PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Žorž: Permisivna vzgoja in razvajanje

Objavil pavel, dne 20.05.2007

po Bogdanu Žoržu iz predavanja za starše na 1. Festivalu družin iskreni.net v Postojni 20. maja 2007

To je vzgoja pri kateri s prekomerno

  1. naklonjenostjo
  2. pozornostjo
  3. zaščitništvom
otroka PRIKRAJŠAMO za
  1. zmožnost premagovanja NAPORA ( potrpljenja, trpljenja, žrtvovanja, frustracije)
  2. za zmožnost samostojnega reševanja problemov
  3. za odgovornost pri izbiri
  4. za odrekanje
  5. za soustvarjalno prilagajanje
(0p. vzgoja s katero starši želijo pri otroku doseči,

da bi otrok mislil, čutil, delal, doživljal in veroval IZKLJUČNO to, kar sam otrok želi in hoče.

Želijo otroka prepustiti, da se sam vzgaja ali

mu želijo čimbolj prihraniti napor, težave in trpljenje.

Ponavadi pa mu ne znajo postaviti meja. Ali pa sploh ne vedo za meje, za kaj so le te pomembne in dobre.)

.

REZULTAT VZGOJE ( morda za nekatere starše tudi zavesten cilj?):

s tem vzgojijo otroka v

  1. nesamostojno,
  2. podredljivo,
  3. rez čuta odgovornost
  4. brez delovnih navad ( ne zna reševati problemov)
  5. neustvarjalno
  6. teži ka ZASVOJENOSTI ( tesnobi, depresiji, obupu, agresivnosti, drogam)
( op. Pavel: Žorž tukaj poveže skupaj pretirano zaščitenega otroka in razvajenega otroka, kar je včasih v preseku, velikokrat pa je pretirano zaščiten otrok tudi dobro vzgojen otrok glede meja, le starši ga preitrano ščitijo pred nevarnostjo in ga s tem nehote psihično privežejo nase.)

Starši z razvajajnem otroka prikrajšajo za tri najpomembnejše izkušnje:

  1. izkušnja reševanja problemov ( spoprijemanja z življenjem, realnostjo, pozitivnim odnosom do življenja, pozitivna samopodoba, spoznavanje samega sebe)
  2. izkušnja napora ( dela, učenja, grajenja pozitivne samopodobe)
  3. izkušnje odrekanja ( ravno to dela človeka odraslega, da se zna vzdržati, odreči pred raznimi nagonskimi, čustvenimi ali čutnimi impulzi. Človek, ki se zna odrekati ima v bistvu popolno svobodo, saj on sam kontrolira svoje impulze in ne impulzi njega ( kar se dogaja pri razvajenih, pri zasvojenih).
……………………………………………………………………………………………………………………………………

Opomba Pavel:

Permisivnaa vzgoja je vzgoja, ki smo jo bili deležni mi ( razen redkih izjem). To je vzgoja 20. stl., v mestih pa tudi vzgoja 19. stl. Na žalost kaže, da bo to vzgoja 21.stl. Ta vzgoja uporablja SAMO NEGOVANJE, brezpogojno ljubezen in DOPUŠČANJE vsega. Ta vzgoja zataji pri uporabi KRITIKE oz. KAZNI s katerima otrokoma postavimo mejo.

Je zelo nedosledna vzgoja. Problem je, ker  temelji na svetobolnih, romantičnih idealih, utopijah in ne na logiki in tehniki vzgoje. Zato ni učinkovita. Hkrati pa je izredno škodljiva, saj popolnoma uniči osebnost človeka.

Zato tak starš premalo energije posveča POSTAVLJANJU MEJ IN ZAHTEV otroku, ponavadi pa temu zaradi ideoloških razlogov celo nasprostuje. Ko razmere že pred puberteto postanejo za starše in učitelje neobvladljive, je za večino otrok že prepozno. Na splošno je zelo neučinkovita vzgoja. Starši imajo danes več časa in možnosti pridobivanja znanja, da otroka kvalitetno vzgojijo in z njim kvalitetno preživijo čas. Zaradi

zbeganosti ob množici zavajajočih se idej in idealov, pa je zelo težko ločiti zrno pšenice od številnih plev.

Tako vzgojeni ljudje v odrasli dobi iščejo v glavnem užitek in ugodje in lastni prav. Čeprav na prvi pogled znajo uživati življenje, so slej kot prej polni dolgčasa, praznine, tesnobe, obupa, zmede, brezizhodnosti in prej kot slej so zasvojeni.

Nimajo smisla. Ne veselijo se življenja, čeprav lahko na prvi pogled bučno praznujejo in uživajo. Nimajo resnične notranje svobode, niti samozavesti, kajti tega z dejanji in rezultati niso nikoli gradili. Ves čas butajo v razne ovire, ki so v resnici meje, ki jih niso bili zmožni osvojiti kot otroci.

Nimajo kvalitetnih prijateljskih ali partnerskih oodnosov. Težko ostanejo v odnosu odgovorni. Nimajo otrok ali pa se jim je “ponesrečil” eden oz. so samohranilci.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.