PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Trinajsti maj TIGR

Objavil pavel, dne 16.05.2007

Trinajsti maj

PUHAR Alenka, Sob 12.05.2007

 

Slovesnosti, posvečene boju proti

fašizmu, nacizmu, okupatorju, so imele letos daleč manj ostrih odmevov kot prejšnje. Vse priprave, scenosledi, izvedbe, vsi govori, poudarki in premolki doslej so potekali pod temnimi nevihtnimi oblaki, ki pa so se hitro sprostili v vroče polemične odzive. Zmeraj znova so dokazali, kako vnetljiva je snov. V poldrugem desetletju smo se odvadili privzdignjene, zadržane dostojanstvenosti, ki nekoč je in naj poslej tudi bi – mogoče po utopičnih predstavah – prežemala uprizarjanje poklona daljnim mučnim časom.

To ne pomeni, da je pred prepirljivo ero vse proslavljanje potekalo prav gladko. Ker o zapletih časopisi niso poročali, kamere pa so se uvidevno ozrle drugam, so prigode te vrste padle v spominsko luknjo. Iz nje zdaj sem in tja vznikne kakšen podatek ali anekdota, malo smešna, malo bridka … Kdo neki bi si mislil, da so nekoč imeli celo posebne ekipe z nalogo, da temu ali onemu preprečijo nastop na spominskih prireditvah?! Ob izidu knjige o življenju dr. Avgusta Sfiligoja se je zaiskrilo tudi to.

 

Avgust Sfiligoj, ki se je rodil leta 1902 na Dobrovi in umrl leta 1985 v Gorici, sodi med vodilne primorske intelektualce. Bil je pravnik in bil je v uporniški skupini mladih ljudi, ki so se leta 1927 sklenili upreti fašizmu in so ustanovili organizacijo Tigr. Sfiligoj je bil kmalu aretiran in obsojen na zaporno kazen, čez čas znova aretiran in zaprt – od tam ga je rešila jesen 1943, ko je Mussolinijeva Italija kapitulirala in je večina obsojenih smela domov. Sfiligoj se je vrnil v Brda in začel sodelovati s partizani. Tedaj mu je bilo že jasno, da boj proti okupatorjem vodi komunistična partija, ki zasleduje tudi svoje cilje, vendar se mu je zdelo, da je »komunizem le začasen pojav, domovina pa večna«. Če je torej imel marsikaj proti komunističnemu programu, ni imel nič proti sodelovanju s komunisti v hudih vojnih časih.

 

Ni pa bilo obratno. Za komunistično partijo so bili ljudje, ki se ne strinjajo z njenim programom in metodami, nasprotniki. Z njimi je sklenila obračunati kot s sovražniki – kar je pomenilo aretacijo, nato zapor ali celo smrt. Po Sfiligoja je prišla 3. maja 1945. Aretirat ga je prišel narodni zaščitnik, ki je v moža nameril brzostrelko. Sfiligoj je bil toliko priseben, da je odskočil in se pognal v beg, potem pa se je šel sam javit novim oblastem. Dober mesec so ga kot »izdajalca naroda« zasliševali in maltretirali, nato pa izpustili.

 

V tistem času je baje začel nastajati »novi fašizem«, kar je bila komunistična oznaka za skoraj vse. Fašisti so postali tudi Angleži in Američani, ki so nekaj dni prej premagali naciste, dve leti prej pa prisilili k vdaji fašiste. Za fašizem so obveljale vse oblike demokratičnega pluralizma, večina strank in tudi večina ljudi, ki so se prej desetletje ali dve aktivno upirali fašizmu in so to lahko dokazali s pregoni, z obsodbami, zapori. Stranka Slovenska demokratska zveza, ki so jo Primorci ustanovi kmalu po vojni, je veljala za »krinko agentov novega fašizma. Do včeraj so bili zvesti hlapci Duceja in Hitlerja, danes pa so stopili v službo novega fašizma, Trumana in Churchilla.«

 

V skladu s tako oceno so bili mnogi politični akterji na Tržaškem in Goriškem označeni za »bele« in ves čas tarče napadov. Marsikateri je bil ugrabljen, prepeljan v zapore in za marsikom se je izgubila sled. Tako je izginil urednik Demokracije, Andrej Uršič. Še danes ni znano, kako je umrl. Preganjani so bili tudi sorodniki, Romana Sfiligoj je bila več let zaprta za istimi grajskimi zidovi kot Angela Vode, v sodbi pa je izrecno stalo, čigava sestra je in da je bila »že zaradi sorodstva član banditske skupine«.

Da je Uprava državne varnosti delala načrte za usmrtitev Sfiligoja, je jasno iz več virov. Posebej brutalno je pismo, ki ga je Majda Sfiligoj našla v arhivu Sove:

»Če odobrite predlog za aretacijo ali likvidacijo dr. Sfiligoja, nam takoj sporočite, ker če dobimo pozitiven odgovor, izvršimo eno ali drugo takoj, z vašim nalogom.« Kaj pravzaprav storiti – spraviti na hladno ali kar pod rušo? –, je spraševal nadrejene šef UDV za Gorico, bilo je 30. julija 1947.

 

K proslavam. Vse, kar je bilo tigrovskega (in antifašističnega zunaj KP), je komunistični javni spomin zatrl. Govoriti o Tigru je pomenilo »tendenciozno razširjanje neresničnih vesti v cilju ustvarjanja politične zmede«. Tam okoli leta 1970 so se Primorci na tej in na oni strani meje začeli ovedati selektivnosti uradnega orisa, pa so sklenili luknje pokriti s kakšno krpo. Najbolj vnet je bil Klub starih goriških študentov. Izmed zavednih vrstnikov in kolegov, zagretih antifašistov, so potegnili nekaj imen in jim sklenili dati priznanje s spominskimi ploščami. Da bi postopek (ki je bil tedaj zelo strog) laže stekel, so izbrali zasebne zidove, se pravi domačije.

 

Leta 1971 so se v Višnjeviku poklonili spominu Andreja Žnidarčiča, ki je v odporu proti fašizmu ustanovil skupino Slovenski jez. Program ob odkritju spominske plošče je bil kratek in previdno skromen, a nenadoma se je skozi vrste okoli stoječih prebil sedemdesetleten moški, stopil za mikrofon in spregovoril, kot da je to nekaj čisto samoumevnega. Kot da so spominska slavja pač zato, da ljudje, ki bi radi osvežili spomin, prispevajo kaj svojega, dodajo k zalogi spoznanj. Nič politično zelo ostrega ni rekel, »ljudi je nagovoril v spravnem, bodrilnem tonu, kajti skrb za slovenski rod je bila pri njem vedno prisotna in moral je izpričati svoj ponos, da temu rodu pripada«, kot povzema Majda Sfiligoj. Toda mož je prišel izza meje, bil je politično zaznamovan, spadal je v »emigrantski krog«, ki je kar naprej rovaril, spodkopaval, kreiral psihološko vojno in ponujal nekakšno spravo … Sprava?! Kako strašna beseda je bilo to v tistih časih. Skrb za slovenski rod? Kako staromodno! Ponos ob pripadnosti rodu? Oh …

 

Kakšni so bili tedaj poudarki na slovesnostih? Zgodovina je bila samoslavilno skrojena, uporabljena predvsem za odskok v aktualnost. V sedemdesetih letih so promovirali samoupravljanje, tozde, novo stopnjo razvoja revolucije. Leta 1975 je ob 30. obletnici osvoboditve proslavljanje doseglo najvišjo točko – 27. april, 1. maj, 9. maj (s parado!), 13. maj (dan varnosti in njenih organov), 25. maj … ofenziva zdravih sil je bodro korakala, propagirala akcijo, budnost in se gnevno odzivala na »izkrivljanje zgodovinske resnice o NOB«.

 

Strogi varnostni ukrepi so poskrbeli, da enoglasja ni nič zmotilo. In vendar se je Sfiligoju vsaj na Primorskem občasno posrečilo, da je prelisičil vse varuhe reda in pravoverja. Ko so leta 1976, spet po zaslugi Kluba starih goriških študentov, odkrivali spominsko ploščo Ignacu in Izidorju Košlinu iz Biljane, glasbenikoma, ki sta »v Brdih vodila kulturni in narodni preporod«, je bilo tam več varnostnikov v civilu in bili so tako razpostavljeni, da bi preprečili dostop do mikrofona. A nekako se je Sfiligoj, kot bi se v resnici pisal Šviligoj, vendarle znašel na odru. Z njega si ga niso upali potegniti. In tako je imel še en bodrilen, rodoljuben nagovor, v spravnem tonu.

 

Ta dvakratni obtoženec zaradi zločinov antifašizma ni bil na to stran meje nikdar povabljen k besedi. Danes lahko nekaj zvemo o njem po zaslugi njegove hčere, ki mu je posvetila biografsko delo Kjer sem svoboden, tam sem doma. Avgust Sfiligoj je ena najprimernejših postav, s katero se lahko spomnimo 13. maja. To je dan, ko so se leta 1941 na Mali gori tigrovci spopadli z Italijani. To je dan, ko je bila čez tri leta ustanovljena Ozna/Udba. Nesrečna, spomina vredna številka.

Alenka Puhar

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.