PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 17.05.2007

Razvijanje kitajskega gospodarskega sistema

Objavil pavel dne 17.05.2007

Razvijanje kitajskega gospodarskega sistema

Assar Lindbeck
Assar Lindbeck, profesor mednarodne ekonomije na Univerzi v Stockolmu
finance@finance.si

 

Vsem je znano, da so impresivni dosežki kitajskega gospodarstva posledica radikalnih reform ekonomskega sistema. Medtem ko je na začetku reform zasebno lastništvo komajda obstajalo, je danes okoli 60 odstotkov celotne proizvodnje v zasebni lasti.

No, lastništvo je le ena od dimenzij ekonomskega sistema. Kitajska je svojega drastično spremenila tudi v drugih pogledih. Odločanje glede potrošnje in produkcije se je v velikem obsegu decentraliziralo na raven posameznih gospodinjstev in podjetij. Ekonomske spodbude, trgi, konkurenca in internacionalizacija so v veliki meri nadomestili komando, administrativne procese, monopol in zaprto gospodarstvo. Splošno gledano je kitajsko obdobje reform sodobna ilustracija zgodovinske lekcije, ki je pokazala, da je za zagon gospodarskega razvoja potrebna individualizacija odličtev.

Kako naj bo torej kitajsko gospodarstvo označeno? Nekateri ga opisujejo kot državni kapitalizem, drugi (med njimi tudi kitajske oblasti) pa tržni socializem. Obe označbi zavajata. Prvi razlog je dominacija zasebnih podjetij na strani proizvodnje. Drugi pa je dejstvo, da se “socializem” ne more sklicevati na močne ekonomske spodbude in konkurenco, ki pa sta prevladujoča faktorja v današnji Kitajski.

V Kitajski tako govorimo o mešani ekonomiji z množico posebnosti, med katerimi so nekatere rasti bruto domačega proizvoda (BDP) naklonjene, druge pa gospodarstva ne vlečejo znatno navzdol. Vendar se situacija utegne spremeniti. Zato bodo prihodnje reforme odločilne v določanju nadaljnjega kitajskega gospodarskega uspeha.

Kljub temu, da je internacionalizacija Kitajski do zdaj veliko pomagala, je težko verjetno, da bosta 35-odstotni delež izvoza v BDP in močna odvisnost od tuje tehnologije obstojna na dolgi rok. Napetost med razširjenim zasebnim lastništvom podjetij in prodorno javno lastništvo denarnih sredstev je še ena posebnost kitajskega ekonomskega sistema, ki deluje škripavo.

Tako na primer neodobravanje posojil državnih bank zasebnim podjetjem močno moti pri prerazporejanju virov. Drug prikaz napetosti med zasebnim podjetništvom in javnim lastništvom sredstev je kitajsko kmetijstvo. Bolj natančno, javno lastništvo zemlje zavira investicije družinskih kmetij in zmanjšuje možnost zgostitve posestev, da bi dosegli izkoriščanje ekonomij obsega.

Zmanjšanje te napetosti nad lastništvom podjetij in sredstev je nujno zaradi vstopa in širitve malih zasebnih podjetij, ki bo vedno bolj pomembno, ko bosta domač kitajski trg in tehnologija dobila večjo vlogo. Da bi Kitajska tako od zasebnega podjetništva pridobila čim več, mora nujno lastništvo nad denarnimi sredstvi in zemljo umakniti iz javnega sektorja.

To bi tudi pomagalo ozdraviti kitajskega gospodarstva korupcije. Korupcijo je težko znižati dokler imajo politiki in birokrati možnost “kaj prodati” podjetjem in posameznikom, kamor spadajo tudi obrestna posojila državnih bank in različna dovoljenja. Na podeželju korupcija izvira iz pogostega prekinjanja najemniških pogodb, ki jih imajo kmetje sklenjene z državo za obdelovanje zemlje v skupni lasti in ji lokalni oblastniki potem namembnost pogosto spremenijo v nepoljedelsko. Za zmanjšanje korupcije pa ni dovolj samo govoričenje vlade proti nizki etiki, ampak so potrebne institucionalne reforme, ki bodo prekinile državno regulacijo, povečale lastniške pravice in več sredstev v zasebni lasti. No, pomagali bi seveda tudi svobodni mediji.

Nedvomno so nekatere vrste korupcije, vključno z “asset stripping” (prevzem podjetja, ki jo nato razprodajo po delih) v povezavi s privatizacijo javnih podjetij, pospešile nastanek razreda zasebnih kapitalistov in podjetnikov. Vendar če bo korupcija postala stalni element kitajskega gospodarstva, bo hkrati znižala učinkovitost porazdelitve virov in škodovala legitimnosti zasebnega podjetništva.

 

Kitajska mora preusmeriti svojo izredno široko zastavljeno strategijo rasti na račun potrošnje naravnih virov v bolj intenzivno razvojno pot. Čeprav visoka rast zahteva obsežno kopičenje kapitala, je razmerje med investicijami v infrastrukturno premoženje in vlaganji v človeški kapital na Kitajskem neskladno. Zadnje raziskave kažejo vlaganje 43% BDP v infrastrukturno premoženje v primerjavi z 4,3% vlaganjem v človeški kapital v obliki izobraževanja. Rast Kitajske bi bila veliko večja, če bi se ta razmerja spremenila v prid izobrazbi, vključno s poklicnim usposabljanjem, ki je zelo slabo razvito.

 

Poleg tega bi zmanjševanje trenutne visoke potrošnje naravnih virov, ki je vzrok izredno velike onesnaženosti, zahtevalo spremenjeno regulativno ureditev, kar vključuje višje cene energije, surovin in naravnih virov. Razvojna strategija, ki ne temelji na naravnih virih, pomeni več razpoložljivih virov za napredek zapostavljene socialne ureditve v državi, še posebno za podeželje in posameznike iz neformalnega urbanega sektorja. To vključuje spremembe v kitajski neenotnosti pri zagotavljanju dohodkov, kot tudi pri neenakomerni porazdelitvi zagotavljanja socialnih storitev kot sta zdravstvo in izobrazba, posebno v podeželskih območjih.

 

V primeru, da bo država opustila trenutni način proizvodnje in se hkrati bolj posvetila socialnemu področju, so možnosti dobre. Kitajsko vodstvo to obljublja z izražanjem javne zaskrbljenosti za domače podjetništvo, socialno ureditev, razvoj podeželja in varovanje okolja. Čas pa bo pokazal, v kolikšni meri in v kolikšnem času bodo te obljube izpolnjene.

 

Assar Lindbeck je profesor mednarodne ekonomije na Univerzi v Stockolmu.

© Project Syndicate

  • Share/Bookmark

Objavljeno v gospodarstvo oz. ekonomija | Brez komentarjev »

Panični človek

Objavil pavel dne 17.05.2007

Dr. Alojz Ihan Panični človek

Če bi bil Bog in bi preudarjal, ali človeška bitja opremiti s spominom, odgovor ne bi bil povsem enoumen. Prednost bitja s spominom izhaja iz dejstva, da je življenje dokaj stereotipno. Dogodki se ponavljajo, nevarnosti se ponavljajo, najboljše rešitve iz nevarnosti so praviloma podobne. Zato je koristno, da imamo arhivirano preteklost. Ker potrebujemo le majhen vzorec sedanjosti, nekaj (začetnih) prizorov in že nam jih spomin prepozna in opremi s preteklimi podobami in izkušnjami. Zlasti v primeru nevarnosti s tem marsikaj preprečimo. Če gre seveda res za podoben dogodek.

Lahko pa tudi ne gre. Glavna slabost spomina je v tem, da življenje ni povsem stereotipno, včasih pa sploh ne. Otrok, ki se je povsem upravičeno naučil izogibati nasilnemu roditelju že ob njegovi prvi osebnejši gesti, bo težko živel, če bo kasneje vsako doživeto osebnejšo gesto ali besedo opremil s spominom na tisto paniko. Z obnašanjem bo seveda najbolj zmedel in odbil tiste, ki zares nimajo nobenih nasilniških namenov do njega. In manj tiste, ki jih imajo.

Neprijetna lastnost spomina je, da lahko prehitro organizira podobe sedanjosti v zgodbe preteklosti. Zlasti ko gre za spomin na stisko in zlasti ko je človek v stiski. Paničen človek ne opazi jesenske lepote dreves, ker se ob prvem šumu listja začne ozirati za oprezujočim sovražnikom; paničen človek ne občuti prijaznega pogleda, ker mu je že najmanjša pozornost sočloveka vzrok za sumničenje. Paničen človek ne dopušča, da bi doživljal sedanjost, ampak z njenimi fragmenti brezglavo hlasta med prizori svojih davnih strahov. Čim bolj je paničen, bolj hlasta in se potaplja vse do nejasnih otroških strahov, kot so mitološke bitke med dobrim in zlim; Bushovi govori v zadnjem mesecu so izvrsten primer.

In kar je še bolj nerodno – ko se panični spomin oklene neke pretekle podobe, panični človek poskrbi, da življenje postane čimbolj podobno konstruirani zgodbi. Če zbeži pred šumom listja v gozdu, se nikoli ne ozre, da bi se prepričal, če je nevarnost zares obstajala. Če si zamisli sovražnika, poskrbi, da tisto (p)ostane njegov sovražnik.

Temeljni (evolucijski) razlog za panično reakcijo so seveda primeri smrtne ogroženosti – napad zveri ali sovražnika – ko gre za sekunde in je bolj važno trenutno ukrepati kakor imeti celovito orientacijo o realnosti. Seveda pa naj bi imel človek z napredkom civilizacije vedno manj razlogov za paniko. Komu danes zaradi nekaj prezrtih sekund ali minut še grozi smrt? Po drugi strani so ljudje vedno bolj panični zaradi vedno manj verjetnih nevarnosti. Ko gre za stotinke in tisočinke promilov verjetnosti. Zakaj nas v hiperciviliziranih razmerah bolj kot nekoč v džungli preganja občutek, da ni časa in se je treba hlastno, panično odzivati? Pojav me vsaj deloma asociira na zgodbo o umazaniji in alergijah: če otroka preveč čuvamo pred mikrobi, njegov imunski sistem ne pridobi ustreznega treninga in zato začne delovati napačno – v obliki alergij. Tudi (pre)zaščiteno civilizirano življenje človeku ne omogoči zaresnega izkustva smrtne ogroženosti in zaresnega vzroka za paniko. Tak pomehkužen, neizkušen človek pa potem v vsakem mušjem drekcu vidi razlog za paniko: enkrat zaradi virusa HIV v komarjih, pa zaradi genov v hrani, pa sevanja iz daljnovodov in mobitelov, pa norih krav, pa antraksa?

In da ne bo pomote, ne govorim o pojavu, ki je nenadoma nastal po 11. septembru; panike so se začele epidemično razširjati že nekaj let prej in vse bolj kaže, da ne nastajajo zaradi jasnih zunanjih razlogov, ki bi nas zares ogrožali, ampak zato, ker jih na neki čuden način očitno potrebujemo. Če se kaj strašljivega zares zgodi, tisto hvaležno porabimo, če se ne zgodi, si že kaj izmislimo. Panika postaja neki čuden zahodnjaški obred, ko vsi skupaj za nekaj časa odklopimo realnost in se predamo ritualnemu obnavljanju pradavnih strahov, navadno v zvezi z veliko osebno ogroženostjo, ki se kasneje, z nekaj distance, izkaže milo rečeno smešna.

Tako se mi ob valovih te ali one panike že dozdeva, da gre za neki nov pojav, ki se je v zadnjem desetletju pojavil že v toliko različicah, da ne more biti več naključje. Namen panike je čedalje bolj samo – panika. Seveda dopuščam, da panični potencial včasih tudi kdo namensko izzove in izkoristi, know-how povzročanja panike je pač izdelan in ne pretirano zapleten, zato jo je mogoče tudi izzvati za zamegljevanje različnih političnih in ekonomskih problemov. Ampak vseeno je to mogoče predvsem zato, ker se je potencial za paniko začel razraščati znotraj nas samih. Panika kot droga novega, hiperhigieničnega tisočletja. Panika kot sredstvo, da skupinsko vklopimo panični spomin, zapustimo realnost in se potopimo v mite. Panika kot religija, katere svečeniki – novinarji – jo bodo v svetiščih – medijskih družbah – sinhronizirano delili po internetu in z njo oživljali prastara skupinska čustva, ki bodo družila zahodnjake v novo enotnost. Nerodno je le, ker se opojna, prastara, skupinska čustva v ljudeh zares obudijo le takrat, ko se na skupinskem oltarju nekaj konkretnega, zastrašujočega žrtvuje. Za učinek je potrebna smrt. Nore krave, mrtveci – naši in njihovi, nekaj krvavega pač. Kot bi se zahod s potrošništvom in individualizmom navidezno znebil kolektivne potrebe po religiji (z izjemo njene individualne, rekreativne uporabe) in nato – paradoksno – začel v isti sapi prakticirati najbolj primitivne oblike religioznih izrazov, ki izhajajo iz skupinskega strahu pred smrtjo. Tisočletni preskok nazaj, na začetek, v pradavnino. Tradicionalne religije so prvotna, krvava žrtvovanja ljudi in živali po zapletenih transformacijah uspele učinkovito preliti v simbole. Novonastajajoča, še neimenovana religija pa zaenkrat ne zmore brez krvi. Kar lahko človeka vsaj malo zaskrbi. Celo brez panike.

 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v psihologija; duševnost | Brez komentarjev »

Socializem = fevdalizem

Objavil pavel dne 17.05.2007

Socializem prihaja na oblast z nasiljem, z revolucijo. Še pred revolucijo je potrebno ljudi

  1. navdušiti z ideali o enakosti, da bodo vsi ljudje imeli enako premoženja, enako mero sreče.
  2. jim napihniti zavist ali celo sovraštvo do tistih, ki so bolj podjetni in pridni . Te ljudi je potrebno kriminalizirati
  3. poskrbeti je potrebno za razvrednotenjem tradicionalnih vrednot, za inflacijo novih “vrednot” ter poskrbeti za razkroj družbe, predvsem skupnosti je treba razbijati, tudi družino.
  4. potrebno je napihovati strah pri ljudeh pred multinacionalkami, kapitalizmom.
  5. širiti obljube kako bo država za vsakega poskrbela (podaljševanje infantilne dobe pri osebi, povečevanje pasivnosti, nekreativnosti. Ljudje sploh ne odrastejo: mamo nadomestijo z državo)
Tako se srečujejo laži, ideali in pravičnost pri izvrstnih govornikih, indoktrinatorjih, ki vedno najprej STRAŠIJO, potem pa rišejo množicam IDEALE, UTOPIJO kot da bi bila resnica. Ker do idealov na človeško evolucijski način ni bilo mogoče priti, so uporabljali NASILJE, USTRAHOVANJE, TEROR, KONCENTRACIJSKA TABORIŠČA.

Značilnost socializma je korporativno gospodarstvo, kjer državni politiki preko svojih politkomisarjev upravljajo velike tovarne in podjetja, ki so seveda monopolna. Zato socialistično gospodarstvo ni konkurenčno in je zaostalo ter nazadnje povsod po svetu propadlo v veliki revščini in bedi.

Kult osebnosti: propagandni štabi in inženirji duš ter družbe so iz (pod)povprečnih osebkov ( Lenin, Stalin, Mussolini, Hitler, Milošević, Castro, Pol Pot, Mao Tse Tung, Kučan, Drnovšek) skonstruirale fantastične osebnosti ( maršali, Voditelji, modri vodja, inteligenten politik) zaradi katerih je 95% ljudi padalo v histerijo in bilo pripravljenih v revolucijah in v vojnah umirati.

20.stl. je bilo stoletje socializma. Trije socializmi so najbolj izstopali:

  1. komunizem ali internacionalni socializem, 1917
  2. fašizem kot odcep ene frakcije socialistov in paktiranje z podjetniki in Cerkvijo, čeprav je bil Mussolini nevernik in celo sovražen do Cerkve. Vse z namenom priti na oblast.

  3. nacional-socializem, 1933 , ki je temeljil na daljšem trpljenju in ponižanju nemškega naroda, ki je med gospodarsko krizo moral plačevati še za prvo svetovno vojno. Tudi tukaj se je socialist Hitler povezal predvsem z velekapitalisti, podjetniki ( npr. Krupp), hkrati pa še poleg Amerike poiskal grešnega kozla v “pokvarjenih Židih”.

Med njimi ni velikih razlik, le detajli. Čeprav se danes množično govori o skrajni desnici in skrajni levici. Toda o tem lahko govorimo le, če gledamo vse tri iz gledišča znotraj socializma, znotraj tega nedemokratičnega gibanja, oz. nedemokratične ureditve družbe.

Najprej je nemška cesarska tajna služba z velikim vložkom denarja spodbudila majhno skupino komunistov z Leninom na čelu, da je izpeljala v Rusiji prevrat. Namen Nemcev je bil kratkoročen: znebiti se enega sovražnika. To jim je po načrtih popolnoma uspelo, saj so komunisti (oz. internacionalni socialisti) takoj po prevratu ustavili vojno proti Nemčiji.

Kasneje Moskvi ni uspelo podrediti drugih držav, čeprav so partije po svetu Moskvo priznavale za centralo komunizma.

Nacizem in komunizem sta 2 leti sodelovala v Evropi. Razdelila sta si Poljsko.

V tem času sta socialista Hitler in Mussolini večkrat zaman naskakovala oblast. Nazadnje sta zaradi boljševizma prestrašeni Evropi ponudila tudi mejnik pred komunisti.

Socializem je sebe vedno predstavljal kot pravično družbo, ki je presegla fevdalizem in kapitalizem. Kot triumf človeštva. Govorili so celo o odmiranju države.

Če pa pogledamo današnje stanje ugotovimo sledeče slabosti socializma proti kapitalizmu:

  1. nesvobodno in neučinkovito gospodarstvo

  2. prepovedano in birokratsko ovirano podjetništvo

  3. monopol namesto trga, zato dražji in slabši izdelki

  4. delavci so celo življenje na istem delovnem mestu, ker ni tekmovalnosti in ni ocenjevanja uspešnosti iz tega pa napredovanja ali nazadovanja

  5. en sloj ljudi ( politikov, vojakov, policije, novinarjev) ima vedno veliko oblasti, moči, denarja, razkošja: ne glede na delavnost, znanje. Tudi otroci te rente podedujejo. V kapitalizmu pa človek, ki ne zna delati z denarjem, tega zelo hitro izgubi. V fevdalizmu so ljudje nastavljeni na položaje po vezah. Ljudje čakajo na penzijo v isti službi.

  6. spolitizirani mediji, ki služijo za zaščito fevdalne gospode in za javni linč in uboj nasprotnikov, ki ne razmišljajo kot vsi indoktriniranci

  7. spolitizirano sodstvo, ki “naših” ne sodi oz, s proceduralnimi triki sojenje onemogoča, “sovražnike ljudstva” pa obsodi hitro že na “verbalni delikt ” na visoke kazni, največkrat na smrt

  8. spolitiziranost šolstva in univerze

  9. Socializem temelji na množično vsiljenih čustvih ZAVISTI, SOVRAŠTVU in globokem STRAHU. Socializem se je najbolje prijel v fevdalnih družbah: Rusija, Kitajska, Afrika, Južna Amerika, Arabija ( Irak, Egipt, Sirija), Indija, Kuba. V razviti demokratični Evropi ter Amerikise ni prijel, razen v Vzhodni Evropi, kjer so komunisti izkoristili WW2 za prevzem oblasti.

  10. Socializem zlorablja besedo solidarnost. Solidarnost je vsiljena, prisiljena z visokimi davki ( okvirno okrog 50% na plače in 20% na trošenje). Zato se pod krinko zunanje solidarnosti ljudje v socializmu veliko bolj egoistični kot drugod po svetu.

  11. nesvoboda govora in idej

  12. vera, religija je prepovedana, kar pomeni po svoje, da je socializem ateistična religija

  13. nezaupanje med ljudmi je porušeno zaradi množičnega ovajanja drug drugega, zato so ti ljudje iz socializma nezmožni intimnosti

  14. socializem je uničil tako osebo kot družbo kot okolje, naravo. Okolje je zaradi socialistične industrije hudo opustošeno. Družba je razsuta, zato so propad socializma spremljali oboroženi konflikti in državljanske vojne. Prav tako je med osebami ogormno nesrečnih, zasvojenih oseb, daleč več samomorov. Veliko razpadlih zakonov in družin.

  15. oblast se v kapitalizmu menja demokratično na trgu, v fevdalizmu pa se jo utrjuje celo stoletje z ustrahovanjem ( služba, politična policija: Gestapo, UDBA, KGB, Stasi, VOS, OZNA), z indoktriniranjem, s ponavljanjem vedno istih parol. Z iskanjem zunanjega in notranjega sovražnika.

  16. na Cerkev so vedno gledali zaničljivo, kot na sovražnika, velikokrat kot na največjega sovražnika. Čeprav so se po ustroju institucije in po vplivu cerkve na ljudi zelo zgledovali po cerkvi tako po njenih uspehih kot po njenih napakah. Tudi cerkev še preveč temelji na fevdalnem ustroju.

Današnji znak socializma so:

  1. segregacija državljanov v kaste ( zgornja socialistična kasta 5%, spodnja brezpravna kasta)
  2. veliki davki na delo
  3. 5x do 20x slabše plače delavcev kot v kapitalizmu
  4. skorumpiranost državnih inštitucij ( veliko denarja se pretaka skozi štveilne roke birokratov). Denarja pa je ogromno zaradi prisilne solidarnosti.
  5. veliko trošenje energije
  6. veliko zapravljanja denarja zaradi neumnosti in nesposobnosti birokratov
  7. proti podjetniško okolje ( podjetniki, obrtniki in kmetje so označevani zelo zavistno skoraj kot kriminalci)
  8. ogromno birokracije ( pol metra velik kup projektov proti 20 listom za gradnjo hiše)
  9. sodišča in pravna država ne delujejo
  10. dolge vrste v zdravstvu
  11. neučinkovite šole tako glede znanja kot vzgoje
  12. neučinkovita znanost in gospodarstvo
  13. velika samomorilnost, veliko splavov, veliko ločitev, velika črnogledost, tesnoba in strah
  14. centralno planska država hoče reševati probleme, namesto tržnega gospodarstva, kjer podjetniki iščejo nove rešitve. Velik odstop planov od izvedenih rešitev

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem | Brez komentarjev »

Vprašanja za pripravo misijona

Objavil pavel dne 17.05.2007

VPRAŠANJA:

 

1. Katere so glavne stiske in negotovosti, težave in trpljenje naših sodobnikov (ali mene samega)?

1.     Strah ZASE ( globalizacija, izguba službe, reforme, ..)

2.     Slaba samopodoba, samozavest

3.     Brez dolgoročnih smislov, pomanjkanje kratkoročnih ciljev

4.     Šibko sprejemanje frustracij, neugodja …razvajenost ( ni meja, ni smeri, ni samoiniciative, ni vztrajnosti, vse dovoljeno,…)

5.     Begajoče iskanje sreče ( vraževerje, “zdravilci”, horoskopi,..)

6.     Velika naivnost, sanjarjenje, fantaziranje

7. Pomanjkanje kvalitetnih prijateljskih odnosov, tako ljubečnosti kot kritičnosti od prijateljev

8.     Materializiranost, potrošniška družba

9. Nezmožnost razločevanja, razlikovanja, presojanja informacij (prevelik vpliv medijev in družbe na moje mnenje, predsodki, cenene sodbe, …)

10.                         Slaba podoba o Bogu

11.                         Pomanjkanje očetovske vloge v družini in družbi, ter vloge moškega v zakonu , družini in družbi

12.                        Izgublja se kreativni (rast) pomen skupnosti, pozitivnosti družbene celice ( družba, prijateljstvo, narod, ..)

13.                        Človek je premalo osebnost izgrajen in trden

14.                        Težko je biti iskren v pogovorih v smislu pripovedovanja o svoji ranljivost ..namesto tega povsod gradimo obrambne zidove in zgubljamo v tem, da smo vsaj z nekaterimi ljudmi lahko intimni

 

2. Kako se iz njih rešujem/o?

1.     iščemo hitre in instant rešitve

2.     s črednim nagonom

3.     z zapiranjem v svoj osamljen in čudaški svet ( asocialnost)

4.     z obsedenim iskanjem ugodja in užitka

5.     z obsedenim bežanjem pred neugodjem in pred bolečino

 

3. Zakaj se ne obrnemo na Očeta Jezusa Kristusa? Kakšnega si predstavljamo, da mu ne zaupamo? Kako so vam predstavili Boga, kaj menite o njem?

Preveč predsodkov, preveč nenaklonjen pogled v družbi in seveda odgovornost mnogih kristjanov, ki živimo neodgovoren in zavajajoč odnos z Bogom: ali preveč idealiziramo ali pa živimo hinavščino ..

 

4. Kaj je torej za vas malikovanje? Ali je to res pravi odgovor ali rešitev?

Da si sami naredimo boga ali bogove po svoji podobi oz. po podobi množic …

 

5. Katera se ti zdijo glavna malikovanja naše kulture? Kateri pa glavni maliki? Kako jih prepoznamo? So kakšni kriteriji?

·        idealiziranja bogastva

·        idealiziranje ugodja

·        iskanje sreče

·        horoskopi, vedeževalci

·        napihovanje romantične ljubezni in zaljubljenosti, produkt zahodne družbe v 12. stl ….

·        idealiziranje znanosti

·        sledenje večini, mainstreamu

·        veliko hrepenenje po zaljubljenosti, partnerstvu, družini, ki je premosorazmerno s porazi na tem področju

 

6. Ali so malikovanja povezana z mojim stanom ali družbeno uveljavljenostjo? Ali kaj vpliva na vse to, če sem ločen, nesrečno poročen, nezvest, razočaran, duhovnik, sam?

·        Tudi.

7. Kakšne so posledice teh malikov za naše odnose do sebe, drugih in stvari? Če računamo, da človek postaja podoben malikom.

·        Kratkoročni in dolgoročni propad osebnosti, mojega življenja, družbe

8. Ali imaš kakšen primer iz javnega ali osebnega življenja, ki bi ga napisal in bi ga jaz lahko uporabil v pogovoru na radiu? Lahko je tudi zgodba o odkritju in osvoboditvi od lastnih malikov. Zelo ti bom hvaležen.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo | Brez komentarjev »

Skrivnost medčloveških odnosov, skrivnost ljubezni

Objavil pavel dne 17.05.2007

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost | Brez komentarjev »

Konfucij 1. :Misliti in delati

Objavil pavel dne 17.05.2007

Samo misliti, je lahko zelo nevarno.

Samo delati, je lahko zelo neumno.

Najbolj modro in ustvarjalno je misliti in delati.

Konfucij

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Konfucij | Brez komentarjev »

Konfucij v globalistični misiji

Objavil pavel dne 17.05.2007

Konfucij v globalistični misiji

Ned 03.09.2006

Orodja

Zorana Baković

V začetku 20. stoletja so ga zavračali, med gibanjem »nove kulture« so mu pripisovali krivdo za družbeno in politično zaostalost, med veliko kulturno revolucijo so ga kritizirali kot steber fevdalne miselnosti, ki ga je treba zrušiti, zdaj pa so Kitajci znova veliki častilci Konfucija. Še več – staremu modrecu, ki je živel od 551 do 479 pred našim štetjem, pripisujejo ne le vrnitev tradicionalnih vrednot »harmonične družbe«, patriarhalnega spoštovanja avtoritete in moralnosti v odnosih z drugimi, ampak tudi pomembno zunanjepolitično misijo širjenja kitajskega jezika in kulture po svetu.

V preteklih dveh letih so v več državah odprli Konfucijeve inštitute – zadnjega med njimi ta teden v Beogradu. Te ustanove naj bi bile podobne nemškim Goethejevim ali španskim Cervantesovim. V njih zlasti poučujejo kitajski jezik, ki naj bi po zamislih nekaterih strategov za obnovo kitajske kulturne prevlade še v tem stoletju postal eno najpomembnejših komunikacijskih sredstev. Ker azijska velesila vse počne v petletkah ali desetletkah, že načrtuje, da bo do leta 2010 odprla po svetu sto Konfucijevih inštitutov in da se bo do leta 2007 število tujcev, ki govorijo kitajsko, s 30 milijonov povzpelo na 100 milijonov. Za uveljavljanje svoje prepoznavnosti po svetu z »mehko močjo« je vlada v Pekingu predvidela 10 milijard dolarjev.

Prve Konfucijeve inštitute so odprli v Južni Koreji in kmalu za tem še tri v ZDA. V tem na Kitajskem ne vidijo le lastne želje po kulturni infiltraciji v globalizacijski proces, ampak tudi veliko potrebo zunanjega sveta (zlasti tistega, iz katerega izvira največji del naložb v kitajsko industrijo) po znanju kitajščine. Poslovneži, ki si želijo uspeti na svetovnih trgih, nujno potrebujejo to znanje, četudi le na pogovorni ravni. Dejstvo namreč je, da zelo malo Kitajcev obvlada uporabno angleščino.

Doslej so svoj jezik in kulturo po Aziji in svetu najuspešneje širili Japonci, ki so prek japonske fundacije (agencije, ki jo je ustanovilo zunanje ministrstvo) prodrli na vse celine, tako da so ponudili še zanimivejše programe, kakor jih lahko predstavijo Kitajci. S preusmeritvijo Tokia na krepitev »trde moči« z razvijanjem protiraketnega obrambnega ščita in druge drage vojaške tehnologije ter pošiljanjem svojih enot v Irak in Afganistan, je začelo primanjkovati denarja za dejavnosti fundacije. Tako se dežela zahajajočega sonca zdaj bolj opira na svoje izjemno priljubljene stripe in računalniške igrice. Kitajska pa izvoza »kitajskosti« ne prepušča zgolj prostemu trgu ali okusu mladih.

Četudi so se Konfucijevi nauki pred dvema tisočletjema in pol opirali na podeželje in bili izrazito antiglobalistični (stari modrec je poudarjal, da »sin ne sme daleč od doma staršev«), njegovega imena niso izbrali samo zato, da bi premostili ideološke razlike med komunistično Kitajsko in drugimi vrednostnimi sistemi. Proces, o katerem govorijo kot o »rasti« kitajske sile, je za to deželo bolj »vrnitev« nekdanjega sijaja uspešnih dinastij pred mnogimi stoletji. Tako kakor v preteklosti Kitajska svoje geopolitične prevlade ni uresničevala z militantnostjo, ampak s širjenjem konfucijanske meritokracijske državne ureditve in moralnih vrednot (spoštovanje staršev, pravičnost, humanost in ohranjanje ritualov), si tudi zdaj prizadeva prepričati svet, da njena »rast« oziroma »vrnitev« ni agresivna, ampak prinaša nekaj dobrega za vsakogar.

A največja težava, ki bi utegnila preprečiti konfucijsko misijonarsko pot, ni obilica truda, ki ga je treba vložiti v učenje kitajskega jezika, ampak da je ta v službi avtokratske države, ki ne prenese niti polifonije, kaj šele disharmonije političnih stališč. V nasprotju z Goethejevimi inštituti ali francosko Alliance Française so Konfucijevi inštituti vključeni v visoke šole držav gostiteljic. To sicer pomeni precejšnjo prednost pri plačevanju zaposlenih in zagotavljanju prostorov, hkrati pa prinaša nevarnost možnih konfliktov na političnem in ideološkem področju. Kaj bi bilo, če bi kateri izmed teh inštitutov, denimo, povabil v goste dalajlamo ali če bi poleg učilnice, v kater poučujejo kitajski jezik, pripravili seminar o zgodovini Tajvana kot neodvisne države ? Upamo lahko le, da bodo Konfucijevi inštituti nekaj naučili tudi same Kitajce – zlasti to, da je pogoj vstopa v veliki svet tudi privolitev v svobodo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Religija | Brez komentarjev »

V. Ošlak: Pismo Slovencem

Objavil pavel dne 17.05.2007

Pismo Slovencem

 

Kristusovim bratom in sestram na Slovenskem pozdrav!

 

Vinko Ošlak

 

Ne rečem vam „kristjani”, kajti to je lahko hotenje, ne pa poimenovanje resničnosti. Res je, da smo Kristusovi, ker si prizadevamo hoditi za njim, ker ponavljamo njegove besede, da naj tisti, ki hoče biti popoln, pusti vse, kar ima in razdeli ubogim in gre za njim, čeprav sami tega navadno ne storimo, a v pravilnost njegovih besed verujemo. To poimenovanje so si, kakor lahko beremo v Dejanjih apostolov, izmislili pogani v Antiohiji, da so označili hojevce Poti, adelfe, se pravi brate, kakor so se Kristusovi sami imenovali med seboj.  Ne rečem vam „laiki”, kakor vam pravijo tisti izmed Kristusovih, ki se sami nimajo za del njegovega ljudstva, kar ta beseda pri Grkih in tako tudi pri Slovencih, ki smo po kulturi Grki, kakor smo po veri Judje, po strojih Nemci, po državnem redu Francozi in po Trubarju, Slomšku in Prešernu vendarle tudi Slovenci, v resnici pomeni. Ali smo vsi Božje ljudstvo, po grško laós, ali pa naj nihče ne nosi tega grškega imena, da ne bo spora med nami in nesporazuma. Novi zakon namreč ne pozna razdelitve na laike in klerike, pač pa pozna razdelitev na za Kristusa pridobljeno in še ne pridobljeno ljudstvo. Šele od 3. stoletja po Kristusu, s pisatelji Origenom, Ciprianom, Klemenom Aleksandrijskim in drugimi, začno rabiti to besedo – ne kot znamenje občestva bratov in sester (gr. adelfói) v isti zbornosti (gr. ekklesía), temveč kot besedo novega razlikovanja med brati in sestrami, vse bolj posnetega po razlikovanju v cesarstvu, ki je Kristusove deloma v spoznanju in deloma v nuji nehalo preganjati, zato pa se jih je vse bolj polaščalo in jim vsiljevalo svoje razdelitve in svoj svetni red, ki ohranja svoj pomen vse do danes. Tem domnevno neposvečenim in domnevno nepoučenim bratom in sestram so namreč pravili ne le laos, temveč tudi idiotes, po latinsko idiota illiteratur, torej tisti, ki ne govori privzdignjenega jezika izžrebanih starešin, se pravi klerikov. Tako bi se vaše združenje z isto pravico in smislom kakor „Svet katoliških laikov Slovenije” smelo in moglo imenovati tudi „Svet katoliških idiotov Slovenije”, ne da bi se komur koli zgodila kakšna nova krivica, s katero ne bi mirno živeli že skoraj dva tisoč let! S tem gotovo nočem žaliti vas, ki vam je to pismo namenjeno; smešiti naše Cerkve v celoti niti tistega njenega dela, ki se je tu sestal, pač pa hočem pokazati na smešnost vztrajanja pri neki umetni razdelitvi, ki je ne najdemo nikjer v evangelijih, apostolskih delih ali pismih, kjer beremo prav nasprotne reči, kakor denimo pri apostolu Petru: „Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč.” (1Pt 2,9). Pri tem nikakor niso mišljeni „izžrebani”, kar grška beseda kleros – žreb pomeni in je iz tega nastal novolatinski clerus kot oznaka za posvečene in poučene, ki so dvignjeni nad neuko in neposvečeno ljudstvo. Petrov opis velja za vse Božje ljudstvo, saj po judovskem in krščanskem nauku in izročilu veljata samo dve izvoljenosti, pri čemer je druga kakor mladika cepljena na prvo: najprej izvoljenost Izraelovega ljudstva, ki se mu Bog razodene in v njem obudi Odrešenika – in nato izvoljenost za Kristusa pridobljenega ljudstva, ki pa ni več ekskluzivna, kakor je bila prva, temveč jo more vsakdo pridobiti po krstu in življenju po evangeliju. Vse druge oblike izvoljenosti v krščanski zgodovini so neutemeljene in v bistvu heretične, saj nasprotujejo Jezusovim besedam in besedam njegovih apostolov in oznanjevalcev. Vsi, kakor pravi profesor Truhlar v svojem Leksikonu duhovnosti: „kletói (poklicani), hágioi (sveti), mathetái (učenci) in adelfói (bratje) so povabljeni v dediščino božjih sinov; vsi sestavljajo sveto hišo Boga in sveto ljudstvo, ki je Njegova lastnina; so ljudstvo, ki je izvoljeno, a ne oddaljeno od sveta.” – Zato predlagam, da ne mučite in ne kaznujte venomer sami sebe in se ne imenujete po volji tistih, ki sprevračajo besede in z njimi razdeljujejo to, kar naj bo v Kristusu eno: „Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje.” (Mt 23,8) Kristus sam nas je poimenoval in nas je vse razposlal z istim naročilom, zakaj bi si izmišljali nova imena ali sprejemali tista, ki nam jih skušajo podtakniti tisti, ki bi morda radi Kristusa razdelili – brate nas je imenoval in ne izžrbane in ne nepoučene in neposvečene, ne upirajmo se njegovi odločitvi: „bratje in sestre v Kristusu” smo, po tem smo prejeli svoja naročila in po tem bomo sojeni vsak, kakor je prejel in kakor je s tem ravnal. Če namreč rečemo sami sebi ali si pustimo reči od drugih, da smo „nepoučeni”, mar se ne bi s tem zoperstavljali Kristusu, ki nas je učil in je poslal Svetega Duha, da nas venomer poučuje, mar ne bi s tem govorili hude neresnice zoper Boga samega, saj nas ni ustvaril brez pameti in ni pustil naše pameti vnemar, kakor da bi jo imeli samo za vsakdanje koristi. In kakšno naročilo naj vendar izhaja iz imena „nepoučenosti”, da bi se zanj zavzemali in se o njem spraševali? Prav tako, če rečemo sami sebi ali si pustimo reči od drugih, da smo „neposvečeni”, mar ne bi s tem tajili, kar nam je storil Gospod, ko nas je posvetil s svojim trpljenjem in svojo smrtjo, ko nam je pustil znamenja posvetitve, ki jim pravimo zakramenti, ko nas je povzdignil v „kraljevsko duhovništvo in svet narod”, kakor nas opominja apostol? In kakšno naročilo bi moglo priti iz samozaničljivega in prav toliko neresničnega in bogotajskega poimenovanja „neposvečenosti”, da bi se zanj sestajali in drug drugega zanj vnemali? Zato nimamo drugega imena kakor „bratje” in „sestre”, pa naj prejmemo te ali druge darove, naj opravljamo to ali drugo službo, oboje pa, da bi se izpolnile besede evangelija, ki mu verujemo. 

 

Tako ne morem najti nič, kar sicer velja za službene duhovnike, in ne bi veljalo v enaki meri tudi za nas vse, ki smo duhovniki po tem, da smo pridobljeni za Kristusa in smo kakor vsi drugi poslani v oznanjevanje Božjega kraljestva in njegove resnice. Naša poklicanost je v osnovi ista, čeprav so naši darovi različni in naše službe različne. A dar se ne more povzpeti nad druge darove, služba ne nad druge službe, le izvoljenost v Kristusu je dvignjena nad neizvoljenostjo, kakor je resnica dvignjena nad neresnico, kakor je obljuba dvignjena nad molkom ustvarjene biti, kakor je smisel dvignjen nad absurdnostjo, kakor je kozmos dvignjen nad kaosom.  Ko se vračamo k izvirnemu razumevanju svojega položaja v Cerkvi, v kateri ni in ne more biti nepoučenih, saj nas vse, če to hočemo, poučuje isti Sveti Duh; v kateri ni neposvečenih, saj nas je vse posvetil Jezus Kristus, s tem prevzemamo odgovornost tudi za svoje duhovništvo, ki nam ga nihče izmed bratov ne more vzeti, ker nam ga tudi nihče izmed bratov ne more dati in ga lahko da in ga je dal le Bog sam. Zato ima naš brat Janez Pavel, starešina vesoljne Cerkve v Rimu prav, ko pravi, da Cerkev nima pooblastila, da bi posvečevala ženske; res je, da ga nima, kakor ga tudi nima za posvečevanje moških, saj smo ženske in moški posvečeni v duhovniški rod, kakor nam zagotavlja apostol Peter, s tem, da smo postali Kristusovi. Zato se lahko odločne volje po duhovniškem delovanju naših izobčenih sester veselimo, ne moremo pa razumeti njihove zgrešene želje, da bi si pustile svoje že z vero in krstom pridobljeno duhovništvo še dodatno potrjevati, kakor to še vedno potrebuje spol, ki sicer izkazuje šibkejšo vero v svojo potrjenost. Kje je starešinstvo naše Cerkve dobilo pooblastilo za izobčenje teh zavzetih sester, je velika uganka, saj se je to isto starešinstvo, ko je šlo za najbolj ostudne pojave zločinstva in protičlovečnosti, dobro zavedalo te iste sintagme – ne imeti pooblastilo –, ki jo ob vprašanju ženskega duhovništva ponavlja naš brat v Rimu, da namreč Cerkev „nima pooblastila”, da bi kogar koli izobčila, preden bi Bog s sodbo ob koncu časov koga izobčil in ga pahnil v večno kazen, in tako po pravici ni izobčila niti najhujših prestopnikov zoper človečnost in Boga samega in so smeli celo vodja tedaj protibožje Nemčije (Führer), vodja tedaj protibožje Hrvaške (poglavnik) in vodja tedaj protibožje Italije (duce) oditi s tega sveta kot veljavni udje naše Cerkve, ne glede na to, s kakšnim grehom so stopili pred večnega Sodnika. Ženske, ki so se odločile za dodatno in posebno duhovniško posvetitev poleg one temeljne, ki nam jo vsem že tako ali tako dajeta zakramenta krsta in birme, so se pregrešile zoper trenutno veljavna pravila cerkvenega reda in discipline, niso pa se pregrešile zoper njenega duha. Tisti pa, ki prezirajo ali sprevračajo besede apostola Pavla, po katerih: „Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.” (Gal 3,28) in vnašajo v Kristusovo ljudstvo človekov spol kot znamenje in razlog razlikovanja, kršijo višje pravilo, kakor je zunanji red Cerkve in se pregrešijo zoper njenega duha samega.  V Cerkvi se znova sliši klic k reformaciji. Odgovor cerkvenih starešin s stopnjevanjem strogosti in s povečevanjem števila prepovedi in izobčanj, utegne biti znamenje tega, da nekateri izmed starešin ne razumejo vselej duhov, iz katerih ti klici prihajajo in jih ne znajo med seboj razlikovati, kakor bi jih sicer morali, če prav razumemo besede iz prvega Janezovega pisma: „Preljubi, ne zaupajte vsakemu duhu, ampak duhove presojajte, ali so od Boga, kajti veliko lažnih prerokov je prišlo v svet.” (1Jn 4, 1-2) K reformi kličejo vsi duhovi, dobri in hudobni, resnični in zmotni. A tisti pred nami, ki so reforme izvajali, so nam pokazali dvoje: da reforma že vnaprej ni mogoča in tudi ni zaželena, saj nihče ne more vedeti, kakšna je do potankosti bila prva oblika, ki bi jo radi obnovili, kar ta beseda pomeni, pa to tudi ni naš cilj in naš smisel. Naša pot ni reformacija, temveč transformacija. Nismo usmerjeni nazaj, temveč naprej. Naša pot ne vodi nazaj v raj, ki smo ga zapravili, temveč naprej v Novi Jeruzalem, ki nam ga je Božji Sin pridobil. In drugič, so tisti, ki so mislili, da delajo reformo, kljub svojemu dobremu namenu in mnogim resničnim spoznanjem skupaj z onimi, ki so v Rimu slabo upravljali z ladjo Cerkve in njenim zakladom, pripomogli k razdoru in razkolu, da smo spet Apolovi in Pavlovi in mnogih drugih, ne pa Kristusovi in eno v njem. Ne kaže nam ostati na mestu in v lastnosti, ki jo trenutno kažemo, ker bi to klic po reformi in razkolu samo še povečevalo. Kaj nam je torej storiti? S čim je mogoče doseči transformacijo, preoblikovanje, vizionarno iskanje tistih oblik, ki v vsakem času posebej in na vsakem kraju posebej najbolj ustrezajo temu, kar nam je bilo naročeno in po čemer se imamo za Kristusove?

 

Spominjati se moramo Gospodovih dejanj in besed; tistih, ki jih je govoril sam svojemu ljudstvu, njegovim voditeljem in prerokom, pa tudi tistih, ki so jih povzemali navdihnjeni pisatelji in preroki starega zakona. Še posebej pa se moramo spominjati dejanj in besed Božjega sina in našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki so jih zapisali evangelisti in so jih živo razlagali apostoli iz prve ure Gospodove Cerkve v svojih pismih in kakor jih je v svojem navdihnjenju povzel pisatelj Apokalipse na Patmosu. Kadar ne znamo naprej, kadar nas mučijo dvomi, kadar iščemo novih ustreznejših oblik, ne segajmo po besedah pismoukov in farizejev, katerih rod se ni končal s Kristusovo smrtjo, temveč se spominjajmo besed Boga samega in njegovih apostolov in prerokov. To obujanje spomina na Besedo, od katere in za katero živimo in delamo in je zajeto v hebrejski svetopisemski besedi „zahar” ali v velelni obliki „zahor”, bi lahko imenovali rememoracija, in ta bi mogla postati geslo teh, ki iščejo edinosti, kakor sta bila protest in reformacija geslo onih, ki so hote ali nehote, s slabim ali tudi najboljšim namenom sopovzročili razdor. 

V redu sveta, v katerem vsi živimo, tudi če sicer pripadamo višjemu redu Duha, je tako, da najbolj verujemo tistemu, ki govori zadnji, ki povzema in komentira vse pred seboj, ki dodaja in odvzema, ne samo joto, ki je bila za Kristusa preveč in dovolj za pogubljenje, temveč cela črkovja in besedja in tako spreminja pomen tega, kar je bilo povedano in zapisano na začetku in velja do konca časov. Ta red sveta vdira tudi v red Cerkve, ki je nauki sveta ne bi smeli vznemirjati in zamajati. Mi pa bi morali postajati pred cerkvenimi vrati in presojati duhove. Spominjati bi se morali prvih in pravih besed, da ne bi izgubljali vodila in resnice zaradi besed sprevračanja, dodajanja in odvzemanja, ki jih z dodajanjem časa vse bolj izrekajo sinovi in hčere sveta. Da bi ustregli upravičenemu hotenju v klicu po reformaciji, a da bi hkrati ne sprejeli njegovih napačnih pričakovanj, moramo temu iskrenemu in vse glasnejšemu klicu odgovoriti z rememoracijo, z resničnim spominjanjem v duhu in ne samo v spominu, ki služi vsakdanjemu učenju.

 

Cerkvi grozi, da bi počasi izgubljala stik s tremi temeljnimi lastnostmi, ki jo usposabljajo za njeno odrešenjsko nalogo: da je občestvena, da je katoliška in da je sveta. Ko postaja naš katekizem že debelejši od Božje besede, od Svetega pisma; ko teologija večkrat v svoji akademski nezmernosti skuša zasesti prostor čistega in izvirnega nauka; ko starešine začenjajo uporabljati sklicevanje na izobraženost in vednost kot sredstvo za utišanje in odganjanje vernih ljudi, ki iščejo in vprašujejo, včasih tudi izražajo začudenje ali nasprotovanje, ko nekateri nalagajo ljudstvu nova bremena, sami pa se jih niti s prstom ne dotaknejo, nastaja vtis, kakor da bi bilo veselo oznanilo nova dialektična igrača v zabavo Grkom in njihovemu umu, ne pa čisti „da” ali čisti „ne” Jezusovega nauka v odrešenje narodom. Človek je s čuti, ki mu jih je dal Bog, z razumom, ki mu ga je dal Bog in s prostostjo svoje volje, ki mu jo je dal Bog, sposoben sam brez samovoljnega sredništva sprejeti in doumeti Božjo besedo in po njej usmeriti svoje življenje. Krščanstvo ni kak nadvse zahteven načrt kakšne visoke šole ali akademije, temveč je to sporočilo, namenjeno otroku, ki je skrit v srcu vsakega človeka. Zoper to naravo razodetja se upira današnji, kakor že nekdanji farizejski kvas, današnja, kakor že nekdanja oholost pismoukov, saj je rečeno: „Pazíte in varujte se farizejskega in saducejskega kvasa!” (Mt 16,6)

 

Novi Izrael ni več izvoljen po rodu, zato v njem ni več Juda in Grka, pa tudi ne Slovenca ali Nemca; ni izvoljen po položaju ali imetju, zato v njem ni več sužnja in ne svobodnega, a tudi ne strankinega pripadnika ali udeleženca kake druge človeške združbe; ni izvoljen po tem, ali je kdo rojen v znamenju tistega, ki je bil ustvarjen iz ila in mu je bilo ime Adam, ali pa v znamenju tiste, ki je bila ustvarjena iz že finejše, počlovečene snovi Adamovega rebra in ji je bilo ime Eva, zato v njem ni ne moškega in ne ženske. Danes pa je vse več glasov in dejanj, ki bi rada katolištvu Cerkve, katerega dejanska oblika je enaka odprtost do vsakega človeka v katerem koli položaju in v kakršni koli lastnosti, to bistveno razsežnost odvzela, Kristusov odrešenjski dar pa razdelila po močeh in merah tega sveta, v katerem se moč v moči izpolnjuje in ne v šibkosti, kakor uči apostol. Cerkev, dokler in kolikor je katoliška, uveljavlja in brani človečnost, ne pa slovenstvo ali nemštvo ali italijanstvo ali judovstvo ali grštvo. Tudi Grk in Jud, Italijan, Nemec in Slovenec in vsi drugi pa najdejo v Cerkvi svojo mater in skrbnico tudi v stvareh svojega rodu in jezika, ker prava človečnost ničesar ne uničuje in je do vsega skrbna, svojega in tujega, bližnjega in daljnjega. Danes bogoslužni prostor in bogoslužna priložnost postajata marsikje bojišče za rod in jezik, pri čemer tisti, ki se brani in se mu jemlje, velikokrat ni boljši od onega, ki napada in si sam daje, kar je vzel manjšemu. Ko so starešine Cerkve v Rimu sklenile, naj se Božja služba ne opravlja več v skupnem jeziku Cerkve, temveč v jeziku vsakega naroda posebej, so naši pastirji z najboljšim namenom hoteli popraviti zmoto preteklosti, ki je delil jezike na sakralne in profane in delal narodom krivico, ki so jo vladarji sveta še povečevali in prignali do blaznosti preganjanja in uničevanja. Pri tem pa so vendarle prezrli, kako so s tem hkrati odvzeli Cerkvi jezikovno znamenje vesoljnosti in Cerkvi otežili kljub temu vztrajati pri katolištvu in ga tudi primerno izraziti. Božji oltar in njegov krog kot bojišče rodov in jezikov pomeni zapuščanje katolištva v Cerkvi sami in privzemanje neresnic in hodobij sveta kot del lastnega izročila. Pravo razmerje med splošnim in posebnim, z vlado občega in dobrohotnim dopuščanjem in priznavanjem posebnega, ki bi bratom in sestram vsako Božjo hišo sveta tudi jezikovno odprlo kot hišo njihovega Očeta, hkrati pa bi v njej bili potrjeni tisti, ki so jo zidali in krasili, kar bi bilo izraženo z uravnoteženo rabo skupnega in lastnega jezika, bi znova okrepilo misel na katolištvo kot nepogrešljivo načelo in naravo Kristusove in naše Cerkve. Cerkev ravna dobro in razumno, če govori svojemu ljudstvu v znamenjih občega in posebnega; v znamenjih občečloveškega in narodnega. Dve hudi vojski v našem času in veliko število manjših je skušnjavo rodovne, s tem pa poganske in ne več Kristusove univerzalne Cerkve močno povečalo. Veliko naših starešin se je dalo zapeljati demonu lažne narodne izvoljenosti in predpravice, da so pred pravim oltarjem in s pravimi bogoslužnimi besedami služili nepravemu božanstvu in se je njihovo kadilo, sproščeno iz blagodejne libanonske mire dvigalo k Bogu kakor Kajnova žveplena para nezaslišane cerkvene službe Satanu in njegovim služabnikom na Zemlji. Ko ni mogoče drugega kakor biti hvaležen krajevni Cerkvi, ki si je za geslo izpisala besedi: Izberi življenje – pa je treba zavrniti tako razumevanje tega gesla, ki sicer upravičeno zavrača moritve nerojenih in se zavzema za rojevanje, a tega ne dela toliko iz spoštovanja Božjih zapovedi in njegovega prvega naročila, naj napolnimo Zemljo, temveč predvsem iz skrbi za obstoj svojega rodu in naroda. Kar je nevrlina pri posamezniku, ne more postati vrlina v skupnosti in občestvu. Sebičnost, ki jo pri posameznem človeku grajamo, ne more postati predmet pohvale, ko je sebična vsa skupnost in je zaskrbljena za svoje število in svojo moč, ne pa za število in moč pridobljenih za Kristusa.  Cerkev, ki je ni ustanovil človek, svoje svetosti ne more izgubiti, saj je nima po tem, kar je v njej človeškega, temveč po Njem, ki jo je postavil in je v njej ves čas nevidno prisoten. Lahko pa, če na te reči pozabljamo, sami izgubimo zmožnost, da bi iz svetega Cerkve zajemali in se z njim krepili. Ne more biti Cerkev vedno manj sveta, lahko pa svetost Cerkve vedno manj deluje na nas, če namesto ustvarjenih kamnov svetosti vstavljamo v njeno vidno stavbo človeško merjene in žgane opeke svetnosti. Svetnost pa se naseljuje v Cerkev v obliki nespametne in nepotrebne skrbi za to, ob čemer se prepira in spopada svet. Kosti sveta, za katere se drug v drugega zaganjajo njegovi popadljivi psi, so kost imetja, kost oblasti, kost slave in kost zavarovanosti. Žalostno, prežalostno je v tem spopadu, v tem klopčiču poražene in ponižane človeškosti, videti tudi brate, sestre in starešine Kristusove in naše Cerkve. Ko služabnik oltarja zagovarja to stranko nasproti drugi; ko uporablja sodišče sveta, ki mu vlada Satan, da bi se mu povrnilo imetje; ko se sam razglaša za ponižanega in po krivem preziranega, če mu ni dodeljen ustrezen delež slave sveta, tedaj vemo, da so svinje tacale po biserih in jih zakopavale v blato, čeprav nas je Učenki posvaril, naj jih ne mečemo mednje. Tisti del Cerkve, ki kupuje in prodaja deleže sveta in njegovega mamonovega kraljestva; ki postaja stranka med drugimi strankami; mogočnež med drugimi mogočniki; katerega prvaki sedajo med svetne mogočnike in se z njimi družijo in obenem spopadajo za prvenstvo, se spreminja v menjalnico templja, v kateri bo Gospod prej ali slej znova obrnil mize menjalcem in trgovcem in jih prepodil iz Očetove hiše z bičem zgodovine in njenih velikih in malih šib, preganjanj in stisk. 

 

Ko stojimo pred snovjo sveta, ki je sama po sebi dobra in od dobrega, saj je Božja ustvarjenina, ji izkazujmo spoštovanje tako, da se ne nehamo čuditi temu, kako jo je Bog ustvaril in kaj je vanjo položil; tako, da je uporabimo samo toliko, kolikor je nujno za našo potrebo in samo tako, kakor je prav za nas in za vse, za katere s snovjo delamo. Ko stojimo pred oblastjo sveta, ki je sama po sebi dobra, saj prihaja od Boga in ne od človeka, četudi človek, ki jo izvršuje, uči drugače, ji izkažimo spoštovanje tako, da jo ubogamo, ko brani pravico in nas omejuje in brzda v tem, kar je od hudega. Ne brigajmo pa se za to, kdo jo izvršuje, kako dolgo in kako, saj ji bo sojeno tam, od koder je prišla. Naša občestvena skrb in zavzetost, ki ji svet pravi politika, naj bo v spoštovanju pravičnih zakonov in v takih vsakdanjih življenjskih izbirah, držah in kretnjah, ki podpirajo, kar imamo Kristusovi za dobro in ne sodelujejo s tem, kar imamo po nauku za zlo. Nasproti vladarstvom in prestolom sveta snujmo in živimo majhne in pregledne oblike občestvenosti in tako opravljajmo svoje vsakdanje naloge v skrbi za blaginjo posameznika in za blaginjo skupnosti. Kristusovi lahko v vsakem redu, naklonjenem ali sovražnem, poskrbimo za to, da ne bi nihče trpel pomanjkanja, kakor so to delali naši očetje in naše matere, ki so se še spominjali Učenikovih besed in dejanj, ko je hodil po Zemlji, kakor poročajo Dejanja apostolov. To je več kakor biti v visoki cesarjevi službi, to je več kakor voditi stranko, to je več kakor bojevati se za to ali ono stran. Ne sedajmo v prve vrste, ne rinimo med mogočne, in ko z desnico dajemo, naj levica tega ne ve. Bodimo zahtevni, do zadnjega zahtevni: samo enega imejmo za Očeta, samo enega za Učitelja, samo enega za Vodnika – med seboj pa si bodimo bratje in sestre, v služenju ali v predstojništvu, v pripravništvu ali

starešinstvu. 

 

Najvišji naj nam da volje, pameti in moči, da bi iskali skrite livade Njegovega kraljestva in vse drugo, česar potrebujemo, nam bo navrgel.  Pozdravite mi predstojnike, s katerimi sem rad govoril in se jih vdano spominjam, ko smo bili skupaj na poti in je bilo, kakor da hodimo v Emavs in bi bil On sredi med nami. Sveti s Koroškega vam pošiljajo pozdrav. Nase pazite, ko bodo poti spolzke, da komu ne spodrsne. Obupane tolažite, prizadetim pomagajte in osamljene obiskujte, da se ne pretrgajo svete vezi. Naj ostane nad vami Gospodova moč, dokler se znova ne oglasim v vaši sredi ali pa vi pridete med nas! 

 

 

_______________________

Prebrano 14. 12. 2002 na Posinodalni laiški konferenci v Ljubljani.

 

Uporabljena literatura:

 

Sveto pismo, slovenski standardni prevod – Ljubljana 1996

Vladimir Truhlar: Leksikon duhovnosti – Mohorjeva družba, Celje 1974

Lexikon für Theologie und Kirche – Herder Verlag, Freiburg 1986

Medard Kehl: Wohin geht die Kirche? – Herder Verlag, Freiburg 1996

Leo Karrer: Die Stunde der Laien – Herder Verlag, Freiburg 1999

Astrid Greve: Erinnern lernen (Didaktische Entdeckungen in der

jüdischen Kultur

des Erinnerns) – Neukirchner Verlag, Neukirchen 1996

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo | Brez komentarjev »