PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Panični človek

Objavil pavel, dne 17.05.2007

Dr. Alojz Ihan Panični človek

Če bi bil Bog in bi preudarjal, ali človeška bitja opremiti s spominom, odgovor ne bi bil povsem enoumen. Prednost bitja s spominom izhaja iz dejstva, da je življenje dokaj stereotipno. Dogodki se ponavljajo, nevarnosti se ponavljajo, najboljše rešitve iz nevarnosti so praviloma podobne. Zato je koristno, da imamo arhivirano preteklost. Ker potrebujemo le majhen vzorec sedanjosti, nekaj (začetnih) prizorov in že nam jih spomin prepozna in opremi s preteklimi podobami in izkušnjami. Zlasti v primeru nevarnosti s tem marsikaj preprečimo. Če gre seveda res za podoben dogodek.

Lahko pa tudi ne gre. Glavna slabost spomina je v tem, da življenje ni povsem stereotipno, včasih pa sploh ne. Otrok, ki se je povsem upravičeno naučil izogibati nasilnemu roditelju že ob njegovi prvi osebnejši gesti, bo težko živel, če bo kasneje vsako doživeto osebnejšo gesto ali besedo opremil s spominom na tisto paniko. Z obnašanjem bo seveda najbolj zmedel in odbil tiste, ki zares nimajo nobenih nasilniških namenov do njega. In manj tiste, ki jih imajo.

Neprijetna lastnost spomina je, da lahko prehitro organizira podobe sedanjosti v zgodbe preteklosti. Zlasti ko gre za spomin na stisko in zlasti ko je človek v stiski. Paničen človek ne opazi jesenske lepote dreves, ker se ob prvem šumu listja začne ozirati za oprezujočim sovražnikom; paničen človek ne občuti prijaznega pogleda, ker mu je že najmanjša pozornost sočloveka vzrok za sumničenje. Paničen človek ne dopušča, da bi doživljal sedanjost, ampak z njenimi fragmenti brezglavo hlasta med prizori svojih davnih strahov. Čim bolj je paničen, bolj hlasta in se potaplja vse do nejasnih otroških strahov, kot so mitološke bitke med dobrim in zlim; Bushovi govori v zadnjem mesecu so izvrsten primer.

In kar je še bolj nerodno – ko se panični spomin oklene neke pretekle podobe, panični človek poskrbi, da življenje postane čimbolj podobno konstruirani zgodbi. Če zbeži pred šumom listja v gozdu, se nikoli ne ozre, da bi se prepričal, če je nevarnost zares obstajala. Če si zamisli sovražnika, poskrbi, da tisto (p)ostane njegov sovražnik.

Temeljni (evolucijski) razlog za panično reakcijo so seveda primeri smrtne ogroženosti – napad zveri ali sovražnika – ko gre za sekunde in je bolj važno trenutno ukrepati kakor imeti celovito orientacijo o realnosti. Seveda pa naj bi imel človek z napredkom civilizacije vedno manj razlogov za paniko. Komu danes zaradi nekaj prezrtih sekund ali minut še grozi smrt? Po drugi strani so ljudje vedno bolj panični zaradi vedno manj verjetnih nevarnosti. Ko gre za stotinke in tisočinke promilov verjetnosti. Zakaj nas v hiperciviliziranih razmerah bolj kot nekoč v džungli preganja občutek, da ni časa in se je treba hlastno, panično odzivati? Pojav me vsaj deloma asociira na zgodbo o umazaniji in alergijah: če otroka preveč čuvamo pred mikrobi, njegov imunski sistem ne pridobi ustreznega treninga in zato začne delovati napačno – v obliki alergij. Tudi (pre)zaščiteno civilizirano življenje človeku ne omogoči zaresnega izkustva smrtne ogroženosti in zaresnega vzroka za paniko. Tak pomehkužen, neizkušen človek pa potem v vsakem mušjem drekcu vidi razlog za paniko: enkrat zaradi virusa HIV v komarjih, pa zaradi genov v hrani, pa sevanja iz daljnovodov in mobitelov, pa norih krav, pa antraksa?

In da ne bo pomote, ne govorim o pojavu, ki je nenadoma nastal po 11. septembru; panike so se začele epidemično razširjati že nekaj let prej in vse bolj kaže, da ne nastajajo zaradi jasnih zunanjih razlogov, ki bi nas zares ogrožali, ampak zato, ker jih na neki čuden način očitno potrebujemo. Če se kaj strašljivega zares zgodi, tisto hvaležno porabimo, če se ne zgodi, si že kaj izmislimo. Panika postaja neki čuden zahodnjaški obred, ko vsi skupaj za nekaj časa odklopimo realnost in se predamo ritualnemu obnavljanju pradavnih strahov, navadno v zvezi z veliko osebno ogroženostjo, ki se kasneje, z nekaj distance, izkaže milo rečeno smešna.

Tako se mi ob valovih te ali one panike že dozdeva, da gre za neki nov pojav, ki se je v zadnjem desetletju pojavil že v toliko različicah, da ne more biti več naključje. Namen panike je čedalje bolj samo – panika. Seveda dopuščam, da panični potencial včasih tudi kdo namensko izzove in izkoristi, know-how povzročanja panike je pač izdelan in ne pretirano zapleten, zato jo je mogoče tudi izzvati za zamegljevanje različnih političnih in ekonomskih problemov. Ampak vseeno je to mogoče predvsem zato, ker se je potencial za paniko začel razraščati znotraj nas samih. Panika kot droga novega, hiperhigieničnega tisočletja. Panika kot sredstvo, da skupinsko vklopimo panični spomin, zapustimo realnost in se potopimo v mite. Panika kot religija, katere svečeniki – novinarji – jo bodo v svetiščih – medijskih družbah – sinhronizirano delili po internetu in z njo oživljali prastara skupinska čustva, ki bodo družila zahodnjake v novo enotnost. Nerodno je le, ker se opojna, prastara, skupinska čustva v ljudeh zares obudijo le takrat, ko se na skupinskem oltarju nekaj konkretnega, zastrašujočega žrtvuje. Za učinek je potrebna smrt. Nore krave, mrtveci – naši in njihovi, nekaj krvavega pač. Kot bi se zahod s potrošništvom in individualizmom navidezno znebil kolektivne potrebe po religiji (z izjemo njene individualne, rekreativne uporabe) in nato – paradoksno – začel v isti sapi prakticirati najbolj primitivne oblike religioznih izrazov, ki izhajajo iz skupinskega strahu pred smrtjo. Tisočletni preskok nazaj, na začetek, v pradavnino. Tradicionalne religije so prvotna, krvava žrtvovanja ljudi in živali po zapletenih transformacijah uspele učinkovito preliti v simbole. Novonastajajoča, še neimenovana religija pa zaenkrat ne zmore brez krvi. Kar lahko človeka vsaj malo zaskrbi. Celo brez panike.

 

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.