PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za Marec 2007

kravice pasem

Objavil pavel dne 22.03.2007

kravice pasem

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Starejši sin | Brez komentarjev »

7 mesecev star

Objavil pavel dne 22.03.2007

7 mesecev

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Starejši sin | Brez komentarjev »

Žrtev vojnega in revolucionarnega nasilja

Objavil pavel dne 8.03.2007

Moja mama je žrtev vojnega kot revolucionarnega nasilja. Pred meseci so se njeni bratje in sestre pogovarjali, kako SODu oddati prošnjo. Tudi napisali so jo. Napisala jo je moja sestrična, ki je sodnica in je zelo levičarsko orientirana. Ko sem prošnjo prebral, se mi je zdela zelo zrelativizirana. Dobesedno je relativizirala dejanja, ki so se takrat zgodila, mešala je žrtev in krivce. Kot da bi se državi opravičevala, da je sama kriva, da je žrtev. Na srečo je bil eden starejših stricev dovolj moder. V pogovoru z njim sem še enkrat zvedel za objektivna dejstva. Popravil sem prispevek, ki so ga potem moja mama, njene sestre in bratje oddali.

Razen najstarejšega strica, ki je imel do te dejavnosti prav tako ciničen odnos kot moja sestrična, prav tako kot krivci, krvniki.

Čudno je spoznanje, da so določene žrtve od krvnikov tako ppsihično ( globoko zastrašene ?, globoko zmanipulirane?) pohabljene, da zagovarjajo same “resnico krvinikov” in same sebe krivijo za zločine drugih. Verjamejo, da so kot majhni otroci sami krivi, če je njihov revolucionarni sosed ubil njihovega očeta, ki je bil, kolikor časa se je dalo, civil.

———————————————————————————————–

 

XY

Dcb

Xxxx cbb

REPUBLIKA SLOVENIJE

Ministrstvo za pravosodje

Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic

Župančičeva 3

1000 LJUBLJANA

Podpisana XY, roj. Z, roj. 21.10.1944 v dgv, Občina rtv, na podlagi, 2., 3., 4. in 10. člena Zakona o popravi krivic vlagam

z a h t e v o,

da se mi po pokojnem Ivanu (Janezu) WZ prizna status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja in pravica do odškodnine, tudi iz naslova uničenega otroštva in mladosti, fizičnega in psihološkega nasilja.

O b r a z l o ž i t e v

Sem hči pokojnega Ivana (Janeza) WZ, ki je bil rojen dne 15.05.1903 v LDW Občina WQS. Oče je bil do svoje smrti edini hranilec devetčlanske družine v SDE pri PRT. Umrl je nasilne smrti. Bil je ustreljen kot pripadnik Slovenske domobranske vojske med prostočasno aktivnostjo v napadu partizanov.

Dne 19. 3.1945 se je moj oče s skupino domobrancev vračal z izleta z Jožefovega sejma v WQS. Na cesti SRT – WXS so naleteli na partizansko zasedo. Čeprav so bili res oblečeni v vojaške uniforme in so bili vsi tudi oboroženi, ni bilo prav nobene potrebe, da so partizani izvedli napad. Navedenega dne domobranska vojska v bližnji okolici ni sodelovala v nobeni vojaški akciji. Oče in njegovi kolegi so v prostem času šli na sejem, na katerem so nakupili stvari za domače potrebe. Posledica nenadnega in povsem nepotrebnega napada je bila, da sta bila dva domobranca ubita, štirje pa ranjeni. Najhuje je bil ranjen prav moj oče. Zadet je bil v spodnji del trebuha. Po napadu je bil odpeljan v bolnišnico na Golniku. V bolnici je štiri dni kasneje, dne 23. 3.1945, umrl za posledicami strelne rane (hudo vnetje trebušne votline in zastrupitev krvi). Pokopan je bil na domačem pokopališču.

Oče je bil septembra 1944 prisilno mobiliziran v Slovensko domobransko vojsko. Njegova postojanka je bila v QWS. Vsa leta vojne se ni želel vključiti v nobeno vojaško formacijo, bilo ga je zelo strah, hkrati pa je edini moral skrbeti za številno družino. Ker so po kapitulaciji Italije partizanski aktivisti izvajali vedno močnejše pritiske med nočnimi vdori v hišo, se je oče ponoči začel skrivati v kleti pri sorodnikih. Partizani so mami grozili, da bodo oba ubili, če očeta najdejo, zato je bilo mamo cele dneve zelo strah. Hkrati pa so očetu grozili tudi domobranci. 9. septembra je v hišo vdrla domobranska patrulja in častnik DRT je z orožjem prisilil 41-letnega očeta, da obleče vojaško uniformo domobrancev.

Po očetovi smrti je mama, ki od poroke ni bila več zaposlena, ostala sama s sedmimi majhnimi otroki. Najstarejši otrok je imel 12 let. Jaz, kot najmlajša, pa sem imela komaj štiri mesece. Doma nismo imeli kmetije. Vse, kar smo premogli, je bila stara hiša z majhnim sadovnjakom in zelenjavnim vrtom. Postali smo odvisni od pomoči dobrih ljudi in mamine iznajdljivosti. Največ nam je pomagala mamina sestra, ki nas je redno oskrbovala z mlekom, kdaj pa kdaj je prinesla tudi kakšno hrano in nam šivala oblačila. Kmet iz sosednje vasi nam je v zakup oddal manjšo njivo, na kateri smo potem pridelovali zelenjavo. Zakupnino smo čez leto odslužili tako, da smo mu pomagali ob večjih kmečkih opravilih.

Takoj po vojni smo bili zelo zapostavljeni in odrinjeni. Nobena pomoč v hrani in blagu, ki je prišla v vas, nam ni smela biti dodeljena. Poleg tega smo bili še zaničevani in nič kolikokrat tudi poniževani. Že tik pred koncem vojne in nato takoj po njej so politični aktivisti celo grozili, da nas bodo vse pobili. Grožnje so bile tako hude, da je bila mama odločena, da prebegnemo, in si zatočišče poiščemo v begunskem centru na avstrijskem Koroškem. Le treznosti mamine sestre in najbližjih sosedov je pripisati, da po vojni nismo postali še begunci. Na prisilno delo nihče od naše družine ni bil poslan. So pa moji starejši trije bratje odšli od doma. Da bi mama zmanjšala število lačnih ust, jih je oddala služit na kmete. Premoženja nam po vojni niso vzeli, ker niso imeli kaj vzeti. Paketov Unnre nismo prejemali. Mami je bila kakšno leto po vojni po številnih prošnjah odobrena le neka mesečna denarna pomoč za najmlajše otroke v vrednosti cca 20 kg kruha. Pomoč je prejemala pod pogojem, da se redno udeležuje vseh sestankov krajevne AFŽ. Sestankov se je mama udeleževala. Na teh sestankih je bila tarča posmeha. Na račun očetove preteklosti je bila deležna tudi številnih žaljivk.

Stara sem bila 4 mesece, ko sem izgubila očeta in 11 let, ko je umrla mama, ki sem jo zaradi globoke žalosti in hude bolezni pogrešala že kot dojenček in malček. Vzgajali in preskrbeli so me starejši bratje in sestre. Moj oče je bil žrtev tako domobrancev kot partizanov, kasneje pa sem se ga morala še uradno sramovati, saj so nam v vasi dostikrat komunistični aktivisti grozili, da »nas bodo, domobranske mulce, vse pobili«. Tako sem bila tudi jaz žrtev nasilja. Izguba obeh staršev v najbolj občutljivih otroških letih je pustila v meni globoke rane, daleč večje kot kasnejša šikaniranja in grožnje politično nestrpnih sosedov.

Kljub vsemu sem se šolala in vmes delala, da sem lahko preživela. Kasneje sem v odrasli dobi odkrivala z zdravniki, da sem večino časa zelo prestrašena, zaskrbljena, anksiozna, z občutki krivde, nanašalna, da imam zelo slabo samopodobo, nobene samozavesti, da nisem sproščena v družbi, da sem zaničevana. Ne znam živeti brez vloge žrtve, globoko v sebi sem večna sirota. Vse te psihične motnje zaradi fizičnega in psihičnega nasilja v otroštvu so kasneje povzročile resno kronično neozdravljivo bolezen.

Prepričana sem, da bi se moje otroštvo in mladost odvijala čisto drugače, če bi moj oče še živel. Oče je bil zaposlen. Zaslužil je toliko, da smo se lahko skromno preživeli. Po njegovi smrti pa je bilo vse drugače. Padli smo v veliko revščino. Mama se s smrtjo očeta ni mogla sprijazniti. Strla jo je žalost in skrb za preživetje. Pred očmi otrok je vidno hirala, nato pa jo je izdalo še zdravje. Po dolgi in hudi bolezni je v letu 1956 umrla. Zahteva po statusu svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja in pravica do odškodnine bo zame predvsem simbolična gesta, saj mi bo pomagala, da začnem na novo živeti s simbolno podporo države, da moj oče ni bil krivec, niti moja družina, niti jaz.

V WQE, dne xx.xx..2007 XY

Priloge:

- izjava

- rojstni list

- mrliški list

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družina, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Zgodovina, zanemarjen otrok | Brez komentarjev »