PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Nauki Sarkozyjeve zmage

Objavil pavel, dne 9.05.2007

Gostujoče pero 

Nauki Sarkozyjeve zmage

Sre 09.05.2007

Orodja

Francozi so izbrali – izbrali so prepričljivo. Naslednji francoski predsednik bo Nicholas Sarkozy, ki je bil izvoljen s 53,1 odstotka glasov. Volilna udeležba je bila s 84,8 odstotka največja po letu 1981. Te volitve so še posebno bogate z nauki.

 

Francija je veljala za državo, pogreznjeno v apatijo, in čedalje bolj nezainteresirano za politiko. Zadnjih 20 let se je volitev udeleževalo čedalje manj državljanov. Med njimi pa je bilo čedalje več tistih, ki so svoj glas oddali strankam skrajne levice ali desnice, torej za stranke, neprimerne za vladanje.

 

Vse to se je v obeh krogih letošnjih volitev spremenilo. Prvi nauk je torej, da se Francija spet politizira. Francoski predsednik si je z volilno udeležbo, ki je presegla vse evropske rekorde, pridobil nenavadno trdno legitimnost.

 

Drugič in enako pomembno je, da se je zmanjšalo število glasov, oddanih za skrajneže. Podpora kvazifašistični Nacionalni fronti Jean-Marie Le Pena je z 18 (leta 2002) zdrsnila na 10 odstotkov in to je pomemben prispevek k demokratični stabilizaciji. Tudi skrajna levica, ki je imela skupaj šest kandidatov, je bila politično razveljavljena. Samo kandidat trockistov je dobil več kakor štiri odstotke glasov, medtem ko so vse druge, med njimi tudi komunistična partija, ki je več kakor 30 let dobivala solidnih 20 odstotkov glasov, dobile manj kakor dva odstotka. To pomeni konec pustolovščine, ki za Francijo sploh ni bila dobra.

 

Tretja pomembna značilnost volitev so bili sredinski volivci, ki so si prizadevali, da bi se razlikovali, da, celo ločili od desnice. To je za Francijo pomembno. Françoisu Bayrouju, pogumnemu kandidatu nove sredine, se je od leta 2002 posrečilo trikrat povečati podporo volivcev. Dobil je 17 odstotkov glasov, čeprav to ni bilo dovolj, da bi se uvrstil v drugi krog.

V tej fazi razvoja francoske politične kulture je bilo še prezgodaj za zavezništvo med Bayroujem in Ségolène Royal, kandidatko socialistov. To sem predlagal pred volitvami. Končni poraz obeh je mogoče pojasniti s tem, da se nista dogovorila, da bosta drug drugega podprla v drugem krogu v tekmi s Sarkozyjem. A to je razumljivo. Socialistična stranka nima tradicije sestavljanja koalicijskih vlad, še manj iskanja koalicijskih partnerjev na desni. Nekega dne se bo to zgodilo, a do takrat bo moralo miniti še precej časa.

 

Četrti nauk izhaja iz Sarkozyjeve pozicije ultraliberalca. Čeprav je po svoji vzgoji in izobrazbi pravi Francoz – ne govori angleško! –, pa ni niti jakobinec niti golist. Pravzaprav se je z njim golistična tradicija končala.

Nicolas Sarkozy je javno pokazal svoje nestrinjanje z odhajajočim predsednikom Jacquesom Chiracom glede nasprotovanja ameriške vojne v Iraku. Predsednik George Bush, ki je Sarkozyju prvi čestital, ima v Evropi novega zaveznika. Sarkozy je prepričan o učinkovitosti trgov in se bo izogibal posegom države v gospodarstvo. Tako bo prispeval k spravi med doslej nacionalistično francosko desnico in sodobnim konservatizmom, kakršen je razširjen drugod.

 

Peti nauk je morda najresnejši. Francoska levica, ki jo predstavljajo socialisti, je bila na predsedniških volitvah poražena tretjič zapored. Glede na spodkopano moč desnice in Sarkozyjevo ne preveč privlačno osebnost je bila pot za zmago socialistov široko odprta.

Za katastrofalni poraz levice je veliko vzrokov. Po mojem mnenju je najpomembnejši ta, da socialisti nimajo jasne strategije:

  1. Dosledno namreč zavračajo vse kar je postopoma sprejemala mednarodna socialna demokracija, ki jo danes uteleša Stranka evropskih socialistov. Mednarodna levica se je odločila za reformno smer, tudi za koalicijske vlade s sredinskimi partnerji, če je treba. Reformisti popolnoma sprejemajo internacionalizacijo tržnega gospodarstva.
  2. Naklonjenost francoske Socialistične stranke državno vodenemu gospodarstvu, njen etnocentrizem in njeno zavračanje sklepanja koalicij z desničarskimi gibanji, vse te poteze kažejo njeno nasilno in težavno zgodovino in dolgoletno intelektualno prevlado francoskih komunistov ter so ovira, da bi postala vladna stranka. kazale so se v njenem volilnem programu, ki je bil poln negotovosti, neopredeljen do Evrope in širšega mednarodnega okolja. Volivcem se ni zdel verodostojen.
  3. Ta nauk je tako jasen, da je Socialistična stranka zdaj pred izbiro. Ali bo posodobila svoj program in se tako približala mednarodni socialni demokraciji ali pa se bo zanjo začelo obdobje počasnega in dolgotrajnega propadanja. Socialisti zdaj nimajo druge izbire, kakor da se lotijo razprave, ki bo prav gotovo glasna in polemična. Izid pa je precej manj jasen.

Project Syndicate, 2007, www.project-syndicate.org

Michel Rocard,

nekdanji francoski premier in voditelj Socialistične stranke, je član evropskega parlamenta.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.