PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Omejevanje svobode medijev po slovensko

Objavil pavel, dne 21.05.2007

Omejevanje svobode medijev po slovensko

Milan Balažic
Milan Balažic
finance@finance.si

 

Četrta veja oblasti

Pred kratkim je ameriška nevladna organizacija Freedom House v svojem poročilu z naslovom Freedom of the Press navedla, da slovenski mediji načeloma uživajo svobodo, vendar je v zadnjem letu opaziti vse več pritiskov, posegov in nadzora oblasti nad njimi. Gre za eno najuglednejših ustanov, ki se ukvarja z vrednotenjem in analiziranjem svobode v družbi. Da bi zmanjšali težo kritične ocene o omejevanju medijske svobode v Sloveniji, so dežurni zagovorniki Janševe vlade – denimo, dr. Matevž Tomšič – takoj pohiteli z nevtralizacijo omenjenega poročila, češ da je tudi to zgolj “subjektivno” in “pristransko”. Janšev medijski jurišnik Branko Grims pa se je s podobnim poročilom ameriškega State Departmenta, ki govori o posegih v avtonomijo novinarjev in njihovi samocenzuri, celo cinično strinjal: slovenski novinarji res cenzurirajo sami sebe, toda ne zato, ker bi se bali oblasti, temveč zato, ker premalo ali nič ne slavijo dosežkov vlade. Pomislite, osrednja javna glasila naj v zadnjih mesecih ne bi poročala o “zgodovinskih” Janševih dosežkih – gospodarski rasti, deflaciji in uvedbi evra! Pustimo takšne klovnovske izjave, ki v prid dominacije nad mediji umetno konstruirajo paradigmo mi-oni (beri: Zajanšo-Protijanši), ob strani – raje precenimo resna ameriška opozorila v luči (ne)odvisnosti medijev od moči vlade in denarja, torej tekmo slovenskih političnih elit v spopadu za medijsko prevlado.

Mediji, oblast, kapital

Totalitarizem pozna zgolj enotno mnenje, ki duši vsa druga: širijo ga usmerjeni in nadzorovani mediji, varuje pa politična policija. Vendar tudi v demokracijah razmere niso ravno idealne: najpogosteje je slišati najmočnejše in najbogatejše, uveljavlja pa se “rumeno” povprečje. Oblast želi novinarje spremeniti v državne uradnike, ki propagirajo vladno politiko, kapital pa novinarje kot svoje uslužbence prisiljuje v oglaševalsko dejavnost. Eno in drugo je v popolnem nasprotju z izhodiščnimi zastavki misli o svobodi medijev, kjer je že Montesquieu pisal, da je njihova glavna naloga v spodbujanju refleksije, rušenju gospodujočih mnenj, nadzoru oblasti in v osvobajanju državljanov strahu pred vsako obliko despotizma. Na Slovenskem je nekdanje komunistične diktatorje, ki so avtoritarno nadzorovali medijski prostor, nadomestila posebna oblika medijske svobode, v kateri si je cenzura nadela rokavice. Kapital budno pazi, da medij ne bi dregnil v interese svojih lastnikov (si lahko predstavljate, recimo, da bi Delo kritiziralo poslovno vodenje Pivovarne Laško?) in da so medijske pištole obrnjene v pravo smer. V imenu tržnega gospodarstva obenem niža stroške dela in znižuje socialno varnost novinarjev. Politika pa si je ustvarila sistem državnega medijskega lastništva, kjer si vpliv na delovanje medijev zagotavlja skozi zakonodajo in državno-gospodarske korporativne povezave. Še vsaka nova slovenska vladna koalicija – ali pod hegemonijo LDS ali SDS – se je potrudila najprej izrabiti in poglobiti medijsko sprevrženost, ki so jo omogočili politični predhodniki. Dokler je stranka v opoziciji, besno kritizira medijsko nesvobodo, ko pa prevzame oblast, se ob zgovarjanju na prejšnje oblastnike kameleonsko prelevi v še močnejšega medijskega monopolista.

Javna hiša

Najbolj so takšne medijske turbulence vidne pri javni RTV-hiši: LDS dediščino političnega kadrovanja in urejanja programa so zamenjali poskusi lustracije in pritiski na avtonomijo novinarjev pod varstvom nove vladajoče garniture SDS. RTV Slovenija iz državne ni postala javna medijska hiša: leto in pol po referendumu o RTV Slovenija nimamo opravka niti s politično bolj nevtralno hišo, niti z boljšim programom, niti z nižjim RTV-prispevkom. Svet RTV Slovenije je po novem zakonu preoblikovan v programski in nadzorni svet, kamor so po logiki večine svoje predstavnike imenovali državni zbor, stranke in vlada. Tako oblast obvladuje oba organa in vse kadrovske rošade od generalnega direktorja navzdol so posledica tega dejstva. Prej LDS, danes pa SDS nikoli ni resno mislila s konceptom javnega servisa, saj bi to pomenilo, da bi se politika morala odpovedati svojemu vplivu na osrednji slovenski medij. Da bo zadnjemu dvomljivcu jasno, kako daleč je RTV Slovenija od koncepta javnega servisa, navedimo zgolj njegovo definicijo, kot jo je razviti zahod zapisal v dokumente Unesca: javni RTV-servis ustvarja, financira in nadzoruje (pluralna) javnost. Zato je omenjena programska raznolikost, uredniška neodvisnost, transparentnost in odgovornost javnosti – nikjer pa ne boste našli omenjene države, politike in vlade. Zdaj so zaradi političnih in/ali kapitalskih preurejanj problematični RTV Slovenija, Delo, Večer in Primorske novice, jutri ste na vrsti vi. Seveda je v naših podalpskih dolinah pogled na medijsko krajino strogo korelativen mestu interpretacije: medtem ko bodo vladajoči govorili o zlati dobi medijske svobode, bodo oni drugi vpili o avtoritarni cenzuri, dokler ne zamenjajo stolčkov. Na Slovenskem medijsko svobodo ogrožata tako desnica kot levica, čeprav se nekateri komunikologi s svojim “objektivnim” diskurzom trudijo dokazovati, da je nevarna le prva. Moraliziranje je tu odveč, refleks obvladovanja medijev spada k politiki kot taki.

Direktni novinarji

Pri vsem tem bi se morda komu zdelo, da so sami novinarji svete krave – pa ni tako. Na vseh krajih lahko najdemo tip tabloidnega novinarstva, ki ponuja le dve izbiri: ali si z nami ali proti nam, in če si proti, potem si v hipu zalit z golidami gnojnice, v katerih se utopi profesionalnost delitve na dejstveno poročilo in komentar. Poleg fenomena splošnega relativizma brez vsakršne spodobne novinarske analize smo po drugi strani priča pravcatim klevetniškim gonjam in kampanjam, ki operirajo s celostnimi in domišljenimi sistemi tendencioznih podtikanj, laži, in zasramovanj v stilu ironične Plutarhove resnice: “Pogumno obrekuj, zmeraj se kaj prilepi.” Novinarji, povezani z nitmi dobička in moči, rušijo to ali ono osebnost, vodstvo, organizacijo: izmišljije po pravilu padejo na plodna tla, saj ljudje zdravorazumsko sklepajo, da je tam, kjer je dim, tudi ogenj. V vroči bitki za interpretacijo lahko zmagata kakovost in verodostojnost, vendar samo, če novinarji vztrajajo v drži psov čuvajev svobode in demokracije, ne pa psov čuvajev svojega Gospodarja. Čeprav se zdi nekoliko naivno, velja enoznačno vztrajati pri nezamenljivosti informacije in manipulacije: kdor informira, misli razlike, opozarja na alternative, dvomi, preverja podatke, razumno presoja, posreduje ideje in spoznanja, resnica pa ima status sporočila; kdor manipulira, zahteva, da mislite kot on, alternative eliminira, igra na zaupanje, zlorablja podatke, nerazumno obsoja, posreduje ideologijo in prepričanja, sporočilo pa ima status resnice. Od novinarjev kot medijskih profesionalcev je odvisno, ali uberejo to ali ono pot in ali njihova avtonomna hrbtenica vzdrži pritiske politike in kapitala. Četrta veja oblasti pa seveda ne potrebuje le neodvisnežev: medijska krajina je vselej barvita in pod krinko neodvisnosti so nekateri mediji pač bolj naklonjeni eni politični opciji, drugi drugi. Ključna je medijska higiena, ki hitro razkrije navidezno apolitičnost, neodvisnost in samostojnost: ni toliko pomembno, ali je neki medij bolj levo ali desno, temveč odnos do vladajočih – do tega, kako vladajo, ne pa, kdo vlada.

Dr. Milan Balažic je predavatelj na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

 

 

( PAVEL: tale članek je kljub solidnemu zaključku še vedno močno socialistično ukrivljen.

V Sloveniji mediji in večina novinarjev služijo najmočnejši, najbogatejši strani. Ta stran so bivši komunisti na visokih položajih in z veliko kapitala tako v Sloveniji kot v tujini. Njihov namen ni pomagati demokraciji, temveč jo ovirati in s tem ščititi svoje privilegije. LE z oviranjem meščanske družbe, podjetništva, demokracije, lahko ohranjajo svoj fevdalni, rentni, korporativistični sistem in dotok prihodkov. Zase.

.

.

 

V demokratičnih državah vplivajo na novinarje štiri silnice:

1. kapital: močni podjetniki, močna podjetja, banke, močni interesi

2. levičarska ( socialistična, nacional -socialistična = provincialna) ideologija, služenje idealom in indoktriniranje množice

3. civilna družba, razna gibanja za kvaliteto življenja 

4. lastna osebnostna struktura novinarja

 

Redki pa so novinarji, ki jih te silnice ne izkrivijo, ne ukrivijo v hlapce.

Čeprav je določene medije prevzela formalno in na predvsem samo na vrhu piramide Janševa klika, je celotna ostala hierarhija urednikov in novinarjev razen vrha ostala še kako socialistična. Tudi večino prebivalstva je 90% uspešno indoktriniranih s socializmom.)

 

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.