PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 19.05.2007

Pasha (judovska velika noč)

Objavil pavel dne 19.05.2007

82. Pasha (judovska velika noč)

Kaj je pravzaprev pasha?

Je praznični družinski obed: nekaj zelo preprostega, kar pa je nasprotje dramatični situaciji zagrenjenosti in obteženosti z delom. Je družinska pojedina, ko se jé  kot za praznik. Vse se pozorno pripravi.To je trenutek, ko se pozabi na vse skrbi. Je pojedina, kjer je treba natančno spolnjevati obred kot nekaj svetega.

In vendar se vse dogaja v družini v veliki intimnosti in preprostosti. Kaj Judu v vseh časih pravzaprav pomeni ta praznik?

Pomeni, da odloži skrbi, tesnobo življenjain doživlja trenutek idealne in resnične osvoboditve od vsega, kar mu predstavlja vsakodnevni napor. Pri obhajanju pashe je še posebej živ spomin na čase preganjanja in težav. Navzoči so, vendar ne pritiskajo na dušo.

Trenutek pashe se doživlja kot odmor v zgodovini. Ko Izrael obhaja prvo pasho, še ni odšel iz Egipta, še vedno mu grozi sužnost; in vendar že doživlja trenutek osvoboditve. Odložene so vseskrbi, in – navkljub sovražnosti okolice – v zaupanju, da je Bog osvoboditelj, že vnaprej proslavljajo zmago nad življenjsko tesnobo.

To je versko slavje, v katerem se razglaša božja zmagovita moč navkljub nasprotujočim okoliščinam. Tako se že resnično doživi osvoboditev. V slavju je ta že ponavzočena. Ko Izraelec obhaja pasho, se vedno spominja: “Bog nas zdaj osvobaja; toje trenutek našega odrešenja”.

naslednjič:83. Planetarna enost

 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Starši

Objavil pavel dne 19.05.2007

Starši

               

Vzgojiteljska odgovornost zahteva,

  1. da vložimo v igro človeško svobodo,
  2. usposobljenost,
  3. formacijo,
  4. soočenje,
  5. zavzetost. 

Če je po eni strani res, da postanemo starši z rojstvom otroka,

pa je tudi res, da to resnično postajamo šele iz dneva v dan.

Še več; starši postajamo že dosti pred rojstvom svojih otrok, na neki način že pred samim zakonom. Že v obdobju zaroke se je mogoče in celu nujno vzgajati za vzgojno nalogo in za zavest o odločitvah, ki jih ta vsebuje.

Ta formacija se mora potem nadaljevati na stalni osnovi prek

  1. poslušanja,
  2. soočanja z izkustvom drugih,
  3. poglabljanja nekaterih specifičnih vzgojnih tem,
  4. udeležbe pri tako imenovanih “šolah za starše”,
  5. v težjih primerih pa tudi prek zatekanja k svetovanju pri strokovnjakih in centrih za družinsko pomoč.

Starši torej postajamo, kakor si pridobivamo zavest in morda tudi nekaj pristojnosti na vseh drugih odgovornih področjih življenja.

 Tudi škofje postanejo škofje na dan posvečenja, potem pa se morajo vsakdan učiti, kako postati škof. Zato je pomembno izmenjavati izkustva,soočati pobude itd.

  To se torej dogaja na vseh ravneh odgovornosti in lepo je, da se to zgodi predvsem v tisti prvi celici družbene odgovornosti, v družini, v kateri soočanje in tudi nekakšna šola za starše:

  1. lahko ponudi pogum in tolažbo,
  2. lahko odpre obzorja,
  3. lahko odvzame tesnobo slepih ulic, premračnih poti,
  4. lahko povrne jasnost in zaupanje.

Carlo Maria Martini, upokojeni milanski kardinal, SJ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vzgoja | Brez komentarjev »

Oznanilo

Objavil pavel dne 19.05.2007

81. Oznanilo

Prvo oznanilo, tisto, iz katerega se je porodilo krščansko gibanje, je bilo oznanilo, da je Jezus iz Nazareta – tisti, ki so ga umorili – vstal od mrtvih. To dejstvo je zelo pomembno, ker nam omogoča pojasniti, da krščanstvo nima izvora ideološkega tipa.

  1. Ni se rodilo, na primer, iz oznanjevanja bratstva med ljudmi ali
  2. iz razglašanja božjega očetovstva (kot je trdil Harnack).
  3. Pri njegovem prvem izviru ne stoji niti teološki obrazec
  4. niti program za moralno prenovo,

ampak preprosta trditev, da Jezus iz Nazareta,ki je bil križan, živi.

Celo rimski oblastnik, ki mu ni bilo dosto mar za verske zadeve, kakršen je bil prokurator Fest, je tak vtis razbral iz obtožb zoper apostola Pavla. Šlo je za “nekega Jezusa, ki je bil mrtev, Pavel pa je trdil, da je še živ.”

Na kakšen način so prvi kristjani oznanjali, da Jezus živi?

Kakšni so bili obrazci, izrazi, govorica?

Prvi učenci so se izražali realistično tako:

Jezus iz Nazareta je vstal in mi smo ga videli.

Ni šlo torej

  1. ne za idejo o nekem Kristusu, ki bi bil nekako medlo živ v spominu učencev,
  2. niti za neko upanje, ki ostaja onkraj vseh porazov.
Pred nami je marveč nadvse oprijemljivo pričevanje srečanja med osebami.

naslednjič:82. Pasha (judovska velika noč)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Otroci

Objavil pavel dne 19.05.2007

Otroci

Otrok, ki se rodi, je dar. Daru pa ne moremo zavrniti, temveč ga sprejmemo z veseljem. Iz tega preprostega razmisleka nujno sledi odkrita obsodba dejanj, ki zavračajo, zanikajo ali celo odpravljajo takšen dragocen dar.

Do daru nimamo nikoli pravice. Dar sprejmemo, kakršen je.

Potemtakem lahko tudi tisti način izražanja o “pravici do otrok”, kot da bi bilo to nekaj samo po sebi umevnega, pripelje do popredmetenja otroka; ta postane zgolj stvar in se ga ne prepozna več kot dar.

Če pa je otrok dar, smo poklicani, da ga sprejmemo takega, kakršen nam je dan, ne da bi ga vnaprej določali na način, ki ne spoštuje pomena človeka v ustvarjalnem deju.

Iz teh argumentov bi lahko nadaljevali z naslednjimi koraki v kritičnem razmišljanju o raznih postopkih genetske manupulacije; vendar se tu ne bomo poglabljali v to, čeprav je to dandanes izredno pomembno za družinsko, družbeno, civilno in politično moralo.

naslednji : 81. Oznanilo

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Opomin kot orodje vzgoje

Objavil pavel dne 19.05.2007

Opomin Vzgajati ne pomeni vedno ugoditi. Potrebno je imeti pogum, da se vzgajanega sooci s trpljenjem. Vzgajati ne pomeni vedno potrjevati, prikrivati nezadovoljstvo, samoopogumljati.

Potrebno je imeti pogum za resnico ob vsem spoštovanju postopnosti.

Realisticna vzgoja cloveške osebe zahteva tudi opominjanje zato, ker se nihce ne rodi popoln.

Vsi so malce sebicni in požrešni od rojstva.

Zemljišce je treba preorati in obdelovati, oskrbnika je treba nadzirati inopominjati.

Vzgajati pomeni vcasih tudi oporekati.

  1. Dopustiti, ali celo huje,
  2. brez ugovarjanja podpirati rast negativnih nagibov osebe,
  3. ne zavirati muhavosti, rušilne napadalnosti in grešnih nagnjenj, ki osebo razclovecijo,
  4. ne opozarjati na napake in sebicne nagibe
pomeni odpovedati se vzgajanju.

Treba je najti pravi nacin, ne pa odpovedati se opominjanju.

Resnica, ki ne prihaja iz ljubezni, ne vzgaja, ampak privede do obupa.

Samo iz velike ocetovske in materinske ljubezni se rodi tudi modrost za opominjanje ob dolžnem casu in na ustrezen nacin.

Opominjati ne pomeni samo reci: “Pogrešil si,” ampak je treba tudi pokazati razloge (”zavrniti”, “prepricati”).

To pa se poraja iz RAZUMNE ljubezni,

  1. ki misli in razmišlja, preden opominja;
  2. ki ima vedno pred ocmi CILJ, ki ga želi doseci;
  3. ki se najprej loti zaupljivega razgovora, preden se odloci za poseg v javnosti.
Carlo Maria Martini, upokojeni milanski kardinal, SJ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vzgoja | Brez komentarjev »

Opomin

Objavil pavel dne 19.05.2007

79. Opomin

Vzgajati ne pomeni vedno ugoditi. Potrebno je imeti pogum, da se vzgajanega sooci s trpljenjem. Vzgajati ne pomeni vedno potrjevati, prikrivati nezadovoljstvo, samoopogumljati.

Potrebno je imeti pogum za resnico ob vsem spoštovanju postopnosti.

Realisticna vzgoja cloveške osebe zahteva tudi opominjanje zato, ker se nihce ne rodi popoln.

Vsi so malce sebicni in požrešni od rojstva.

Zemljišce je treba preorati in obdelovati, oskrbnika je treba nadzirati inopominjati.

Vzgajati pomeni vcasih tudi oporekati.

  1. Dopustiti, ali celo huje,
  2. brez ugovarjanja podpirati rast negativnih nagibov osebe,
  3. ne zavirati muhavosti, rušilne napadalnosti in grešnih nagnjenj, ki osebo razclovecijo,
  4. ne opozarjati na napake in sebicne nagibe
pomeni odpovedati se vzgajanju.

Treba je najti pravi nacin, ne pa odpovedati se opominjanju.

Resnica, ki ne prihaja iz ljubezni, ne vzgaja, ampak privede do obupa.

Samo iz velike ocetovske in materinske ljubezni se rodi tudi modrost za opominjanje ob dolžnem casu in na ustrezen nacin.

Opominjati ne pomeni samo reci: “Pogrešil si,” ampak je treba tudi pokazati razloge (“zavrniti”, “prepricati”).

To pa se poraja iz RAZUMNE ljubezni,

  1. ki misli in razmišlja, preden opominja;
  2. ki ima vedno pred ocmi CILJ, ki ga želi doseci;
  3. ki se najprej loti zaupljivega razgovora, preden se odloci za poseg v javnosti.

naslednjic80. Otroci

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Odpuščanje

Objavil pavel dne 19.05.2007

78. Odpuščanje

V veselju ob prejemanju in podarjanju odpuščanja

se začenja kazati novost evangelija,

ki je veselo oznanilo o Očetovem usmiljenju do nas, grešnikov.

Ko odpuščanje zmehča našo trdosrčnost in nas odpre evangeljskemu veselju, začenjamo videvati stvari z novimi očmi.

Ko so učenci končno opustili nemogoči načrt, da bi z lastnimi sredstvi potešili lakoto množice, pet hlebčkov kruha in dve ribi ni bilo več dokaz njihove nemočne revščine, začelo pa se je kazati kot ponižen človeški dar, v katerem se je takoj za tem razodelo razsipno božje bogastvo.

Tako tudi napetosti v skupnosti, naši in naših bratov naporni misijonski poskusi in potrebne, čeprav pomanjkljive pobude za preverjanje, vse to sezačenja dozdevati našim očem, očiščenim v ponižnosti in odpuščanju, začetno znamenje, kal božje navzočnosti, ki vedno deluje. Pot, ki nas približuje Bogu, postane molitev. Slavimo, častimo, hvalimo Boga za njegovo mnogovrstno navzočnost med nami in ga kličemo, da bi naši ubogi hlebčki in ribe – negotovosti, ubožnosti, osebne in skupnostne omejenosti- ne bili ovira za njegovo prisotnost, marveč bi se ji pustili prestopiti in preoblikovati.

Začenjamo bivati v božji skrivnosti, v Jezusovem duhovnem svetu, v neizčrpnem bogastvu evangelija. naslednjič:79. Opomin

http:/www.rkc.si/ofm/oaza

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Odmik

Objavil pavel dne 19.05.2007

77. Odmik

Potreben je napor za “epohé”, za razdaljo, da bi ovrednotili, kar počnemo.

Jasno je, da je tudi razdalja sama nekakšna podoba in ne pomeni, da nam ni treba dobro opravljati vsakodnevnih nujnosti; prej pomeni, da moramo ob njihovem opravljanju dospeti do širšega pogleda.

S tem v zvezi je pomenljiva podoba plezalca, ki je med plezanjem očitno zelo pozoren,klin za klinom, razpoko za razpoko, da ne spregleda ničesar, kar je potrebno, da ostane na steni in po njej napreduje. In vendar se vsake toliko časa ozre navzgor in navzdol, da vidi, kam ga pelje pot, če je smer prava, če se spreminja vreme itd. Lahko govorimo o drži kontemplativnega odmika, ki nam ga kdaj pa kdaj manjka. Vendar pa lahko prav tak odmik povzroči, da se s problemi ne soočamo vedno s tesnobo in z mrzličnim iskanjem takojšnjega izhoda.naslednjič:78. Odpuščanje

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Oddaljeni

Objavil pavel dne 19.05.2007

76. Oddaljeni

Na nemalo straneh v Svetem pismu stopijo pred nas tujci, pogani, izključeni, ki postanejo privilegirani naslovljenci božje besede.

Dejansko lahko tisti, ki se redno udeležujejo življenja občestva, zapadejo v nevarnost, da se na velike krščanske darove navadijo, da jih obravnavajokot svojo last, da omrtvijo učinkovito delavnost skupnosti.

Nasprotno pa lahko prav življenje na razdalji, zlasti, kadar zanjo niso krive moralno zadolžene drže, kot so lenoba, brezbrižnost in evangeljskemu zgledu nasprotno moralno vedenje, obdari iskanju vere s tonom globokega spoštovanja, s strastjo po pristnosti, z večjo resnostjo pri obravnavanju problemov današnjega sveta. Te možne vrednote, navzoče v veri oddaljenih, pa nam ne smejo zbuditi misli, češ da je bolje ostati na razdalji.

Gre za minljive vrednote; če naj bi bile zares plodno dejavne, zahtevajo, da se oddaljenost preseže v kritičnem in pogumnem približevanju k življenju krščanske skupnosti.(naslednjič)77. Odmik

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Očitanje

Objavil pavel dne 19.05.2007

75. Očitanje

Kadar malo ljubimo, ne znamo prav očitati.

Pritožujemo se, postajamo zajedljivi, kaznujemo z molkom ali pa z ostrim ali obupanim obtoževanjem.

Vendar pa se iz tega ne pokaže direkten, odkrit in jasen očitek, ker je srce utrujeno in se je samo obremenilo z občutkom krivde.

Kako morejo namreč starši resno očitati otrokom stvari, ki se jim v bistvu niso sposobni izogniti v svojem življenju?

“Očitati” torej ne pomeni, da vržemo v obraz krivdo, kakor da bi se znebili nekega bremena. Grški glagol, ki je uporabljen v Razodetju pomeni “zavračanje, odvračanje, kazanje na napako”.

Očitati pomeni razkrinkati lažne gotovosti, razdreti prekanjene razloge, upreti se neutemeljenemu upravičevanju, kar vse je temelj zgrešenega vedenja.

Vse to je veliko več od “nadiranja”, s katerim se pogosto zadovoljimo, potem pa se pritožujemo, da ni učinkovalo.

Potrebno je veliko ljubezni, veliko razumnosti, pa še veliko premišljenosti, da bi prišli do očitanja, ki vsebuje toplino in prepričevalno moč, obenem pa ponižnost, s kakršno je kardinal Federigo očital don Abondiu.naslednjič76. Oddaljeni

bivši milanski kardinal C.Martini, SJ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »