PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Sončna očala

Objavil pavel, dne 13.04.2007

Tile aprilski dnevi so res vroči in bleščeči.

Zadnjič smo bili v neki baby trgovini ( le zakaj so taka imena, ki se jih težko zapomnim, le zakaj ni trgovina Dojenček?), kjer sem med čakanjem, ko se je žena nekaj menila o avtosedežu, z malim v naročju premaknil do stojala s sončnimi očali. Dal sem mu jih gor kar tako, ej bedasto, očala za dojenčke frajerskih staršev! Pa je zgledal kar faca.  Se prismeji še žena, ko malega vidi s sončnimi očali. A predsodek je bil na koncu še prevelik, pa jih nismo kupili.

Potem sva sploh na sprehodih, ki jih uspemo vsak dan z vozičkom narediti po gozdni jasi v uri ali dveh, premlevala, da če imamo s. marelo, zakaj ne bi imeli tudi očal. Midva imava očala, kapo s šiltom in red necke, ožgano čelo, kaj pa mali z nedolžno kožo in občutljivimi očmi za UV?

Včeraj pa sva se ustavila pred sprehodom pri moji znanki, ki ima trgovino z rolerji in smo nekoč v študentskih časih na sejmu skupaj prodajali. Malemu sva kupila oranžna sončna očala, za res majhen denar, a kvaliteta stekel je zagotovljena, saj je baje neka nemška znamka A. Pojma nimam o znamkah. Zanima me samo ali je kvalitetno ali ni. Glede teh očal sva dobila pozitivno informacijo od krstne botrice, ki ima kataloge naštudirane v nulo. S cenami in popusti vred.

Mali je lepo prenesel očala na nosu. Nasploh je zelo trpežno bitje. Ni siten kakor oba od staršev. Zelo potrpežljiv. Danes je občudoval metuljčke in videl celo helikopter. Midva sva se njegovim facam na sprehodu velikokrat nasmejala. Veliko se smejimo skupaj. Zadnjič sva ugotavljala, da odkar imava malega, se smejiva 10x več kot prej ko sva bila sama in skupaj. Moderna družba pa otroka presoja tržno, v evrih!

Zvečer sem pozneje prišel domov. Oba sta me čakala. Čakala na kopanje. To je moj obred s sinom, najin obred. Rituali gradijo disciplino in odnos. Spomnim se, da so za bližino potrebne tri dejanja: 1. vsaj 3x na dan človeka poglej v oči 2. dotakni se človeka 3. usmeri se vsaj pol ure z vso svojo pozornostjo nanj. Mali se je, kot po navadi v zadnjih dveh mesecih, v banjici zvračal, premetaval. Prej je mirno ležal na hrbtu. Sedaj pa hoče iz banjice gledati ven, dol, naokoli. Z rokami grabi po robovih banjice, se povleče gor, na kolena in stopi na noge. Z eno roko ga vedno držim okrog nadlahti, z drugo pa ga medtem ves čas umivam s toplo namiljeno vodo z namenom masiranja.

Odkar puza po vseh štirih, nima več hrbta takega kot je testo za kruh, ampak bolj ploščatega, človeškega, mišičastega.

Zdajle spi v svoji posteljici. Tako lepo je, ko postane zaspan, malce nemiren in siten, potem ga pa nosim po rokah, malce brundam globoke trebušne glasove ooommmmm, in gledam njegove zadrogirane oči kako lezejo skupaj. Ko je glava res težka na moji roki, vem, da je v trdnem spanju. Še malo ga nosim, potem ga pa previdno spustim v posteljico in pokrijem.

Lahko noč, sinko.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.