PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 3.05.2007

Rojstvo sina, mamičin opis

Objavil pavel dne 3.05.2007

Mamičin pogled na rojstvo

Dragi B.!

Kadar moram pisati o čem lepem, imam vedno problem. Po naravi sem bolj cinična in zato mi gredo lepe besede težko z jezika. Zato, dragi B., moje ljubo dete, mi oprosti, če tvoj prihod na svet ne bo brati, slišati tako zelo lepo, kakor je v resnici zame bil. Tvoj prihod na svet mi je osmislil življenje, polepšaš mi vsak dan, ki ga preživim s tabo. No, razen ko se pokakaš na kuhinjska tla.J

Pa nazaj k porodu. Hm. Tega je sedaj že 8 mesecev. Kako hitro je minilo. Mislila sem, da mi bo dojenje in vstajanje in tvoj jok, B., mučno. Pa mi nikakor ni. Od samega začetka mi je vsak trenutek s tabo tako zelo dragocen, tudi zato, ker vidim, kako vse hitro mineva, kako hitro odraščaš. Predvsem so mi dragoceni trenutki, ki jih preživim s tabo ponoči. Ko te dojim, gledam, božam po rokicah. Nekako sva se navadila, da ti med dojenjem poljubljam rokice in božam prstke. Tako se pomiriš, ko veš, da sem s tabo. Če med dojenje berem, hitro postaneš nemiren. Kot bi bil ljubosumen?!

V mojem trebuščku si bil zelo priden in nosečnost je potekala brez večjjih problemov. Najbolj sem bila vesela, da sem bila vse do zadnjega dne »mobilna«. Z očkotom sva se vsak dan sprehajala po gozdni 10km poti, večkrat pa sva skočila tudi na enodnevni izlet na morje, kjer sem neznansko uživala v vodi. Mislim, da si tudi ti. Mesec dni pred porodom smo bili tudi teden dni na morju, še 14 dni pred porodom pa smo skupaj plesali na Ninini poroki. Ker sem se tako zelo dobro počutila, sem mislila, da še kmalu ne boš prišel ven. Vsi so mi govorili, da boš pripravljen priti na svet takrat, ko bom jaz začela gnezditi. Mrzlično pripravljati vse potrebno za tvoj prihod. Samo kaj ko sem v strahu, da boš prišel prezgodaj, to počela že mesece prej. Na moj notranji občutek se res ni bilo za zanašati, saj so ga zameglila moja čustva. Moja neučakanost. Kaj se še spomnim iz časa nosečnosti? Predvsem tvojega kolcanja. Pa tega, da si bil zelo velik fant, zato sem popolnoma izgubila apetit, saj se mi je zaradi tvoje velikosti želodec popolnoma skrčil.

Pa končno k porodu. K tistemu dne…

Voda mi je delno odtekla ponoči, tri dni pred rokom. Ker imamo porodnišnico samo čez cesto, sva se z očkom že kar takoj odpravila tja. V sebi sem bila čudežno mirna. Povedali so mi, da nisem še popolnoma nič odprta, da je do poroda še daleč. Šele popoldan so se začeli »tazaresni« popadki. Mislim, da je tisto jutro zagrabil gnezdni nagon tvojega očka, saj je mrzlično letal po številnih opravkih. Bala sem se, da bo celo porod zamudil. Pa ga ni. Da te pride pospremit na svet, sem ga poklicala okoli polnoči. Jaz sem takrat že ležala na porodni mizi. Bila sem odprta 4 cm, popadki pa so boleli kot sam vrag. Tiste bajke, da proti bolečinam pomaga masaža ledvenega dela hrbta, pri meni ni pomagala. Tvojega očkota sem samo prosila, da naj bo tiho in naj me drži za roko. Malo je bil užaljen, kljub temu me je čudežno ubogal. Zame bi bilo vse lažje, če bi vedela, koliko časa bo trajal porod. Ker rada tečem na dolge proge, sem se naučila porazporediti moči, da zdržim do konca. Pri porodu pa nisem vedela, ali naj hranim moči, ali pa že finiširam. Hvala Bogu za babico Evo, ki naju je z očkom bodrila in potrpežljivo odgovarjala na najina vprašanja. Kakšna čustva so me prevevala med porodom? Mislim, da je pretehtala molitev, da je s tabo vse v redu. Da boš zdrav. Vem, da sem bila v tistem trenutku pripravljena podpisati sporazum z Bogom, da je lahko porod še tako zelo težak, le da bi bil ti zdrav. Zadnji trenutki so bili mučni, ker sem na boku zelo dobro čutila popadke, ko so me obrnili na hrbet, pa skoraj ne in nisem vedela, kdaj pritisniti. Žal mi niso pustili, da bi rodila na boku, zato smo naredili kompromis. Popdake sem počakala na boku, nato so me hitro obrnili na hrbet. Verjetno so bili ti trenutki veliko bolj dramatični za tvojega očeta, kot zame, dragi B.. Zato mi bo tukaj na pomoč s svojim opisom priskočil očka.

.

Mamin zaključek

In potem sem te zagledala in v nasprostju z vsemi opisi dojenčkov, si bil ti že od samega začetka neznansko lep. Kasneje sem šele ugotovila, da samo meni, saj če sedaj pogledam fotografije, si bil božček ves vijoličen in zguban. Komaj si čakal na prihod, da si lahko glasno zajokal, le nekaj trenutkov kasneje pa si že vse polulal. Očka se je trudil, da bi prerezal popkovino. Ni mu šlo, tresle so se mu roke. Potem sem te lahko privila k sebi. Ti malo nebogljeno bitjece.Vse občutke je tu težko opisati, gre pa za mešanico neizmernega ponosa, sreče, strahu, če je vse v redu, čudenja, da je tako bitje zrastlo v meni, pomešano s prvimi občutki odgovornosti in močne fizične utrujenosti. Po porodu so novo nastalo družinico sestre in babice za 4 ure pustile samo in to so bili najlepši trenutki v mojem življenju. Prvič sva se skupaj dojila, očka je veselo fotografiral in te kasneje boječe pestval.

Samo 8 mesecev kasneje pa te že gledam, kako se postavljaš na noge, kako že tako zgodaj zelo dobro veš, če narediš kaj narobe, skupaj že packava s hrano in odkrivava nove besede.

 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Starejši sin | Brez komentarjev »