PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Moja refleksija na članek Vzgajamo prav ali narobe? ( K. Erzar K.)

Objavil pavel, dne 21.05.2007

članek objavljen v reviji Naša družina, maj 2007, avtorica članka dr. Katarina Kompan Erzar, psihoterapevtka, izhaja iz Gostečnikove šole družinsko -relacijske terapije.

.

( mojo refleksijo bom pisal v oklepaju + Italic;

podkrepljen tekst mi pomeni kvaliteto, nepodkrepljen tekst “tako tako”, prečrtan pa bluzenje ali zelo hude napake)

.

.

Vzgajamo prav ali narobe?

.

Ko začenjamo vzpostavljati prve resnejše in bolj trajne odnose, se prvič zares srečamo s tem, kdo smo in kakšni smo in ali nas ima kdo rad ter ali si kdo želi naše ljubezni. Včasih mlad človek prav težko verjame, da si drugi želi ostati z njim/njo, ter da bo odnos postal prostor varnosti in sprejetosti za oba.

.

(s tem uvodom se zelo strinjam. Šele v očeh drugih vidim celoto o sebi. Ni dovolj samo poznati sebe, temveč tudi odzive meni najbližjih ljudi ( prijateljev, žene) name.

V Sloveniji je večino ljudi vzgajanih s pogojno ljubeznijo. Starši na žalost ne znajo otrok brezpogojno imeti radi in zato ne ponujajo brezpogojne ljubezni.

Kaj je brezpogojna ljubezen: da imajo starši radi otroka ne glede na njegove hibe, ne glede na njegova dejanja in obnašanja. Lahko pa starš kritizira določena slaba dejanja otroka, a ne s pogojevanjem ljubezni, kaj šele s pogojevanjem življenja otroka. Vsa pogojevanja na življenje in osebno vrednost so zelo škodljiva za otroka in vodijo v duševne motnje.

Otrokovo vrednost starši v Sloveniji pogojujejo s pridnostjo, z uboganjem. Npr. če boš priden, te bomo imeli radi ( oz. če ne boš priden, te ne bomo imeli radi). Zato pride do slabe samopodobe otrok. Otroci skušajo ugajati staršem in kasneje tudi drugim pomembnim ljudem. V sebi pa nosijo globoko notranjo rano: nihče me nima rad. Najbližja pot, bližnjica, je da se zaljubijo. V takem odnosu se šlepajo. Kmalu tudi v zakonskem odnosu pri prvih večjih konfliktih ne verjamejo več, da jih ima kdo rad. Bližnjice so zelo redko dobre, čeprav so včasih koristne.

Pametno bi bilo, da bi imel človek pozitivno izkušnjo iz družine, ali pa da bi vsaj veroval, da ga ima Bog rad. Tukaj imamo kristjani zelo velik privilegij: verujemo, da nas ima Bog rad take kot smo, ne glede na naše grehe. A koliko od nas se tega zaveda?

V tem primeru bi ljubljeni človek bolj odgovorno iskal in izbiral življenskega partnerja. Nikakor pa ne skozi prizmo ” da me bo imel končno enkrat nekdo rad”. )

.

.

Odhod od doma je velik korak tudi za starše in njihovo starševstvo, saj najglobje pokaže, kakšno podobo odnosov so posredovali svojim otrokom. Otrokom pomagajo v svet samo tisti trenutki s starši

  1. v katerih so ga starši upoštevali,
  2. razumeli,
  3. se z njim pogovarjali o stvareh in
  4. mu pomagali razumeti, kaj je svet,
  5. kaj pomeni imeti rad,
  6. kaj pomeni spoštovanje,
  7. kaj je prav in kaj ne
  8. kaj je varno in kaj ne.
Odhod otroka od doma v svet je torej “birma” za starše, potrditev njihove vere, upanja, ljubezni do otroka in med seboj. Zato je največja bolečina staršev, če se je njihovo življenje z otrokom skrčilo na ” dresuro”.

.

.

( tudi s tem odstavkom se v celoti strinjam, je zelo kvaliteten, čeprav z besedo “dresura” Erzarjeva že nakazuje škodljivo smer članka, ter bolj obsodbo kot kritiko postavljanja mej in zagovarja permisivno vzgojo z argumentom “ČUTENJA” in “LJUBEZNI”. Dodal bi samo to:

starši otroku največ dajo, če ga imajo radi brezpogojno, če mu življenja in ljubezni nikoli ne pogojujejo. Sploh v prvih letih življenja otroka, otroci POTREBUJEJO za preživetje veliko pohval na lastno osebnost, osebno vrednost. Starš mora do otroka razviti dva tipa starševstva, ki ju mora kot vlogi znati izbirati glede na okoliščine:

  1. negujoči starš ( spodbuja, pohvali, neguje otroka)
  2. kritični starš ( zavrača slaba dejanja otroka, otroka usmerja, ga navaja na delovne navade, postavlja meje otroku:
    1. reče NE in vztraja pri ne ( čeprav otrok joka, kriči in je strašno nesrečen)
    2. otroka kaznuje
Potem pa že pri enem letu malčka starši morajo uporabljati tri tipe orodij:
  1. pohvala dejanja, obnašanja ; ki mora biti realna, drugače je škodljiva
  2. kritika dejanja, korekcija dejanja, ki mora biti spet realna
  3. postavljanje zahtev otroku)
.

.

Starši se trudijo postaviti meje

( dober naslov, saj postavljanje meje zahteva napor, najprej je to NE in potem vztrajanje pri ne-ju, neglede na izsiljevanje otroka, ki mu je meja definitivno zelo neprijetna. A samo meja bo otroku pripomogla k njegovemu psihičnemu razvoju. Vsakemu normalnemu staršu je pri postavljanju meje s kaznijo ( ki sledi izsiljevanju otroka) težko pri srcu. Zdrži pa samo tisti starš, ki ve natančno kaj želi slabega pri otrokovem obnašanju spremeniti, ve način ( oz. kako spremeniti) in ve cilj ( v kakšno obnašanje otroka pripeljati: npr. k temu, da bo otrok umil zobe, pospravil igrače itd.).

Največja bolečina in stiska staršev je prav to, da nikoli ne vedo, ali vzgajajo prav ali narobe, ali bodo dovolj dobro poskrbeli za otroke in jih pripravili na življenje v svetu, ali se bodo otroci v svetu prav znašli, ali pa jim ne bo uspelo in se bodo izgubili, postali nesrečni odrasli ljudje brez perspektive, obupani, pretepeni, osamljeni, osramočeni.

(to drži za starše, ki vplivajo ( oz. ne vzgajajo) na otroke s permisivno “vzgojo”. Seveda je normalna drža človeka, da kdaj pa kdaj v svoje cilje ali načine podvomi. To je dobro, da lahko še kaj doda, popravi, spremeni, izboljša. A samo starš, ki nima jasnega cilja v kaj mora otroka vzgojiti, niti nima v glavi kakšna orodja ima zato, niti si noče priznati svoje odgovornosti, da če ne bo vzgajal, bo otrok zabredel zaradi razvajenosti v hudo nesrečo, obup, osamljenost, brezdelje, zasvojenost in samomor.

Kaj za Erzarjevo pomeni “pripravili otroka na življenje v svetu”? Vzgojiti otroka v svobodnega, spontanega in delavnega človeka z zmožnostjo biti intimen?

  1. Da bo znal v življenju dobro izbirati, razlikovati namesto da ga goni prisila?
  2. Da bo znal biti samostojen, ne pa odvisen od avtoritete?
  3. Da bo znal biti spontan, igriv, humoren, kreativen – ne pa zadrgnjen, zapet?
  4. Da bo znal reševati probleme? Da bo imel do takrat veliko VAJE, da ne bo RAZ-VAJEN, ampak rutiniran, hiter in uspešen v reševanju vsakodnevnih problemov.
  5. Da bo zmožen psihične bližine s prijatelji, z življenskim partnerjem in z otroci?
Kajti vsi negativni navedki za poražene otroke, ki jih Erzarjeva zgoraj našteva, se “zgodijo” ravno staršem, ki razvajajo oz. ki begajo pri vzgoji. Starši pa velikokrat danes begajo, ker jih razni psihologi, vzgojitelji in strokovnjaki zelo hudo zavajajo).

.

V želji, da bi jim pomagali, si zato starši dostikrat dajejo nemogoče zahteve, da bi bila njihova vzgoja hitra, učinkovita, da bi imela takojšen učinek in da bi otrok enkrat za vselej vedel, kaj je prav in kaj ne. ( op. tukaj pa ne razumem več dobronamernosti in strokovnosti Erzarjeve)

V tej želji starši doživljajo ogromno stisk in tesnobe, trduijo se s “postavljanjem meja”, trudijo se s “prenašanjem pravih vrednot”, in v svoji skrbi in strahu spregledejujejo osnovna dejstva.

Otrok namreč starše “posvoji” že ob spočetju, že takrat je jasno da bo samo njun, da nihče nikoli več ne bo mogel spremeniti temeljne pripadnosti, niti genetskega ustroja. ( samo za genetski ustroj se strinjam, ostalo se mi zdi kar nekaj, v zraku)

Oče in mati rasteta z njim in tudi otrok raste iz njiju. Iz njunih celic, misli, čutenj in odnosov srka vzdušje, ki ga ustvarjata. Starši težko verjamemo, da nas ima nekdo tako zelo rad, nam je tako predan in tako odvisen od nas; tega se dostikrat ustrašimo oz. se ne čutimo vredni in upravičeni do take idealizacije in sprejemanja. Za otroka so starši sprava najlepši, najpametnejši in najbolj vznemirljivi ljudje na svetu, ki jih ne bi zamenjal z ničemer. ( zelo dobro!)

.

.

Otroka ni treba “trdo” prijeti

( če ga nočeš razvaditi, potem ga včasih moraš trdo prijeti!)

. Hkrati otrok ob starših razvija tudi lasten svet, kjer bo lahko ustvarjal, se prepoznal, izoblikoval nove poti in odkril novo poslanstvo. Otrok si ne želi in ne pričakuje, da mu bodo starši položili svet pred noge in odstranili vse ovire na poti v svet ( res je! Te neumnosti počnejo pretirano zaščitniški starši.)

.

Narava otroka ni narava tujca, marsovca, ki ga je treba najprej udomačiti, potem pa pravilno “dresirati” ( čemur omiljeno pravimo socializirati, lepo vzgojit in omikati), da ne bo začel živeti po marsovskih pravilih in zašel na čudna pota. Otrokova narava tudi ni narava divje zveri, ki jo je potrebno ukrotiti, da ne podivja in ugrizne v roko tistega, ki skrbi zanj. Otrok tudi ni trnjevo grmovje, ki bi ga moral izžgati, da ne preraste lepo obdelanih travnikov in gredic, ki jih starši s težavo ohranjajo, tudi ni pragozd, ki grozi, da bo prerasel, če ga redno ne izsekujemo. Vsi taki načini rokovanja z otrokom so zloraba otroka in zavrčanje življenja, ki ga je Bog podaril moškemu in ženski, da bi se ob njem naučila prave ljubezni. ( tole se mi zdi pa že preveč nestrokovno, popolno nepoznavanje osnov razvojne psihologije).

Otrokova biologija in obnašanje sledi ugodju in se izogiba neugodju. Za vsako dobro delo je potreben trud, napor, da nekaj premaknemo v nasprotni smeri entropije. Ko se rodimo, že začnemo umirati telesno. Tudi duhovnost enači čute in telo (ugodje) kot nekaj kar je lažje in čemur se naj bi naš duh utrdil premagovati. Če želimo otroka (ki ima slabo razvit razum, logiko in premalo izkušenj za življenje) pripeljati skozi otroštvo, ga moramo najprej zelo ščititi kasneje pa mu tudi počasi in postopoma dozirati svobodo, da se potolče, pade, zbode, opeče. Seveda ga moramo tudi vpeljati v logiko življenja in delovanja družbe, civilizacije, kulture. Delo je neprijeten napor za vsakega človeka. Le kako naj ga torej otrok vedno več posvoji?

Recimo otroku paše, da se igra. Ne paše pa mu na koncu igrače pospraviti, čeprav je 10 sekund napora. Logika vzgoje narekuje, da ga v to starš mora prisiliti in v tem mora vztrajati. V prvem trenutku bo otrok zelo nesrečen zaradi neugodja, a starš vidi globje v prihodnost in ve, da bo to dejanje v prihodnosti otroku še kako koristilo. To dejanje bo ena izmed VAJ.

Višek zavajanja pa je obsodba ( oz. krona permisivne vzgoje), da je normalna vzgoja, ki otroka sooča s frustracijo in ga uči frustracijo ( neugodje) premagovati že kar zloraba otroka. Ravno permisivno nevzgajanje je neodgovornost staršev in zloraba starševske funkcije.

Kaj dosežemo z zbadljivkami in udarci? ( tukaj avtorica spet ne zna ločiti prisile & fizične kazni od fizične in psihološke zlorabe. Zbadljivke so psihično nasilje in so škodljive za psihofizični razvoj otroka. Nekontrolirani udarci zaradi besa, maščevalnosti ali celo zaradi občutka manjvrednosti starša so prav tako škodljivi, saj otroku pogojujejo ŽIVLJENJE.

Druga stvar so kontrolirani udarci, ki imajo namen povečati neprijetnost in s tem prisilo, so napovedani v grožnji, ki jo otrok ni hotel upoštevati. Ti udarci ne smejo raniti ali življensko ogroziti otroka ( po riti, po stegnu), temveč mu morajo samo povzročiti večjo neprijetnost, stisko z namenom da se sooči z nalogo, zahtevo oz. s svojim neugodjem ter ga premaga, namesto da trmari in se upira nalogi zahtevajoč samo ugodja.)

.

Lahko si predstavljamo, kaj v sebi doživlja mlad odrasel človek, ki je bil kot otrok vzgajan s kaznijo, pretepanjem, poniževanjem, posmehom in žalitvami.

( Seveda, tak otrok je prejel sporočilo, da če ne bo ubogal starša in bil priden, da ga starši ne bodo ljubili in celo da mu lahko strežejo po življenju. Zelo patološko obnašanje staršev.)

.

Vsak udarec, kazen ali žaljivka namreč sporočajo:

  1. nisi sprejemljiv in
  2. tudi nisi vreden, da ti to povem na dostojen, spoštljiv in ljubeč način, ampak
  3. te moram dresirati,
  4. ker te dojemam kot tujega, zunanjega, nevarnega.
Starši se v stiski, da bi otroka “pokvarili” zatekajo k tako zunanjim nerahločutnim ter zanje ponižujočim oblikam vzgoje, ne verjamejo da so z otrokom zmožni živeti v sproščenem in ljubečem odnosu. Ko starši otroka prvič udarijo, se njegov svet za vedno in skoraj nepopravljivo spremeni: odslej otrok živi v svetu v katerem ga kdorkoli in kadarkoli lahko udari. ( Erzarjeva spet zmedeno meša pojme. Seveda je prva naloga starša, da otroka ljubi brezpogojno. Seveda je tudi pomembna naloga starša, da prepreči otrokovo slabo vedenje. Najprej na ljubeč, spoštljiv način odigra kritičnega starša. Potem pa to stopnjuje in zahteva vedno bolj jezno. Če tudi ti močnejši signali ne pomagajao, mora starš otroku zagroziti s kaznijo. In če tudi to nesocializiran otrok zavrača, je potrebno kazen izvršiti. Otrok je to sam svobodno izbral, ker ne spoštuje avtoritete starša, ki definitivno od otroka ve več in ima tudi več izkušenj v svetu.Napake z izbruhi delajo ravno starši, ki imajo tako idealistično soft način vzgoje, ki seveda ne deluje, ampak otroka razvaja. Ena glavnih karakteristik razvajenih otrok so:
  • velika agresivnost,
  • neobzirnost,
  • neotesanost,
  • prezahtevnost do drugih in
  • neupoštevanje drugih
Seveda bo tak starš, ki idealizira permisivno “vzgojo”, vzgojo z uporabo ” ljubezni tipa new age” prej ali slej zlomijo v konfliktu z otrokom in nekontrolirano izbruhnejo in udarijo ter tepejo otroka. Še prej pa ga poskušajo psihično maltretirati z “new age ljubeznijo” in nejasnimi sporočili. Taka “vzgoja” je šele škodljiva, saj otrok dobiva ogromno dvojnih, nejasnih, patoloških sporočil, ki otroka še bolj zmedejo in zmanipulirajo. Hkrati pa dobijo jasno sporočilo, da njihov starš ni trden, da izgubi oblast nad sabo in da mu takrat streže po življenju.

.

Če starši mislijo, da kazen vzgaja ( seveda, včasih je kazen koristna), da včasih samo pretep ( pretep pomeni, da se najmanj dve osebi tepeta, “pogovarjata” z uporabo nekontrolirane sile ) zares podkrepi njihove nauke in navodila za življenje, bo otrok odrasel z globokim prepričanjem, da je svet nevaren, da na koncu prevlada zakon močnejšega. ( Joj, tukaj je pa samo idealiziranje. Seveda je svet tudi zelo nevaren, in zato iščemo načine, da se zavarujemo. Saj nismo še tako daleč od takrat ko smo živeli v pragozdu, ki pa je bil menda kraj popolne varnosti? Idealiziranja, eno za drugim. Tako tipično za razvajeno, socialistično družbo, ki “veruje” v “New age ljubezen”. Dejsto je, da je človeška družba v demokraciji in kapitalizmu TEKMOVALNA in da zmagujejo najboljši, najmočnejši, najpametnejši, najbolj delavni, najbolj podjetni in na žalost včasih tudi najbolj kriminalni, čeprav pravni sistem skuša in včasih uspeva slednje sankcionirati, kaznovati, zapreti. Kompanova kriminalce verjetno prevzgaja z “New age ljubeznijo”)

.

Zato se bo otrok

  1. stalno boril za premoč ( to je premalo socializiran otrok,”zapuščen” , ZANEMARJEN otrok, ki je moral že zelo zgodaj sam preživeti, ponavadi ga je učila ulica, udarci, nasilje staršev in drugih. Starši ga nikoli niso negovali, ljubili, zaščitili, skrbeli zanj. primer Silvo Plut)
  2. ali pa se bo brezsmisleno prilagajal ( večina Slovencev, Japoncev, Nemcev je pretirano socializiranih. Kar pomeni, da so jim starši s škodljivo vzgojo POGOJEVALI
    1. ali življenje
    2. ali osebno vrednost oz. ljubezen.
To pomeni, da jih starši niso bili zmožni brezpogojno ljubiti. Ti ljudje so pretirano adaptirani in uslužni in se bojijo avtoritet in jim slepo sledijo. “imajo zlomljeno hrbtenico”)

3. ( ali pa se bo stalno upiral avtoritetam; uporniški otrok, ki je doživel nekoč starša kot: avtoriteto + nefer, nepravično osebo).

Medtem ko svet vedno bolj ceni suverenost, pravi pogum, izvirnost, kreativnost in pristnost. ( super, toda zakaj Erzarjeva ne pokaže logične poti kako po njenem starš pripelje otroka do teh dobrih in uresničljivih ciljev ( z ukrepi, ki delujejo), temveč raje new agersko leporeči in razpreda ideal za idealom, ki ne bodo delovali?)

.

Starševstvo namenjeno samo otroku

Vse, česar starši ob otroku niso upali na novo premisliti, bo moral njihov otrok na lastni koži izkusiti in vsa dobronamerna svarila mu pri tem ne bodo pomagala. ( zelo dobro, popolnoma se strinjam. Starš ne more otroka vzgajati na področjih, kjer ima sam v glavi zmedo oz. nezavedanje. Samo tisto, kar starš ozavesti in predela, lahko prav to privzgoji tudi otroku)

Če starši niso razrešili

  1. najtežjih izkušenj ( kot so nasilje, nezvestoba, zlorabe, travme, odvisnosti) pa tudi
  2. lažjih vprašanj ( ali se imava res rada, ali zaupava drug drugemu, ali nama je dolgčas, kaj pomeni najin odnos, ali res čutiva, da hočeva najinega otroka pretepati, ali naju je samo strah, da naju bodo drugi imeli za slaba starša),
bo ta vprašanja v času odraščanja,
  1. ob odhodu od doma ali
  2. kasneje v odraslosti,
moral razrešiti otrok sam.

Največji blagoslov za otroka so starši, ki verjamejo, da so vredni ljubezni in ki se upajo ob vsakem otroku na novo izoblikovati svoje starševstvo tako, da bo otrok čutil, da je res namenjeno samo njemu. ( zelo dobro.)

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.