PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Predavanje p. Karla Geržana družinam

Objavil pavel, dne 9.09.2006

Najprej je sicer nanizal nekaj primerov, anekdot, malo je pokritiziral današnjo suženjsko družbo z vsemi njenimi tatovi pozornosti (TV, internet, delovni čas, nesvoboda mišljenja in govora), potem pa se je osredotočil na pet točk, ki so po njegovih izkušnjah potrebne, da lahko živimo skladno in v zadovoljstvu (s seboj in z drugimi). Vedno namreč poudarja, da je vsak človek tudi in predvsem duhovno bitje in da moramo za srečo zunanjim stvarem nujno dodati srce in globino duha.

1. spoštovanje, oz. sprejetje posameznika v resničnosti (ne v namišljeni idealnosti) njegove osebe

Išči ravnovesje, ki je v realnosti življenja, ne delaj kontrastov (dober – slab, kriv –nedolžen, pravičen -krivičen), ker to vodi v izgnanost tebe samega iz družbe. Izvor: okušanje sadov drevesa dobrega in slabega je vodilo v izgon iz raja. Poskusi sprejeti, da je vsak izmed nas “čudna, čudežna čudovitost, vredna čudenja.” Čudi se vsemu, kar ti Bog daje v življenju in išči predvsem dobro v teh simbolih.

Za otroka je veliko bolj od tvojih besed pomembno tisto, kar otrok ob tebi začuti – tvoje zvenenje (ali si zadovoljen, miren…). Zato bodi pristen, če ni tvoj dan, to tudi povej, ker imaš pravico, da kakšen dan nisi v popolni formi. Ne maskiraj svojih težkih čustev s prijetnimi, lažnimi, ker s tem otroka zavajaš. Hkrati pa ne greni otroku življenja s problemi ( težkimi čustvi), ki jih moraš reševati na odrasli ravni z odraslimi in ne z otrokom)

Tudi za starše je zelo pomembno, da zaznajo zvenenje otroka. Ob problemih v šoli je potrebno razbrati, ali otrok noče, ne zmore ali ne dela. Ob otrokovih neuspehih ne pozabi, kaj si doživljal kot otrok ali mladostnik, sebe ne idealiziraj, ampak mu zaupaj, s kakšnimi težavami v sebi si se ti srečeval v svetu, v šoli, s sovrstniki,…. Dovoli si priznati, da tvoj otrok ni idealen ( popoln, najboljši od vseh) – saj ne more biti, je pa v resnici najboljši v svoji realnosti! Zato je treba otroka zaznati, se ga veseliti. Zaznavnosti se najbolje učimo v odnosu z Bogom, saj so potrebne podobne metode – da ne razbiraš samo zunanjosti, ampak globljo resničnost. Če sam živiš v globini (pomemben je tudi stik z naravo), otroka ne boš gledal površno, samo kar se kaže navzven, temveč boš opažal tudi njegove notranje vzgibe, notranjo logiko, notranja čustva.

Če razberemo, da otrok ni miren, ni zadovoljen v sebi, oz. mu ni dobro biti, mu prisluhnimo in dovolimo, da se tako počuti. Družina je poklicana kot območje resničnosti, sočutja, tišine (ko otrok pride domov, ne imej vklopljenega radia, TV, da boš lahko res slišal in zaznal otroka). Ne preprečujmo otroku biti žalosten ali jezen.

Realnost drugega lahko sprejmeš v duhovni dimenziji, z molitvijo.

2. zadovoljstvo v družin Vsak – starši in otroci imamo pravico in dolžnost, da se imamo fajn – da ti je dobro BITI ( bivati), da si zadovoljen s sabo in z drugimi.i Izgon iz raja pomeni izgon v čas in prostor, torej dvojnost, ki pomeni tudi razklanost. Glavni razlog za umik otrok ( beg iz odnosa, umik v osamo, v sanjarjenje) so nezadovoljni starši.

3. območje razvidnih vrednot To kar vidiš, slišiš, predvsem pa občutiš, doživiš, se globoko vtisne v nezavedne vzorce, ki ti dirigirajo, določajo življenje, če se ga ne trudiš ozavestiti (o tem ni več veliko govoril, ker mu je zmanjkalo časa). Če se ne zavedaš notranjih vzorcev, ki te gonijo po vedno istih poteh, prepadih, si na nek način suženj avtomatizma teh vzorcev in nesreče v katero te ti vzorci vodijo. Pomembna je notranja svoboda, kjer se lahko v miru in odgovorno odločim za naslednje dejanje. 4. Pri vzgoji je potrebno spoštljivo, pravično in odgovorno postavljanje in vzdrževanje mej. Meje dajejo občutek varnosti, stabilnosti in učijo spoštovanja.

5. Poudaril je tudi pomen rednega telesnega, duševnega in duhovnega prehranjevanja.

Žal je moral precej na hitro zaključiti (smo malo kasneje začeli), tako da je dal samo še iztočnice za delavnico, za pogovor v skupinah (po 10 parov):

A) ali pomagava drug drugega ovrednotiti in si pomagava k sprejemanju sebe, sozakonca in otrok? kako?

B) ali si vzameva čas zase, za najin zakon, ali se zavedava pomena lastnega časa za zadovoljstvo?

C) postavljanje mej

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.