PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Kibuci se odrekajo socialističnim načelom

Objavil pavel, dne 9.05.2007

Kibuci se odrekajo socialističnim načelom 

Posamezniki so marljivejši, če delajo zase

Prebivalci kibucev so veljali za narodne junake – Danes živi v njih samo 1,7 odstotka Izraelcev – Neizogibno prilagajanje tržnim zakonom

Sre 09.05.2007

Orodja

Ko je najstarejši izraelski kibuc Degania razglasil, da se odreka socialističnim načelom in da se bo olastninil, so se le redkim, razen njegovim prebivalcem, usta razlezla v nasmešek. Za številne Izraelce je bila Degania simbol dobrih starih časov, utelešenje sionističnega ideala tovarištva in trdega dela, združenega v plodnem prepletu. Za pripadnike kibuca je taka oblika življenja postala anahronistična, pojem kibuc pa zarjavela beseda – podobno kot kmetijska mehanizacija, ki so jo razstavljali v veselje turistom.

Mlajša generacija, ki je zrasla v izraelskih kibucih, se danes čedalje odločneje nagiba k individualizmu, piše Time. Tamara Gal-Sarai, ena od predstavnic mladega rodu, se zaveda, da jih izraelski tisk obtožuje nič več in nič manj kot izdaje. »Krivijo nas, da smo ubili utopijo, kot da bi uničili nekakšno narodno bogastvo,« razmišlja.

Pokvečena izraelska samopodoba

O uničenju resnici na ljubo ni mogoče govoriti, nesporno pa je, da so individualistični kibucniki pokvečili izraelsko samopodobo. Po ustanovitvi države Izrael leta 1948 so bili v očeh drugih zemljanov pripadniki nove izraelske rase. Izvili so se iz smrtonosne vihre druge svetovne vojne v Evropi in kot pokončni, zdravo ogoreli pionirji odločno pljunili v roke in začeli graditi lepšo prihodnost. Degania je bila ustanovljena še pred holokavstom: obstaja je od leta 1910, ustanovitelji pa so bili 12 Judov, ki so ubežali preganjanju v Rusiji. Naseljenci so se spopadli z vsemi težavami in naposled jim je uspelo ozeleniti poprej gola pobočja z limonovci.

Ob večerih so se v skupni jedilnici kresala mnenja o aktualnih temah: strastno so razpravljali o odnosu med posameznikom in skupnostjo, o ženskih pravicah, primerjali kapitalizem in socializem, načenjali verske teme … (prebivalci Deganie, goreči sionisti – sionizem je judovsko gibanje za krepitev nacionalne zavesti in samostojno državo Izrael – so šele letos izglasovali gradnjo sinagoge).

Zlagana enakost

Danes le 1,7 odstotka Izraelcev živi v kibucih, vendar je njihov vpliv na javno življenje in kulturo velikanski. Dolga leta so veljali za nacionalne junake. Moše Dajan, obrambni minister med šestdnevno vojno, se je rodil v Deganii, iz kibucev je izšlo tudi mnogo drugih vojaških in političnih voditeljev. Kibuci so bili socialistične sanje. Toda direktor Deganie Cali Koperstein pravi, da je bil ta sen od vsega začetka zlagan: »Enakost je bila lažna.« Nekateri prebivalci Deganie so trdo garali v tovarni rezil za diamante, drugi so postavali naokrog z rokami v žepih – in za svoje delo prav tako prejemali plačilo. A ko je izraelska družba začela ceniti kreativnost in podjetništvo, socializem pa je nekoliko zbledel, so Degania in njej podobne skupinske tvorbe začele stopicljati na mestu in nato krepko zaostajati.

Včasih so vsi prejemali enako plačilo, opravljali delovne naloge, ki so jim bile naložene, o vsem pa so odločali kibuške starešine. Danes po Kopersteinovih besedah še vedno ščitijo šibke, vendar je vsakdo sam odgovoren za debelino svoje plačilne kuverte. Nekatere naivne prebivalce je bilo treba naučiti, kako se odpre bančni račun in dvigne gotovina na bankomatu. Starejši so se morali naučiti lekcije, ki bi jim jo lahko odpredaval vsak smrkavec, ki je kdaj prodajal limonado na stojnici: posamezniki so marljivejši, če delajo zase, kakor če se potijo v dobro skupnosti.

Vzgajanje otrok v ločenih prostorih

Eksperiment, imenovan kibuc, se je neslavno končal tudi zaradi drugih razlogov. Mladi so začeli odhajati. »Življenje v kibucu je spokojno in lepo, vendar je cena zanj visoka. Odreči se moraš individualnim potrebam. Ob misli, da jim nekdo ves čas ukazuje, kaj morajo narediti, kaj se morajo učiti, kaj razmišljati, se nekateri počutijo utesnjene,« pripoveduje starešina iz Deganie. V nekaterih kibucih so celo imeli navado otroke odvzeti staršem in jih vzgajati v ločenih prostorih. Tamara Gal-Sarai ob tem izusti skrajno pikro pripombo: »Po zaslugi prebivalcev kibucev z različnih koncev Izraela so psihiatri v Tel Avivu močno obogateli.« Celo Koperstein se spominja, da se je kot 7-letnik v skupni otroški spalnici prebudil iz nočne more, nato pa v solzah stekel po tolažbo k staršem. »Kljub temu da je bilo sredi noči, ni minilo dolgo, pa so na vrata prišli trkat vzgojitelji in me odpeljali nazaj. Svojih otrok ne bi mogel tako vzgajati.« Za Kopersteina opuščanje socialističnih načel zatorej ni polom: »Spremembe so bile potrebne. Nanje gledamo kot na neke vrste evolucijo.«

A. T.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.