PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 9.05.2007

Energetski rebus

Objavil pavel dne 9.05.2007

Energetski rebus

Sre 09.05.2007

Načrt – bolje rečeno, ideja – o gradnji plinskega terminala in plinske elektrarne na območju Luke Koper se prav mogoče ne bo uresničil, zelo lepo pa ilustrira dva poglavitna izziva, pred katerima se je znašla slovenska energetska politika. Prvi je, kako zagotoviti zadostno količino energetskih virov iz primerno široke pahljače dobaviteljev, drugi pa, kako povečati proizvodne zmogljivosti za elektriko, ki je najbolj zaželena oblika energije v končni potrošnji.

Po projekcijah, ki jih objavila evropska komisija, se bodo potrebe Evropske unije (in seveda tudi Slovenije) po energiji do leta 2050 povečale kar za 30 odstotkov. Zaradi grozečih škodljivih podnebnih sprememb pa se je EU hkrati tudi zavezala, da bo že do leta 2020 za petino znižala emisije toplogrednih plinov. Rešitev te enačbe je lahko samo v uporabi energetskih virov, ki so do okolja bolj prijazni, ki torej povzročajo manj emisij CO2 na enoto proizvedene energije.

 

Uporaba plina LNG (ki je fosilno gorivo) za proizvodnjo elektrike na prvi pogled tega kriterija ne izpolnjuje, vendar ima drugo potencialno prednost. Plinski terminal bi Sloveniji odprl novo okno v svet energetske oskrbe, saj sedaj zemeljski plin dobivamo le iz Rusije in Alžirije. Če pa je ta prednost dovolj pomembna, da bo »premagala« vse (okoljske in razvojne) pomisleke in (predvsem) konkurenčne projekte, pa bo pokazal čas.

Slovenija ima namreč na ognjišču energetskih investicij kar nekaj želez – nekaj jih je tja položila sama, spet druga ji ponujajo sosednje države in mednarodni vlagatelji. Ob hidroelektrarnah na spodnji Savi, ki se gradijo, je zelo živa zamisel za elektrarne na Muri. Novi blok jedrske elektrane Krško se je že prebil v uradne načrte, prav tako še živijo zamisli o eni (ali dveh) plinskih elektrarnah v notranjosti države, ki bi »kurili« ruski plin. Tudi naftovod Konstanca–Trst je vse prej kot odpisan, nekje med uresničitvijo in zavrnitvijo pa je že nekaj let tudi vetrna elektrarna na Volovji rebri.

Ob taki izbiri idej in odlaganju zavezujočih odločitev v prihodnost seveda ni čudno, da del analitikov ugiba, ali ni nameravani terminal LNG v Kopru zgolj kulisa, v katero se bodo bolj ali manj upravičeno zaganjali nasprotniki, medtem pa bo v njeni senci za javnost postal sprejemljiv kateri od projektov, ki so bili močno kontroverzni doslej. Če špekuliramo – plinski terminal v Trstu, elektrarne na Muri ali celo nova jedrska elektrarna.

Čas namreč ni na strani tistih, ki pogosto upravičeno kritizirajo nenasitno hlastanje po novih virih energije, verjetno pa tudi zaman računajo z možnostjo, da bo okoljska sprejemljivost glavni kriterij za odločitve pri novih energetskih projektih. Mednarodna agencija za energijo (IEA) je minuli teden v sveži študiji opozorila, da so potrebne investicije v zmogljivosti za proizvodnjo električne energije premajhne in zaostajajo za »urnikom« ki bi omočil pokrivanje povečanih potreb v prihodnjih letih. Ker ni prav verjetno, da smo se (že) pripravljeni odpovedati udobju energetske potratnosti, je toliko bolj gotovo, da nove elektrarne (in tudi terminali) bodo. Če ne na našem, pa na sosedovem dvorišču, vendar ne prav daleč.

Damjan Viršek

  • Share/Bookmark

Objavljeno v gospodarstvo oz. ekonomija | Brez komentarjev »

Kibuci se odrekajo socialističnim načelom

Objavil pavel dne 9.05.2007

Kibuci se odrekajo socialističnim načelom 

Posamezniki so marljivejši, če delajo zase

Prebivalci kibucev so veljali za narodne junake – Danes živi v njih samo 1,7 odstotka Izraelcev – Neizogibno prilagajanje tržnim zakonom

Sre 09.05.2007

Orodja

Ko je najstarejši izraelski kibuc Degania razglasil, da se odreka socialističnim načelom in da se bo olastninil, so se le redkim, razen njegovim prebivalcem, usta razlezla v nasmešek. Za številne Izraelce je bila Degania simbol dobrih starih časov, utelešenje sionističnega ideala tovarištva in trdega dela, združenega v plodnem prepletu. Za pripadnike kibuca je taka oblika življenja postala anahronistična, pojem kibuc pa zarjavela beseda – podobno kot kmetijska mehanizacija, ki so jo razstavljali v veselje turistom.

Mlajša generacija, ki je zrasla v izraelskih kibucih, se danes čedalje odločneje nagiba k individualizmu, piše Time. Tamara Gal-Sarai, ena od predstavnic mladega rodu, se zaveda, da jih izraelski tisk obtožuje nič več in nič manj kot izdaje. »Krivijo nas, da smo ubili utopijo, kot da bi uničili nekakšno narodno bogastvo,« razmišlja.

Pokvečena izraelska samopodoba

O uničenju resnici na ljubo ni mogoče govoriti, nesporno pa je, da so individualistični kibucniki pokvečili izraelsko samopodobo. Po ustanovitvi države Izrael leta 1948 so bili v očeh drugih zemljanov pripadniki nove izraelske rase. Izvili so se iz smrtonosne vihre druge svetovne vojne v Evropi in kot pokončni, zdravo ogoreli pionirji odločno pljunili v roke in začeli graditi lepšo prihodnost. Degania je bila ustanovljena še pred holokavstom: obstaja je od leta 1910, ustanovitelji pa so bili 12 Judov, ki so ubežali preganjanju v Rusiji. Naseljenci so se spopadli z vsemi težavami in naposled jim je uspelo ozeleniti poprej gola pobočja z limonovci.

Ob večerih so se v skupni jedilnici kresala mnenja o aktualnih temah: strastno so razpravljali o odnosu med posameznikom in skupnostjo, o ženskih pravicah, primerjali kapitalizem in socializem, načenjali verske teme … (prebivalci Deganie, goreči sionisti – sionizem je judovsko gibanje za krepitev nacionalne zavesti in samostojno državo Izrael – so šele letos izglasovali gradnjo sinagoge).

Zlagana enakost

Danes le 1,7 odstotka Izraelcev živi v kibucih, vendar je njihov vpliv na javno življenje in kulturo velikanski. Dolga leta so veljali za nacionalne junake. Moše Dajan, obrambni minister med šestdnevno vojno, se je rodil v Deganii, iz kibucev je izšlo tudi mnogo drugih vojaških in političnih voditeljev. Kibuci so bili socialistične sanje. Toda direktor Deganie Cali Koperstein pravi, da je bil ta sen od vsega začetka zlagan: »Enakost je bila lažna.« Nekateri prebivalci Deganie so trdo garali v tovarni rezil za diamante, drugi so postavali naokrog z rokami v žepih – in za svoje delo prav tako prejemali plačilo. A ko je izraelska družba začela ceniti kreativnost in podjetništvo, socializem pa je nekoliko zbledel, so Degania in njej podobne skupinske tvorbe začele stopicljati na mestu in nato krepko zaostajati.

Včasih so vsi prejemali enako plačilo, opravljali delovne naloge, ki so jim bile naložene, o vsem pa so odločali kibuške starešine. Danes po Kopersteinovih besedah še vedno ščitijo šibke, vendar je vsakdo sam odgovoren za debelino svoje plačilne kuverte. Nekatere naivne prebivalce je bilo treba naučiti, kako se odpre bančni račun in dvigne gotovina na bankomatu. Starejši so se morali naučiti lekcije, ki bi jim jo lahko odpredaval vsak smrkavec, ki je kdaj prodajal limonado na stojnici: posamezniki so marljivejši, če delajo zase, kakor če se potijo v dobro skupnosti.

Vzgajanje otrok v ločenih prostorih

Eksperiment, imenovan kibuc, se je neslavno končal tudi zaradi drugih razlogov. Mladi so začeli odhajati. »Življenje v kibucu je spokojno in lepo, vendar je cena zanj visoka. Odreči se moraš individualnim potrebam. Ob misli, da jim nekdo ves čas ukazuje, kaj morajo narediti, kaj se morajo učiti, kaj razmišljati, se nekateri počutijo utesnjene,« pripoveduje starešina iz Deganie. V nekaterih kibucih so celo imeli navado otroke odvzeti staršem in jih vzgajati v ločenih prostorih. Tamara Gal-Sarai ob tem izusti skrajno pikro pripombo: »Po zaslugi prebivalcev kibucev z različnih koncev Izraela so psihiatri v Tel Avivu močno obogateli.« Celo Koperstein se spominja, da se je kot 7-letnik v skupni otroški spalnici prebudil iz nočne more, nato pa v solzah stekel po tolažbo k staršem. »Kljub temu da je bilo sredi noči, ni minilo dolgo, pa so na vrata prišli trkat vzgojitelji in me odpeljali nazaj. Svojih otrok ne bi mogel tako vzgajati.« Za Kopersteina opuščanje socialističnih načel zatorej ni polom: »Spremembe so bile potrebne. Nanje gledamo kot na neke vrste evolucijo.«

A. T.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem | Brez komentarjev »

Nauki Sarkozyjeve zmage

Objavil pavel dne 9.05.2007

Gostujoče pero 

Nauki Sarkozyjeve zmage

Sre 09.05.2007

Orodja

Francozi so izbrali – izbrali so prepričljivo. Naslednji francoski predsednik bo Nicholas Sarkozy, ki je bil izvoljen s 53,1 odstotka glasov. Volilna udeležba je bila s 84,8 odstotka največja po letu 1981. Te volitve so še posebno bogate z nauki.

 

Francija je veljala za državo, pogreznjeno v apatijo, in čedalje bolj nezainteresirano za politiko. Zadnjih 20 let se je volitev udeleževalo čedalje manj državljanov. Med njimi pa je bilo čedalje več tistih, ki so svoj glas oddali strankam skrajne levice ali desnice, torej za stranke, neprimerne za vladanje.

 

Vse to se je v obeh krogih letošnjih volitev spremenilo. Prvi nauk je torej, da se Francija spet politizira. Francoski predsednik si je z volilno udeležbo, ki je presegla vse evropske rekorde, pridobil nenavadno trdno legitimnost.

 

Drugič in enako pomembno je, da se je zmanjšalo število glasov, oddanih za skrajneže. Podpora kvazifašistični Nacionalni fronti Jean-Marie Le Pena je z 18 (leta 2002) zdrsnila na 10 odstotkov in to je pomemben prispevek k demokratični stabilizaciji. Tudi skrajna levica, ki je imela skupaj šest kandidatov, je bila politično razveljavljena. Samo kandidat trockistov je dobil več kakor štiri odstotke glasov, medtem ko so vse druge, med njimi tudi komunistična partija, ki je več kakor 30 let dobivala solidnih 20 odstotkov glasov, dobile manj kakor dva odstotka. To pomeni konec pustolovščine, ki za Francijo sploh ni bila dobra.

 

Tretja pomembna značilnost volitev so bili sredinski volivci, ki so si prizadevali, da bi se razlikovali, da, celo ločili od desnice. To je za Francijo pomembno. Françoisu Bayrouju, pogumnemu kandidatu nove sredine, se je od leta 2002 posrečilo trikrat povečati podporo volivcev. Dobil je 17 odstotkov glasov, čeprav to ni bilo dovolj, da bi se uvrstil v drugi krog.

V tej fazi razvoja francoske politične kulture je bilo še prezgodaj za zavezništvo med Bayroujem in Ségolène Royal, kandidatko socialistov. To sem predlagal pred volitvami. Končni poraz obeh je mogoče pojasniti s tem, da se nista dogovorila, da bosta drug drugega podprla v drugem krogu v tekmi s Sarkozyjem. A to je razumljivo. Socialistična stranka nima tradicije sestavljanja koalicijskih vlad, še manj iskanja koalicijskih partnerjev na desni. Nekega dne se bo to zgodilo, a do takrat bo moralo miniti še precej časa.

 

Četrti nauk izhaja iz Sarkozyjeve pozicije ultraliberalca. Čeprav je po svoji vzgoji in izobrazbi pravi Francoz – ne govori angleško! –, pa ni niti jakobinec niti golist. Pravzaprav se je z njim golistična tradicija končala.

Nicolas Sarkozy je javno pokazal svoje nestrinjanje z odhajajočim predsednikom Jacquesom Chiracom glede nasprotovanja ameriške vojne v Iraku. Predsednik George Bush, ki je Sarkozyju prvi čestital, ima v Evropi novega zaveznika. Sarkozy je prepričan o učinkovitosti trgov in se bo izogibal posegom države v gospodarstvo. Tako bo prispeval k spravi med doslej nacionalistično francosko desnico in sodobnim konservatizmom, kakršen je razširjen drugod.

 

Peti nauk je morda najresnejši. Francoska levica, ki jo predstavljajo socialisti, je bila na predsedniških volitvah poražena tretjič zapored. Glede na spodkopano moč desnice in Sarkozyjevo ne preveč privlačno osebnost je bila pot za zmago socialistov široko odprta.

Za katastrofalni poraz levice je veliko vzrokov. Po mojem mnenju je najpomembnejši ta, da socialisti nimajo jasne strategije:

  1. Dosledno namreč zavračajo vse kar je postopoma sprejemala mednarodna socialna demokracija, ki jo danes uteleša Stranka evropskih socialistov. Mednarodna levica se je odločila za reformno smer, tudi za koalicijske vlade s sredinskimi partnerji, če je treba. Reformisti popolnoma sprejemajo internacionalizacijo tržnega gospodarstva.
  2. Naklonjenost francoske Socialistične stranke državno vodenemu gospodarstvu, njen etnocentrizem in njeno zavračanje sklepanja koalicij z desničarskimi gibanji, vse te poteze kažejo njeno nasilno in težavno zgodovino in dolgoletno intelektualno prevlado francoskih komunistov ter so ovira, da bi postala vladna stranka. kazale so se v njenem volilnem programu, ki je bil poln negotovosti, neopredeljen do Evrope in širšega mednarodnega okolja. Volivcem se ni zdel verodostojen.
  3. Ta nauk je tako jasen, da je Socialistična stranka zdaj pred izbiro. Ali bo posodobila svoj program in se tako približala mednarodni socialni demokraciji ali pa se bo zanjo začelo obdobje počasnega in dolgotrajnega propadanja. Socialisti zdaj nimajo druge izbire, kakor da se lotijo razprave, ki bo prav gotovo glasna in polemična. Izid pa je precej manj jasen.

Project Syndicate, 2007, www.project-syndicate.org

Michel Rocard,

nekdanji francoski premier in voditelj Socialistične stranke, je član evropskega parlamenta.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem | Brez komentarjev »

Public enemy: Prvomajski kres ničevosti

Objavil pavel dne 9.05.2007

Stanislav Kovač
Stanislav Kovač, kolumnist Financ
finance@finance.si

 

Kako je Janković postal slovenski Ché Guevara

V Financah smo pred praznovanjem delavskega praznika v kolumnah Lažna mitologija slovenske solidarnosti [+] (št. 74/2007) in Nedelu čast in Semoliču oblast [+] (št. 79) opozorili, da bomo v času 1. maja znova priča nostalgičnemu obujanju lažnih ideoloških mitov iz obdobja komunizma, med katere se uvrščata tudi solidarnost in delo. Tokrat odpiramo še razpravo o tretji prvomajski lažnivi mitologiji, ki je povezana s komunistično mitologijo socialne enakosti.

Semoličeva prvomajska groteska

Letošnje praznovanje 1. maja, ki ga je na ljubljanskem Rožniku organiziral Semoličev sindikat ZSSS, je zaznamoval eden najbolj grotesknih tranzicijskih dogodkov. Prvi slovenski sindikalist Dušan Semolič, ki se je v tranziciji oklical za velikega borca proti socialnemu razslojevanju, je v posmeh vsem slovenskim delavcem kot častnega gosta na Rožnik povabil enega najbolj razvpitih tranzicijskih turbokapitalistov Zorana Jankovića, ki se je pred nedavnim uvrstil na Managerjevo lestvico sto najbogatejših Slovencev. Sindikalist Semolič, ki je še lani goreče nasprotoval davčni reformi z demagoškim sloganom, da bodo “bogati še bolj bogati”, se je ob letošnjem 1. maju hipokritsko priklonil bogatašu Jankoviću, ki z 12 milijoni evrov (2,9 milijarde tolarjev) ocenjenega premoženjem uteleša socialno razslojenost tranzicijske Slovenije.

Komunisti preganjajo kapitaliste

Da bi razumeli Semoličev prvomajski kres ničevosti, kjer je prvi slovenski sindikalist dokončno razkril svojo sprevrženo naravo, se je treba vrniti v obdobje propadlega komunističnega režima.

Sindikalist Semolič se je kot dolgoletni ortodoksen komunistični politik ob zlomu komunističnega režima povzpel na mesto sekretarja republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), ki je pomenila najmnožičnejšo izpostavo zveze komunistov (ZK). Semolič je bil v komunizmu neposredno podrejen prvemu slovenskemu komunistu Milanu Kučanu, oba pa sta združeno vladala v imenu marksistične dogme, po kateri si zloglasni kapitalisti neupravičeno prilaščajo sadove presežnega dela v obliki dobička, zasebno lastništvo kapitala pa je bilo za komuniste izkoriščevalski vir nedopustne socialne neenakosti.

Ker se komunisti v komunizmu preganjali kapitaliste, se je ob zlomu za komuniste postavilo ključno ideološko vprašanje: kako naj komunisti v kapitalizmu postanejo kapitalisti, sprivatizirajo družbeni kapital, si prilastijo dobičke in hkrati še naprej vladajo v imenu komunistične ideologije socialne enakosti?

Komunisti preganjanjo tudi delavce

Odgovor na postavljeno vprašanje, ki je odločilno zaznamovalo oblikovanje formalnih in neformalnih inštitucij slovenske tranzicije, je postal javno razviden šele ob koncu tranzicije z ustanovitvijo Kučanovega Foruma 21 in davčno reformo Janševe vlade.

Na vrhuncu lanskih javnih razprav o dohodninski reformi smo že v Financah v kolumni Semolič je nasprotnik interesov delavcev [+] (št. 156/2006) opozorili na svojevrsten paradoks prvega slovenskega sindikalista, ki je iz dneva v dan ponavljal demagoški slogan, da bodo zaradi davčne razbremenitve dohodkov iz dela (plač) “bogati še bogatejši”. Semoličevemu boju so se pridružili številni samoklicani varuhi socialne enakosti, med katerimi moramo opozoriti na Nika Toša, ki je skupaj s Kučanom v Forum 21 združil mnoge direktorje iz obdobja komunizma, ki so v tranziciji postali lastniki družbenega kapitala. Nedavna Managerjeva lestvica najbogatejših Slovencev je namreč razkrila, da je med sto najbogatejšimi Slovenci, ki imajo več kot 11 milijonov evrov premoženja (lastništvo kapitala), kar pet članov Kučanovega foruma.

 

Nekdanji komunisti so se v kapitalizmu prelevili v kapitaliste in hkrati v očeh javnosti ostali borci proti socialnemu razslojevanju na način, da so delavce obtožili, da so kljub privatizaciji družbenega (državnega) premoženja delavci tisti člani družbe, ki bodo zaradi davčne razbremenitve plač v višini nekaj deset ali sto evrov nedopustno socialno razslojili družbo.

Hipokrizija socialnega egalitarizma

Ideološka hipokrizija nekdanjih komunistov, da so razlike v plačah v kapitalistični Sloveniji osrednji vir socialnega razslojevanja, je v celotnem obdobju tranzicije temeljila na meritvah dohodkovne neenakosti, ki jih opravljajo različni inštituti (Surs, IER …). Številne meritve dohodkovne neenakosti, ki temeljijo predvsem na porazdelitvi plač kot glavnega dohodkovnega vira prebivalstva, so po letu 1990 prinašle enotno sporočilo, da je Slovenija tudi v tranziciji država z majhnimi socialnimi razlikami.

V Financah smo v zadnjih letih v številnih kolumnah opozorili, da imajo vse meritve dohodkovne neenakosti veliko pomanjkljivost pri prikazovanju resnične socioekonomske podobe tranzicije, saj ne upoštevajo osrednjega tranzicijskega dogodka – privatizacije družbenega (državnega) premoženja. Da so analize dohodkovne neenakosti napačno merilo ugotavljanja socialne razslojenosti družbe, je pred kratkim pokazala tudi Managerjeva lestvica sto najbogatejših Slovencev, katerih premoženje (merjeno kot vrednost delnic in poslovnih deležev v podjetjih) presega 7,2 milijona evrov (1,7 milijarde tolarjev). Analitiki Managerja so z dvostopenjskim modelom diskontiranja denarnega toka izračunali, da bi najbolje plačani slovenski menedžerji iz leta 2005 v 30 letih zaslužili okoli 2,5 milijona evrov neto plače, kar pa je daleč premalo, da bi se lahko sploh uvrstili med najbogatejše Slovence po lastništvu premoženja.

V kolumni Lažna mitologija socialnega egalitarizma [+] (6/2007) smo objavili ugotovitve raziskave The World Distribution of Household Wealth (Unu-Wider, 2006), ki je pokazala, da je v razvitih zahodnih državah neenakost porazdelitve premoženja veliko večja od neenakosti porazdelitve dohodka, saj je v kapitalističnih družbah lastništvo premoženja osrednji vir socialnega razslojevanja. Vzemimo primer Nemčije, ki je s klasičnim modelom evropsko-kontinetlanega kapitalizma blizu slovenski obliki tranzicijskega kapitalizma; v Nemčiji 20 odstotkov gospodinjstev z najvišjimi dohodki razpolaga z 41 odstotka skupnega dohodka, medtem ko petina najpremožnejših gospodinjstev razpolaga s 66 odstotki celotnega premoženja.

Da se tranzicijska Slovenija s procesom privatizacije in koncentracije premoženja postopno približuje visoki nemški neenakosti porazdelitve premoženja, posredno kažejo tudi ugotovitve raziskave o pospešeni lastniški konsolidaciji v 708 slovenskih podjetjih (Lastniška konsolidacija slovenskih podjetij v obdobju 1999-2004, Aleksandra Gregorčič, Ekonomsko ogledalo, 3/2005). Avtorica raziskave ugotavlja, da slovensko postprivatizacijsko obdobje 1999-2004 označuje proces pospešene lastniške konsolidacije v rokah enega lastnika in da se “upravljanje slovenskih delniških družb pospešeno približuje evropsko-kontinentalnemu modelu velikih lastnikov”; konec leta 1999 je imel prvi največji lastnik v slovenskih nefinančnih podjetjih še 38,58-odstotni lastniški delež in konec leta 2004 že 52,03-odstotnega (glej graf).

 

Sprevrženost slovenskega kapitalizma

Ideološka hipokrizija nekdanjih komunistov, ki so v tranziciji malikovali nizko dohodkovno neenakost in hkrati prikrivali mnogo višjo premoženjsko neenakost, je imela dve izraziti negativni posledici na oblikovanje formalnih in neformalnih inštitucij slovenske tranzicije. Prva se kaže v izredno visoki obdavčitvi nadpovprečnih plač in druga v nemeritokratski naravi slovenskega kapitalizma.

Da bi nekdanji komunisti v kapitalizmu v očeh javnosti ostali veliki borci proti socialnemu razslojevanju, so morali v tranzicijo prek progresivne dohodnine in uvedbo davka na izplačane plače močno povečati obdavčitev plač zlasti nadpovprečno izobraženih in produktivnih delavcev. Posledice se kažejo v neslavnem davčnem rekordu naše države, saj se Slovenija uvršča med države z najvišjo obdavčitvijo nadpovprečnih plač. Na drugi strani so exkomunisti socialno enakost povzdigovali v največjo vrednoto slovenske družbe in bogatenje prikazovali kot skrajno zavrženo socialno dejanje. Namesto meritokratskega kapitalizma, kjer so dohodkovne in premoženjske razlike upravičene, če so posledica trdega dela, sposobnosti, podjetniških prizadevanj, inovativnosti in podobnega, smo ob koncu tranzicije dobili skrajne sprevrženo obliko kapitalizma, ki jo najlepše simbolizira letošnja Semoličeva prvomajska groteska. Sindikalist Semolič je kot častnega gosta na Rožnik povabil enega od najbolj razvpitih tranzicijskih bogatašev Jankovića, ki pooseblja nemeritokratski kapitalizem. Jankovića je na direktorsko mesto Mercatorja, ki je bil odskočna deska za večino njegovega pridobljenega premoženja, imenoval politik Tone Rop, politični klientelizem pa je v temelju zanikanje načela meritokracije.

Semoličev prvomajski kres ničevosti je dosegel vrhunec ideološke sprevrženosti v hipu, ko so njegovi sindikalni aktivisti turbokapitalistu Jankoviću pod plakatom marksističnega revolucionarja Ché Guevare na glavo posadili rdečo kapo (kapa z zvezdo kot simbol Ché Guevare), v roke položili rdeči nagelj (nagel kot revolucionarni simbol marksizma) in Jankovića simbolno prekrstili v slovenskega Ché Guevaro. S tem dejanjem je letošnji 1. maj pokazal, da je v Sloveniji socialna enakost še eden od lažnih ideoloških mitov.

 

Stanislav Kovač je ekonomist.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem | Brez komentarjev »