PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Razvijanje kitajskega gospodarskega sistema

Objavil pavel, dne 17.05.2007

Razvijanje kitajskega gospodarskega sistema

Assar Lindbeck
Assar Lindbeck, profesor mednarodne ekonomije na Univerzi v Stockolmu
finance@finance.si

 

Vsem je znano, da so impresivni dosežki kitajskega gospodarstva posledica radikalnih reform ekonomskega sistema. Medtem ko je na začetku reform zasebno lastništvo komajda obstajalo, je danes okoli 60 odstotkov celotne proizvodnje v zasebni lasti.

No, lastništvo je le ena od dimenzij ekonomskega sistema. Kitajska je svojega drastično spremenila tudi v drugih pogledih. Odločanje glede potrošnje in produkcije se je v velikem obsegu decentraliziralo na raven posameznih gospodinjstev in podjetij. Ekonomske spodbude, trgi, konkurenca in internacionalizacija so v veliki meri nadomestili komando, administrativne procese, monopol in zaprto gospodarstvo. Splošno gledano je kitajsko obdobje reform sodobna ilustracija zgodovinske lekcije, ki je pokazala, da je za zagon gospodarskega razvoja potrebna individualizacija odličtev.

Kako naj bo torej kitajsko gospodarstvo označeno? Nekateri ga opisujejo kot državni kapitalizem, drugi (med njimi tudi kitajske oblasti) pa tržni socializem. Obe označbi zavajata. Prvi razlog je dominacija zasebnih podjetij na strani proizvodnje. Drugi pa je dejstvo, da se “socializem” ne more sklicevati na močne ekonomske spodbude in konkurenco, ki pa sta prevladujoča faktorja v današnji Kitajski.

V Kitajski tako govorimo o mešani ekonomiji z množico posebnosti, med katerimi so nekatere rasti bruto domačega proizvoda (BDP) naklonjene, druge pa gospodarstva ne vlečejo znatno navzdol. Vendar se situacija utegne spremeniti. Zato bodo prihodnje reforme odločilne v določanju nadaljnjega kitajskega gospodarskega uspeha.

Kljub temu, da je internacionalizacija Kitajski do zdaj veliko pomagala, je težko verjetno, da bosta 35-odstotni delež izvoza v BDP in močna odvisnost od tuje tehnologije obstojna na dolgi rok. Napetost med razširjenim zasebnim lastništvom podjetij in prodorno javno lastništvo denarnih sredstev je še ena posebnost kitajskega ekonomskega sistema, ki deluje škripavo.

Tako na primer neodobravanje posojil državnih bank zasebnim podjetjem močno moti pri prerazporejanju virov. Drug prikaz napetosti med zasebnim podjetništvom in javnim lastništvom sredstev je kitajsko kmetijstvo. Bolj natančno, javno lastništvo zemlje zavira investicije družinskih kmetij in zmanjšuje možnost zgostitve posestev, da bi dosegli izkoriščanje ekonomij obsega.

Zmanjšanje te napetosti nad lastništvom podjetij in sredstev je nujno zaradi vstopa in širitve malih zasebnih podjetij, ki bo vedno bolj pomembno, ko bosta domač kitajski trg in tehnologija dobila večjo vlogo. Da bi Kitajska tako od zasebnega podjetništva pridobila čim več, mora nujno lastništvo nad denarnimi sredstvi in zemljo umakniti iz javnega sektorja.

To bi tudi pomagalo ozdraviti kitajskega gospodarstva korupcije. Korupcijo je težko znižati dokler imajo politiki in birokrati možnost “kaj prodati” podjetjem in posameznikom, kamor spadajo tudi obrestna posojila državnih bank in različna dovoljenja. Na podeželju korupcija izvira iz pogostega prekinjanja najemniških pogodb, ki jih imajo kmetje sklenjene z državo za obdelovanje zemlje v skupni lasti in ji lokalni oblastniki potem namembnost pogosto spremenijo v nepoljedelsko. Za zmanjšanje korupcije pa ni dovolj samo govoričenje vlade proti nizki etiki, ampak so potrebne institucionalne reforme, ki bodo prekinile državno regulacijo, povečale lastniške pravice in več sredstev v zasebni lasti. No, pomagali bi seveda tudi svobodni mediji.

Nedvomno so nekatere vrste korupcije, vključno z “asset stripping” (prevzem podjetja, ki jo nato razprodajo po delih) v povezavi s privatizacijo javnih podjetij, pospešile nastanek razreda zasebnih kapitalistov in podjetnikov. Vendar če bo korupcija postala stalni element kitajskega gospodarstva, bo hkrati znižala učinkovitost porazdelitve virov in škodovala legitimnosti zasebnega podjetništva.

 

Kitajska mora preusmeriti svojo izredno široko zastavljeno strategijo rasti na račun potrošnje naravnih virov v bolj intenzivno razvojno pot. Čeprav visoka rast zahteva obsežno kopičenje kapitala, je razmerje med investicijami v infrastrukturno premoženje in vlaganji v človeški kapital na Kitajskem neskladno. Zadnje raziskave kažejo vlaganje 43% BDP v infrastrukturno premoženje v primerjavi z 4,3% vlaganjem v človeški kapital v obliki izobraževanja. Rast Kitajske bi bila veliko večja, če bi se ta razmerja spremenila v prid izobrazbi, vključno s poklicnim usposabljanjem, ki je zelo slabo razvito.

 

Poleg tega bi zmanjševanje trenutne visoke potrošnje naravnih virov, ki je vzrok izredno velike onesnaženosti, zahtevalo spremenjeno regulativno ureditev, kar vključuje višje cene energije, surovin in naravnih virov. Razvojna strategija, ki ne temelji na naravnih virih, pomeni več razpoložljivih virov za napredek zapostavljene socialne ureditve v državi, še posebno za podeželje in posameznike iz neformalnega urbanega sektorja. To vključuje spremembe v kitajski neenotnosti pri zagotavljanju dohodkov, kot tudi pri neenakomerni porazdelitvi zagotavljanja socialnih storitev kot sta zdravstvo in izobrazba, posebno v podeželskih območjih.

 

V primeru, da bo država opustila trenutni način proizvodnje in se hkrati bolj posvetila socialnemu področju, so možnosti dobre. Kitajsko vodstvo to obljublja z izražanjem javne zaskrbljenosti za domače podjetništvo, socialno ureditev, razvoj podeželja in varovanje okolja. Čas pa bo pokazal, v kolikšni meri in v kolikšnem času bodo te obljube izpolnjene.

 

Assar Lindbeck je profesor mednarodne ekonomije na Univerzi v Stockolmu.

© Project Syndicate

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.