PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Energetski rebus

Objavil pavel, dne 9.05.2007

Energetski rebus

Sre 09.05.2007

Načrt – bolje rečeno, ideja – o gradnji plinskega terminala in plinske elektrarne na območju Luke Koper se prav mogoče ne bo uresničil, zelo lepo pa ilustrira dva poglavitna izziva, pred katerima se je znašla slovenska energetska politika. Prvi je, kako zagotoviti zadostno količino energetskih virov iz primerno široke pahljače dobaviteljev, drugi pa, kako povečati proizvodne zmogljivosti za elektriko, ki je najbolj zaželena oblika energije v končni potrošnji.

Po projekcijah, ki jih objavila evropska komisija, se bodo potrebe Evropske unije (in seveda tudi Slovenije) po energiji do leta 2050 povečale kar za 30 odstotkov. Zaradi grozečih škodljivih podnebnih sprememb pa se je EU hkrati tudi zavezala, da bo že do leta 2020 za petino znižala emisije toplogrednih plinov. Rešitev te enačbe je lahko samo v uporabi energetskih virov, ki so do okolja bolj prijazni, ki torej povzročajo manj emisij CO2 na enoto proizvedene energije.

 

Uporaba plina LNG (ki je fosilno gorivo) za proizvodnjo elektrike na prvi pogled tega kriterija ne izpolnjuje, vendar ima drugo potencialno prednost. Plinski terminal bi Sloveniji odprl novo okno v svet energetske oskrbe, saj sedaj zemeljski plin dobivamo le iz Rusije in Alžirije. Če pa je ta prednost dovolj pomembna, da bo »premagala« vse (okoljske in razvojne) pomisleke in (predvsem) konkurenčne projekte, pa bo pokazal čas.

Slovenija ima namreč na ognjišču energetskih investicij kar nekaj želez – nekaj jih je tja položila sama, spet druga ji ponujajo sosednje države in mednarodni vlagatelji. Ob hidroelektrarnah na spodnji Savi, ki se gradijo, je zelo živa zamisel za elektrarne na Muri. Novi blok jedrske elektrane Krško se je že prebil v uradne načrte, prav tako še živijo zamisli o eni (ali dveh) plinskih elektrarnah v notranjosti države, ki bi »kurili« ruski plin. Tudi naftovod Konstanca–Trst je vse prej kot odpisan, nekje med uresničitvijo in zavrnitvijo pa je že nekaj let tudi vetrna elektrarna na Volovji rebri.

Ob taki izbiri idej in odlaganju zavezujočih odločitev v prihodnost seveda ni čudno, da del analitikov ugiba, ali ni nameravani terminal LNG v Kopru zgolj kulisa, v katero se bodo bolj ali manj upravičeno zaganjali nasprotniki, medtem pa bo v njeni senci za javnost postal sprejemljiv kateri od projektov, ki so bili močno kontroverzni doslej. Če špekuliramo – plinski terminal v Trstu, elektrarne na Muri ali celo nova jedrska elektrarna.

Čas namreč ni na strani tistih, ki pogosto upravičeno kritizirajo nenasitno hlastanje po novih virih energije, verjetno pa tudi zaman računajo z možnostjo, da bo okoljska sprejemljivost glavni kriterij za odločitve pri novih energetskih projektih. Mednarodna agencija za energijo (IEA) je minuli teden v sveži študiji opozorila, da so potrebne investicije v zmogljivosti za proizvodnjo električne energije premajhne in zaostajajo za »urnikom« ki bi omočil pokrivanje povečanih potreb v prihodnjih letih. Ker ni prav verjetno, da smo se (že) pripravljeni odpovedati udobju energetske potratnosti, je toliko bolj gotovo, da nove elektrarne (in tudi terminali) bodo. Če ne na našem, pa na sosedovem dvorišču, vendar ne prav daleč.

Damjan Viršek

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.