PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Pokvarjenost

Objavil pavel, dne 20.05.2007

86. Pokvarjenost

Prerok Amos pravi, da se še sonce zamrači opoldne, kadar se opravljajo v deželi nedovoljeni posli. Družbena pokvarjenost zatemni zemljo kot v trenutku Kristusove smrti. Ta pokvarjenost okuži zrak in dela prepreko soncu tudi v našem mestu. Koliko je okoliščin, pred katerimi se moramo braniti!

Koliko je oblik, ki glodajo družbeno tkivo kot zajedalci in se pogosto redijo na račun propadanja le-tega! Tu je rak mamil; mislim na žalost, ki jo povzroči navzočnost odvisnika v družinah; mislim na počasno ugašanje čustev in življenja, kar vse povzročajo mamila v svojih žrtvah.

In s še večjim ogorčenjem in žalostjo mislim na vse tiste, ki špekulirajo z mamili in vlečejo iz njih brezmejne dobičke, večje od vsakega podjetja, ki se ukvarja z neko proizvodnjo; mislim na tiste, ki v neizmernem in prepredenem trgu z neverjetnim cinizmom preprodajajo, navajajo in vabijo k temu, da bi se kdo izročil nič več človeškemu načinu življenja. Odmeva pa Jezusova beseda: “Bolje bi bilo, ko bi se ne bili rodili.” Kakšna sramota je slišati, da je najbrž to ena izmed največjih trgovskih dejavnosti v našem koncu sveta!

Potem pa so tu še “botri pornografije”, ki vlečejo neizmerne zaslužke iz tega opolzkega poslovanja, ki se ukvarja z vulgarnostmi.

In kaj naj bi rekli še o tistih oblikah pokvarjenosti, ki se v družbi povezujejo z namenom prestopništva, ropanja, ugrabljanja ljudi, izsiljevanja, zastraševanja in ki se včasih celo naslanja na skrb vzbujajoč molk, ki ščiti prestopnika?

Ne smemo misliti, da nas to zlo ne more prizadeti. Podobno je starodavnim epidemijam kuge, ki so jih najprej skušali zakriti, da bi zanikali njihov obstoj.

Končno pa obstaja še “bela” pokvarjenost, tista, ki se vsiljuje kot nerazumno upravljanje z denarjem drugega, kot vsakovrstne netočnosti v upravljanju, kot lahkotno zapravljanje in zanemarjanje dobrin, ki pripadajo vsem, kot raznovrstne oblike politične korupcije, podpiranja ali podrepništva, nepravično razdeljevanje privilegijev, izmikanje resnim državljanskim dolžnostim

.naslednjič:87. Politika

(op. Pavel: ni kriva droga, kriv je narkoman, ki drogo jemlje. Krivo je njegovo notranje stanje, ki kriči po potešitvi z drogo. Kriv je sam, ker ne zgradi svoje osebnosti. Krivi so bili njegovi starši do 18-tega leta:

  1. ali so otroka razvajali: niso mu postavljali mej, ker so se bali z zahtevami, kritikami in vztrajnostjo v tem zdržati pri neugodju, trenutni nesrečnosti otroka. Raje so popustili, “da je bil ja mir pri hiši”, “da je bil otrok ja ves čas srečen”, “da jih je otrok imel ves čas rad”, pa še njim staršem je bilo lažje. Kajti vzgoja je včasih težka, velik napor.
  2. ali pa so otroka zanemarjali, prepustili ulici – ker so bili sami starši razvajeni, ko so bili sami otroci in so razvajeni ostali, ker niso delali na vzgoji svoje osebnosti.

Zanemarjati otroka pomeni ne brigati se za otroka. Taki starši imajo sebe na prvem mestu tudi pri otroku dojenčku. Vidijo samo sebe in svoje ugodje, otrok jim je dodatna težava:

  1. da otroku ne nudijo nege, pohval, ljubezni,
  2. ne realnih zahtev
  3. niti potrebnih kritik.
Za vse zasvojenosti je vzrok v notranji rani, slabi vzgojenosti.)

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.