Večina slovenskih medijev je bilo prej v lasti komunistične partije. Kakšne igrice z družbeno in državno lastnino so se vmes šli, ni pomembno. Pomembno je, da je imela KP ves čas roko nad mediji, nastavljala je urednike, zveste partijske vojščake in nastavljala je novinarje, ki so morali biti primerno rdeče talibanski ( telebajski). Se pravi ali so bili fanatični, ali pa zgolj oportunistično in pragmatično hlapčevski in suženjski. Največji vrh je slovensko novinarstvo doseglo od 1985 do 1992. Potem gre samo še dol. Prijatelji LDS in LDSovci so si medije pokupili in zabetonirali ( DZS – Dnevnik). Za Golobiča je znano, da je prek Repovža in sedaj preko pucka Markeša obvladoval Delo ( Markeša res ne razumem, kajti če sovraži Janša, zato še ni potrebno delati za ( ga neprestano zagovarjati, olepševati in braniti) GG).
Sedaj pa je v igri prodaja Večera in Dela. In kaj se gredo novinarji , ki stojijo za Stepišnikom, Škrinjarjevo? Gredo se SAMOUPRAVNI SOCIALIZEM. “Noben grd lastnik ne sme izbirati urednika, šefa in novinarjev. Mi hočemo avtonomijo!” Dosedaj so bili grdi lastniki samo NAŠI, zato so bili novinarji tiho. 20 let na 45 podlage. To je fašizem. Ker notri pridejo samo naši. Notri ostanejo samo tisti, ki z nami histerično tolčejo proti imperialistom, desničarjem in liberalcem ter seveda nežlahtnim ( beri Kučanu neuklonljivim katolikom oz. katolikom, ki jih ni spridil socializem, krščanski socializem). Ki sistematično in nestrpno do drugače mislečih izženejo vsakega, ki piše in razmišlja drugače kot oni, grupa enoako mislečih in enako močno nasilnih. Tipično za fašizem. Pa še ena stvar se vidi kot moment fašizma. Spor Lahovnik – GG je pokazal, kako je slepi spregledal in odšel. Za njim v večini medijev in skoraj vsi “novinarji” pišejo slabo o Lahovniku, si izmišljujejo vse slabo in namigujejo na slabo ter relativizirajo kar je dobrega naredil ” češ to tudi smrdi”. Medtem, ko svojega Vodjo, Firerja, Duceta, Maršala olepšujejo in z vso mojstersko pisunskostjo relativizirajo iz kriminalca v čisto običajnega poštenega fanta kakršen je vsak od nas. Skratka namalajo ga po hitlerjevo tako, da ni videti pohlepen tajkun, mafijaš, ki je čez noč pobasal miljone € v ubogega malega človeka, ki se pošteno prebija iz meseca v mesec s 400€.
Le zakaj pa ne bi nekdo z denarjem postavil novega medija, poiskal ljudi, ki imajo iste glavne vrednote, ki so profesionalci in bi sam nastavil urednike? Le zakaj pa nekdo ne bi kupil obstoječega medija in iz njega brcnil tiste urednike in novinarje, ki so neprofesionalni, hlapčevski, suženjski ali pa celo talibanski socialisti? Le zakaj niste cvilili prej, ko so Naši tajkuni prevzemali medije? Torej je problem, če je lastnik desen, sredinski oz. nesocialističen? Zakaj pa ne bi šli ven iz teh medijskih solhozov in sami po zgledu medija Vest.si postavili svoj medij, svoj samoupravni socialistični kibuc? Saj je v Sloveniji Butalcev ogromno in bi šli produkti tega medija za med.
Problem socialističnega gospodarstva in organizacije je v tem, da se delavci, ljudje polenijo. Če si naš, ti ni treba imeti dobrih rezultatov. Se poleniš, zaspiš. Negativna selekcija privede do tega, da se kopičijo samo slabi delavci. Zato so v 20. stl. skoraj vse socialistične države ( bilo jih je vsaj 100) propadle. Propadla so socialistična podjetja ( solhozi, kolhozi) in propadajo cele družbe ( materialna, duhovna in duševna revščina, beda, katastrofa).
Vsak delavec mora imeti poleg notranje kontrole (produkt dobre vzgoje) tudi zunanjo kontrolo. In novinar, zdravnik, šolnik, birokrat in politik niso nobena delavska NADRASA kot so bili v socializmu ( manj vredna rasa so bili kmetje, obrtniki in fizički radniki kar se še danes vidi v državnih gradbenih podjetjih, kolhozih, mastodontih). So običajni delavci s svojimi delavnimi nalogami. Male managerje kontrolirajo veliki managerji ( gledajo uspešnost rezultatov), medtem ko general managerja kontrolira lastnik oz. miljoni delničarjev. Lastnika prav tako kontrolira trg. To ve vsak, ki je kdaj v kaknšo podjetje investiral 100€ ali celo miljon €. Varnost pomeni počasno izgubljanje premoženja, medtem ko podjetnost nujno vključuje dokaj veliko tveganje, kar pomeni, da z neumno, slabo odločitvijo kapital hitro izgubiš. Tudi samosotjni podjetnik ima notranjo kontrolo in zunanjo kontrolo ( kupci, trg).
V Sloveniji ni samo gospodarstvo organizirano fašistično, po Mussolinijevem gospodarskem modelu ( korporativizem, monopol države, državna podjetja, mali obrtniki, veliki davki, politika odloča o debelini in širini WC papirja = npr. o formatu Dela). Temveč so tudi mediji organizirani fašistično. Tako gospodarsko kot organizacijsko, kot smiselno, kot personalno in rezultatsko. Res smo daleč prišli v 20ih letih. Iz enega socializma v drugega. Grejt sakses!
podobno razmišljanje sem našel v Reporterju = kar je eden dalače najboljših prispevkov novinarjev Reporterja, ki se mi ne zdijo prav posebno pametni, uspešni in prodorni novinarji. Toda vsaj tako hlapčevski, suženjski in talibanski niso kot je večina rdečih ( SD, Zares, LDS, Desus) niso. Zaenkrat so še vedno najboljši novinarji zame dr. Bernard Nežmah in določeni novinarji vFinancah.
VIRI:
1. več o medijskem fašizmu ( samoupravnem socializmu) v Sloveniji leta 2010 v Reporterju.
2. Žiga Turk o zahtevah slovenskih novinarjev ( res jih težko imenujem novinarjev, morda bi moral začeti pisati t.i. oz. tako imenovanih novinarjev)