PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za Maj 2007

Ponižnost

Objavil pavel dne 22.05.2007

88. Ponižnost

Besedo ponižnost ponavljamo tisočkrat, ni pa vedno lahko dojeti vsega, kar iz nje sledi. Na splošno bi lahko rekli, da je ponižnost nasprotje napuha, kakor ga opisuje Magnifikat: “Bog je razkropil vse, ki so napuhnjenih misli.”

Napuhnjeni so tisti,

  1. ki mislijo, da so nekaj ( nekaj več?), ( op. Pavel: da so večji kot Bog)
  2. ki imajo o sebi tako visoko prepričanje, da to postane bistvo njihovega življenja;
  3. zato se jim morajo drugi uklanjati in jim služiti, za kar pa se jim niti ne zahvalijo, ker tako ali tako opravljajo le svojo dolžnost.

To držo Pavel pogosto ožigosa v svojih pismih. Ko na primer piše Rimljanom, pravi:“Ne hrepenite po previsokih rečeh, ampak se podredite nizkim. ( op. Pavel: to je po mojem sv. Pavel naslavljal predvsem sanjačem, ki gradijo gradove v oblakih, k idealistom, ki si gradijo ideale in iluzije: seveda mednje spadajo tudi napihnjenci).

.

Ne mislite predobro o samih sebi. (op. Pavel: poudarek je na PRE-dobro)

.

Ponižno držo ima tisti, ki se ne napihuje in se ne zavaja.”

.

Pomembno je, da razmišljamo o tej drži ne-vedenja: vedno je koristna, neogibno potrebna pa je v odnosu z Bogom. Dejansko “ne znamo niti moliti, ne vemo niti tega, za kaj naj bi prosili.” Pogosto nam ne uspe dobro moliti, ker začenjamo z zmotnim prepričanjem, da znamo moliti, medtem ko bi morali vedno izhajati iz priznavanja:”Gospod, ne znam moliti; vem, da ne znam moliti.”

Že to je molitev, ker pripravlja prostor Duhu, ki ga moramo klicati.

.

Družbena razsežnost ponižnosti je odsotnost zahtev in pozornost do drugih. ( op. Pavel: ravno to, kar razvajen človek ne dela)

“Skušal sem biti med vami brez zahtev, zase nisem zahteval nič posebnega, ampak sem bil pozoren do vsakega izmed vas,” bi rekel Pavel.

.

Ponižnost je

  • družbena odprtost, ki ne pozna zahtev,
  • zvrhano polna pa je naklonjenosti, pozornosti, ljubeznivosti, skrbnosti.
  • Ponižnost kot družbena vrlina vsebuje tudi razločevanje, korektnost, neko zadržanost,iskreno olikanost, pretanjenost, ki osvoji srce, ker ni le izraz neke zunanje čustvenosti.
Ljudi, ki vedo, da ne veljajo dosti v naši družbi, nič ne gane toliko kot to, da vidijo, kako jih obravnavajo z izjemnim spoštovanjem in velikim vrednotenjem tega, kar so.

P.S.: S tem smo prišli do polovice! Začeli pa smo s 1. adventno nedeljo1997, torej smo nekateri skupaj že dobri dve leti! naslednjič:89. Popotovanje

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Omejevanje svobode medijev po slovensko

Objavil pavel dne 21.05.2007

Omejevanje svobode medijev po slovensko

Milan Balažic
Milan Balažic
finance@finance.si

 

Četrta veja oblasti

Pred kratkim je ameriška nevladna organizacija Freedom House v svojem poročilu z naslovom Freedom of the Press navedla, da slovenski mediji načeloma uživajo svobodo, vendar je v zadnjem letu opaziti vse več pritiskov, posegov in nadzora oblasti nad njimi. Gre za eno najuglednejših ustanov, ki se ukvarja z vrednotenjem in analiziranjem svobode v družbi. Da bi zmanjšali težo kritične ocene o omejevanju medijske svobode v Sloveniji, so dežurni zagovorniki Janševe vlade – denimo, dr. Matevž Tomšič – takoj pohiteli z nevtralizacijo omenjenega poročila, češ da je tudi to zgolj “subjektivno” in “pristransko”. Janšev medijski jurišnik Branko Grims pa se je s podobnim poročilom ameriškega State Departmenta, ki govori o posegih v avtonomijo novinarjev in njihovi samocenzuri, celo cinično strinjal: slovenski novinarji res cenzurirajo sami sebe, toda ne zato, ker bi se bali oblasti, temveč zato, ker premalo ali nič ne slavijo dosežkov vlade. Pomislite, osrednja javna glasila naj v zadnjih mesecih ne bi poročala o “zgodovinskih” Janševih dosežkih – gospodarski rasti, deflaciji in uvedbi evra! Pustimo takšne klovnovske izjave, ki v prid dominacije nad mediji umetno konstruirajo paradigmo mi-oni (beri: Zajanšo-Protijanši), ob strani – raje precenimo resna ameriška opozorila v luči (ne)odvisnosti medijev od moči vlade in denarja, torej tekmo slovenskih političnih elit v spopadu za medijsko prevlado.

Mediji, oblast, kapital

Totalitarizem pozna zgolj enotno mnenje, ki duši vsa druga: širijo ga usmerjeni in nadzorovani mediji, varuje pa politična policija. Vendar tudi v demokracijah razmere niso ravno idealne: najpogosteje je slišati najmočnejše in najbogatejše, uveljavlja pa se “rumeno” povprečje. Oblast želi novinarje spremeniti v državne uradnike, ki propagirajo vladno politiko, kapital pa novinarje kot svoje uslužbence prisiljuje v oglaševalsko dejavnost. Eno in drugo je v popolnem nasprotju z izhodiščnimi zastavki misli o svobodi medijev, kjer je že Montesquieu pisal, da je njihova glavna naloga v spodbujanju refleksije, rušenju gospodujočih mnenj, nadzoru oblasti in v osvobajanju državljanov strahu pred vsako obliko despotizma. Na Slovenskem je nekdanje komunistične diktatorje, ki so avtoritarno nadzorovali medijski prostor, nadomestila posebna oblika medijske svobode, v kateri si je cenzura nadela rokavice. Kapital budno pazi, da medij ne bi dregnil v interese svojih lastnikov (si lahko predstavljate, recimo, da bi Delo kritiziralo poslovno vodenje Pivovarne Laško?) in da so medijske pištole obrnjene v pravo smer. V imenu tržnega gospodarstva obenem niža stroške dela in znižuje socialno varnost novinarjev. Politika pa si je ustvarila sistem državnega medijskega lastništva, kjer si vpliv na delovanje medijev zagotavlja skozi zakonodajo in državno-gospodarske korporativne povezave. Še vsaka nova slovenska vladna koalicija – ali pod hegemonijo LDS ali SDS – se je potrudila najprej izrabiti in poglobiti medijsko sprevrženost, ki so jo omogočili politični predhodniki. Dokler je stranka v opoziciji, besno kritizira medijsko nesvobodo, ko pa prevzame oblast, se ob zgovarjanju na prejšnje oblastnike kameleonsko prelevi v še močnejšega medijskega monopolista.

Javna hiša

Najbolj so takšne medijske turbulence vidne pri javni RTV-hiši: LDS dediščino političnega kadrovanja in urejanja programa so zamenjali poskusi lustracije in pritiski na avtonomijo novinarjev pod varstvom nove vladajoče garniture SDS. RTV Slovenija iz državne ni postala javna medijska hiša: leto in pol po referendumu o RTV Slovenija nimamo opravka niti s politično bolj nevtralno hišo, niti z boljšim programom, niti z nižjim RTV-prispevkom. Svet RTV Slovenije je po novem zakonu preoblikovan v programski in nadzorni svet, kamor so po logiki večine svoje predstavnike imenovali državni zbor, stranke in vlada. Tako oblast obvladuje oba organa in vse kadrovske rošade od generalnega direktorja navzdol so posledica tega dejstva. Prej LDS, danes pa SDS nikoli ni resno mislila s konceptom javnega servisa, saj bi to pomenilo, da bi se politika morala odpovedati svojemu vplivu na osrednji slovenski medij. Da bo zadnjemu dvomljivcu jasno, kako daleč je RTV Slovenija od koncepta javnega servisa, navedimo zgolj njegovo definicijo, kot jo je razviti zahod zapisal v dokumente Unesca: javni RTV-servis ustvarja, financira in nadzoruje (pluralna) javnost. Zato je omenjena programska raznolikost, uredniška neodvisnost, transparentnost in odgovornost javnosti – nikjer pa ne boste našli omenjene države, politike in vlade. Zdaj so zaradi političnih in/ali kapitalskih preurejanj problematični RTV Slovenija, Delo, Večer in Primorske novice, jutri ste na vrsti vi. Seveda je v naših podalpskih dolinah pogled na medijsko krajino strogo korelativen mestu interpretacije: medtem ko bodo vladajoči govorili o zlati dobi medijske svobode, bodo oni drugi vpili o avtoritarni cenzuri, dokler ne zamenjajo stolčkov. Na Slovenskem medijsko svobodo ogrožata tako desnica kot levica, čeprav se nekateri komunikologi s svojim “objektivnim” diskurzom trudijo dokazovati, da je nevarna le prva. Moraliziranje je tu odveč, refleks obvladovanja medijev spada k politiki kot taki.

Direktni novinarji

Pri vsem tem bi se morda komu zdelo, da so sami novinarji svete krave – pa ni tako. Na vseh krajih lahko najdemo tip tabloidnega novinarstva, ki ponuja le dve izbiri: ali si z nami ali proti nam, in če si proti, potem si v hipu zalit z golidami gnojnice, v katerih se utopi profesionalnost delitve na dejstveno poročilo in komentar. Poleg fenomena splošnega relativizma brez vsakršne spodobne novinarske analize smo po drugi strani priča pravcatim klevetniškim gonjam in kampanjam, ki operirajo s celostnimi in domišljenimi sistemi tendencioznih podtikanj, laži, in zasramovanj v stilu ironične Plutarhove resnice: “Pogumno obrekuj, zmeraj se kaj prilepi.” Novinarji, povezani z nitmi dobička in moči, rušijo to ali ono osebnost, vodstvo, organizacijo: izmišljije po pravilu padejo na plodna tla, saj ljudje zdravorazumsko sklepajo, da je tam, kjer je dim, tudi ogenj. V vroči bitki za interpretacijo lahko zmagata kakovost in verodostojnost, vendar samo, če novinarji vztrajajo v drži psov čuvajev svobode in demokracije, ne pa psov čuvajev svojega Gospodarja. Čeprav se zdi nekoliko naivno, velja enoznačno vztrajati pri nezamenljivosti informacije in manipulacije: kdor informira, misli razlike, opozarja na alternative, dvomi, preverja podatke, razumno presoja, posreduje ideje in spoznanja, resnica pa ima status sporočila; kdor manipulira, zahteva, da mislite kot on, alternative eliminira, igra na zaupanje, zlorablja podatke, nerazumno obsoja, posreduje ideologijo in prepričanja, sporočilo pa ima status resnice. Od novinarjev kot medijskih profesionalcev je odvisno, ali uberejo to ali ono pot in ali njihova avtonomna hrbtenica vzdrži pritiske politike in kapitala. Četrta veja oblasti pa seveda ne potrebuje le neodvisnežev: medijska krajina je vselej barvita in pod krinko neodvisnosti so nekateri mediji pač bolj naklonjeni eni politični opciji, drugi drugi. Ključna je medijska higiena, ki hitro razkrije navidezno apolitičnost, neodvisnost in samostojnost: ni toliko pomembno, ali je neki medij bolj levo ali desno, temveč odnos do vladajočih – do tega, kako vladajo, ne pa, kdo vlada.

Dr. Milan Balažic je predavatelj na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

 

 

( PAVEL: tale članek je kljub solidnemu zaključku še vedno močno socialistično ukrivljen.

V Sloveniji mediji in večina novinarjev služijo najmočnejši, najbogatejši strani. Ta stran so bivši komunisti na visokih položajih in z veliko kapitala tako v Sloveniji kot v tujini. Njihov namen ni pomagati demokraciji, temveč jo ovirati in s tem ščititi svoje privilegije. LE z oviranjem meščanske družbe, podjetništva, demokracije, lahko ohranjajo svoj fevdalni, rentni, korporativistični sistem in dotok prihodkov. Zase.

.

.

 

V demokratičnih državah vplivajo na novinarje štiri silnice:

1. kapital: močni podjetniki, močna podjetja, banke, močni interesi

2. levičarska ( socialistična, nacional -socialistična = provincialna) ideologija, služenje idealom in indoktriniranje množice

3. civilna družba, razna gibanja za kvaliteto življenja 

4. lastna osebnostna struktura novinarja

 

Redki pa so novinarji, ki jih te silnice ne izkrivijo, ne ukrivijo v hlapce.

Čeprav je določene medije prevzela formalno in na predvsem samo na vrhu piramide Janševa klika, je celotna ostala hierarhija urednikov in novinarjev razen vrha ostala še kako socialistična. Tudi večino prebivalstva je 90% uspešno indoktriniranih s socializmom.)

 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v mediji, novinarji | Brez komentarjev »

Moja refleksija na članek Vzgajamo prav ali narobe? ( K. Erzar K.)

Objavil pavel dne 21.05.2007

članek objavljen v reviji Naša družina, maj 2007, avtorica članka dr. Katarina Kompan Erzar, psihoterapevtka, izhaja iz Gostečnikove šole družinsko -relacijske terapije.

.

( mojo refleksijo bom pisal v oklepaju + Italic;

podkrepljen tekst mi pomeni kvaliteto, nepodkrepljen tekst “tako tako”, prečrtan pa bluzenje ali zelo hude napake)

.

.

Vzgajamo prav ali narobe?

.

Ko začenjamo vzpostavljati prve resnejše in bolj trajne odnose, se prvič zares srečamo s tem, kdo smo in kakšni smo in ali nas ima kdo rad ter ali si kdo želi naše ljubezni. Včasih mlad človek prav težko verjame, da si drugi želi ostati z njim/njo, ter da bo odnos postal prostor varnosti in sprejetosti za oba.

.

(s tem uvodom se zelo strinjam. Šele v očeh drugih vidim celoto o sebi. Ni dovolj samo poznati sebe, temveč tudi odzive meni najbližjih ljudi ( prijateljev, žene) name.

V Sloveniji je večino ljudi vzgajanih s pogojno ljubeznijo. Starši na žalost ne znajo otrok brezpogojno imeti radi in zato ne ponujajo brezpogojne ljubezni.

Kaj je brezpogojna ljubezen: da imajo starši radi otroka ne glede na njegove hibe, ne glede na njegova dejanja in obnašanja. Lahko pa starš kritizira določena slaba dejanja otroka, a ne s pogojevanjem ljubezni, kaj šele s pogojevanjem življenja otroka. Vsa pogojevanja na življenje in osebno vrednost so zelo škodljiva za otroka in vodijo v duševne motnje.

Otrokovo vrednost starši v Sloveniji pogojujejo s pridnostjo, z uboganjem. Npr. če boš priden, te bomo imeli radi ( oz. če ne boš priden, te ne bomo imeli radi). Zato pride do slabe samopodobe otrok. Otroci skušajo ugajati staršem in kasneje tudi drugim pomembnim ljudem. V sebi pa nosijo globoko notranjo rano: nihče me nima rad. Najbližja pot, bližnjica, je da se zaljubijo. V takem odnosu se šlepajo. Kmalu tudi v zakonskem odnosu pri prvih večjih konfliktih ne verjamejo več, da jih ima kdo rad. Bližnjice so zelo redko dobre, čeprav so včasih koristne.

Pametno bi bilo, da bi imel človek pozitivno izkušnjo iz družine, ali pa da bi vsaj veroval, da ga ima Bog rad. Tukaj imamo kristjani zelo velik privilegij: verujemo, da nas ima Bog rad take kot smo, ne glede na naše grehe. A koliko od nas se tega zaveda?

V tem primeru bi ljubljeni človek bolj odgovorno iskal in izbiral življenskega partnerja. Nikakor pa ne skozi prizmo ” da me bo imel končno enkrat nekdo rad”. )

.

.

Odhod od doma je velik korak tudi za starše in njihovo starševstvo, saj najglobje pokaže, kakšno podobo odnosov so posredovali svojim otrokom. Otrokom pomagajo v svet samo tisti trenutki s starši

  1. v katerih so ga starši upoštevali,
  2. razumeli,
  3. se z njim pogovarjali o stvareh in
  4. mu pomagali razumeti, kaj je svet,
  5. kaj pomeni imeti rad,
  6. kaj pomeni spoštovanje,
  7. kaj je prav in kaj ne
  8. kaj je varno in kaj ne.
Odhod otroka od doma v svet je torej “birma” za starše, potrditev njihove vere, upanja, ljubezni do otroka in med seboj. Zato je največja bolečina staršev, če se je njihovo življenje z otrokom skrčilo na ” dresuro”.

.

.

( tudi s tem odstavkom se v celoti strinjam, je zelo kvaliteten, čeprav z besedo “dresura” Erzarjeva že nakazuje škodljivo smer članka, ter bolj obsodbo kot kritiko postavljanja mej in zagovarja permisivno vzgojo z argumentom “ČUTENJA” in “LJUBEZNI”. Dodal bi samo to:

starši otroku največ dajo, če ga imajo radi brezpogojno, če mu življenja in ljubezni nikoli ne pogojujejo. Sploh v prvih letih življenja otroka, otroci POTREBUJEJO za preživetje veliko pohval na lastno osebnost, osebno vrednost. Starš mora do otroka razviti dva tipa starševstva, ki ju mora kot vlogi znati izbirati glede na okoliščine:

  1. negujoči starš ( spodbuja, pohvali, neguje otroka)
  2. kritični starš ( zavrača slaba dejanja otroka, otroka usmerja, ga navaja na delovne navade, postavlja meje otroku:
    1. reče NE in vztraja pri ne ( čeprav otrok joka, kriči in je strašno nesrečen)
    2. otroka kaznuje
Potem pa že pri enem letu malčka starši morajo uporabljati tri tipe orodij:
  1. pohvala dejanja, obnašanja ; ki mora biti realna, drugače je škodljiva
  2. kritika dejanja, korekcija dejanja, ki mora biti spet realna
  3. postavljanje zahtev otroku)
.

.

Starši se trudijo postaviti meje

( dober naslov, saj postavljanje meje zahteva napor, najprej je to NE in potem vztrajanje pri ne-ju, neglede na izsiljevanje otroka, ki mu je meja definitivno zelo neprijetna. A samo meja bo otroku pripomogla k njegovemu psihičnemu razvoju. Vsakemu normalnemu staršu je pri postavljanju meje s kaznijo ( ki sledi izsiljevanju otroka) težko pri srcu. Zdrži pa samo tisti starš, ki ve natančno kaj želi slabega pri otrokovem obnašanju spremeniti, ve način ( oz. kako spremeniti) in ve cilj ( v kakšno obnašanje otroka pripeljati: npr. k temu, da bo otrok umil zobe, pospravil igrače itd.).

Največja bolečina in stiska staršev je prav to, da nikoli ne vedo, ali vzgajajo prav ali narobe, ali bodo dovolj dobro poskrbeli za otroke in jih pripravili na življenje v svetu, ali se bodo otroci v svetu prav znašli, ali pa jim ne bo uspelo in se bodo izgubili, postali nesrečni odrasli ljudje brez perspektive, obupani, pretepeni, osamljeni, osramočeni.

(to drži za starše, ki vplivajo ( oz. ne vzgajajo) na otroke s permisivno “vzgojo”. Seveda je normalna drža človeka, da kdaj pa kdaj v svoje cilje ali načine podvomi. To je dobro, da lahko še kaj doda, popravi, spremeni, izboljša. A samo starš, ki nima jasnega cilja v kaj mora otroka vzgojiti, niti nima v glavi kakšna orodja ima zato, niti si noče priznati svoje odgovornosti, da če ne bo vzgajal, bo otrok zabredel zaradi razvajenosti v hudo nesrečo, obup, osamljenost, brezdelje, zasvojenost in samomor.

Kaj za Erzarjevo pomeni “pripravili otroka na življenje v svetu”? Vzgojiti otroka v svobodnega, spontanega in delavnega človeka z zmožnostjo biti intimen?

  1. Da bo znal v življenju dobro izbirati, razlikovati namesto da ga goni prisila?
  2. Da bo znal biti samostojen, ne pa odvisen od avtoritete?
  3. Da bo znal biti spontan, igriv, humoren, kreativen – ne pa zadrgnjen, zapet?
  4. Da bo znal reševati probleme? Da bo imel do takrat veliko VAJE, da ne bo RAZ-VAJEN, ampak rutiniran, hiter in uspešen v reševanju vsakodnevnih problemov.
  5. Da bo zmožen psihične bližine s prijatelji, z življenskim partnerjem in z otroci?
Kajti vsi negativni navedki za poražene otroke, ki jih Erzarjeva zgoraj našteva, se “zgodijo” ravno staršem, ki razvajajo oz. ki begajo pri vzgoji. Starši pa velikokrat danes begajo, ker jih razni psihologi, vzgojitelji in strokovnjaki zelo hudo zavajajo).

.

V želji, da bi jim pomagali, si zato starši dostikrat dajejo nemogoče zahteve, da bi bila njihova vzgoja hitra, učinkovita, da bi imela takojšen učinek in da bi otrok enkrat za vselej vedel, kaj je prav in kaj ne. ( op. tukaj pa ne razumem več dobronamernosti in strokovnosti Erzarjeve)

V tej želji starši doživljajo ogromno stisk in tesnobe, trduijo se s “postavljanjem meja”, trudijo se s “prenašanjem pravih vrednot”, in v svoji skrbi in strahu spregledejujejo osnovna dejstva.

Otrok namreč starše “posvoji” že ob spočetju, že takrat je jasno da bo samo njun, da nihče nikoli več ne bo mogel spremeniti temeljne pripadnosti, niti genetskega ustroja. ( samo za genetski ustroj se strinjam, ostalo se mi zdi kar nekaj, v zraku)

Oče in mati rasteta z njim in tudi otrok raste iz njiju. Iz njunih celic, misli, čutenj in odnosov srka vzdušje, ki ga ustvarjata. Starši težko verjamemo, da nas ima nekdo tako zelo rad, nam je tako predan in tako odvisen od nas; tega se dostikrat ustrašimo oz. se ne čutimo vredni in upravičeni do take idealizacije in sprejemanja. Za otroka so starši sprava najlepši, najpametnejši in najbolj vznemirljivi ljudje na svetu, ki jih ne bi zamenjal z ničemer. ( zelo dobro!)

.

.

Otroka ni treba “trdo” prijeti

( če ga nočeš razvaditi, potem ga včasih moraš trdo prijeti!)

. Hkrati otrok ob starših razvija tudi lasten svet, kjer bo lahko ustvarjal, se prepoznal, izoblikoval nove poti in odkril novo poslanstvo. Otrok si ne želi in ne pričakuje, da mu bodo starši položili svet pred noge in odstranili vse ovire na poti v svet ( res je! Te neumnosti počnejo pretirano zaščitniški starši.)

.

Narava otroka ni narava tujca, marsovca, ki ga je treba najprej udomačiti, potem pa pravilno “dresirati” ( čemur omiljeno pravimo socializirati, lepo vzgojit in omikati), da ne bo začel živeti po marsovskih pravilih in zašel na čudna pota. Otrokova narava tudi ni narava divje zveri, ki jo je potrebno ukrotiti, da ne podivja in ugrizne v roko tistega, ki skrbi zanj. Otrok tudi ni trnjevo grmovje, ki bi ga moral izžgati, da ne preraste lepo obdelanih travnikov in gredic, ki jih starši s težavo ohranjajo, tudi ni pragozd, ki grozi, da bo prerasel, če ga redno ne izsekujemo. Vsi taki načini rokovanja z otrokom so zloraba otroka in zavrčanje življenja, ki ga je Bog podaril moškemu in ženski, da bi se ob njem naučila prave ljubezni. ( tole se mi zdi pa že preveč nestrokovno, popolno nepoznavanje osnov razvojne psihologije).

Otrokova biologija in obnašanje sledi ugodju in se izogiba neugodju. Za vsako dobro delo je potreben trud, napor, da nekaj premaknemo v nasprotni smeri entropije. Ko se rodimo, že začnemo umirati telesno. Tudi duhovnost enači čute in telo (ugodje) kot nekaj kar je lažje in čemur se naj bi naš duh utrdil premagovati. Če želimo otroka (ki ima slabo razvit razum, logiko in premalo izkušenj za življenje) pripeljati skozi otroštvo, ga moramo najprej zelo ščititi kasneje pa mu tudi počasi in postopoma dozirati svobodo, da se potolče, pade, zbode, opeče. Seveda ga moramo tudi vpeljati v logiko življenja in delovanja družbe, civilizacije, kulture. Delo je neprijeten napor za vsakega človeka. Le kako naj ga torej otrok vedno več posvoji?

Recimo otroku paše, da se igra. Ne paše pa mu na koncu igrače pospraviti, čeprav je 10 sekund napora. Logika vzgoje narekuje, da ga v to starš mora prisiliti in v tem mora vztrajati. V prvem trenutku bo otrok zelo nesrečen zaradi neugodja, a starš vidi globje v prihodnost in ve, da bo to dejanje v prihodnosti otroku še kako koristilo. To dejanje bo ena izmed VAJ.

Višek zavajanja pa je obsodba ( oz. krona permisivne vzgoje), da je normalna vzgoja, ki otroka sooča s frustracijo in ga uči frustracijo ( neugodje) premagovati že kar zloraba otroka. Ravno permisivno nevzgajanje je neodgovornost staršev in zloraba starševske funkcije.

Kaj dosežemo z zbadljivkami in udarci? ( tukaj avtorica spet ne zna ločiti prisile & fizične kazni od fizične in psihološke zlorabe. Zbadljivke so psihično nasilje in so škodljive za psihofizični razvoj otroka. Nekontrolirani udarci zaradi besa, maščevalnosti ali celo zaradi občutka manjvrednosti starša so prav tako škodljivi, saj otroku pogojujejo ŽIVLJENJE.

Druga stvar so kontrolirani udarci, ki imajo namen povečati neprijetnost in s tem prisilo, so napovedani v grožnji, ki jo otrok ni hotel upoštevati. Ti udarci ne smejo raniti ali življensko ogroziti otroka ( po riti, po stegnu), temveč mu morajo samo povzročiti večjo neprijetnost, stisko z namenom da se sooči z nalogo, zahtevo oz. s svojim neugodjem ter ga premaga, namesto da trmari in se upira nalogi zahtevajoč samo ugodja.)

.

Lahko si predstavljamo, kaj v sebi doživlja mlad odrasel človek, ki je bil kot otrok vzgajan s kaznijo, pretepanjem, poniževanjem, posmehom in žalitvami.

( Seveda, tak otrok je prejel sporočilo, da če ne bo ubogal starša in bil priden, da ga starši ne bodo ljubili in celo da mu lahko strežejo po življenju. Zelo patološko obnašanje staršev.)

.

Vsak udarec, kazen ali žaljivka namreč sporočajo:

  1. nisi sprejemljiv in
  2. tudi nisi vreden, da ti to povem na dostojen, spoštljiv in ljubeč način, ampak
  3. te moram dresirati,
  4. ker te dojemam kot tujega, zunanjega, nevarnega.
Starši se v stiski, da bi otroka “pokvarili” zatekajo k tako zunanjim nerahločutnim ter zanje ponižujočim oblikam vzgoje, ne verjamejo da so z otrokom zmožni živeti v sproščenem in ljubečem odnosu. Ko starši otroka prvič udarijo, se njegov svet za vedno in skoraj nepopravljivo spremeni: odslej otrok živi v svetu v katerem ga kdorkoli in kadarkoli lahko udari. ( Erzarjeva spet zmedeno meša pojme. Seveda je prva naloga starša, da otroka ljubi brezpogojno. Seveda je tudi pomembna naloga starša, da prepreči otrokovo slabo vedenje. Najprej na ljubeč, spoštljiv način odigra kritičnega starša. Potem pa to stopnjuje in zahteva vedno bolj jezno. Če tudi ti močnejši signali ne pomagajao, mora starš otroku zagroziti s kaznijo. In če tudi to nesocializiran otrok zavrača, je potrebno kazen izvršiti. Otrok je to sam svobodno izbral, ker ne spoštuje avtoritete starša, ki definitivno od otroka ve več in ima tudi več izkušenj v svetu.Napake z izbruhi delajo ravno starši, ki imajo tako idealistično soft način vzgoje, ki seveda ne deluje, ampak otroka razvaja. Ena glavnih karakteristik razvajenih otrok so:
  • velika agresivnost,
  • neobzirnost,
  • neotesanost,
  • prezahtevnost do drugih in
  • neupoštevanje drugih
Seveda bo tak starš, ki idealizira permisivno “vzgojo”, vzgojo z uporabo ” ljubezni tipa new age” prej ali slej zlomijo v konfliktu z otrokom in nekontrolirano izbruhnejo in udarijo ter tepejo otroka. Še prej pa ga poskušajo psihično maltretirati z “new age ljubeznijo” in nejasnimi sporočili. Taka “vzgoja” je šele škodljiva, saj otrok dobiva ogromno dvojnih, nejasnih, patoloških sporočil, ki otroka še bolj zmedejo in zmanipulirajo. Hkrati pa dobijo jasno sporočilo, da njihov starš ni trden, da izgubi oblast nad sabo in da mu takrat streže po življenju.

.

Če starši mislijo, da kazen vzgaja ( seveda, včasih je kazen koristna), da včasih samo pretep ( pretep pomeni, da se najmanj dve osebi tepeta, “pogovarjata” z uporabo nekontrolirane sile ) zares podkrepi njihove nauke in navodila za življenje, bo otrok odrasel z globokim prepričanjem, da je svet nevaren, da na koncu prevlada zakon močnejšega. ( Joj, tukaj je pa samo idealiziranje. Seveda je svet tudi zelo nevaren, in zato iščemo načine, da se zavarujemo. Saj nismo še tako daleč od takrat ko smo živeli v pragozdu, ki pa je bil menda kraj popolne varnosti? Idealiziranja, eno za drugim. Tako tipično za razvajeno, socialistično družbo, ki “veruje” v “New age ljubezen”. Dejsto je, da je človeška družba v demokraciji in kapitalizmu TEKMOVALNA in da zmagujejo najboljši, najmočnejši, najpametnejši, najbolj delavni, najbolj podjetni in na žalost včasih tudi najbolj kriminalni, čeprav pravni sistem skuša in včasih uspeva slednje sankcionirati, kaznovati, zapreti. Kompanova kriminalce verjetno prevzgaja z “New age ljubeznijo”)

.

Zato se bo otrok

  1. stalno boril za premoč ( to je premalo socializiran otrok,”zapuščen” , ZANEMARJEN otrok, ki je moral že zelo zgodaj sam preživeti, ponavadi ga je učila ulica, udarci, nasilje staršev in drugih. Starši ga nikoli niso negovali, ljubili, zaščitili, skrbeli zanj. primer Silvo Plut)
  2. ali pa se bo brezsmisleno prilagajal ( večina Slovencev, Japoncev, Nemcev je pretirano socializiranih. Kar pomeni, da so jim starši s škodljivo vzgojo POGOJEVALI
    1. ali življenje
    2. ali osebno vrednost oz. ljubezen.
To pomeni, da jih starši niso bili zmožni brezpogojno ljubiti. Ti ljudje so pretirano adaptirani in uslužni in se bojijo avtoritet in jim slepo sledijo. “imajo zlomljeno hrbtenico”)

3. ( ali pa se bo stalno upiral avtoritetam; uporniški otrok, ki je doživel nekoč starša kot: avtoriteto + nefer, nepravično osebo).

Medtem ko svet vedno bolj ceni suverenost, pravi pogum, izvirnost, kreativnost in pristnost. ( super, toda zakaj Erzarjeva ne pokaže logične poti kako po njenem starš pripelje otroka do teh dobrih in uresničljivih ciljev ( z ukrepi, ki delujejo), temveč raje new agersko leporeči in razpreda ideal za idealom, ki ne bodo delovali?)

.

Starševstvo namenjeno samo otroku

Vse, česar starši ob otroku niso upali na novo premisliti, bo moral njihov otrok na lastni koži izkusiti in vsa dobronamerna svarila mu pri tem ne bodo pomagala. ( zelo dobro, popolnoma se strinjam. Starš ne more otroka vzgajati na področjih, kjer ima sam v glavi zmedo oz. nezavedanje. Samo tisto, kar starš ozavesti in predela, lahko prav to privzgoji tudi otroku)

Če starši niso razrešili

  1. najtežjih izkušenj ( kot so nasilje, nezvestoba, zlorabe, travme, odvisnosti) pa tudi
  2. lažjih vprašanj ( ali se imava res rada, ali zaupava drug drugemu, ali nama je dolgčas, kaj pomeni najin odnos, ali res čutiva, da hočeva najinega otroka pretepati, ali naju je samo strah, da naju bodo drugi imeli za slaba starša),
bo ta vprašanja v času odraščanja,
  1. ob odhodu od doma ali
  2. kasneje v odraslosti,
moral razrešiti otrok sam.

Največji blagoslov za otroka so starši, ki verjamejo, da so vredni ljubezni in ki se upajo ob vsakem otroku na novo izoblikovati svoje starševstvo tako, da bo otrok čutil, da je res namenjeno samo njemu. ( zelo dobro.)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Dialog, Vzgoja | Brez komentarjev »

Žorž: Permisivna vzgoja in razvajanje

Objavil pavel dne 20.05.2007

po Bogdanu Žoržu iz predavanja za starše na 1. Festivalu družin iskreni.net v Postojni 20. maja 2007

To je vzgoja pri kateri s prekomerno

  1. naklonjenostjo
  2. pozornostjo
  3. zaščitništvom
otroka PRIKRAJŠAMO za
  1. zmožnost premagovanja NAPORA ( potrpljenja, trpljenja, žrtvovanja, frustracije)
  2. za zmožnost samostojnega reševanja problemov
  3. za odgovornost pri izbiri
  4. za odrekanje
  5. za soustvarjalno prilagajanje
(0p. vzgoja s katero starši želijo pri otroku doseči,

da bi otrok mislil, čutil, delal, doživljal in veroval IZKLJUČNO to, kar sam otrok želi in hoče.

Želijo otroka prepustiti, da se sam vzgaja ali

mu želijo čimbolj prihraniti napor, težave in trpljenje.

Ponavadi pa mu ne znajo postaviti meja. Ali pa sploh ne vedo za meje, za kaj so le te pomembne in dobre.)

.

REZULTAT VZGOJE ( morda za nekatere starše tudi zavesten cilj?):

s tem vzgojijo otroka v

  1. nesamostojno,
  2. podredljivo,
  3. rez čuta odgovornost
  4. brez delovnih navad ( ne zna reševati problemov)
  5. neustvarjalno
  6. teži ka ZASVOJENOSTI ( tesnobi, depresiji, obupu, agresivnosti, drogam)
( op. Pavel: Žorž tukaj poveže skupaj pretirano zaščitenega otroka in razvajenega otroka, kar je včasih v preseku, velikokrat pa je pretirano zaščiten otrok tudi dobro vzgojen otrok glede meja, le starši ga preitrano ščitijo pred nevarnostjo in ga s tem nehote psihično privežejo nase.)

Starši z razvajajnem otroka prikrajšajo za tri najpomembnejše izkušnje:

  1. izkušnja reševanja problemov ( spoprijemanja z življenjem, realnostjo, pozitivnim odnosom do življenja, pozitivna samopodoba, spoznavanje samega sebe)
  2. izkušnja napora ( dela, učenja, grajenja pozitivne samopodobe)
  3. izkušnje odrekanja ( ravno to dela človeka odraslega, da se zna vzdržati, odreči pred raznimi nagonskimi, čustvenimi ali čutnimi impulzi. Človek, ki se zna odrekati ima v bistvu popolno svobodo, saj on sam kontrolira svoje impulze in ne impulzi njega ( kar se dogaja pri razvajenih, pri zasvojenih).
……………………………………………………………………………………………………………………………………

Opomba Pavel:

Permisivnaa vzgoja je vzgoja, ki smo jo bili deležni mi ( razen redkih izjem). To je vzgoja 20. stl., v mestih pa tudi vzgoja 19. stl. Na žalost kaže, da bo to vzgoja 21.stl. Ta vzgoja uporablja SAMO NEGOVANJE, brezpogojno ljubezen in DOPUŠČANJE vsega. Ta vzgoja zataji pri uporabi KRITIKE oz. KAZNI s katerima otrokoma postavimo mejo.

Je zelo nedosledna vzgoja. Problem je, ker  temelji na svetobolnih, romantičnih idealih, utopijah in ne na logiki in tehniki vzgoje. Zato ni učinkovita. Hkrati pa je izredno škodljiva, saj popolnoma uniči osebnost človeka.

Zato tak starš premalo energije posveča POSTAVLJANJU MEJ IN ZAHTEV otroku, ponavadi pa temu zaradi ideoloških razlogov celo nasprostuje. Ko razmere že pred puberteto postanejo za starše in učitelje neobvladljive, je za večino otrok že prepozno. Na splošno je zelo neučinkovita vzgoja. Starši imajo danes več časa in možnosti pridobivanja znanja, da otroka kvalitetno vzgojijo in z njim kvalitetno preživijo čas. Zaradi

zbeganosti ob množici zavajajočih se idej in idealov, pa je zelo težko ločiti zrno pšenice od številnih plev.

Tako vzgojeni ljudje v odrasli dobi iščejo v glavnem užitek in ugodje in lastni prav. Čeprav na prvi pogled znajo uživati življenje, so slej kot prej polni dolgčasa, praznine, tesnobe, obupa, zmede, brezizhodnosti in prej kot slej so zasvojeni.

Nimajo smisla. Ne veselijo se življenja, čeprav lahko na prvi pogled bučno praznujejo in uživajo. Nimajo resnične notranje svobode, niti samozavesti, kajti tega z dejanji in rezultati niso nikoli gradili. Ves čas butajo v razne ovire, ki so v resnici meje, ki jih niso bili zmožni osvojiti kot otroci.

Nimajo kvalitetnih prijateljskih ali partnerskih oodnosov. Težko ostanejo v odnosu odgovorni. Nimajo otrok ali pa se jim je “ponesrečil” eden oz. so samohranilci.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Starejši sin, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, razvajen otrok | Brez komentarjev »

TOGA Avtoritarna vzgoja ( značilna za 18. stl.)

Objavil pavel dne 20.05.2007

po Bogdanu Žoržu iz predavanja za starše na 1. Festivalu družin iskreni.net v Postojni 20. maja 2007

To je vzgoja z

  1. zapovedmi
  2. prepovedmi
  3. psihičnim nasiljem
  4. fizičnim nasiljem
  5. duhovnim nasiljem ( ” te bo Bog kaznoval!”)
s katerim starši želijo pri otroku doseči,

da bi otrok mislil, čutil, delal, doživljal in veroval IZKLJUČNO to, kar oni HOČEJO.

REZULTAT VZGOJE ( morda za nekatere starše tudi zavesten cilj?):

s tem vzgojijo otroka v

  1. plašno,
  2. podredljivo,
  3. ubogljivo,
  4. nesamostojno,
  5. nesamozavestno osebnost, ( op. Pavel: ki lahko to tudi na zunaj kaže kar v sebi doživlja.)
( op. Pavel: Poimenujemo jo pretirano prilagojen ( ubogljiv) otrok..).

Ali pa v njeno nasprotje: v oblastno in nasilno osebo .

( op. Pavel: Lahko pa na zunaj ves čas kaže upornika, ki želi vse od staršev negirati. Poimenujemo jo uporniški otrok. V sebi pa je isti kot pretirano prilagojen otrok. Nima svobode, samostojnosti, avtoritete. )

……………………………………………………………………………………………………………………………………

Opomba Pavel:

Avtoritarna vzgoja je vzgoja, ki so jo bili deležni naši dedki in babice, morda kateri od naših staršev, ali zelo redko kdo od nas.

Ta vzgoja uporablja SAMO ZAHTEVE

in SAMO KRITIKO oz. KAZNI. Je zelo dosledna vzgoja. Problem je, ker ne temelji na brezpogojni ljubezni starša do otroka. Zato tak starš premalo energije posveča NEGOVANJU otroka in POHVALI otroka.

Na splošno je bila to učinkovita vzgoja, saj so z njo dosegli z malo energije ubogljivost otrok. Niso pa imeli časa, da bi se z otrokom več ukvarjali, kajti eno je bilo delo in preživetje, drugo pa veliko število otrok.

Tako vzgojeni ljudje v odrasli dobi ne znajo uživati življenja, morda ne počivati, tudi zabavajo se težko. V sebi ne čutijo sproščenosti in svobode. Težko se samostojno odločajo. Ponavadi potrebujejo avtoriteto tudi v odraslih letih, da ji sledijo. Svobodo in prosti čas težko prenašajo. Tudi v stikih z ljudmi so manj sproščeni, bolj zapeti in togi.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v vzgoja samega sebe, zanemarjen otrok, zlorabljen otrok | Brez komentarjev »

Politika

Objavil pavel dne 20.05.2007

87. Politika

Ali se res splača aktivno udejstvovati se v politiki?

Rad bi dal odgovor, ki je morda malce drzen, vsekakor pa radikalen. Če ne dospemo do nekega kontemplativnega gledanja na politiko, bomo le stežka ponudili absolutno veljaven odgovor na naše vprašanje. Dali bomo koristne, udobne, potrebne, nujne odgovore, nikoli pa absolutno veljavnih; nikoli takega odgovora, ki bi nas podpiral v najtežjih trenutkih političnega delovanja, ki je polno dvoumnosti in pasti.

Potreben je pogled z najvišje višave, to je kontemplativni pogled na politiko. Tega pa boste lahko izluščili, na primer, iz knjige Razodetja, iz pisma Efežanom ali pa Kološanom. Naše vprašanje bi lahko izrazili takole:

Kam je usmerjena politična dejavnost, ki jo razumemo kot konstruktivno dinamiko neke družbe in ne le umetnost lovljenja ravnotežja?

Odgovor je tak: Politična dejavnost je usmerjena k edinosti človeškega rodu. In v tej usmeritvi privzema politična dejavnost svoj dokončen in odločilen pomen. Edinost človeškega rodu pa je teološka vrednota, ker je zgodovinski odsev božjega Jeruzalema, mesta, h kateremu se steka vsa zgodovina odrešenja; in je zgodovinski prepis – resda nepopoln, vendar pa veljaven – trinitaričnega občestva božjih oseb v zgodovini.

Odgovor torej kontemplira skrivnost Trojice, ki se izraža v nebeški in zemeljski Cerkvi in daje svojo verodostojno senco v edinosti vseh ljudi, v edinosti človeškega rodu, ki jo razumemo kot poslednji cilj slehernega političnega dejanja. Planetarna edinost – zgodovinska senca božjega mesta, h kateremu teži zgodovina odrešenja, in zgodovinski odsev trinitaričnega občestva božjih oseb – je oprijemljiva resničnost, je vrednota, za katero se splača prizadevati in ki nam mora biti vedno pri srcu.

naslednjič:88. Ponižnost

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Pokvarjenost

Objavil pavel dne 20.05.2007

86. Pokvarjenost

Prerok Amos pravi, da se še sonce zamrači opoldne, kadar se opravljajo v deželi nedovoljeni posli. Družbena pokvarjenost zatemni zemljo kot v trenutku Kristusove smrti. Ta pokvarjenost okuži zrak in dela prepreko soncu tudi v našem mestu. Koliko je okoliščin, pred katerimi se moramo braniti!

Koliko je oblik, ki glodajo družbeno tkivo kot zajedalci in se pogosto redijo na račun propadanja le-tega! Tu je rak mamil; mislim na žalost, ki jo povzroči navzočnost odvisnika v družinah; mislim na počasno ugašanje čustev in življenja, kar vse povzročajo mamila v svojih žrtvah.

In s še večjim ogorčenjem in žalostjo mislim na vse tiste, ki špekulirajo z mamili in vlečejo iz njih brezmejne dobičke, večje od vsakega podjetja, ki se ukvarja z neko proizvodnjo; mislim na tiste, ki v neizmernem in prepredenem trgu z neverjetnim cinizmom preprodajajo, navajajo in vabijo k temu, da bi se kdo izročil nič več človeškemu načinu življenja. Odmeva pa Jezusova beseda: “Bolje bi bilo, ko bi se ne bili rodili.” Kakšna sramota je slišati, da je najbrž to ena izmed največjih trgovskih dejavnosti v našem koncu sveta!

Potem pa so tu še “botri pornografije”, ki vlečejo neizmerne zaslužke iz tega opolzkega poslovanja, ki se ukvarja z vulgarnostmi.

In kaj naj bi rekli še o tistih oblikah pokvarjenosti, ki se v družbi povezujejo z namenom prestopništva, ropanja, ugrabljanja ljudi, izsiljevanja, zastraševanja in ki se včasih celo naslanja na skrb vzbujajoč molk, ki ščiti prestopnika?

Ne smemo misliti, da nas to zlo ne more prizadeti. Podobno je starodavnim epidemijam kuge, ki so jih najprej skušali zakriti, da bi zanikali njihov obstoj.

Končno pa obstaja še “bela” pokvarjenost, tista, ki se vsiljuje kot nerazumno upravljanje z denarjem drugega, kot vsakovrstne netočnosti v upravljanju, kot lahkotno zapravljanje in zanemarjanje dobrin, ki pripadajo vsem, kot raznovrstne oblike politične korupcije, podpiranja ali podrepništva, nepravično razdeljevanje privilegijev, izmikanje resnim državljanskim dolžnostim

.naslednjič:87. Politika

(op. Pavel: ni kriva droga, kriv je narkoman, ki drogo jemlje. Krivo je njegovo notranje stanje, ki kriči po potešitvi z drogo. Kriv je sam, ker ne zgradi svoje osebnosti. Krivi so bili njegovi starši do 18-tega leta:

  1. ali so otroka razvajali: niso mu postavljali mej, ker so se bali z zahtevami, kritikami in vztrajnostjo v tem zdržati pri neugodju, trenutni nesrečnosti otroka. Raje so popustili, “da je bil ja mir pri hiši”, “da je bil otrok ja ves čas srečen”, “da jih je otrok imel ves čas rad”, pa še njim staršem je bilo lažje. Kajti vzgoja je včasih težka, velik napor.
  2. ali pa so otroka zanemarjali, prepustili ulici – ker so bili sami starši razvajeni, ko so bili sami otroci in so razvajeni ostali, ker niso delali na vzgoji svoje osebnosti.

Zanemarjati otroka pomeni ne brigati se za otroka. Taki starši imajo sebe na prvem mestu tudi pri otroku dojenčku. Vidijo samo sebe in svoje ugodje, otrok jim je dodatna težava:

  1. da otroku ne nudijo nege, pohval, ljubezni,
  2. ne realnih zahtev
  3. niti potrebnih kritik.
Za vse zasvojenosti je vzrok v notranji rani, slabi vzgojenosti.)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Poklicanost

Objavil pavel dne 20.05.2007

85. Poklicanost

Pri poklicanosti gre za besedo, ki se obrača name, gre za dejstvo nekega odnosa, ki se rojeva in raste; poklicanost slabi in usiha, kadar slabita odnos in dialog.

Poklicanost je sprejemanje dialoga, v katerem jaz ne izgovorim niti prve niti zadnje besede;  odgovarjati moram. Pomembno je sprejeti dialog.

Kako torej storiti, da bo dialog in da, na primer, naša molitev ali iskanje poklicanosti ne bo navaden samogovor?

Ni druge poti, kot vzeti zares božjo besedo kot Besedo, pustiti jo, da spregovori, dati ji prvo mesto in šele potem odgovarjati.

Vzeti zares Sveto pismo kot besedo, ki je naslovljena name, kot začetek dialoga o poklicanosti in vztrajati v tem dialogu.

Brez vsakodnevnega premišljevanja, ki vztraja ob božji besedi, pa čeprav je opravljeno na kratko, vendar vztrajno, je težko vstopiti in potem rasti v dialogu poklicanosti; težko je pustiti vrata odprta za Besedo.

naslednjič:86. Pokvarjenost

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Pogum

Objavil pavel dne 20.05.2007

84. Pogum

Gojite v svojem življenju krepost poguma.

Ne le poguma za spraševanje o globokih resničnostih človeka,

ampak tudi poguma za to, da vložite svojo svobodo za gradnjo poti, temelječih na resnici, pravičnosti, zavzetem in resnem študiju, zvestem in spoštljivem prijateljstvu.

Odpoved vsakovrstni posesivnosti, poželjivosti oči in čutov, prerivanju za prva mesta, ta odpoved naj postane velikodušni odgovor božji ljubezni, božjemu vabilu, njegovi Besedi, bratovi potrebi, klicem na pomoč, ki se  dvigajo okrog nas in tudi blizu nas od mnogih ljudi in celih ljudstev. Naj pogum odpre srce za razumevanje, da živeti ne pomeni preprosti “iti dalje”, da pomeni sprejemati svojo “poklicanost in poslanost”; ne pomeni odgovoriti na vprašanje “kaj me zadovoljuje”,

ampak ljubiti in izbirati to, kar je Bogu všeč, kar je dobro, pravično, resnično.         

naslednjič:85. Poklic

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Planetarna edinost

Objavil pavel dne 20.05.2007

83. Planetarna edinost

Kljub vsemu, kar se nam lahko zaplete pod nogami in nam pokaže na težavena poti, vemo, da kozmično,  planetarno,  družbeno,  ekonomsko,  kulturno,  civilno,  politično in versko edinost hoče Bog, ker je Kristus središče vesolja in vse priteguje k sebi.

Ni mogoče, da bi se hoteli vrniti v Egipt. Dežela, kamor moramo iti -planetarna edinost, ki nas privlači – je “zelo dobra dežela. Če nam je Gospod naklonjen,  nas bo popeljal vanjo in nam jo bo dal; je dežela, kjer tečeta mleko in med. Samo ne upirajte se Gospodu in ne bojte se ljudstva te dežele.”

 

Onstran naših delitev in naših strahov je globoko upanje v Kristusa, ki je središče vesoljstva, h kateremu se vse skrivnostno steka, če tudi tako stekanje zahteva svoj čas.

Ne gre samo za neko sicer veličastno upanje, saj gre za teološko upanje; gre za izkustvo.

V zgodovini obstajajo čudoviti trenutki, v katerih je kljub teološkim,  jezikovnim, kulturnim in družbenim razlikam mogoče doživeti osupljiva izkustva edinosti.

Takšna edinost je Sveti Duh, izlit v srca, je milost Duha, ki vse preveva, ki se naenkrat pojavi, čeprav je bila zadušena pod kamenjem, skalami,  grmovjem in trnjem.

V teh izkustvih edinosti, ki človeka napolnijo z veseljem in gotovostjo, opažamo, da je božja skrivnost, ki me giblje, ista skrivnost, ki gibljene koga, ki je daleč od mene. Duh izvršuje mistično, duhovno edinost, tisto, ki nekaj šteje in teološko ustreza Svetemu Duhu, ki se s Kristusovega križa in iz srca Vstalega izliva v srce vseh ljudi.

naslednjič:84. Pogum

 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »