PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Konfucij v globalistični misiji

Objavil pavel, dne 17.05.2007

Konfucij v globalistični misiji

Ned 03.09.2006

Orodja

Zorana Baković

V začetku 20. stoletja so ga zavračali, med gibanjem »nove kulture« so mu pripisovali krivdo za družbeno in politično zaostalost, med veliko kulturno revolucijo so ga kritizirali kot steber fevdalne miselnosti, ki ga je treba zrušiti, zdaj pa so Kitajci znova veliki častilci Konfucija. Še več – staremu modrecu, ki je živel od 551 do 479 pred našim štetjem, pripisujejo ne le vrnitev tradicionalnih vrednot »harmonične družbe«, patriarhalnega spoštovanja avtoritete in moralnosti v odnosih z drugimi, ampak tudi pomembno zunanjepolitično misijo širjenja kitajskega jezika in kulture po svetu.

V preteklih dveh letih so v več državah odprli Konfucijeve inštitute – zadnjega med njimi ta teden v Beogradu. Te ustanove naj bi bile podobne nemškim Goethejevim ali španskim Cervantesovim. V njih zlasti poučujejo kitajski jezik, ki naj bi po zamislih nekaterih strategov za obnovo kitajske kulturne prevlade še v tem stoletju postal eno najpomembnejših komunikacijskih sredstev. Ker azijska velesila vse počne v petletkah ali desetletkah, že načrtuje, da bo do leta 2010 odprla po svetu sto Konfucijevih inštitutov in da se bo do leta 2007 število tujcev, ki govorijo kitajsko, s 30 milijonov povzpelo na 100 milijonov. Za uveljavljanje svoje prepoznavnosti po svetu z »mehko močjo« je vlada v Pekingu predvidela 10 milijard dolarjev.

Prve Konfucijeve inštitute so odprli v Južni Koreji in kmalu za tem še tri v ZDA. V tem na Kitajskem ne vidijo le lastne želje po kulturni infiltraciji v globalizacijski proces, ampak tudi veliko potrebo zunanjega sveta (zlasti tistega, iz katerega izvira največji del naložb v kitajsko industrijo) po znanju kitajščine. Poslovneži, ki si želijo uspeti na svetovnih trgih, nujno potrebujejo to znanje, četudi le na pogovorni ravni. Dejstvo namreč je, da zelo malo Kitajcev obvlada uporabno angleščino.

Doslej so svoj jezik in kulturo po Aziji in svetu najuspešneje širili Japonci, ki so prek japonske fundacije (agencije, ki jo je ustanovilo zunanje ministrstvo) prodrli na vse celine, tako da so ponudili še zanimivejše programe, kakor jih lahko predstavijo Kitajci. S preusmeritvijo Tokia na krepitev »trde moči« z razvijanjem protiraketnega obrambnega ščita in druge drage vojaške tehnologije ter pošiljanjem svojih enot v Irak in Afganistan, je začelo primanjkovati denarja za dejavnosti fundacije. Tako se dežela zahajajočega sonca zdaj bolj opira na svoje izjemno priljubljene stripe in računalniške igrice. Kitajska pa izvoza »kitajskosti« ne prepušča zgolj prostemu trgu ali okusu mladih.

Četudi so se Konfucijevi nauki pred dvema tisočletjema in pol opirali na podeželje in bili izrazito antiglobalistični (stari modrec je poudarjal, da »sin ne sme daleč od doma staršev«), njegovega imena niso izbrali samo zato, da bi premostili ideološke razlike med komunistično Kitajsko in drugimi vrednostnimi sistemi. Proces, o katerem govorijo kot o »rasti« kitajske sile, je za to deželo bolj »vrnitev« nekdanjega sijaja uspešnih dinastij pred mnogimi stoletji. Tako kakor v preteklosti Kitajska svoje geopolitične prevlade ni uresničevala z militantnostjo, ampak s širjenjem konfucijanske meritokracijske državne ureditve in moralnih vrednot (spoštovanje staršev, pravičnost, humanost in ohranjanje ritualov), si tudi zdaj prizadeva prepričati svet, da njena »rast« oziroma »vrnitev« ni agresivna, ampak prinaša nekaj dobrega za vsakogar.

A največja težava, ki bi utegnila preprečiti konfucijsko misijonarsko pot, ni obilica truda, ki ga je treba vložiti v učenje kitajskega jezika, ampak da je ta v službi avtokratske države, ki ne prenese niti polifonije, kaj šele disharmonije političnih stališč. V nasprotju z Goethejevimi inštituti ali francosko Alliance Française so Konfucijevi inštituti vključeni v visoke šole držav gostiteljic. To sicer pomeni precejšnjo prednost pri plačevanju zaposlenih in zagotavljanju prostorov, hkrati pa prinaša nevarnost možnih konfliktov na političnem in ideološkem področju. Kaj bi bilo, če bi kateri izmed teh inštitutov, denimo, povabil v goste dalajlamo ali če bi poleg učilnice, v kater poučujejo kitajski jezik, pripravili seminar o zgodovini Tajvana kot neodvisne države ? Upamo lahko le, da bodo Konfucijevi inštituti nekaj naučili tudi same Kitajce – zlasti to, da je pogoj vstopa v veliki svet tudi privolitev v svobodo.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.