PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Public enemy: Prvomajski kres ničevosti

Objavil pavel, dne 9.05.2007

Stanislav Kovač
Stanislav Kovač, kolumnist Financ
finance@finance.si

 

Kako je Janković postal slovenski Ché Guevara

V Financah smo pred praznovanjem delavskega praznika v kolumnah Lažna mitologija slovenske solidarnosti [+] (št. 74/2007) in Nedelu čast in Semoliču oblast [+] (št. 79) opozorili, da bomo v času 1. maja znova priča nostalgičnemu obujanju lažnih ideoloških mitov iz obdobja komunizma, med katere se uvrščata tudi solidarnost in delo. Tokrat odpiramo še razpravo o tretji prvomajski lažnivi mitologiji, ki je povezana s komunistično mitologijo socialne enakosti.

Semoličeva prvomajska groteska

Letošnje praznovanje 1. maja, ki ga je na ljubljanskem Rožniku organiziral Semoličev sindikat ZSSS, je zaznamoval eden najbolj grotesknih tranzicijskih dogodkov. Prvi slovenski sindikalist Dušan Semolič, ki se je v tranziciji oklical za velikega borca proti socialnemu razslojevanju, je v posmeh vsem slovenskim delavcem kot častnega gosta na Rožnik povabil enega najbolj razvpitih tranzicijskih turbokapitalistov Zorana Jankovića, ki se je pred nedavnim uvrstil na Managerjevo lestvico sto najbogatejših Slovencev. Sindikalist Semolič, ki je še lani goreče nasprotoval davčni reformi z demagoškim sloganom, da bodo “bogati še bolj bogati”, se je ob letošnjem 1. maju hipokritsko priklonil bogatašu Jankoviću, ki z 12 milijoni evrov (2,9 milijarde tolarjev) ocenjenega premoženjem uteleša socialno razslojenost tranzicijske Slovenije.

Komunisti preganjajo kapitaliste

Da bi razumeli Semoličev prvomajski kres ničevosti, kjer je prvi slovenski sindikalist dokončno razkril svojo sprevrženo naravo, se je treba vrniti v obdobje propadlega komunističnega režima.

Sindikalist Semolič se je kot dolgoletni ortodoksen komunistični politik ob zlomu komunističnega režima povzpel na mesto sekretarja republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), ki je pomenila najmnožičnejšo izpostavo zveze komunistov (ZK). Semolič je bil v komunizmu neposredno podrejen prvemu slovenskemu komunistu Milanu Kučanu, oba pa sta združeno vladala v imenu marksistične dogme, po kateri si zloglasni kapitalisti neupravičeno prilaščajo sadove presežnega dela v obliki dobička, zasebno lastništvo kapitala pa je bilo za komuniste izkoriščevalski vir nedopustne socialne neenakosti.

Ker se komunisti v komunizmu preganjali kapitaliste, se je ob zlomu za komuniste postavilo ključno ideološko vprašanje: kako naj komunisti v kapitalizmu postanejo kapitalisti, sprivatizirajo družbeni kapital, si prilastijo dobičke in hkrati še naprej vladajo v imenu komunistične ideologije socialne enakosti?

Komunisti preganjanjo tudi delavce

Odgovor na postavljeno vprašanje, ki je odločilno zaznamovalo oblikovanje formalnih in neformalnih inštitucij slovenske tranzicije, je postal javno razviden šele ob koncu tranzicije z ustanovitvijo Kučanovega Foruma 21 in davčno reformo Janševe vlade.

Na vrhuncu lanskih javnih razprav o dohodninski reformi smo že v Financah v kolumni Semolič je nasprotnik interesov delavcev [+] (št. 156/2006) opozorili na svojevrsten paradoks prvega slovenskega sindikalista, ki je iz dneva v dan ponavljal demagoški slogan, da bodo zaradi davčne razbremenitve dohodkov iz dela (plač) “bogati še bogatejši”. Semoličevemu boju so se pridružili številni samoklicani varuhi socialne enakosti, med katerimi moramo opozoriti na Nika Toša, ki je skupaj s Kučanom v Forum 21 združil mnoge direktorje iz obdobja komunizma, ki so v tranziciji postali lastniki družbenega kapitala. Nedavna Managerjeva lestvica najbogatejših Slovencev je namreč razkrila, da je med sto najbogatejšimi Slovenci, ki imajo več kot 11 milijonov evrov premoženja (lastništvo kapitala), kar pet članov Kučanovega foruma.

 

Nekdanji komunisti so se v kapitalizmu prelevili v kapitaliste in hkrati v očeh javnosti ostali borci proti socialnemu razslojevanju na način, da so delavce obtožili, da so kljub privatizaciji družbenega (državnega) premoženja delavci tisti člani družbe, ki bodo zaradi davčne razbremenitve plač v višini nekaj deset ali sto evrov nedopustno socialno razslojili družbo.

Hipokrizija socialnega egalitarizma

Ideološka hipokrizija nekdanjih komunistov, da so razlike v plačah v kapitalistični Sloveniji osrednji vir socialnega razslojevanja, je v celotnem obdobju tranzicije temeljila na meritvah dohodkovne neenakosti, ki jih opravljajo različni inštituti (Surs, IER …). Številne meritve dohodkovne neenakosti, ki temeljijo predvsem na porazdelitvi plač kot glavnega dohodkovnega vira prebivalstva, so po letu 1990 prinašle enotno sporočilo, da je Slovenija tudi v tranziciji država z majhnimi socialnimi razlikami.

V Financah smo v zadnjih letih v številnih kolumnah opozorili, da imajo vse meritve dohodkovne neenakosti veliko pomanjkljivost pri prikazovanju resnične socioekonomske podobe tranzicije, saj ne upoštevajo osrednjega tranzicijskega dogodka – privatizacije družbenega (državnega) premoženja. Da so analize dohodkovne neenakosti napačno merilo ugotavljanja socialne razslojenosti družbe, je pred kratkim pokazala tudi Managerjeva lestvica sto najbogatejših Slovencev, katerih premoženje (merjeno kot vrednost delnic in poslovnih deležev v podjetjih) presega 7,2 milijona evrov (1,7 milijarde tolarjev). Analitiki Managerja so z dvostopenjskim modelom diskontiranja denarnega toka izračunali, da bi najbolje plačani slovenski menedžerji iz leta 2005 v 30 letih zaslužili okoli 2,5 milijona evrov neto plače, kar pa je daleč premalo, da bi se lahko sploh uvrstili med najbogatejše Slovence po lastništvu premoženja.

V kolumni Lažna mitologija socialnega egalitarizma [+] (6/2007) smo objavili ugotovitve raziskave The World Distribution of Household Wealth (Unu-Wider, 2006), ki je pokazala, da je v razvitih zahodnih državah neenakost porazdelitve premoženja veliko večja od neenakosti porazdelitve dohodka, saj je v kapitalističnih družbah lastništvo premoženja osrednji vir socialnega razslojevanja. Vzemimo primer Nemčije, ki je s klasičnim modelom evropsko-kontinetlanega kapitalizma blizu slovenski obliki tranzicijskega kapitalizma; v Nemčiji 20 odstotkov gospodinjstev z najvišjimi dohodki razpolaga z 41 odstotka skupnega dohodka, medtem ko petina najpremožnejših gospodinjstev razpolaga s 66 odstotki celotnega premoženja.

Da se tranzicijska Slovenija s procesom privatizacije in koncentracije premoženja postopno približuje visoki nemški neenakosti porazdelitve premoženja, posredno kažejo tudi ugotovitve raziskave o pospešeni lastniški konsolidaciji v 708 slovenskih podjetjih (Lastniška konsolidacija slovenskih podjetij v obdobju 1999-2004, Aleksandra Gregorčič, Ekonomsko ogledalo, 3/2005). Avtorica raziskave ugotavlja, da slovensko postprivatizacijsko obdobje 1999-2004 označuje proces pospešene lastniške konsolidacije v rokah enega lastnika in da se “upravljanje slovenskih delniških družb pospešeno približuje evropsko-kontinentalnemu modelu velikih lastnikov”; konec leta 1999 je imel prvi največji lastnik v slovenskih nefinančnih podjetjih še 38,58-odstotni lastniški delež in konec leta 2004 že 52,03-odstotnega (glej graf).

 

Sprevrženost slovenskega kapitalizma

Ideološka hipokrizija nekdanjih komunistov, ki so v tranziciji malikovali nizko dohodkovno neenakost in hkrati prikrivali mnogo višjo premoženjsko neenakost, je imela dve izraziti negativni posledici na oblikovanje formalnih in neformalnih inštitucij slovenske tranzicije. Prva se kaže v izredno visoki obdavčitvi nadpovprečnih plač in druga v nemeritokratski naravi slovenskega kapitalizma.

Da bi nekdanji komunisti v kapitalizmu v očeh javnosti ostali veliki borci proti socialnemu razslojevanju, so morali v tranzicijo prek progresivne dohodnine in uvedbo davka na izplačane plače močno povečati obdavčitev plač zlasti nadpovprečno izobraženih in produktivnih delavcev. Posledice se kažejo v neslavnem davčnem rekordu naše države, saj se Slovenija uvršča med države z najvišjo obdavčitvijo nadpovprečnih plač. Na drugi strani so exkomunisti socialno enakost povzdigovali v največjo vrednoto slovenske družbe in bogatenje prikazovali kot skrajno zavrženo socialno dejanje. Namesto meritokratskega kapitalizma, kjer so dohodkovne in premoženjske razlike upravičene, če so posledica trdega dela, sposobnosti, podjetniških prizadevanj, inovativnosti in podobnega, smo ob koncu tranzicije dobili skrajne sprevrženo obliko kapitalizma, ki jo najlepše simbolizira letošnja Semoličeva prvomajska groteska. Sindikalist Semolič je kot častnega gosta na Rožnik povabil enega od najbolj razvpitih tranzicijskih bogatašev Jankovića, ki pooseblja nemeritokratski kapitalizem. Jankovića je na direktorsko mesto Mercatorja, ki je bil odskočna deska za večino njegovega pridobljenega premoženja, imenoval politik Tone Rop, politični klientelizem pa je v temelju zanikanje načela meritokracije.

Semoličev prvomajski kres ničevosti je dosegel vrhunec ideološke sprevrženosti v hipu, ko so njegovi sindikalni aktivisti turbokapitalistu Jankoviću pod plakatom marksističnega revolucionarja Ché Guevare na glavo posadili rdečo kapo (kapa z zvezdo kot simbol Ché Guevare), v roke položili rdeči nagelj (nagel kot revolucionarni simbol marksizma) in Jankovića simbolno prekrstili v slovenskega Ché Guevaro. S tem dejanjem je letošnji 1. maj pokazal, da je v Sloveniji socialna enakost še eden od lažnih ideoloških mitov.

 

Stanislav Kovač je ekonomist.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.