leta 1996 v Kaliforniji že vozili z električnimi avtomobili, a so dve leti pozneje izginili?

V tem primeru so prodajalci avtomobile smeli prodajati samo pod pogojem, da so naročili določen odstotek hibridnih in električnih vozil. Teh vozil pa večinoma niso mogli prodati, ker so bila draga. Potem so ugotovili, da se jim bolj splača ta vozila kupiti in jih imeti v skladišču, da ne plačajo kazni. Problem je bil, da so bile nove tehnologije tako drage, da jih ljudje niso kupovali. Rešitev je, da se več vlaga v raziskave, ki bodo pocenile proizvodnjo, ne pa, da se ljudi prisili v nakup električnih vozil. Trenutno so ekološka vozila, ki niso dražja od klasičnih, le tista na naravna goriva, npr. na repična olja, to je olje iz oljne repice, kulturne rastline, ki jo gojimo tudi v Sloveniji. Iz nje se lahko pridobiva olje, ki se uporablja kot biodizelsko gorivo. Ta goriva niso narejena iz nafte, temveč iz tega, kar zraste na poljih, in so obnovljiva, ker vsako leto zrastejo na polju. A problem je v tem, da zanje potrebujemo ogromno kmetijskih površin, kar gre lahko na račun hrane. Že zdaj so zaradi intenzivnega kmetijstva velike težave in po mnenju mnogih to ni najboljša rešitev.

Verjetno povzroči še dodatno onesnaževanje s pesticidi …

… in tudi erozijo tal, krčenje gozdov in preostalih naravnih zelenih površin, kar v ekosistem vnaša dodatna neravnovesja.

Omenili ste hibridna in električna vozila kot tista, ki bi bila ekološko čistejša. Lahko pojasnite, kakšna vozila so to?

Električna vozila niso le avtomobili, temveč tudi skuterji in električna kolesa, a najpomembnejši tržni segment so tovrstni avtomobili. Te lahko razdelimo na več razredov. Električna vozila prve generacije imajo elektromotor namesto bencinskega motorja, kot izvor električne energije pa imajo akumulatorje. Pomanjkljivost je v tem, da so taki akumulatorji pretežki in vsebujejo težke kovine, ki onesnažujejo okolje, in da jih je treba napolniti z električno energijo. Električna vozila druge generacije so hibridna vozila. To je npr. Toyota Prius, najbolj znano hibridno vozilo; tudi v Sloveniji jih je nekaj deset, po svetu pa skoraj milijon. Trenutno je edini ekološki avto v množični proizvodnji. Ima bencinski motor in poleg njega elektromotor, zato se imenuje hibridni, ker vsebuje oba načina pogona. V mestu se vozi predvsem na elektriko, v relacijski vožnji pa na bencinski motor in oba pogona se med seboj kombinirata. Akumulatorji se polnijo takrat, ko dela bencinski motor, shranijo pa tudi energijo, ki jo proizvaja vozilo ob zaviranju, ker vsak elektromotor lahko deluje tudi kot generator in tako kinetično energijo pri zaviranju spreminja nazaj v električno energijo. S tem se prihrani precejšen del energije predvsem pri mestni vožnji, kjer je precej zaviranja. Hibriden avto lahko porabi manj bencina kot bencinski avto. Tudi pri nas so se poleg taksistov zanje že odločili ekološko ozaveščeni vozniki.

In cena?

Je nekoliko dražji kot ustrezen bencinski avto. V nekaterih deželah na svetu so zanje ustrezne davčne olajšave, da podprejo prodajo, v Sloveniji pa ne. Potem je še električni avto tretje generacije, ki ne dobiva več energije iz omrežja, akumulatorja ali bencinskega motorja, temveč iz gorivnih celic. Te so novejši pretvorniki energije, ki kemično energijo vodika spreminjajo neposredno v električno energijo. To napravo so za vesoljske polete razvili Američani v okviru projekta Apollo, sedaj pa je postala že bistveno cenejša, tako da prihaja čas, ko postaja tudi ekonomsko zanimiva za množično proizvodnjo in uporabo. Povsod po svetu, tudi v Sloveniji, se nadaljujejo intenzivne raziskave, kako razviti cenejše tehnologije.

So pa še drugi problemi, recimo, kako v avtu skladiščiti vodik, ki je izredno lahek plin. Ena možnost je skladiščenje v posebnih posodah pod visokim tlakom tudi do 700 barov; te posode so že razvili, a ostal je problem, od kje pridobivati vodik. Vodik se sicer lahko pridobiva iz lesa, podobno kot bencin iz nafte v rafinerijah, a nevarno je, da bi zato gozdove začeli spreminjati v plantaže za les. Tu smo pri problemu površnega gledanja na ekologijo. Iz lesnih odpadkov, tistega, kar ostane v lesni industriji, ali iz dračja v gozdu lahko delamo palete, s katerimi kurimo. Ker pa so palete postale moderne, so nekateri kmetje, ne da bi se posvetovali z gozdarji, posekali cela pobočja, ker lahko les dobro prodajo za palete. To je primer, kako se lahko sprevrže neka ideja, ki je sprva ekološka. A nekateri, ki ne razumejo bistva problema, temveč zgolj z ekonomskega stališča, posekajo cela pobočja in potem čez dve leti pride do erozije tal in čez tri do poplav na tistem področju. V Savinjski dolini so bile v zadnjih letih velike poplave deloma zaradi golosečenj. Če gledamo na ekologijo le z ekonomskega stališča in smo zaslepljeni s pohlepom, ne vidimo celovite slike. Pri ekologiji je bistveno, da se odpovemo pohlepu.

Kam se v te tri vrste električnih vozil, ki ste jih opisali s pomanjkljivostmi vred, uvršča najsodobnejši brezkrtačni elektromotor za direktni pogon, ki ga razvijata skupaj z Gorazdom Lampičem?

Predvsem v električno vozilo tretje generacije, ki ga poganja elektrika iz gorivnih celic. Ta avto je še v razvoju. Rešiti je treba niz tehnoloških problemov, zato se industrija še ne more odločiti za serijsko proizvodnjo, ki bi izdelek lahko pocenila. Tak avto se trenutno proizvaja butično, samo nekaj primerkov za študijske namene, in bo trajalo še nekaj let, da bo tako vozilo naprodaj. V tem polju raziskovanja delamo z Gorazdom in drugimi sodelavci. Ena od novosti tega vozila so sicer gorivne celice, ki sem jih omenil, a druga novost je sistem pogona. Vozilo nima več centralnega elektromotorja, temveč ima elektromotorje v kolesih. Takemu načinu pogona se reče direktni pogon, ker so kolesa edini gibljivi del vozila, ki nima več prenosnega sistema, sklopke, prestav, diferenciala, homokinetskih zglobov. Edini gibljivi del so kolesa, ki so v stiku s cesto. Oblika avtomobila se sprosti in se lahko prilagodi človeškim potrebam. Doslej so se morale preveč upoštevati zahteve mehanike, sedaj pa lahko naredimo lupino iz zelo trpežnih materialov in nanjo obesimo štiri kolesa.

Ko se bodo ti motorji dokončno razvili in začeli množično proizvajati, bo takšen avto lahko cenejši, kot so sedanji. Imel pa bo tudi številne druge prednosti, recimo, da se bo veliko bolje držal ceste. Vsako kolo bo samostojno sledilo cesti ne le kot pogonsko kolo, temveč tudi kot kolo, ki zavira, ker je funkcija ABS lahko že naravna lastnost elektromotorja. Takšen avto bo zelo stabilen in varen, porabil pa bo tudi manj energije, ker klasična mehanska transmisija porabi skoraj 10 odstotkov energije. Tudi veliko lažji bo. Osrednji del takega avtomobila ni več motor, temveč računalnik, ki krmili motorje v vseh štirih kolesih, da se lahko avto optimalno obnaša na cesti. Gre za kup velikih premikov, do tega pa je avtomobilska industrija zelo previdna, ker načrtuje vsaj za sedem let vnaprej, zato se lahko zgodi, da bodo proizvodnjo najprej vzpostavili v manjših podjetjih. Trenutno se pogovarjamo z italijanskim in indijskim podjetjem.

Kdo mi? Delate s podjetjem Elaphe, zaposleni ste na Inštitutu Jožef Stefan, prototipe elektromotorja pa razvijate v sodelovanju z Iskro Avtoelektriko.

Inštitut je ugledna platforma, ki v skladu s sodobnimi pristopi do visokotehnološkega podjetništva podpira prodorno delovanje podjetij spin-off, kakršno je Elaphe, član Tehnološkega parka Ljubljana. Tu se je zbrala skupina ljudi s podobno vizijo. Sodelujemo tudi z Avtoelektriko, ker so eden od naših glavnih proizvajalcev prototipov. Italijani in Indijci bi te motorje kupovali za vgradnjo v svoja vozila, sami pa moramo poskrbeti, da motorje razvijemo in poiščemo proizvajalca. Zelo si želimo, da bi te motorje proizvajali v Sloveniji, zato poskušamo sodelovati s čim več slovenskimi podjetji in komponent ne dajemo izdelovat v tujino. Naša vizija je, da bi Elaphe postala slovenska Nokia, za kar so dobre možnosti. A problem je v tem, da gre za radikalne inovacije, ki pomenijo velik korak naprej, večina razvojnikov v slovenskih podjetjih pa je še vedno obremenjena z manjvrednostnim občutkom. Če naletijo na velik izziv, se raje umaknejo.

Vam je koristila izkušnja z Japonci pri zaupanju domačih strokovnjakov in podjetij do tega, kar delate? Če so namreč Japonci, ki v proizvodnji robotike sodijo v svetovni vrh, za svoje robote izbrali ravno vaše elektromotorje med vsemi razpoložljivimi na svetu, pomeni, da ste res odlični.

Motorji, ki sem jih razvil za Japonce, so gotovo med najboljšimi za pogon robotov na svetu. So dragi, a japonsko podjetje jih prodaja z velikim dobičkom. Veliko sem se naučil o tem, kako s širšo ekipo sodelavcev spraviti inovacijo v življenje. V Sloveniji pa zaradi prej omenjenih travm nekoliko (pre)počasi, a vztrajno ustvarjamo pozitivno ustvarjalno vzdušje.

Kako pa je z industrijsko špijonažo? S tem razvojem se ukvarjajo Toyota, GM, Mitsubishi, Peugeot in drugi. Je ključno, kdo bo prvi? Delajo vsi v isti smeri?

Večinoma še vedno stavijo na električna vozila s centralnim elektromotorjem, se pravi, da ima avto še vedno sklopko, prestave, diferencial, pod pokrovom je še polno mehanike, kar ni najboljša rešitev. A prehod na elektriko ponuja tudi rešitve z direktnim pogonom, ki so veliko boljše, a še vedno v manjšini. Če govoriva o špijonaži, se seveda vsako podjetje zanima, kako so neki problem rešili drugje. To zanimanje je naravno. Intelektualno lastnino je treba zaščititi, a problem je, da so stroški za zaščito vsakega patenta astronomsko visoki; recimo, dobra zaščita ene same inovacije je vredna 100.000 evrov.

Skupaj z drugimi strokovnjaki ste ustanovili Inovacijski center, neprofitni zasebni zavod za raziskovalno, inovacijsko, ekološko in kulturno dejavnost, ki je zelo ambiciozno zastavljen projekt. Ga lahko predstavite?

Soustanovitelji so še Gorazd, Maša Stanič in Joško Valentinčič. Kot že ime pove, v tem zavodu poleg dela na področju inovacij opravljamo tudi širše dejavnosti. Če skušamo neki problem reševati celovito, holistično, ni dovolj, da ga gledamo samo skozi stroko, temveč tudi skozi celovito človeško izkušnjo. V znanosti se hitro specializiramo samo v eno smer, ki pa ni edina. Leonardo da Vinci, ki je bil umetnik in izumitelj hkrati, si je zamišljal izume, ki so jih uresničili šele nekaj stoletij kasneje, recimo kolo ali letalo. Njegova umetniška širina mu je dala polet, da je bil tudi dober inovator, ker mu je dala možnost imaginacije, ki presega suhe, stroge znanstvene jezike.

Znanost, ki se je učimo na univerzi, je premalo za dobro delo na področju inovacij, saj gre tu za kreativni proces, ki presega znanje ene stroke. Poskušamo zapolniti prav to vrzel, zato naš Inovacijski center poleg znanosti vključuje tudi druga področja. Imel bo prostore za kreativno dejavnost, ne samo inovacijsko, temveč tudi kulturno, pa ekološko naselje, v katerem bodo ljudje živeli. Sedaj je na svetu veliko ekoloških naselij, v Evropi vsaj sto, a zelo malo je takih, ki bi vključevala tudi znanja, ki so rezultat znanstvenega razvoja zadnjega časa. Običajno temeljijo na tradicionalnih znanjih, ki so se izoblikovala v prejšnjih stoletjih, in se ukvarjajo z dejavnostmi, kot so sonaravno kmetovanje ali razne obrtne in kulturne dejavnosti, seveda v luči novih družbenih premikov k celostnosti sveta: odprtost, pluralizem, pomembna vloga žensk in tako naprej. Praktično pa ni ekoloških naselij, ki bi poskušala pritegniti tudi delovanje na področju znanosti, zato je v praksi še vedno velik razkorak med ekološkim prebujanjem in sodobno znanostjo.

Ljudje so pogosto nastrojeni proti znanosti, ker mislijo, da znanost in proizvodnja uničujeta naš planet, in to je treba reševati tako, da se vračamo k tradicionalnim oblikam proizvodnje. A ta pristop je mogoče malo naiven. Če pogledamo zgodovino, ta nikoli ni potekala retrogradno. V novih zgodovinskih korakih so se vedno upoštevale tudi izkušnje zadnjih dob, zato moramo vključiti spoznanja znanosti. Treba si je podati roke. Iz množice možnosti, ki jih ponuja sodobni tehnološki razvoj, je treba zelo skrbno izbrati peščico tistih, ki resnično prispevajo k boljšemu življenju, vsem preostalim pa se je treba odgovorno odreči, se naučiti biti srečen v preprostem življenju brez pohlepa. Tu smo spet pri etiki, ki lahko zaceli prepad med tradicijo in modernizmom. V Inovacijskem centru smo strokovnjaki različnih strok, ki bi radi svoja znanja uporabili za reševanje ekoloških problemov. Temu znanju se nočemo odpovedati in verjamemo, da z njim lahko naredimo pozitivne premike. Enim in drugim bi radi pokazali, da je mogoče nova znanja povezati s tradicijo, in potem niso več destruktivna, temveč zaželena. To je nov proces, pri katerem orjemo ledino v svetovnem merilu. V občini Pivka, ki je pobudnica Eko regije, dobivamo močno podporo, tako da imamo dobre možnosti, da bomo Inovacijski center lahko realizirali.

Maja Megla foto Jože Suhadolnik

  • Share/Bookmark

Objavljeno v tehnologija in znanost | Brez komentarjev »