PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Postavljanje ciljev in zahtev otroku

Objavil pavel, dne 7.04.2007

nadiža  na  forumu iskreni.net

Postavljanje ciljev in zahtev otroku 

Ko sem bila na prodajnem seminarju pred leti, seveda v ameriški firmi, kajti ameriške firme že stoletja slovijo kot najbolj učinkovite, so nas najprej prosili, da napišemo svoje cilje za današnji dan, teden, mesec, leto, za 5 let, za 10 let, za 20 let in še življenski cilj. Hja, američani, niso zastonj v gospodarstvu 20 let pred EU! Realne cilje, torej. Muka!

Spomnila sem se, da je nekaj podobnega pisal v knjigi “Kljub vsemu rečem življenju da” sloviti dr.Viktor Frankl, oče logoterapije. Sicer ni govoril o ciljih, temveč o velikih in o manjših smislih, ki si jih mora človek postavljati. On je tako preživel koncentracijsko taborišče. Kot žid je imel velik smisel: Boga. Takoj za Njim pa malenkost manjši smisel: po vojni vpeljati novo psihološko-pedagoško smer, teorijo, ki jo je sam izkusil v Dachauu. Pa še celo vrsto manjših in kratkotrajnih smislov, ki jih je sproti uresničeval.

Danes živijo brez ciljev, brez smisla -samo zgube, klošarji, razvajenci! ( v spoštljiv izogib depresivnim bolnikom, ki se zdravijo)

Kakšna pa je vzgoja otrok? Koliko starši danes še vključujemo v vzgojo poleg pohval dejanj in kritik dejanj tudi vsakodnevne zahteve, ki jih bo otrok nekoč ponotranjil in se naučil delati cilje?

Kajti če starši od otroka nikoli nič ne zahtevajo, potem tak otrok zraste v brezciljno, tavajoče, zgubljeno, zmedeno, RAZ(brez)-VAJE-no ( agresivno) bitje ( ki nikakor ni odraslo). Koliko 16-letnikov danes zna skuhati kosilo, oprati perilo, nasekati drv, zakuriti peč, pospraviti stanovanje, plačati položnice, pomiti tla in WC, obesiti in zlikati perilo? Koliko jih to dela vsak dan, vsak teden, več let po vrsti? Menda v Ljubljani 4 od 100 , po osebni raziskavi kolegice, ki na vabilo predava po srednjih šolah. Koliko jih zna živeti in preživeti? Verjamem, da sanjariti o zaljubljenosti znajo prav vsi!

K tej temi me je napeljala napačna ( dobesedna?) razlaga stavka alpinista N. Zaplotnika v stilu Cilj ni važen, važna je pot – ki sem ga zadnjič zasledila v enem od sporočil. Se strinjam z njim, da je pot bolj pomembna od ciljev, toda poti sploh ni, če ni cilja. N. Zaplotnik se je moral še kako pripravljati na cilj, definicijo cilja, analizo cilja, vaje za dosego cilja, odločitev za akcijo in akcijo. Vse skupaj obsega pot k cilju. NZ je dosegel kar nekaj vrhov 8-tisočakov, za kar je potreboval poleg vztrajnosti tudi pamet in veliko dela. Ni bluzil kar tam nekje po Himalaji, še manj v toplem fotelju pred PCjem, v hiši staršev, nekje v (jokavo-jamravi) Dolini Šentflorjanski, čakajoč na mamino večerjo, star 45 let.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.