PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 18.05.2007

Cerkev pred zahtevami po večji odzivnosti

Objavil pavel dne 18.05.2007

Gostujoče pero 

Cerkev pred zahtevami po večji odzivnosti

Pet 18.05.2007

DELO

 

Benedikt XVI. je v največjem brazilskem Marijinem romarskem mestu Aparecida odprl peto latinskoameriško škofovsko konferenco, ki bo trajala do konca maja. Že ob njenem sklepu se bo videlo, kaj od papeževih smernic so škofi, soočeni z domačimi problemi, sprejeli ali obšli, še bolj pa bo pokazal čas, kako dobro in daleč sta videla papež in konferenca.

.

 

Uspešne ameriške sekte

 

Jenkiji si nas hočejo podrediti, vojaške režime je postavila CIA. Osvoboditi se moramo tako kot Kuba. Naša Cerkev je na strani ljudstva, revežev: sinoda v Medelinu se je opredelila zanje. Katoličani ustvarjamo temeljna cerkvena občestva, v njih nastaja teologija osvoboditve in se pripravlja pravična družba. To »ljudsko Cerkev« poskuša CIA uničiti s pošiljanjem protestantskih sekt, ki širijo reakcionarne ideje in ameriško hegemonijo …

Tako nekako so konec 70. let navdušeno razlagali latinskoameriški kolegi na katoliški univerzi v Parizu. Poljakom in meni so zavidali, ker smo iz socializma, in se čudili, da smo sploh hoteli priti v Pariz študirat. Ko smo jim mi, socialistični srečneži, pripovedovali, kako se pri nas sistematično zatira svoboda, teptajo človekove pravice in da je življenjska raven daleč pod ravnijo povprečnega Parižana, niso verjeli. Zaradi ljubega miru v bogoslovju smo se dogovorili, da se o socializmu in komunizmu ne bomo pogovarjali. Prvi naj živijo s svojimi iluzijami, drugi s svojo moro!

 

Kljub različnim pogledom pa odtlej cenim teologijo osvoboditve, ker mi je odprla oči za družbeno in politično razsežnost krščanstva in religije sploh.

 

Dobrega četrt stoletja po tem, ko so srednji in revni sloji katoličanov v Latinski Ameriki – tako rekoč 90 odstotkov prebivalstva podceline – trdno verjeli v socializem, »ljudsko Cerkev«, teologijo osvoboditve in neutrudno uresničevali »prednostno opredelitev za revne«, je očitno, da so »reakcionarne« ameriške sekte povsod in da prevzemajo vodilno vlogo v milijonskih favelas, revnih predmestjih. Tega neuspeha teologije osvoboditve ne gre pripisovati nasprotovanju Rima, ampak njeni ideološki in blokovski zaslepljenosti. Zbudila je namreč preveč upov, obljubljala raj tu in zdaj, a malo tega se je uresničilo. Zaupanje v »ljudsko Cerkev« in teologijo osvoboditve je plahnelo in ljudje so prisluhnili ameriškim pridigarjem. Ti so poleg konzerv fižola prinašali nekaj duhovnosti, podkrepljene s čustvenim bogoslužjem, in ljudi sploh niso imeli za na pol pogane, ker so postavljali oltarje Mariji, sv. Rozi, sv. Antonu … in jih krasili. (Luter in Trubar bi se takšnim duhovnim potomcem nemudoma odrekla in se pridružila teologom osvoboditve.)

 

Medtem ko so katoliški duhovniki, tudi škofi, poskušali dolgoročno spremeniti družbeni sistem, so adventisti, binkoštniki in drugi evangeliki (skupno ime za novo obliko krščanstva, ki ima malo skupnega s tradicionalnim protestantizmom, iz katerega je nastala) s severa pomagali ljudem preživeti v sistemu, kakršen pač je. Namesto z golobom na veji so prišli z vrabcem v roki … in so marsikje pošteno načeli katoliško popolno prevlado.

 

Za upadanje privlačnosti katoliške Cerkve so odgovorni tudi nasprotniki »ljudske Cerkve« in teologije osvoboditve. Ti si sicer neutrudno prizadevajo ponuditi ljudem kaj obetavnega, a so vse manj uspešni, ker ostajajo ujetniki tradicionalne ruralne logike: vaška idila s cerkvico in nedeljsko mašo. To pa je ob ves pomen v večmilijonskih favelah, v družbi, ki se je urbanizirala čez noč. Samo v Braziliji, najštevilčnejši katoliški deželi na svetu, se npr. od leta 1980 katoliška populacija manjša za odstotek letno. Po anketah Instituta Vox populi se ima

za katoličane 65 odstotkov prebivalstva,

za evangelike 22 odstotkov,

ostalih deset odstotkov pa se ne uvršča nikamor.

 

Medtem ko je v barakarskih velemestih vsakih 200 m postojanka evangelikov, ki hodijo ves čas od vrat do vrat, je katoliški duhovnik, naj bo še tako požrtvovalen, nemočen, ker mora sam skrbeti za deset tisoče vernikov. Vzporedno s kronično revščino se v favelah pojavljajo nove oblike bede: mamila, prostitucija, aids, tolpe, gruče zapuščenih otrok, oboroženi spopadi … Še pred desetimi leti je bilo v Braziliji toliko katoliških duhovnikov kot pastorjev evangelikov, danes je slednjih trikrat več.

 

In še ta pomemben podatek: študij za duhovnika traja devet let, za pastorja zadošča šest mesecev. Dodaten (nepotreben?) deficit predstavlja za katoliško Cerkev 5000 duhovnikov, ki so se poročili in zato ne smejo več opravljati svoje službe.

 

.

 

S tradicijo nad (post)moderno kulturo

 

Papež je kot ustrezen odgovor na prodor evangelikov in drugih sodobnih težav postavil trdno osebno vero v Jezusa Kristusa, ki se izraža v tradicionalnem bogoslužju in zakramentih, morali in vrednotah.

 

Dejstvo je, da tudi evangeliki goreče verujejo v Jezusa, tako da je glede tega rezultat izenačen. Toda od katoličanov so močnejši v ustvarjalnem in iznajdljivem, prilagodljivem in spontanem udejanjanju te vere. Ker niso vezani na zavezujoča izročila in črko, si drzno utirajo nova pota, medtem ko papež spodbuja svoje še k večji zvestobi že preizkušenemu. Strnjeno rečeno, če konferenca sledi papeževi usmeritvi, se bo nova evangelizacija (post)moderne latinskoameriške kulture vsaj na uradni ravni izvajala v okviru tradicionalnih katoliških postavk.

 

Videti je, da je papež takšne smernice odločno poudaril tudi zato, ker so z različnih koncev podceline prišli v fazi poizvedovanja številni (post)moderni predlogi za novo evangelizacijo.  Neka teološka fakulteta je npr. predlagala, naj bo Cerkev»pozorna na pridobitve, ki so se uveljavile s (post)moderno kulturo kot npr. ekološka občutljivost, nova duhovna gibanja, vprašanja glede miru, etničnih skupnosti, spolnosti, etike nege in sočutja …«. Papež je vse to upošteval in npr. pozitivno spregovoril o predkolumbijskih ljudstvih in kulturah. Toda s stavkom, v katerem zavrača možnost, da »bi oznanjevanje evangelija kakor koli rušilo te kulture in bi bil vsiljen od zunaj«, je sprožil val protestov. In to toliko bolj, ker se je njegov poljski predhodnik tem ljudstvom opravičil za nasilje, ki so ga nad njimi zagrešili osvajalci tudi v imenu evangelija. In navsezadnje so se prav mnogi evangelizatorji borili proti nasilnemu pokristjanjevanju. Škof Bartolomej de Las Casas, »Zbiralec indijanskih solza«, je med drugim spisal tudi Kratko poročilo o uničenju Indij in Le na en sam način lahko pravo vero razširimo po vsem svetu … V mislih je seveda imel ljubezen, ki ni bila, kot je ugotavljal, najpogostejši način pokristjanjevanja. Še v zadnjih desetletjih so številni duhovniki in redovnice izgubili življenje, ker so se zavzemali za pravice Indijancev, zato je občutljivost za krivice, ki so jih ti prestali in jih še doživljajo, toliko večja.

Spet drugi so v pripravah na konferenco opozarjali, da mora Cerkev storiti kaj za družino, še zlasti za ločene in ponovno poročene. To je toliko bolj potrebno, ker je že več kot polovica zakonov razdrtih.

In res je papež govoril o družini, zakonu, spolni vzdržnosti, toda za tolikšne množice ločenih ni nakazal rešitve. Za vsako versko skupnost je bogočastje odločilnega pomena in zato je podčrtal vlogo maše in zahteval, da se opravlja po predpisih. Tudi to je bil odgovor na ustvarjalno bogoslužje, ki ga med katoličani ne manjka. Mnogi se zgledujejo po evangelikih in organizirajo masovne maše, podobne njihovim srečanjem. Čeprav so v Rimu do tega skeptični, so nazadnje le privolili, da je izjemno popularen oče Marcelo, »popduhovnik«, ki zbere k svojim »popmašam« tudi 50.000 ljudi, sodeloval pri papeževi maši na letališču Campe de Marte in tja pritegnil »svoje« vernike.

Cerkev tudi ni bila dovolj pozorna na to, da smo v medijski kulturi, v času glasbe, televizije in interneta, in je na ta vlak stopila pozno. Medtem ko ima npr. v Braziliji devet kanalov in 215 radijskih postaj z zelo nizko gledanostjo in poslušanostjo, so evangeliki v petnajstih letih spletli medijski imperij z drugo najbolj gledano televizijo, s stotinami radijskih postaj in s Folha Universal, najbolj brano revijo v deželi.

 

Doma v civilni družbi

Cerkev v Latinski Ameriki razmišlja in deluje kot večinska skupnost. To v resnici (še vedno) je, toda kultura in miselnost sta se tako spremenili, da nihče ne more več nastopati s takšne pozicije. To je mogoče tam, kjer ni žive in ozaveščene civilne družbe, in jo zato vodijo veliki instituciji: država in Cerkev, ki inkarnirata svetno in duhovno oblast. To oblast si danes ljudje volijo sami, pa naj je to predstavnikom velikih institucij všeč ali ne. Če tega ne upoštevajo, jim ljudje kratko malo suvereno obrnejo hrbet in (si) izvolijo drugega. Po logiki večine je delovala tudi teologija osvoboditve in zato ravnala, kot da bolje ve od ljudi, kaj hočejo, kakor oni sami. Toda ti so odšli k evangelikom, ki so jim znali in hoteli prisluhniti. Cerkev bo morala iz kolapsa tako tega »osvoboditvenega« poskusa kot tudi tradicionalnega pristopa potegniti pravo lekcijo, če bo hotela, da jo bo imela večina še naprej za svojo.

Zato gotovo ne bo mogla (več) mimo dejstva, da je povsod na podcelini živa in ustvarjalna civilna družba, v kateri so poleg nje dejavni tudi mnogi drugi, vključno na »trgu« religijske in duhovne ponudbe, kjer je imela donedavna monopol. Teh ne bo mogla več jemati kot vsiljivce in nebodijihtreba, ampak kot legitimne in kvalificirane sogovornike, ki enako kakor sama s svojo ponudbo spodbujajo religijsko potrebo in tako ustvarjajo religiji naklonjeno ozračje. Prav ZDA, od koder prihajajo »sekte«, so primer visokega religijskega povpraševanja in prakse, in sicer zaradi velike konkurence med številnimi Cerkvami, če gre verjeti sociologoma Starku in Finku. Videti je, da te misijonarske »sekte« bolj kakor CIA priganjata verska gorečnost in želja, da bi za svojo vero navdušili še druge. V tem pogledu so za katoliško Cerkev zdrava konkurenca in priložnost za večjo kakovost oz. boljše služenje ljudem.

Drago K. Ocvirk

teolog

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo | Brez komentarjev »