PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 8.06.2007

Konfucij 2.: Dostojanstvo, širokosrčnost, resnicoljubnost, vnema in dobrotljivost.

Objavil pavel dne 8.06.2007

   

Mojster Kong (Konfucij) je dejal:

Dostojanstvo, širokosrčnost, resnicoljubnost, vnema in dobrotljivost.

  1. Če pokažeš dostojanstvo te ne bodo zaničevali;
  2. širokosrčnost: z njo si pridobiš množico;
  3. resnicoljubnost: ljudje ti zaupajo;
  4. vnemo: vodi te k uspehu;
  5. dobrotljivost: omogoči ti pridobiti si ljudi.”

Otac, na forumu Finance

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Konfucij | Brez komentarjev »

Poslušanje

Objavil pavel dne 8.06.2007

92. Poslušanje

“Sedela je pri Jezusovih nogah in poslušala njegovo besedo.”

Sedeti pri nogah nekoga je drža učenca pred učiteljem. V knjigi Apostolskih del, na primer, ko Pavel pripoveduje o svojem življenju, pravi: “Od mladih nog sem sedel pri Gamalielovih nogah v Jeruzalemu,” bil sem njegov učenec, on paje bil moj učitelj.

Zanimiva je drža Marije (Martine sestre), ker v evangeliju srečamo kot učence samo moške, apostole. Tu pa je prikazana neka ženska kot učenka, ki posluša Učiteljeve besede. Na misel nam pride Jezusov izrek: “Blagor njim, ki božjo besedo poslušajo in jo uresničijo.”

Marija živi ta evangeljski blagor, blagor poslušanja Besede. Je popolna podoba učenca, človeštva, ki posluša božjo besedo in je tudi neposredna podoba, ki nas spomni na podobo popolne poslušalke, Marije, Jezusove matere, ki pravi: “Zgodi se mi po tvoji besedi.”

In o Marti-ni sestri lahko rečemo to, kar je povedano o Mariji, Jezusovi materi: “Ohranila je te besede in jih premišljevala v svojem srcu.”

Marija iz Nazareta in Marija iz Betanije sta vzor poslušanja, vzor učenca,

  1. ki zna Besedo sprejeti in
  2.  jo ponotranjiti,
  3. vzor kontemplacije,podoba Cerkve, ki posluša in na prvo mesto postavlja božjo besedo, poslušanje Gospoda.

naslednjič:93. Poslušnost

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Poslanstvo

Objavil pavel dne 8.06.2007

91. Poslanstvo

Poslanstvo je nezadržno izžarevanje energije, vplivnosti,  življenjske polnosti, ki izhajajo iz evangelija, veselega oznanila Jezusa, Božjega Sina, ki nas je prišel odrešit, ki je za nas umrl in vstal, ki je prvina, pravilo in sodnik človeške zgodovine.

Jezusova

  1. vplivnost,
  2. njegova odrešilna moč,
  3. njegova človeška pristnost so trije različni vidiki, ki pa so med seboj tesno povezani.

Pri viru vsega je neka temeljna vplivnost, ki obstaja v dejstvu, da je Jezusova človeška avantura – ki je zgodba samega Božjega Sina – božja beseda za vsakega človeka, da razodeva božji načrt, da je resnica, življenje in upanje za človeštvo.

Ta vplivnost se izrazi in izvaja v osebni vplivnosti, s katero deluje Jezus v zgodovini, se odloča, kliče k sebi osebe,  vzpostavlja oprijemljiva orodja, s pomočjo katerih naj pride njegovo sporočilo in njegova življenjska moč do vsakega človeka. Tako pridemo do zgodovinsko-kulturne vplivnosti, s katero Jezus dejansko dosega ljudi

  1. v njihovi zgodovinski konkretnosti,
  2. v nadvse različnih okoliščinah, v katerih vsakdo živi,
  3. v spremenljivih kulturnih pogojih, ki spremljajo razvoj ljudi, ljudstev in vsega človeštva.
naslednjič:92. Poslušanje

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Popravilo

Objavil pavel dne 8.06.2007

90. Popravilo

Ne moremo se naučiti ljubiti, ne da bi se naučili služiti.

Naša ljubezen hitro ovene, kadar je samo iz besed, lepih namenov, poletov duha.

V gibanje je treba spraviti roke, treba si je naložiti oprijemljive potrebe tistega, ki je blizu nas; ni treba niti iskati daleč nekih izrednih solidarnostnih dejanj, ampak se naučiti takorekoč splesti jopico, zašiti nogavice, nenehno z ljubeznijo popravljati tisto, kar se blizu nas kvari, lomi, strga in potrebuje nas,  začenši s tistim, kar je najbližje. V tem je za nas prvi pomen besede: “Popravi mojo hišo.” Ta hiša danes ni neka narušena cerkev kakor v Frančiškovem času, ampak družba, ki jo je treba popraviti, začenši od njenih najenostavnejših pojavnih oblik, kot so predvsem naša družina, naši prijateljski odnosi, tisti šolski in tudi z delovnega mesta, odnosi v pogovorih in na potovanjih, odnosi v občini in v mestu.

Kako pa smo, nasprotno, navdušeni, da se razbija, lomi, maže, ruši in zlahka ter lahkomiselno uničuje, in pri tem mislimo, da bo že kdo drug moral popraviti, da bodo vse to pospravili smetarji, da bo to plačala neka javna služba ali kakšen privatnik, da bodo drugi uredili te stvari, da bi kdo drug zadolžen za to, s čimer smo mi slabo ravnali, pokvarili ali uničili! To veseljaško in neodgovorno upravljanje skupnega doma je prvi razlog za marsikatero naše trpljenje in obžalovanje.

naslednjič: 91. Poslanstvo

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Popotovanje

Objavil pavel dne 8.06.2007

89. Popotovanje

Simbol popotovanja ima onstran neposrednega izvirnega še nadvse obširen simbolični pomen tako za človeka samega – je prvobitni antropološki simbol- kot zato, ker nakazuje duhovni proces.

Sv. Ignacij Loyolski pravi na začetku svojih Duhovnih vaj, da so nekakšno popotovanje, nekakšen tek, nekakšna odprava;  niso sedenje, niso stanje namestu.

Popotovanje torej poudarja dinamizem vere, njene etape, njene zaporedne in obenem napredujoče momente.

Zgodovino vsakega človeka je mogoče dojeti samo pod podobo popotovanja, kakor tudi zgodovino Cerkve.

S tem v zvezi mi prihaja na misel znamenito pastoralno pismo kardinala Pellegrina z naslovom Potovati skupaj;  z njim je hotel izraziti neki nov način obstoja Cerkve po drugem vatikanskem koncilu. Seveda pa se temu pridruži še vsa odrešenjsko zgodovinska simbolika:

  1. božjapot, “moja pota niso vaša pota”. Bog, ki prihaja na pot človeka, se pusti spremljati in prihaja človeku naproti. Je simbol učlovečenja, v katerem se Jezus odpravi na popotovanje z nami;
  2. on je Bog-z-nami, z vsemi posledicami učlovečenja božanskega in navzočnosti božanskega v zgodovini. Sveto pismo je zelo bogato s podobami potovanja: med psalmi je – poleg očitnega prvega: “Blagor človeku, ki ne hodi po poti greha...” še 188., ki opisuje spolnjevanje postave kot potovanje: “Pokaži mi, Gospod, svojapota… svoje steze… razširi mi srce, da bom tekel v spolnjevanju tvojih zapovedi…“!

naslednjič:90. Popravilo

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Kako opraviti dober razgovor za zaposlitev?

Objavil pavel dne 8.06.2007

Kako opraviti dober razgovor za zaposlitev?

 

Oddali ste prošnjo za zaposlitev. Na razpisano delovno mesto se prijavilo veliko kandidatov. Opravljena je bila formalna selekcija glede na razpisane pogoje in uvrščeni ste bili v skupino, ki mora opraviti še intervju. Čez nekaj dni dobite po pošti vabilo, da ste vabljeni na intervju za zaposlitev. Sprva ste kar veseli – uspelo mi je; potem vas obide rahel dvom – čaka me še intervju. Čeprav ne veste, kakšna vprašanja vam bodo postavljali, se morate na intervju skrbno pripraviti.

 

Kaj je intervju? Intervju oziroma zaposlitveni pogovor je najpogostejša oblika zbiranja podatkov o kandidatih za zaposlitev. Traja povprečno 30 minut, včasih tudi več. Ponavadi je razdeljen na tri faze:

  • uvodni pogovor
  • vprašanja in odgovori
  • zaključek

 

V uvodnem pogovoru naj bi se kandidat za zaposlitev razbremenil napetosti oziroma živčnosti in se sprostil. Spraševalec nam postavlja splošna vprašanja, kot so npr. “Ali je bila huda gneča v prometu?”, “Ali ste imeli težave pri iskanju našega naslova?”, “Ali vam lahko kaj postrežemo, morda kakšno kavo?”, vprašanja o vremenu ipd. Sledi kratek opis poteka intervjuja: “Najprej vam bomo postavili nekaj vprašanj v zvezi z vašim življenjepisom, potem pa…” itn.

 

V drugi fazi spraševalec postavlja vsebinska vprašanja. Običajno so odprtega tipa, tako da spraševalec lahko postavlja še podvprašanja. Kakšna vprašanja bo spraševalec postavljal kandidatu, je odvisno od tega, za kakšno delovno mesto se je prijavil. Pričakovati moramo vprašanja, kot so recimo:

  • demografski podatki o kandidatu, kandidatove dosedanje zaposlitve
  • razlogi, da se je prijavil na razpis
  • pričakovanja in cilji na novem delovnem mestu
  • nastop in trajanje delovnega mesta (nedoločen čas ali mandatno)
  • plača, drugi prejemki in povračila stroškov:
  • osnovna plača (bruto/mesec oz. leto)
    • dodatki k osnovni plači (nagrajevanje individualne uspešnosti /variabilno ali stalno/ itn.)
    • ugodnosti poleg redne plače (povrnitev stroškov študija, notranji odkup delnic, udeležba pri dobičku ob sklenitvi poslov, dodatno zdravstveno zavarovanje, službeni avto, službeno stanovanje ali posojilo za nakup stanovanja, šport in rekreacijski programi /letna karta za fitnes ipd./, uporaba službenega mobilnega telefona, prenosni računalnik in druga /računalniška/ oprema, plačilo članarine v združenjih itn.)
  • delovni čas in letni dopust
  • dodatno izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje
  • varnost in zaščita oseb, premoženja in podatkov
  • konkurenčna prepoved
  • odpovedni rok
  • odpravnine

 

Zavedati se moramo, da s posredovanjem podatkov skušamo vplivati na ugodno odločitev. Bodimo sproščeni in samozavestni. Govorimo razločno, ne prepočasi ne prehitro. Ne prekinjajmo spraševalca sredi vprašanj, pustimo, da postavi vprašanje do konca. Spraševalcu glejmo v oči in odgovarjamo na vprašanja jasno, argumentirano in mirno. Kažite prijeten obraz in pripovedujte tudi s kretnjami rok, vendar pri tem ne pretiravajte.

 

V zadnji fazi nas spraševalec običajno seznani z dejavnostmi po intervjuju, kot npr. kdaj bomo obveščeni o rezultatu dokončne izbire med kandidati, kdaj lahko nastopimo na novem delovnem mestu, kaj moramo še opraviti preden sklenemo delovno razmerje ipd.

 

Sklep o izbiri kandidata se pošlje kandidatom najkasneje v zakonskem roku osem dni po njegovem sprejetju oziroma v roku, določenem v objavi oz. razpisu. Kandidat, ki meni, da je bil izbran kandidat, ki ne izpolnjuje objavljenih pogojev, ima pravico do ugovora v 15 dneh od dneva prejetja sklepa o izbiri kandidata.

 

Še nekaj nasvetov:

 

1. Dobro se pripravite na intervju.

 

Pridobite čim več informacij o organizaciji, v kateri bi se radi zaposlili (cilji, načela in metode organizacije, poslovne funkcije, organizacijske strukture, urejanje dela, vrednotenje dela, delovanje organizacije, organizacijska klima, organizacijska kultura, uspešnost organizacije, spremembe in razvoj organizacije itn.). Skušajte predvideti vprašanja, ki jih boste dobili, in pripravite odgovore nanj. Veliko vadite doma, recimo s pomočjo izmenjave vlog – naj vam kdo postavlja vprašanja, vi pa nanj odgovarjajte podobno kot na intervjuju. Poskrbite za zunanji videz (obleka, lasje, ličilo, obutev, nakit itn.) – prvi vtis je zelo pomemben.

 

2. Povejte, zakaj iščete novo službo.

 

Dobro si zapomnite dejstva, ki ste jih navedli v življenjepisu. Bodite pripravljeni podkrepiti ta dejstva z dodatnimi razlagami in argumenti. Zelo jasno povejte, zakaj iščete novo službo. Izognite se odgovorom, kot so npr. “Pripravljen sem sprejeti kar koli”, “Sposoben sem opravljati kakršno koli delo”, “Prosim vas, izberite mene, to službo potrebujem bolj kot kdor koli drug” ipd.

 

3. Jasno opredelite svoje prednosti.

 

Spraševalec vam bo prav gotovo postavil vprašanja v zvezi z vašimi prednostmi in slabostmi. Jasno povejte, zakaj menite, da ste prava oseba za razpisano delovno mesto. Če ste uspešno opravljali podobno delo v preteklosti, poudarite svoje prispevke in znanja. Slabosti pretvorite v prednosti. Nikar ne odgovarjajte z: “Nimam slabosti”, “Še nikoli se nisem zmotil”, “Ne delam napak” ipd. Če že morate, izpostavite kakšno slabost ali napako iz preteklosti in pojasnite, kako ste jo odpravili in kaj ste se iz nje naučili.


4. Bodite odkriti.

 

Dandanes, ko je težko ostati na enem službenem mestu celo življenje, lahko izgubimo službo iz razlogov, ki so zunaj našega neposrednega vpliva (stečaj podjetja, prevzemi, pripojitve ipd.). Če je le mogoče, ne obsojajte prejšnjih delodajalcev. Izrazite razumevanje do tega, da živimo v času, ko so tovrstne spremembe v organizacijskih strukturah sestavni del našega vsakdana, in da so včasih potrebne. Pri tem pa ne pozabite poudariti, kaj vse je prejšnji delodajalec izgubil, ko vas je odpustil (še enkrat izpostavite svoje prednosti, vendar tokrat z novega vidika).

 

5. Jasno sporočite, kaj pričakujete od prihodnosti.

 

Standardno vprašanje, ki ga spraševalci postavljajo na zaposlitvenem razgovoru: “Kje želite biti čez pet let?”. Največkrat kandidati odgovarjajo: “Načrtujem, da bom v vašem podjetju napredoval na višji položaj.” V nekaterih podjetjih bodo zadovoljni s takim odgovorom, toda v drugih pa ne. Dobro premislimo, ali ne bi bili bolj fleksibilni v svojih odgovorih in si pustili nekaj manevrskega prostora: “Rad bi spoznal vse posamezne sklope v vaši organizaciji in se usposobil za opravljanje najbolj zahtevnih nalog…”.

 

6. Ne bodite skromni.

 

Nobena plača ni fiksna, dokler ne pride do sporazuma med vami in delodajalcem. Zavedajte se svoje osebne vrednosti in prispevka k novemu podjetju ter zahtevajte tisto, kar vam gre. Ne zadovoljite se z odgovorom: “Politika podjetja nam veleva, da lahko novim uslužbencem plačamo le toliko.” Če je v interesu novega delodajalca, da pridobi kader z vašimi karakteristikami, bo tudi pripravljen spremeniti politiko plač in nagrajevanje. Ko se enkrat dogovorimo glede višine plače, zahtevajo vse nadaljnje spremembe veliko več truda in napora.

 

7. Bodite odločni.

 

Vsak, ki je ostal brez službe, si želi ponovno poiskati novo zaposlitev, ki bo boljša kakor prejšnja in ki bo odgovarjala našim željam, pričakovanjem in zahtevam. Dobro je, da že vnaprej veste, kaj ste pripravljeni sprejeti in pod kakšnimi pogoji. Čeprav se vsi zavedamo, da je danes težko dobiti novo službo, raje pojdite še na kakšen intervju, kakor da sprejmete prvo ponudbo. V tistem trenutku je lahko ponudba dobra, čez nekaj mesecev pa se bo izkazalo, da smo sprejeli slabo odločitev. Če je iz intervjuja razvidno, da boste dobili novo službo, potem ne bodite skromni pri svojih zahtevah. Delodajalci so namreč veliko bolj “radodarni”, ko vas skušajo pridobiti. Preden nastopite na novem delovnem mestu, naj bodo te zahteve jasno definirane v pogodbi o zaposlitvi. Ustne obljube se hitro pozabijo in so brez pravne podlage.

 


8. Ne delajte napak iz malomarnosti, neznanja

Ne zamujajte na intervju!

Ne prihajajte na intervju nepripravljeni.

Bodite pripravljeni priti na intervju ob določeni uri, če se to od vas zahteva.

Ne pozabite se rokovati s spraševalcem ob prihodu in ob odhodu z intervjuja.

Ne pozabite se zahvaliti za izkazano priložnost.

Ne dajajte prekratkih odgovorov na postavljena vprašanja, npr. samo z “da”, “ne”.

Govorite jasno in razločno.

Glejte spraševalca v oči, ko govorite.

Ne pretiravajte z odgovori.

Ne govorite le o denarju in finančnih vidikih nove zaposlitve.

Ne odgovarjate omahljivo in neodločno.

Ne pozabite sami postaviti kakšno vprašanje v zvezi z novo zaposlitvijo in organizacijo podjetja.

Imejte izdelano mnenje o svoji karieri, o svoji prihodnosti.

Ne iščite le izgovore.

Ne opravičujte se po nepotrebnem.

Glejte, da boste dovolj samokritični.

Glejte, da vam ne bodo očitali pomanjkanje strpnosti in razumevanja.

Glejte, da ne boste preveč kritični do drugih.

Ne kažite znake slabega vedenja.

Glejte, da vam ne bodo očitali, da imate le ozke interese.

Glejte, da vam ne bodo očitali premalo navdušenja in želje po novi zaposlitvi.

Ne dajajte dvoumnih odgovorov.

Izognite se odgovorom, kot so npr.: “Poglejte v moj življenjepis, saj tam vse piše”, “Iščem službo le za kratek čas”, “Vesel bom, če me sprejmete v službo le do novega leta”, “Tega pa pod nobenim pogojem ne bi sprejel”, “Vi me žalite”, “Vi me ne jemljete resno”, “Na taka vprašanja pa ne bom odgovarjal” ipd.

 

Zavedajte se, da se za isto zaposlitev lahko poteguje veliko kandidatov z podobnimi karakteristikami in kvalifikacijami. Na koncu bodo odločile malenkosti.

 

vir: http://e-uprava.gov.si/ez/vsebinaStran.ez?pageTo=dokumenti/intervju.jsp

  • Share/Bookmark

Objavljeno v služba | Brez komentarjev »

Grdobe iz sanj

Objavil pavel dne 8.06.2007

Grdobe iz sanj

(Črt Jakhel, 22.07.2002)

http://www.libertarni-klub.org/dyn/index.php?clanek_id=42

Psihiatrinja Elisabeth Kubler – Ross je v svoji knjigi O smrti in umiranju takole naštela faze človekovega odziva na smrt bližnjega: zanikanje, jeza, taktiziranje, depresija, sprijaznjenje. Ta vzorec so pozneje povzeli mnogi drugi in ga prenesli v številne druge kontekste, kjer prav tako dobro opisuje običajen odziv na negativne dogodke. Eno takih področij je denimo borza. Od tam sam dobro poznam moč takega odziva na negativne zasuke in nujnost tega, da odziv razumeš, da znaš upravljati samega sebe in delovati naprej takrat, ko te doleti.

Vtis imam, da bomo lahko s temi petimi fazami opisali tudi odmiranje mita o Sloveniji kot najboljšem od vseh možnih svetov. V tej nekdanji jugoslovanski republiki se je v obdobju formalnega socializma nabralo veliko bogastva, ki je prebivalcem omogočilo visok standard. Zaloge je bilo toliko, da je brez težav zadoščala tako rekoč za celih deset let po osamosvojitvi.

Ob takem udobju ni nenavadno, da je glavno vodilo v praktičnem in političnem življenju postalo ohranjanje statusa quo – tisti, ki ima vsega dovolj, vidi v spremembah le tveganje, priložnosti ga ne zanimajo. In ni nenavadno, da so se ljudje občasnim vzklikom, da je cesar nag in da bo pozneje to teže popravljati, raje hahljali ali jih ignorirali, kot jih jemali resno.

To je bila prva faza: zanikanje težav – trdno prepričanje, da je vse v najlepšem redu in da bo Slovenija ostala podalpski raj in luksuzni dom za upokojence, če le pustimo vse, kot je. Zdi pa se, da lani in še posebej letos prehajamo v drugo fazo: jezo. Čutiti je nelagodje. Pojavljajo se skrbi, da morda zaloge niso neskončne. Kažejo se razpoke v spomeniku nespremenljivosti in se pretakajo v iskanje in križanje krivca, ki ogroža življenje v raju. Tega je vedno laže iskati zunaj sebe in tudi tokrat je tako.

Pogosto se zgodi, da je neka misel najbolj jasno izražena s karikaturo. Zato poglejmo skrajnosti. Slišali ste za slovenske antiglobaliste, poznate “Reci NE Nato” in brali ste o AC Molotov. Zakaj so zanimivi? Zanimivo je to, da ti primeri pravzaprav niso nekaj obrobnega, alternativnega. Ne, s svojimi sporočili dobro prikazujejo razmišljanje mnogih ljudi, in če po čem izstopajo, je to le neposrednost izražanja. Kdo je sovražnik? Sovražnik je kapital. Podli, povampirjeni, globalistični kapital.

Aktivisti zakličejo: spremenili bomo svet, uničili bomo kapitalizem, prinesli bomo pravico! Janez Slehernik, zgrožen ob nedavnem naivno poznem odkritju, da so poleg njegove hiše in avta kapital tudi mednarodna podjetja, politične in vojaške zveze, si ob tem oddahne. In pravi: uf, vsaj ne bo več teh tujcev, ki mi kalijo slovensko idilo. Spet bo vse v najlepšem redu. Fantje, prav imate, kar tako naprej. (K sebi domov vas pa ne povabim, da se ne bi naselili.)

Tako se prav tragikomično srečujeta in v isti rog zapihata konservativna, včasih nazadnjaška usmerjenost duše malega posestnika – malomeščana, ki v življenju ne želi drugega kot mirno spati na svojem kupu, ter eksperimentalnega revolucionarja, ki išče vlogo mučenika in najde zadoščenje v tem, kako krivičen da je svet do njega. Čeprav bi bila ponavadi smrtna sovražnika in se prezirata, kadar se vidita na štiri oči, sta si zdaj našla skupnega sovraga in družno zidata okope.

To ni noben razredni boj. To so zgolj nad- ali bolje podrealistične sanje ljudi, ki raje napletejo povsem svojo podobo sveta in v njej najdejo velikega krivca za svoja nelagodja, kot bi sprejeli nekaj osnovnih tez in si z njimi pomagali naprej. Naštejmo nekaj takih uporabnih misli brez posebnega vrstnega reda.

Prebivalci Slovenije, vključno z avtorjem tega komentarja, niso najpametnejši ljudje na svetu.

Bolj realno je, da se bodo oni prilagodili svetu kot obratno.

Če želiš imeti premoženje, ga moraš ustvariti in zanj skrbeti. Če zaspiš in ti pobegne, si kriv sam. Če si prisvajaš premoženje drugega, si lopov.

Sistem, v katerem gre od vsakogar po njegovih zmožnostih in k vsakomur po njegovih potrebah, ne deluje.

Ni res, da svoboda govora pomeni, da te morajo drugi poslušati.

Ni res, da je vse, kar si želiš in se ti zdi prijetno, tvoja pravica.

Ni res, da je priložnost poskusiti isto kot pravica uspeti.

Zelo si želim, da bi se vsaj bralci Financ, če že ne celotna populacija, sporazumeli, da so zapisane misli umestne in praktično koristne. Seveda ne bi želel kogarkoli siliti k temu, ampak včasih človek vendarle upa, da bo s tem, ko malo podreza, morebiti kaj spremenil. Zlasti ko se mora v svojem okolju pogosto samokritično vprašati, kdo je tu nor, in ga potolaži šele pogled po svetu in zgodovini.

Zaradi večkrat izraženega držanja za glavo ob sedanjem položaju Slovenije in mnogih njenih prebivalcev mi neredko kdo reče, da sovražim to državo, da preziram sodržavljane, da nisem patriot in podobno. To, da se drugi zgražajo nad tabo, je v tem okolju pogosto največje dosegljivo priznanje. A kar pišem, ne pišem zato, da bi popljuval in uničil, temveč zato, da bi obrnil na bolje. Vabim vas, da tudi sami razmislite o tem.

(Objavljeno z dovoljenjem poslovnega dnevnika Finance)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem | Brez komentarjev »

Socializem povzroča vojne

Objavil pavel dne 8.06.2007

Socializem povzroča vojne

(Tomaž Štih, 11.06.2005)

http://www.libertarni-klub.org/dyn/lkblog.php?clanekid=124

Socialistična miselnost je utemeljena na razrednem boju. Razredni boj naj bi se dogajal med “delom” in “kapitalom”. Neverjetno je, da je za današnje razmere nerazumljivo zastarel nazor še vedno glavni pogonski motor te ideologije.

V sodobnem svetu sta delo in kapital izenačena. Vsak delavec lahko na borzi kupi delnice podjetij, ki kotirajo; mnogi to tudi storijo. Nekateri ustvarijo dobiček, drugi utrpijo izgubo. Delavci danes lahko tudi ustanavljajo svoja podjetja. Nekaterim uspe, drugim ne.

S tem postanejo lastniki in če verjamejo v razredni boj, tudi notranje hudo konfliktne osebe. Kot “delo” se namreč razredno borijo proti tistemu delu samega sebe, ki je postal “kapital”.

Razlika med “delom” in “kapitalom” je ideološka in politična. Je iskanje opravičila za nasilje in diskriminacijo nad tistimi, ki jih ideologi uvrstijo v skupino “kapitala”.

Kako nerazumna je ta ideologija kaže naslednji primer.

Vsako izmed 80% slovenskih gospodinjstev, ki premore družinsko hišo ali stanovanje je po njej “kapitalistično”. Ker ne plačujejo najemnine in ker večina ne odplačuje kreditov za stanovanja in hiše, lahko rečemo, da so deležni ugodnosti zaradi posedovanja “kapitala”. Lahko tudi izračunamo, koliko znaša ta ugodnost.

Vzemimo za primer upokojenca, ki živi v hiši na obrobju Ljubljane. Hiša je vredna 50.000.000 SIT. Hiša je kapital. Ta kapital je možno spremeniti v denar, z njim se da kupiti delnice. Ob konservativni realni donosnosti 5% na leto, obresti na ta kapital znašajo 2.500.000 SIT letno, oziroma 208.333 SIT mesečno. Če to prištejemo k povprečni pokojnini, ki znaša 115.000 SIT, lahko ugotovimo, da upokojenec živi življenje na ravni zaposlenega z 323.333 SIT neto plače, kar pomeni okroglo trikrat boljši življenjski standard od zaposlenega s povprečno neto plačo in brez lastniškega stanovanja (ki povrhu plačuje višje davke in večje prispevke za zdravstveno zavarovanje od upokojenca).

Da bi nekdo z 200.000 SIT neto plače lahko užival takšen standard, kot ga uživa upokojenec, bi moral najeti hišo. To bi ga stalo vso plačo in za drugo neto porabo bi mu ostalo manj, kot upokojencu.

In vendar socialistični ideologi upokojence s povprečnimi pokojninami uvrščajo med “delo”, mlade strokovnjake z visokimi plačami pa med “kapital”. Zakaj je tako, če upokojenci uživajo višji standard? Zato, ker je upokojencev pol milijona in imajo politično večjo težo. “Delo” in “kapital” sta ideološki in politični definiciji, njun namen je mobilizacija “dela”.

Zato tudi 80% slovenskih gospodinjstev, ki premorejo družinsko stanovanje ali hiško ne bo uvrščeno v kategorijo “kapital”.

Kje je torej meja med “delom” in “kapitalom”? Preprost in pragmatičen odgovor je, da je meja v kritični masi ljudi, ki je potrebna, da socialisti pridejo na oblast.

Anekdotično – če bi “kapital” zares pomenil tisto, za kar ga prikazujejo, potem ni razlogov, da bi bili država delavcev; saj je velika večina prebivalcev Slovenije na takšen ali drugačen način kapitalistov.

Ker je ločnica med delom in kapitalom arbitrarno določana, za nekatere poteka že med tako trivijalnimi skupinami ljudi, kot so proizvodni delavci in komercialisti. Prvi naj bi po mnenju nekaterih opravljali “delo”, drugi pa ne. Če nekdo pod delo imenuje zgolj njegovo fizično definicijo (A), torej uporabo mišic brez uporabe možganov, tedaj ne razume narave dela investitorjev, nadzornih odbori ali managementa? Takšnen ideolog producira misli, kot so: “Višje kot si, manj delaš”.

Takšna razmišljanja ne prenesejo soočeja z realnostjo. Če bo takšen ideolog vlagal na borzi, bo izgubil denar. Pa čeprav bi moral “le lenariti”.Če se takšnen ideolog znajde na čelu tovarne, tovarna propade, pa čeprav bi moral, če bi bilo tisto, kar misli o vodenju tovarn res, da bi bil enako uspešen kot prejšnji management, le “manj delati”…

V Sovjetski Zvezi so to resnico spoznali na zelo boleč način. Po revoluciji so tovarne prevzeli sovjeti. V zelo kratkem času jih je veliko propadlo. Mnogo delavcev je postalo odvisnih od bonov za osnovne življenjske potrebščine. V maniri socialne pravičnosti jih pripadnikom “kapitala” niso dajali, čeprav so jih razlastninili. Na takšen način so jih fizično iztrebljali.

Ker so bili omenjeni boni brez kritja, je cvetel črni trg. Da bi dosegli delovanje politik v praksi so morali z zapiranjem in streljanjem prisiliti kmete, da so hrano oddajali praktično zastonj.

Ti ukrepi niso delovali, zato so bili prisljeni leta 1923 ponovno dovoliti omejeno privatno pobudo. Tako so se v Sovjetski Zvezi šest let po revoluciji pojavile privatne trgovine.

Podobnosti z dilemami o višini davkov, predlogih večjega nasilja nad ustvarjalnimi ljudmi in rezultati takšnih politik niso zgolj naključne.

Razlika med “delom” in “kapitalom” ni utemeljena v nujnih potrebah ljudi. Utemeljena je v nizkih čustvih. Mnogo ljudi jo dojema kot pravičnost svojih luksuznih želja. Kot mejo zavisti. Ali kot orodje socialnega marketinga. Nekdo verjame, da bi bil “kapital”, če bi le imel vikendico v Posočju. Drugi zavida sosedu avto, mlado in lepo ženo in uspeh in ga zato uvršča v razred “kapital”. Tretji podleže splošni gonji proti “kapitalu” in se uvrsti v “delo” zato, ker se tako počuti varnejšega v zavetju množice.

Vsem je lastno le, da v mejo med ljudmi verjamejo, kot v dogmo svoje religije. Verjamejo, da obstaja ideološka razlika med inženirjem in upokojencem. Verjamejo, da med njima obstaja nekakšen spopad, ki ga imenujejo “razredni boj”. Ker so prepričani, da obstaja “kapital” in da jih napada, verjamejo tudi da imajo pravico proti napadalcu nasilno ukrepati.

Potegnimo na tem mestu mnogim neljubo paralelo. V nacistični ideologiji so obstajali Nemci in Židje. Židje so bili podgane, gonilna sila velike svetovne zarote za uničenje Nemštva. Ideologija je torej premogla oba elementa, potrebna za nasilje. Ločitev ljudi na dve skupini in fantomski “boj”. Zato so Nemce prepričevali, da je njihova dolžnost, da se temu uprejo. Tako je bilo upravičevano nasilje proti Židom. V glavah vernikov je šlo za legitimno samoobrambo Nemcev pred uničenjem. V to je verjelo milijone ljudi.

Razmislimo zdaj za trenutek o holokavstu. Je bilo nemško nasilje upravičeno? So ga morda Židje sprovocirali? Je Nemce do bestialnosti privedlo židovsko arogantno obnašanje? Je bilo ločevanje ljudi na raso in podraso smiselno?

Kaj pa socializem? Je socializem odgovor na “kapital”? Gre za “aroganco” svobodnih ljudi, ki miroljubno ustvarjajo in tekmujejo v odličnosti? Je nasilje in diskriminacija “razrednega sovražnika”, ki v resnici nikogar ne ogroža in ni v nikakršnem spopadu “legitimna samoobramba”?

Odgovor na to vprašanje je odgovor na vprašanje ali sme zlo iskati razlog za svoj obstoj v dobrem?

Ali je terorizem lahko posledica svobode? Ali zapeljivo oblečena ženska izziva posilstvo? Ali je trgovec, ki reklamira in trži svoje blago z miroljubnim prepričevanjem in širjenjem svojih vrednot enak kriminalcu, ki z orožjem ropa – je svobodna izmenjava dobrin nasilje?

Razredni boj je v resnici agresija tistih, ki v svoji ideologiji ljudi ločujejo na “delo” in “kapital” nad tistimi, ki jih uvrščajo v razred “kapital”. Zarote proti “delu” z druge strani ni. Pravzaprav tisti, ki naj bi pripadali skupini “kapital” sploh ne ločujejo ljudi na “delo” in “kapital”.

Kako je mogoče odrasle ljudi prepričati v takšno predčloveško obnašanje? V de facto socialni rasizem? Apel socializma za “delo” je v njegovi ponudbi odrešitve, ki je hkrati duševna in materialna. Ta religija nudi vsakemu, ki sam sebe uvrsti v kategorijo “delo” miren spanec, saj vendar ravna v “samoobrambi”, hkrati pa mu omogoča na lahek način pridobiti bogastvo, ki ga je sicer treba ustvariti.

Ponuja navidez hitro pot do blagostanja. Brez truda. Šolanje je nesmiselno. Trdo delo nepotrebno. Pametne življenjske odločitve se ne obrestujejo in neumne ne kaznujejo. Socializem nudi politično bližnjico – ukinitev svoboščin posameznikov in državno prerazdeljevanje na silo.

Moralnega mačka pri takšnem početju blaži ideologija, ki uči, da je to “pravično” in da gre za del samoobrambnega “razrednega boja” proti “kapitalu”. Za nekakšno kaznovanje agresivnega sovražnika.

Je ta navidezna pot do blagostanja resnična?

Nekateri ljudje so sposobnejši in ravnajo bolj preudarno od drugih, zato več ustvarijo. Takšna je narava človeka. Prisilno izenačevanje ljudi je nečloveška ideologija, ki ustvarja žrtve.

Če takšna praksa postane vsakdanja, potem namesto ustvarjanja ljudje skušajo do bogastva priti z nižanjem svoboščin drugim ljudem in s prerazdeljevanjem ustvarjenega. Dolgoročno takšna družba porabi vse ustvarjeno.

Ko bogastvo kopni postaja bitka pri koritu srditejša. Boj je vse bolj brezobziren, pomanjkanje se vse bolj pozna. Takšna družba ustvarja nove notranje sovražnike, ki s svojim delom povzročajo razlike. Ti ljudje postanejo idealne žrtve. Ustvarjajo bogastvo in so s strani ideologije označeni za “kapital”, proti kateremu je moralno in pravično ukrepati.

Zaradi vse manj ustvarjenega so že majhne razlike razlog za gonjo. Naposled se v koritu znajdejo tudi tisti, ki so nekoč iz njega jedli.

Revolucija začne jesti lastne otroke.

Takšna družba kot celota ne more tekmovati s svobodnimi okolji. Današnja histerija proti ZDA je sinteza “razrednega sovražnika” oziroma makro razredni boj. Epistemologija boja proti zunanjemu sovražniku je na las podobna epistemologiji boja proti notranjemu. Sosednja država je uspešnejša. Enakost je pravična. Torej je sosednja država “kapital”. Zato je sosednja država sovražnik države “dela”.

Z vzbujanjem občutka zunanje in notranje ogroženosti se lažje obračuna z lastno opozicijo, ki običajno služi še kot priložnostni krivec za gospodarske neuspehe. Tako naprimer “ameriški apologeti” in “horde divjih neoliberalcev” postanejo generalni krivec za 60 let zablod socialističnega gospodarstva. Namen takšnega demoniziranja je preprečevanje gospodarskih in socialnih reform.

Sam obstoj socialistične ideologije zato pomeni trajno nevarnost vojne. Če se socializem na miren način umakne, kot se je zgodilo v Sloveniji, ljudje ne doživijo katarze in ohranijo socialistično ideologijo v spominu, kot “pravično, vendar utopično”.

Če zavezniki ne bi vkorakali v Berlin, bi nacizem postal romantična ideologija narodnega preporoda, ki je bila pretirano utopična za ta naš umazan svet.

Iskanje nove poti v “utopičnih in pravičnih”, v resnici pa mračnih ideologijah preteklosti lahko sproži nov cikel socialističnega nasilja nad namišljenimi “razrednimi sovražniki”.

Zato s socializmom ni modro sklepati kompromisov. Opravičevanje socialistične ideologije, kot utopične in predobre za ta svet je grožnja demokraciji.

Socialni rasizem, ločevanje in sovraštvo nimajo mesta v sodobni družbi. Težiti moramo tudi k odpravljanju socializma v blagih oblikah, kot je denimo diskriminacija pri obdavčevanju manjšin. Takšni kompromisi vzpostavljajo precedenčne primere oziroma delajo nekatere oblike socialnega rasizma za družbeno sprejemljive; žrtvovanje najboljših (manjšine) pa za “pravično” ravnanje družbe.

Zavoljo stabilnosti institucionalnega okolja in torej koristi za vse lahko sporazumno vzpostavljamo socialno državo in odpravljamo revščino, vendar mora biti ta proces prostovoljen za vse udeležence. Socialno državo je kot skupno vrednoto treba graditi s širokim soglasjem in ne s preglasovanjem oziroma s priglasovanjem ugodnejših pogojev zase s strani večine.

Za ideologije izenačevanja in socializma pa bi bilo modro sprejeti neapologetičen odnos in pravilo, ki se je v svetu pokazalo za učinkovito proti sorodnim ideologijam: “S socialisti ni pogajanj”.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem | Brez komentarjev »