PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

V. Ošlak: Pismo Slovencem

Objavil pavel, dne 17.05.2007

Pismo Slovencem

 

Kristusovim bratom in sestram na Slovenskem pozdrav!

 

Vinko Ošlak

 

Ne rečem vam „kristjani”, kajti to je lahko hotenje, ne pa poimenovanje resničnosti. Res je, da smo Kristusovi, ker si prizadevamo hoditi za njim, ker ponavljamo njegove besede, da naj tisti, ki hoče biti popoln, pusti vse, kar ima in razdeli ubogim in gre za njim, čeprav sami tega navadno ne storimo, a v pravilnost njegovih besed verujemo. To poimenovanje so si, kakor lahko beremo v Dejanjih apostolov, izmislili pogani v Antiohiji, da so označili hojevce Poti, adelfe, se pravi brate, kakor so se Kristusovi sami imenovali med seboj.  Ne rečem vam „laiki”, kakor vam pravijo tisti izmed Kristusovih, ki se sami nimajo za del njegovega ljudstva, kar ta beseda pri Grkih in tako tudi pri Slovencih, ki smo po kulturi Grki, kakor smo po veri Judje, po strojih Nemci, po državnem redu Francozi in po Trubarju, Slomšku in Prešernu vendarle tudi Slovenci, v resnici pomeni. Ali smo vsi Božje ljudstvo, po grško laós, ali pa naj nihče ne nosi tega grškega imena, da ne bo spora med nami in nesporazuma. Novi zakon namreč ne pozna razdelitve na laike in klerike, pač pa pozna razdelitev na za Kristusa pridobljeno in še ne pridobljeno ljudstvo. Šele od 3. stoletja po Kristusu, s pisatelji Origenom, Ciprianom, Klemenom Aleksandrijskim in drugimi, začno rabiti to besedo – ne kot znamenje občestva bratov in sester (gr. adelfói) v isti zbornosti (gr. ekklesía), temveč kot besedo novega razlikovanja med brati in sestrami, vse bolj posnetega po razlikovanju v cesarstvu, ki je Kristusove deloma v spoznanju in deloma v nuji nehalo preganjati, zato pa se jih je vse bolj polaščalo in jim vsiljevalo svoje razdelitve in svoj svetni red, ki ohranja svoj pomen vse do danes. Tem domnevno neposvečenim in domnevno nepoučenim bratom in sestram so namreč pravili ne le laos, temveč tudi idiotes, po latinsko idiota illiteratur, torej tisti, ki ne govori privzdignjenega jezika izžrebanih starešin, se pravi klerikov. Tako bi se vaše združenje z isto pravico in smislom kakor „Svet katoliških laikov Slovenije” smelo in moglo imenovati tudi „Svet katoliških idiotov Slovenije”, ne da bi se komur koli zgodila kakšna nova krivica, s katero ne bi mirno živeli že skoraj dva tisoč let! S tem gotovo nočem žaliti vas, ki vam je to pismo namenjeno; smešiti naše Cerkve v celoti niti tistega njenega dela, ki se je tu sestal, pač pa hočem pokazati na smešnost vztrajanja pri neki umetni razdelitvi, ki je ne najdemo nikjer v evangelijih, apostolskih delih ali pismih, kjer beremo prav nasprotne reči, kakor denimo pri apostolu Petru: „Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč.” (1Pt 2,9). Pri tem nikakor niso mišljeni „izžrebani”, kar grška beseda kleros – žreb pomeni in je iz tega nastal novolatinski clerus kot oznaka za posvečene in poučene, ki so dvignjeni nad neuko in neposvečeno ljudstvo. Petrov opis velja za vse Božje ljudstvo, saj po judovskem in krščanskem nauku in izročilu veljata samo dve izvoljenosti, pri čemer je druga kakor mladika cepljena na prvo: najprej izvoljenost Izraelovega ljudstva, ki se mu Bog razodene in v njem obudi Odrešenika – in nato izvoljenost za Kristusa pridobljenega ljudstva, ki pa ni več ekskluzivna, kakor je bila prva, temveč jo more vsakdo pridobiti po krstu in življenju po evangeliju. Vse druge oblike izvoljenosti v krščanski zgodovini so neutemeljene in v bistvu heretične, saj nasprotujejo Jezusovim besedam in besedam njegovih apostolov in oznanjevalcev. Vsi, kakor pravi profesor Truhlar v svojem Leksikonu duhovnosti: „kletói (poklicani), hágioi (sveti), mathetái (učenci) in adelfói (bratje) so povabljeni v dediščino božjih sinov; vsi sestavljajo sveto hišo Boga in sveto ljudstvo, ki je Njegova lastnina; so ljudstvo, ki je izvoljeno, a ne oddaljeno od sveta.” – Zato predlagam, da ne mučite in ne kaznujte venomer sami sebe in se ne imenujete po volji tistih, ki sprevračajo besede in z njimi razdeljujejo to, kar naj bo v Kristusu eno: „Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje.” (Mt 23,8) Kristus sam nas je poimenoval in nas je vse razposlal z istim naročilom, zakaj bi si izmišljali nova imena ali sprejemali tista, ki nam jih skušajo podtakniti tisti, ki bi morda radi Kristusa razdelili – brate nas je imenoval in ne izžrbane in ne nepoučene in neposvečene, ne upirajmo se njegovi odločitvi: „bratje in sestre v Kristusu” smo, po tem smo prejeli svoja naročila in po tem bomo sojeni vsak, kakor je prejel in kakor je s tem ravnal. Če namreč rečemo sami sebi ali si pustimo reči od drugih, da smo „nepoučeni”, mar se ne bi s tem zoperstavljali Kristusu, ki nas je učil in je poslal Svetega Duha, da nas venomer poučuje, mar ne bi s tem govorili hude neresnice zoper Boga samega, saj nas ni ustvaril brez pameti in ni pustil naše pameti vnemar, kakor da bi jo imeli samo za vsakdanje koristi. In kakšno naročilo naj vendar izhaja iz imena „nepoučenosti”, da bi se zanj zavzemali in se o njem spraševali? Prav tako, če rečemo sami sebi ali si pustimo reči od drugih, da smo „neposvečeni”, mar ne bi s tem tajili, kar nam je storil Gospod, ko nas je posvetil s svojim trpljenjem in svojo smrtjo, ko nam je pustil znamenja posvetitve, ki jim pravimo zakramenti, ko nas je povzdignil v „kraljevsko duhovništvo in svet narod”, kakor nas opominja apostol? In kakšno naročilo bi moglo priti iz samozaničljivega in prav toliko neresničnega in bogotajskega poimenovanja „neposvečenosti”, da bi se zanj sestajali in drug drugega zanj vnemali? Zato nimamo drugega imena kakor „bratje” in „sestre”, pa naj prejmemo te ali druge darove, naj opravljamo to ali drugo službo, oboje pa, da bi se izpolnile besede evangelija, ki mu verujemo. 

 

Tako ne morem najti nič, kar sicer velja za službene duhovnike, in ne bi veljalo v enaki meri tudi za nas vse, ki smo duhovniki po tem, da smo pridobljeni za Kristusa in smo kakor vsi drugi poslani v oznanjevanje Božjega kraljestva in njegove resnice. Naša poklicanost je v osnovi ista, čeprav so naši darovi različni in naše službe različne. A dar se ne more povzpeti nad druge darove, služba ne nad druge službe, le izvoljenost v Kristusu je dvignjena nad neizvoljenostjo, kakor je resnica dvignjena nad neresnico, kakor je obljuba dvignjena nad molkom ustvarjene biti, kakor je smisel dvignjen nad absurdnostjo, kakor je kozmos dvignjen nad kaosom.  Ko se vračamo k izvirnemu razumevanju svojega položaja v Cerkvi, v kateri ni in ne more biti nepoučenih, saj nas vse, če to hočemo, poučuje isti Sveti Duh; v kateri ni neposvečenih, saj nas je vse posvetil Jezus Kristus, s tem prevzemamo odgovornost tudi za svoje duhovništvo, ki nam ga nihče izmed bratov ne more vzeti, ker nam ga tudi nihče izmed bratov ne more dati in ga lahko da in ga je dal le Bog sam. Zato ima naš brat Janez Pavel, starešina vesoljne Cerkve v Rimu prav, ko pravi, da Cerkev nima pooblastila, da bi posvečevala ženske; res je, da ga nima, kakor ga tudi nima za posvečevanje moških, saj smo ženske in moški posvečeni v duhovniški rod, kakor nam zagotavlja apostol Peter, s tem, da smo postali Kristusovi. Zato se lahko odločne volje po duhovniškem delovanju naših izobčenih sester veselimo, ne moremo pa razumeti njihove zgrešene želje, da bi si pustile svoje že z vero in krstom pridobljeno duhovništvo še dodatno potrjevati, kakor to še vedno potrebuje spol, ki sicer izkazuje šibkejšo vero v svojo potrjenost. Kje je starešinstvo naše Cerkve dobilo pooblastilo za izobčenje teh zavzetih sester, je velika uganka, saj se je to isto starešinstvo, ko je šlo za najbolj ostudne pojave zločinstva in protičlovečnosti, dobro zavedalo te iste sintagme – ne imeti pooblastilo –, ki jo ob vprašanju ženskega duhovništva ponavlja naš brat v Rimu, da namreč Cerkev „nima pooblastila”, da bi kogar koli izobčila, preden bi Bog s sodbo ob koncu časov koga izobčil in ga pahnil v večno kazen, in tako po pravici ni izobčila niti najhujših prestopnikov zoper človečnost in Boga samega in so smeli celo vodja tedaj protibožje Nemčije (Führer), vodja tedaj protibožje Hrvaške (poglavnik) in vodja tedaj protibožje Italije (duce) oditi s tega sveta kot veljavni udje naše Cerkve, ne glede na to, s kakšnim grehom so stopili pred večnega Sodnika. Ženske, ki so se odločile za dodatno in posebno duhovniško posvetitev poleg one temeljne, ki nam jo vsem že tako ali tako dajeta zakramenta krsta in birme, so se pregrešile zoper trenutno veljavna pravila cerkvenega reda in discipline, niso pa se pregrešile zoper njenega duha. Tisti pa, ki prezirajo ali sprevračajo besede apostola Pavla, po katerih: „Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.” (Gal 3,28) in vnašajo v Kristusovo ljudstvo človekov spol kot znamenje in razlog razlikovanja, kršijo višje pravilo, kakor je zunanji red Cerkve in se pregrešijo zoper njenega duha samega.  V Cerkvi se znova sliši klic k reformaciji. Odgovor cerkvenih starešin s stopnjevanjem strogosti in s povečevanjem števila prepovedi in izobčanj, utegne biti znamenje tega, da nekateri izmed starešin ne razumejo vselej duhov, iz katerih ti klici prihajajo in jih ne znajo med seboj razlikovati, kakor bi jih sicer morali, če prav razumemo besede iz prvega Janezovega pisma: „Preljubi, ne zaupajte vsakemu duhu, ampak duhove presojajte, ali so od Boga, kajti veliko lažnih prerokov je prišlo v svet.” (1Jn 4, 1-2) K reformi kličejo vsi duhovi, dobri in hudobni, resnični in zmotni. A tisti pred nami, ki so reforme izvajali, so nam pokazali dvoje: da reforma že vnaprej ni mogoča in tudi ni zaželena, saj nihče ne more vedeti, kakšna je do potankosti bila prva oblika, ki bi jo radi obnovili, kar ta beseda pomeni, pa to tudi ni naš cilj in naš smisel. Naša pot ni reformacija, temveč transformacija. Nismo usmerjeni nazaj, temveč naprej. Naša pot ne vodi nazaj v raj, ki smo ga zapravili, temveč naprej v Novi Jeruzalem, ki nam ga je Božji Sin pridobil. In drugič, so tisti, ki so mislili, da delajo reformo, kljub svojemu dobremu namenu in mnogim resničnim spoznanjem skupaj z onimi, ki so v Rimu slabo upravljali z ladjo Cerkve in njenim zakladom, pripomogli k razdoru in razkolu, da smo spet Apolovi in Pavlovi in mnogih drugih, ne pa Kristusovi in eno v njem. Ne kaže nam ostati na mestu in v lastnosti, ki jo trenutno kažemo, ker bi to klic po reformi in razkolu samo še povečevalo. Kaj nam je torej storiti? S čim je mogoče doseči transformacijo, preoblikovanje, vizionarno iskanje tistih oblik, ki v vsakem času posebej in na vsakem kraju posebej najbolj ustrezajo temu, kar nam je bilo naročeno in po čemer se imamo za Kristusove?

 

Spominjati se moramo Gospodovih dejanj in besed; tistih, ki jih je govoril sam svojemu ljudstvu, njegovim voditeljem in prerokom, pa tudi tistih, ki so jih povzemali navdihnjeni pisatelji in preroki starega zakona. Še posebej pa se moramo spominjati dejanj in besed Božjega sina in našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki so jih zapisali evangelisti in so jih živo razlagali apostoli iz prve ure Gospodove Cerkve v svojih pismih in kakor jih je v svojem navdihnjenju povzel pisatelj Apokalipse na Patmosu. Kadar ne znamo naprej, kadar nas mučijo dvomi, kadar iščemo novih ustreznejših oblik, ne segajmo po besedah pismoukov in farizejev, katerih rod se ni končal s Kristusovo smrtjo, temveč se spominjajmo besed Boga samega in njegovih apostolov in prerokov. To obujanje spomina na Besedo, od katere in za katero živimo in delamo in je zajeto v hebrejski svetopisemski besedi „zahar” ali v velelni obliki „zahor”, bi lahko imenovali rememoracija, in ta bi mogla postati geslo teh, ki iščejo edinosti, kakor sta bila protest in reformacija geslo onih, ki so hote ali nehote, s slabim ali tudi najboljšim namenom sopovzročili razdor. 

V redu sveta, v katerem vsi živimo, tudi če sicer pripadamo višjemu redu Duha, je tako, da najbolj verujemo tistemu, ki govori zadnji, ki povzema in komentira vse pred seboj, ki dodaja in odvzema, ne samo joto, ki je bila za Kristusa preveč in dovolj za pogubljenje, temveč cela črkovja in besedja in tako spreminja pomen tega, kar je bilo povedano in zapisano na začetku in velja do konca časov. Ta red sveta vdira tudi v red Cerkve, ki je nauki sveta ne bi smeli vznemirjati in zamajati. Mi pa bi morali postajati pred cerkvenimi vrati in presojati duhove. Spominjati bi se morali prvih in pravih besed, da ne bi izgubljali vodila in resnice zaradi besed sprevračanja, dodajanja in odvzemanja, ki jih z dodajanjem časa vse bolj izrekajo sinovi in hčere sveta. Da bi ustregli upravičenemu hotenju v klicu po reformaciji, a da bi hkrati ne sprejeli njegovih napačnih pričakovanj, moramo temu iskrenemu in vse glasnejšemu klicu odgovoriti z rememoracijo, z resničnim spominjanjem v duhu in ne samo v spominu, ki služi vsakdanjemu učenju.

 

Cerkvi grozi, da bi počasi izgubljala stik s tremi temeljnimi lastnostmi, ki jo usposabljajo za njeno odrešenjsko nalogo: da je občestvena, da je katoliška in da je sveta. Ko postaja naš katekizem že debelejši od Božje besede, od Svetega pisma; ko teologija večkrat v svoji akademski nezmernosti skuša zasesti prostor čistega in izvirnega nauka; ko starešine začenjajo uporabljati sklicevanje na izobraženost in vednost kot sredstvo za utišanje in odganjanje vernih ljudi, ki iščejo in vprašujejo, včasih tudi izražajo začudenje ali nasprotovanje, ko nekateri nalagajo ljudstvu nova bremena, sami pa se jih niti s prstom ne dotaknejo, nastaja vtis, kakor da bi bilo veselo oznanilo nova dialektična igrača v zabavo Grkom in njihovemu umu, ne pa čisti „da” ali čisti „ne” Jezusovega nauka v odrešenje narodom. Človek je s čuti, ki mu jih je dal Bog, z razumom, ki mu ga je dal Bog in s prostostjo svoje volje, ki mu jo je dal Bog, sposoben sam brez samovoljnega sredništva sprejeti in doumeti Božjo besedo in po njej usmeriti svoje življenje. Krščanstvo ni kak nadvse zahteven načrt kakšne visoke šole ali akademije, temveč je to sporočilo, namenjeno otroku, ki je skrit v srcu vsakega človeka. Zoper to naravo razodetja se upira današnji, kakor že nekdanji farizejski kvas, današnja, kakor že nekdanja oholost pismoukov, saj je rečeno: „Pazíte in varujte se farizejskega in saducejskega kvasa!” (Mt 16,6)

 

Novi Izrael ni več izvoljen po rodu, zato v njem ni več Juda in Grka, pa tudi ne Slovenca ali Nemca; ni izvoljen po položaju ali imetju, zato v njem ni več sužnja in ne svobodnega, a tudi ne strankinega pripadnika ali udeleženca kake druge človeške združbe; ni izvoljen po tem, ali je kdo rojen v znamenju tistega, ki je bil ustvarjen iz ila in mu je bilo ime Adam, ali pa v znamenju tiste, ki je bila ustvarjena iz že finejše, počlovečene snovi Adamovega rebra in ji je bilo ime Eva, zato v njem ni ne moškega in ne ženske. Danes pa je vse več glasov in dejanj, ki bi rada katolištvu Cerkve, katerega dejanska oblika je enaka odprtost do vsakega človeka v katerem koli položaju in v kakršni koli lastnosti, to bistveno razsežnost odvzela, Kristusov odrešenjski dar pa razdelila po močeh in merah tega sveta, v katerem se moč v moči izpolnjuje in ne v šibkosti, kakor uči apostol. Cerkev, dokler in kolikor je katoliška, uveljavlja in brani človečnost, ne pa slovenstvo ali nemštvo ali italijanstvo ali judovstvo ali grštvo. Tudi Grk in Jud, Italijan, Nemec in Slovenec in vsi drugi pa najdejo v Cerkvi svojo mater in skrbnico tudi v stvareh svojega rodu in jezika, ker prava človečnost ničesar ne uničuje in je do vsega skrbna, svojega in tujega, bližnjega in daljnjega. Danes bogoslužni prostor in bogoslužna priložnost postajata marsikje bojišče za rod in jezik, pri čemer tisti, ki se brani in se mu jemlje, velikokrat ni boljši od onega, ki napada in si sam daje, kar je vzel manjšemu. Ko so starešine Cerkve v Rimu sklenile, naj se Božja služba ne opravlja več v skupnem jeziku Cerkve, temveč v jeziku vsakega naroda posebej, so naši pastirji z najboljšim namenom hoteli popraviti zmoto preteklosti, ki je delil jezike na sakralne in profane in delal narodom krivico, ki so jo vladarji sveta še povečevali in prignali do blaznosti preganjanja in uničevanja. Pri tem pa so vendarle prezrli, kako so s tem hkrati odvzeli Cerkvi jezikovno znamenje vesoljnosti in Cerkvi otežili kljub temu vztrajati pri katolištvu in ga tudi primerno izraziti. Božji oltar in njegov krog kot bojišče rodov in jezikov pomeni zapuščanje katolištva v Cerkvi sami in privzemanje neresnic in hodobij sveta kot del lastnega izročila. Pravo razmerje med splošnim in posebnim, z vlado občega in dobrohotnim dopuščanjem in priznavanjem posebnega, ki bi bratom in sestram vsako Božjo hišo sveta tudi jezikovno odprlo kot hišo njihovega Očeta, hkrati pa bi v njej bili potrjeni tisti, ki so jo zidali in krasili, kar bi bilo izraženo z uravnoteženo rabo skupnega in lastnega jezika, bi znova okrepilo misel na katolištvo kot nepogrešljivo načelo in naravo Kristusove in naše Cerkve. Cerkev ravna dobro in razumno, če govori svojemu ljudstvu v znamenjih občega in posebnega; v znamenjih občečloveškega in narodnega. Dve hudi vojski v našem času in veliko število manjših je skušnjavo rodovne, s tem pa poganske in ne več Kristusove univerzalne Cerkve močno povečalo. Veliko naših starešin se je dalo zapeljati demonu lažne narodne izvoljenosti in predpravice, da so pred pravim oltarjem in s pravimi bogoslužnimi besedami služili nepravemu božanstvu in se je njihovo kadilo, sproščeno iz blagodejne libanonske mire dvigalo k Bogu kakor Kajnova žveplena para nezaslišane cerkvene službe Satanu in njegovim služabnikom na Zemlji. Ko ni mogoče drugega kakor biti hvaležen krajevni Cerkvi, ki si je za geslo izpisala besedi: Izberi življenje – pa je treba zavrniti tako razumevanje tega gesla, ki sicer upravičeno zavrača moritve nerojenih in se zavzema za rojevanje, a tega ne dela toliko iz spoštovanja Božjih zapovedi in njegovega prvega naročila, naj napolnimo Zemljo, temveč predvsem iz skrbi za obstoj svojega rodu in naroda. Kar je nevrlina pri posamezniku, ne more postati vrlina v skupnosti in občestvu. Sebičnost, ki jo pri posameznem človeku grajamo, ne more postati predmet pohvale, ko je sebična vsa skupnost in je zaskrbljena za svoje število in svojo moč, ne pa za število in moč pridobljenih za Kristusa.  Cerkev, ki je ni ustanovil človek, svoje svetosti ne more izgubiti, saj je nima po tem, kar je v njej človeškega, temveč po Njem, ki jo je postavil in je v njej ves čas nevidno prisoten. Lahko pa, če na te reči pozabljamo, sami izgubimo zmožnost, da bi iz svetega Cerkve zajemali in se z njim krepili. Ne more biti Cerkev vedno manj sveta, lahko pa svetost Cerkve vedno manj deluje na nas, če namesto ustvarjenih kamnov svetosti vstavljamo v njeno vidno stavbo človeško merjene in žgane opeke svetnosti. Svetnost pa se naseljuje v Cerkev v obliki nespametne in nepotrebne skrbi za to, ob čemer se prepira in spopada svet. Kosti sveta, za katere se drug v drugega zaganjajo njegovi popadljivi psi, so kost imetja, kost oblasti, kost slave in kost zavarovanosti. Žalostno, prežalostno je v tem spopadu, v tem klopčiču poražene in ponižane človeškosti, videti tudi brate, sestre in starešine Kristusove in naše Cerkve. Ko služabnik oltarja zagovarja to stranko nasproti drugi; ko uporablja sodišče sveta, ki mu vlada Satan, da bi se mu povrnilo imetje; ko se sam razglaša za ponižanega in po krivem preziranega, če mu ni dodeljen ustrezen delež slave sveta, tedaj vemo, da so svinje tacale po biserih in jih zakopavale v blato, čeprav nas je Učenki posvaril, naj jih ne mečemo mednje. Tisti del Cerkve, ki kupuje in prodaja deleže sveta in njegovega mamonovega kraljestva; ki postaja stranka med drugimi strankami; mogočnež med drugimi mogočniki; katerega prvaki sedajo med svetne mogočnike in se z njimi družijo in obenem spopadajo za prvenstvo, se spreminja v menjalnico templja, v kateri bo Gospod prej ali slej znova obrnil mize menjalcem in trgovcem in jih prepodil iz Očetove hiše z bičem zgodovine in njenih velikih in malih šib, preganjanj in stisk. 

 

Ko stojimo pred snovjo sveta, ki je sama po sebi dobra in od dobrega, saj je Božja ustvarjenina, ji izkazujmo spoštovanje tako, da se ne nehamo čuditi temu, kako jo je Bog ustvaril in kaj je vanjo položil; tako, da je uporabimo samo toliko, kolikor je nujno za našo potrebo in samo tako, kakor je prav za nas in za vse, za katere s snovjo delamo. Ko stojimo pred oblastjo sveta, ki je sama po sebi dobra, saj prihaja od Boga in ne od človeka, četudi človek, ki jo izvršuje, uči drugače, ji izkažimo spoštovanje tako, da jo ubogamo, ko brani pravico in nas omejuje in brzda v tem, kar je od hudega. Ne brigajmo pa se za to, kdo jo izvršuje, kako dolgo in kako, saj ji bo sojeno tam, od koder je prišla. Naša občestvena skrb in zavzetost, ki ji svet pravi politika, naj bo v spoštovanju pravičnih zakonov in v takih vsakdanjih življenjskih izbirah, držah in kretnjah, ki podpirajo, kar imamo Kristusovi za dobro in ne sodelujejo s tem, kar imamo po nauku za zlo. Nasproti vladarstvom in prestolom sveta snujmo in živimo majhne in pregledne oblike občestvenosti in tako opravljajmo svoje vsakdanje naloge v skrbi za blaginjo posameznika in za blaginjo skupnosti. Kristusovi lahko v vsakem redu, naklonjenem ali sovražnem, poskrbimo za to, da ne bi nihče trpel pomanjkanja, kakor so to delali naši očetje in naše matere, ki so se še spominjali Učenikovih besed in dejanj, ko je hodil po Zemlji, kakor poročajo Dejanja apostolov. To je več kakor biti v visoki cesarjevi službi, to je več kakor voditi stranko, to je več kakor bojevati se za to ali ono stran. Ne sedajmo v prve vrste, ne rinimo med mogočne, in ko z desnico dajemo, naj levica tega ne ve. Bodimo zahtevni, do zadnjega zahtevni: samo enega imejmo za Očeta, samo enega za Učitelja, samo enega za Vodnika – med seboj pa si bodimo bratje in sestre, v služenju ali v predstojništvu, v pripravništvu ali

starešinstvu. 

 

Najvišji naj nam da volje, pameti in moči, da bi iskali skrite livade Njegovega kraljestva in vse drugo, česar potrebujemo, nam bo navrgel.  Pozdravite mi predstojnike, s katerimi sem rad govoril in se jih vdano spominjam, ko smo bili skupaj na poti in je bilo, kakor da hodimo v Emavs in bi bil On sredi med nami. Sveti s Koroškega vam pošiljajo pozdrav. Nase pazite, ko bodo poti spolzke, da komu ne spodrsne. Obupane tolažite, prizadetim pomagajte in osamljene obiskujte, da se ne pretrgajo svete vezi. Naj ostane nad vami Gospodova moč, dokler se znova ne oglasim v vaši sredi ali pa vi pridete med nas! 

 

 

_______________________

Prebrano 14. 12. 2002 na Posinodalni laiški konferenci v Ljubljani.

 

Uporabljena literatura:

 

Sveto pismo, slovenski standardni prevod – Ljubljana 1996

Vladimir Truhlar: Leksikon duhovnosti – Mohorjeva družba, Celje 1974

Lexikon für Theologie und Kirche – Herder Verlag, Freiburg 1986

Medard Kehl: Wohin geht die Kirche? – Herder Verlag, Freiburg 1996

Leo Karrer: Die Stunde der Laien – Herder Verlag, Freiburg 1999

Astrid Greve: Erinnern lernen (Didaktische Entdeckungen in der

jüdischen Kultur

des Erinnerns) – Neukirchner Verlag, Neukirchen 1996

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.