PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Popravilo

Objavil pavel, dne 8.06.2007

90. Popravilo

Ne moremo se naučiti ljubiti, ne da bi se naučili služiti.

Naša ljubezen hitro ovene, kadar je samo iz besed, lepih namenov, poletov duha.

V gibanje je treba spraviti roke, treba si je naložiti oprijemljive potrebe tistega, ki je blizu nas; ni treba niti iskati daleč nekih izrednih solidarnostnih dejanj, ampak se naučiti takorekoč splesti jopico, zašiti nogavice, nenehno z ljubeznijo popravljati tisto, kar se blizu nas kvari, lomi, strga in potrebuje nas,  začenši s tistim, kar je najbližje. V tem je za nas prvi pomen besede: “Popravi mojo hišo.” Ta hiša danes ni neka narušena cerkev kakor v Frančiškovem času, ampak družba, ki jo je treba popraviti, začenši od njenih najenostavnejših pojavnih oblik, kot so predvsem naša družina, naši prijateljski odnosi, tisti šolski in tudi z delovnega mesta, odnosi v pogovorih in na potovanjih, odnosi v občini in v mestu.

Kako pa smo, nasprotno, navdušeni, da se razbija, lomi, maže, ruši in zlahka ter lahkomiselno uničuje, in pri tem mislimo, da bo že kdo drug moral popraviti, da bodo vse to pospravili smetarji, da bo to plačala neka javna služba ali kakšen privatnik, da bodo drugi uredili te stvari, da bi kdo drug zadolžen za to, s čimer smo mi slabo ravnali, pokvarili ali uničili! To veseljaško in neodgovorno upravljanje skupnega doma je prvi razlog za marsikatero naše trpljenje in obžalovanje.

naslednjič: 91. Poslanstvo

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.