PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 4.06.2007

Kitajska lekcija Svetovni banki

Objavil pavel dne 4.06.2007

Kitajska lekcija Svetovni banki

Jeffrey D. Sachs
Jeffrey D. Sachs, profesor ekonomije in direktor inštituta Earth na univerzi Columbia
finance@finance.si

 

Na prvih straneh časopisa China Daily je bila pred kratkim objavljena zgodba o tem, kako je Paul Wolfowitz z grožnjami pritiskal tudi na vodilne uslužbence Svetovne banke. Časopis je navedel, da naj bi Wolfowitz zvenel kot lik iz televizijske serije o mafijski družini Sopranovih. Ob istem času, ko se je razvijal škandal okoli Svetovne banke, je Kitajska v Šanghaju na zasedanju gostila Afriško razvojno banko (Africa Development Bank, ADB). Prispodoba se pojavi kar sama: medtem, ko Svetovno banko prepletajo korupcija in spori, Kitajska spretno gradi svoj geopolitični profil v razvijajočem se svetu.

Kitajska naraščajoča moč seveda temelji na izrednem ekonomskem uspehu. Srečanje Afriške razvojne banke je bilo v okrožju Pudong, najhitreje razvijajočem se delu Šanghaja, kjer še generacijo nazaj ni bilo ničesar, zdaj pa tam stojijo visoki nebotičniki, luksuzni hoteli, parki, industrija in ogromna naselja stanovanjskih blokov. Gospodarstvo samega Šanghaja trenutno raste po 13-odstotni stopnji letno, torej se podvoji vsakih pet ali šest let. Vsepovsod tam so novi začetki, inovacije in mladi podjetniki lačni dobičkov.

Imel sem se možnost udeležiti srečanja Afriške razvojne banke s Kitajci. Nasvet, ki so ga afriški voditelji dobili od Kitajske je bil smiseln in veliko bolj praktičen od nasvetov Svetovne banke. Izpostavili so odločilno vlogo javnih investicij, še posebej v kmetijstvo in infrastrukturo, da bi postavili temelje za rast, pri kateri bi imel vodilno vlogo zasebni sektor. V gospodarstvu revnih in lačnih, kakšno je bilo kitajsko v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in kakršno je afriško danes, je ključno povečati produktivnost kmetijstva. Kmetje morajo imeti možnosti kot so gnojilo, namakanja in semen, ki omogočijo večji pridelek. Vse to je bilo jedro kitajskega ekonomskega vzleta.

Ključno je tudi investiranje v ceste in električno omrežje – brez tega ne more biti sodobnega gospodarstva, kajti kmetom visok pridelek ne pomaga veliko, če ga ne more izvoziti v mesta in obratno – kmetje ne morejo dobiti produkcijskih sredstev iz mest. Kitajci so na srečanju izpostavili, kako močno so se trudili, da sta cestno in električno omrežje dosegla vsako kitajsko vas.

Najbolj hvalaženi so bili Afričani seveda zaradi naslednjega sporočila: Kitajska je pripravljena Afriki pomagati pri kmetijstvu, cestah, energetiki, zdravstvu in šolstvu. In afriški voditelji vejo, da ne gre za prazne obljube, saj Kitajska že zdaj po celotni Afriki financira in gradi osnovno infrastrukturo. Na srečanju so Kitajci izrazili tudi pripravljenost podpirati kmetijske raziskave. Predstavili so množico riževih semen z visokim obrodkom, ki so jih pripravljeni deliti z afriškimi kolegi.

Vse to ilustrira kaj je narobe s Svetovno banko, celo če izključimo Wolfowitzovo afero. Nasprotno od Kitajske, je banka pozabila na osnove učenja razvoja: izobraževati revne in jih siliti v privatizacijo osnovne infrastrukture je pomembneje od investiranja v njihovo infrastrukturo in druge kritične sektorje.

Napake banke so se začele v zgodnjih osemdesetih, ko je, pod ideološkim vplivom Ronalda Reagana in Margaret Thatcher, od Afrike želela, da zmanjša vladne naložbe. 25 let je Svetovna banka želela da se države umaknejo iz kmetijstva in prepustiti kmete samim sebi. Rezultat je bil katastrofa, produktivnost kmetij je stagnirala desetletja. Svetovna banka je prav tako navijala za privatizacijo zdravstvenega sistema, vodovodnega, cestnega in električnega omrežja, obenem pa je precej premalo financirala te sektorje.

Ta ideologija ekstremno prostega trga je v nasprotju z izkušnjami razvojnega uspeha na Kitajskem in drugod po Aziji. Izkušnje kažejo, da so javne investiciji v kmetijstvo, zdravstvo, šolstvo in infrastrukturo nujni komplementi zasebnim investicijam. Svetovna banka pa je na to vedno gledala kot na velikega sovražnika razvoja pod vodstvom javnega sektorja.

Kadarkoli se je ideologija ekstremno prostega trga pokazala za napačno, je Svetovna banka države v razvoju obtožila korupcije, slabega vodenja in neiniciativnosti. Wolfowitz ni bil nobena izjema. In namesto, da bi se osredotočili na pomoč revnim pri izboljšanju infrastrukture, so se raje spustili v boj proti korupciji. Ironično je njega odneslo prav to. Banka si lahko ugled povrne le če postane koristna in se osredotoči na financiranje prioritetnih sektorjev, prav tako kot so to pripravljeni storiti Kitajci.

Dobra novica je, da se afriške države učijo kako spodbuditi ekonomsko rast in so deležni odločilne pomoči Kitajske in drugih partnerjev, ki niso tako zelo zavezani ideologiji izredno prostega trga, kot je Svetovna banka. Mnoge afriške vlade so na srečanju izrazile pripravljenost na spremembe in investirati v infrastrukturo, modernizacijo kmetijstva, zdravstvo in šolstvo.

Wolfowitzov debakl bi moral zbuditi Svetovno banko: ideologija ne sme več nadzorovati te ustanove. Samo tako lahko banka še naprej poskuša uresničevati drzno vizijo o svetovni blaginji, ki je pripeljala do njene ustanovitve po drugi svetovni vojni.

Jeffrey Sachs je profesor ekonomije in direktor Earth Institute-a na Univerzi Columbia.

Copyright: Project Syndicate, 2007

  • Share/Bookmark

Objavljeno v javne investicije v osnovno infrastrukturo | Brez komentarjev »